Je Mala Kopa (1524 m) na vzhodu?

Prejšnjo soboto so napovedali, da bo popoldne na zahodu lahko že deževalo, pa sva se odpravila na Pohorje. V Vuzenici sva sledila smerokazom Sv. Primož na Pohorju in se odpeljala do Prodnarja na desni strani ceste takoj za svetoprimoško krajevno tablo. Pri gostilni nisva mogla parkirati, zato sva nadaljevala mimo transformatorja do zelene hiške na drugem koncu vasi, kjer je nekaj prostora in po besedah domačina konec tedna nisva bila nikomur napoti.

Vrnila sva se k odcepu, na katerega kaže kažipot Koča Planinc 2h 15' (na planinskem zemljevidu Pohorje in v Atlasu Slovenije je ni). Markacije so naju pripeljale skozi gozd na travnik pod domačijo Napret, mimo nje nekaj korakov po asfaltni cesti, nato pa spet po kolovozih in gozdnih cestah. Ponekod je bilo kar strmo. Ob poti je cvetelo čedalje več belega repuha. Na številnih odcepih in razcepih zaradi odlične označenosti nisva bila nikoli v dvomih. Dosegla sva gozdno cesto in svet se je kmalu odprl. Peruševo domačijo menda obnavljajo. Mimo kapelice sva se napotila proti zvoniku sv. Primoža, ki je kukal iz gozda. Pri partizanskem spomeniku sva stopila na asfalt. V nekdanji šoli zdaj domujejo »družbene dejavnosti«, otroke pa vozijo v Vuzenico. Cerkev je bila (seveda) zaprta, a kaj bi tisto ‒ za pokopališkim zidom so razkošno cvetele vijolice.

Vas sva zapustila pri rumeni počitniški hišici, pod katero sva s škrbastega asfalta spet stopila v gozd. Markacija ob »vhodu« je bila začuda slabo opazna, spraskana. Sprejele so naju pohorske smreke, ki tako lepo šumijo, v vrhovih prav pojejo. V pohorskih gozdovih pogosto čutim ali vsaj slutim nekaj, kar je pesnik preprosto, a lepo izrazil z verzom Gozd je že od zdavnaj. Nekoliko sva se pomudila na križišču pri Pohorski kapeli in veliki votli lipi. Ko naju je gozd naslednjič izpustil iz objema, sva zagledala kmetijo Knez - Ižek. Ta je bila na najini poti že druga, kjer so klali. Malo pozno se nama je zdelo, a se je gospodar namuznil: »Saj je čas do velike noči.« Letos je res pozna kot malokdaj. Ob kolovozu kmalu za domačijo se nama je ponudila ena številnih priložnosti za ugotavljanje, kakšni posebneži so (nekateri) markacisti: smerno puščico so narisali na zgornje poleno v skladovnici drv ‒ do naslednje kurilne sezone? Za slovo od Ižka pa sva si lahko še ogledala, kako gnojijo travnike; ni dišalo, kakor si navadno predstavljamo, da diši pomlad. Pa že mora biti tako.

Že kmalu sva pri Sedovnikovi domačiji občudovala veliko votlo lipo, ki je imela menda nekoč obseg 10 m. Nad njo sva se povzpela v smrekov gozd, ki porašča Sedovnikov vrh. Prečkala sva asfaltno cesto Primož‒smučišče Kaštivnik, onkraj katere klopca in breza ob partizanskem spomeniku na travnatem bregu vabita k počitku. Za živo mejo na desni tiči počitniška hišica, mogoče naslednica Tajzlove bajte. Nato pa spet v gozd. V tukajšnjih gozdovih je precej lesenih »naprav«, ki naju spominjajo na skakalnice, pa (še) nisva ugotovila, čemu služijo. Pobočje je bilo pobeljeno s kronicami in belimi repuhi. Ni bilo dolgo, ko se je izza hribčka pokazal dimnik, iz katerega se je kadilo. V koči Planinc PD Vuzenica so zelo prijazni (tako kot na Uršlji gori so pretočili borovničevec, da sem dobila tudi borovničke – je ta ustrežljivost koroška posebnost?), niso pa vedeli, koliko je še do Velike Kope.

Od koče sva se odpravila za kažipotom Mala Kopa 1 h na Kaštivsko ali Malo sedlo, od tam pa precej strmo navzgor. Pot je dobro označena in nič manj »dobro« razrita od motorjev (zoprno rohnenje sva slišala od več strani, tudi srečala sva jih nekaj). Na vrh Male Kope sva se povzpela po robu smučišča. Posedela sva pred kočo GRS, Reševalne skupine Slovenj Gradec, ki jo varuje simpatičen zmajček. Ko sva bila tu prejšnjikrat, sva prišla čez Veliko Kopo, tokrat pa sva jo gledala le od daleč. Daljinsko vodeno letalo je brez hrupa in na veliko veselje večje družbe krožilo nad Kopo. Vrnila sva se po isti poti, le pod vrhom sva zavila še mimo Partizanskega doma. Tudi na tej poti sva kot med pohodom na Ratitovec opazila nekaj mravljišč z luknjami; vzroka zanje mi niti poznavalci življenja v gozdu niso znali razložiti. Nisva mogla čisto verjeti svojim ušesom, ampak zazdelo se nama je, da grmi. Pri sv. Primožu so padle prve kaplje in treba se je bilo obleči. Do avta ni bilo prehudo, v Slovenj Gradcu pa je že prav lilo. Pred Velenjem je nehalo in na »zahodu« so se nama čudili, ko sva pripovedovala o dežju.

Polhograjski posebneži prvič

Gora in Krevsova skala

Potem ko je bila 19. oktobra spet razglašena epidemija, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj se bo regijska »ograja« zožila v občinsko, in ker je bil v oktobrski številki Planinskega vestnika v rubriki Sprehodi (!) objavljen članek Davida Račiča Manj poznani vrhovi ‒ Samotni vrhovi Polhograjskega hribovja, sva jo 25. oktobra mahnila tja. Namenila sva se poiskati Krevsovo skalo, malo znan severovzhodni podaljšek sicer oblegane (Polhograjske) Gore. Parkirala sva pri graščini v Polhovem Gradcu (380 m; S 46.067815, V 14.313849). Pogled na Goro s Sv. Lovrencem je bil prav čaroben. Potem ko sva si ogledala razlagalne table o Blagajevi poti, polhograjski graščini, starem vaškem jedru, blagajevem volčinu in Polhovem doživljajskem parku, sva sledila kažipotom Čebelarski dom, Sv. Lovrenc in Blagajeva pot.

 

Po nekaj sto metrih stranske ceste sva mimo lesenega medveda in čebelnjaka prikorakala do čebelarskega doma (Polhov Gradec 72), katerega pročelje je krasila stenska slika satovja in čebele na cvetu z napisom Po bučelah se vižaj (tako je menda pisalo na nekem slovenskem čebelnjaku v 19. stoletju). Za domom se je začela markirana pot. Pri veliki leseni čebeli sva zapustila asfalt in se povzpela po ograjenih stopnicah. Kmalu nad domom sva prišla do spomenika obisku saškega kralja Friderika Avgusta II., ki se je zanimal za botaniko in si je 14. maja 1838 prišel ogledat prejšnje leto odkrito novo vrsto volčina. Po grofu Blagaju iz polhograjske graščine, ki je bil prav tako ljubiteljski botanik, so ga poimenovali blagajev volčin, zaradi kraljevega zanimanja zanj pa se ga je prijelo tudi ime kraljeva roža. Na klopi so ležali lističi z besedili o odkritju in poimenovanju te rastline. Poleg spomenika je bila smerna tablica Blagajeve poti, na drevesu v bližini pa še pisana tablica, kakršne je za Polhograjsko planinsko pot izdeloval nekdanji markacist PD Blagajana Jože Marolt in so v Polhograjcih kar pogoste.

 

 

 

 

Jesen je bila tako barvita, da niti nisem pogrešala rož. Opazila sem le nekaj ciklam. Ponoči smo premaknili ure za eno uro nazaj, v tistem žarečem jesenskem dnevu pa se je zdelo, kakor da smo premaknili tudi koledar: prejšnji teden sva na Veliki planini hodila že po snegu, zdaj pa je bilo sončno in vroče. Malo za spomenikom je stala hiška Polhovega doživljajskega parka, nad njo pa tabla z napotki za obnašanje na Blagajevi poti. Hudo erodirana strma skalnata, peščena in koreninasta steza se je v ključih vzpenjala skozi gozd. Krasile so ga tople jesenske barve: živo zeleni listi zimzelena so bili že v manjšini v primerjavi s porjavelimi praprotmi, odpadlim listjem in pisanimi krošnjami listavcev. Markacij skoraj ni bilo, zato je bilo ponekod prav lahko zgrešiti pot oziroma nehote zaviti na uhojeno bližnjico. Kar nekaj ljudi sva srečala, a z eno izjemo niso nosili mask, smo se pa precej bolj izogibali drug drugemu kot v prvem valu korone lansko pomlad.

 

 

 

Kmalu za klopco in tablico Smeti odnesite s seboj v dolino se je steza razširila, nato sva stopila na slabo cesto, ki je pritekla z leve od spodaj iz Praproč, in po nekaj metrih iz gozda. Približno 50 minut od izhodišča sva na sedlu dosegla travnik z dvema hišama, gospodarskim poslopjem in kapelico. Pri Logarju (Smolnik 18) se je bilo pred leti menda mogoče ob koncih tedna okrepčati, zdaj pa se nama je domačija zdela zapuščena. Prav takrat je izza Logarja sestopil starejši možak, ki tam hodi že 40 let; poznal je bližnjo razgledno točko, za Krevsovo skalo pa še ni slišal. Desno od Logarja sva jo ubrala v gozd, od koder je možak prišel, saj sva upala, da je z razgledno točko mislil najino izbranko.

Kar sva dosegla po kratki strmini nad Logarjem, ni bila Krevsova skala, morda pa kota 798 m iz Račičevega članka, kjer naj bi bilo »nekaj razgleda«. Spustila sva se proti severu, a raziskovanje ni obrodilo sadu, zato sva se vrnila k Logarju in se sklenila povzpeti na Goro, kjer bova v množici obiskovalcev morda izvedela kaj določnejšega. Po kolovozu desno od kapelice sva se povzpela v gozd. Od klopce na razglednem robu sva na levi že videla Sv. Lovrenca, v desno pa je tekla še ena steza. Najprej sva šla na vrh Gore (824 m; po domače Gura ali Lovrenc, nekdaj Gora sv. Lovrenca, nekateri rečejo tudi Polhograjska Gora, da se loči od drugih Gor), do katerega je od Logarja komaj dobrih 5 minut. Okoli te kopaste vzpetine so potoki izdolbli globoko dolino; vsa pobočja so strma. Večino poznorimskih arheoloških najdb izpod vrha hranijo v Narodnem muzeju Slovenije. Še se vidi, kje je v rimskih časih stalo obzidje gradišča (v cerkveno obzidje je vzidana plošča o tem). Cerkev sv. Lovrenca iz leta 1517 obdaja nizko obzidje. Od nje je lep razgled, le oblaki so nam ga nekoliko omejili: na severu smo videli vrhove Polhograjskega hribovja (Pasjo ravan, Tošč, Grmado), na severozahodu Škofjeloško hribovje, na jugovzhodu Polhov Gradec z graščino in parkom. Lahko smo opazovali, kako je z Gore poletel jadralni padalec. Ljudi je bilo ogromno, preveč, in kar nisva se mogla odločiti, koga bi povprašala po Krevsovi skali.

 

 

 

 

 

 

 

 

Šla sva nazaj k razgledni klopci in se napotila na drugo stran, a že čez kakih 20 m prišla do naslednje klopi, naprej pa poti ni bilo, tako da se je najin drugi poskus hitro končal. Zato sva se vrnila pod cerkev in jo zapustila po drugi poti, po tisti pod obzidjem. Ta je bila bolj skalnata, planinska. Na travnik pri Logarju se je iztekla po drugi strani kapelice kot kolovoz, po katerem sva šla gor. Še enkrat sva poskusila najti Krevsovo skalo. Napotila sva se ob vrsti starih sadnih dreves (treh hrušk) čez travnik levo pod Logarjem, kjer sva na koncu našla stezico. Račičev »napotek«, da se spuščamo toliko časa, da nas že skoraj mine, nama ni bil v posebno pomoč, bolj prav bi nama prišel podatek v minutah, pa četudi približen. Ljudje smo pač različno potrpežljivi in naju zlepa ne mine. Ko sva se znašla na nekakšnem grebenu, sva od majhnega kurišča zagledala skozi drevje na desni štrlečo skalo. Proti njej se je z grebena spustila strma stezica (Račič je napisal, da se pot izgubi, a ta, ki sva jo nazadnje prehodila midva, se ne). Iz tiste smeri se je slišalo govorjenje. Kmalu sva stopila na plano in po kakih 10 minutah sva stala na skalnem pomolu, rogu ali, kot se tudi reče, na rami Gore, imenovani Krevsova skala (750 m). V vodniku Polhograjsko hribovje je le omenjena kot Krjosova skala in v Planinskem vestniku 10/05 sem našla razlago, da je to popačenka iz nemškega Kreuz, ker je na njej nekoč stal križ. Pozneje sem od znanca iz tistih krajev izvedela, da so ji domačini vedno rekli Ta velka skala. Tam je sedel in kramljal mlajši par s psom Kolijem. Moški, ki je prehodil in prekolesaril že vse okoliške kraje in hribe, je navdušeno našteval, kaj vse se vidi s Krevsove skale, ter svetoval, kam vse bi še lahko šla in kako. Hvala mu tudi za fotografijo.

Vrnila sva se k Logarju in navzdol po poti vzpona. Srečevala sva čedalje več ljudi z maskami. Četrt ure pod Logarjem se je desno odcepila pot v zaselek Potok (razpokan napis ob markaciji na deblu). Skromna stezica je bila neobljudena, markacije pa slabe. Po 10 minutah sva pri boru z odlomljenim vrhom sestopila na slab kolovoz. Stičišče ni bilo označeno; najbrž je zato obenj nekdo postavil možica. Tam sva srečala edinega človeka na tej poti, a ni bil prav voljan za pogovor; kam se gre levo, ni vedel, desno pa naj bi se prišlo v Polhov Gradec. Zavila sva torej desno in šele precej niže naletela na markacijo. Skozi drevje sva ujela pogled na grajski park. Po dobrih 5 minutah se je levo spustila markirana steza in ker pravzaprav nisva vedela, kam vodi kolovoz, smer te steze pa se nama je zdela pravšnja za k avtu, sva se spustila po njej. Kmalu sva zagledala hiško na koleh, nato pa skozi vegasto ograjo stopila skoraj na dvorišče neke hiše. Po gozdnem robu sva prišla do zidane hišice in pod njo po dobrih 10 minutah na cesto. Spoznala sva, da ne bi bila smela skozi ograjo, saj je markirana steza pritekla na cesto malo naprej.

 

 

 

 

 

Omenjena hišica se je izkazala za graščinsko vodno zajetje. Stenske poslikave okrog kamnitega korita so bile že slabe, napisov in podpisov Napoleonovih vojakov iz časa Ilirskih provinc (1809‒1813), ki naj bi se bili ohranili na stenah, pa nisva videla. V bližini so bile še razlagalni tabli o grmovnicah ter klopca s klavrnima tablicama, ki naj bi opozarjali na lipi ob njej: Blagajevo, posajeno ob svetovnem dnevu miru 21. septembra 2009, in Freyerjevo (ta tablica je bila že nečitljiva). Ob cesti pri Polhovem Gradcu 169 (398 m) je kažipot Polhograjska gora 1h kazal nazaj, od koder sva prišla. Na robu gozda nad travnikom sva opazila sodniški stolp smučarske skakalnice. Skozi graščinski park s paviljonom, vodometom, vodovodno hišico in pralnico sva prišla h graščini, v kateri domujeta knjižnica ter muzej pošte in telekomunikacij, ob njej pa stojita razgledni stolp z uro in Neptunov vodnjak.  V 5 minutah sva bila pri avtu.

Smolnik

Ker sva s Krevsove skale lepo videla Smolnik, ki nama ga je priporočil tudi tamkajšnji sogovornik, sva si predstavljala, da bo z njega prav tako lep pogled na skalo, in sva se odpravila tja. Iz Polhovega Gradca sva se zapeljala proti severozahodu do drugega razcepa z avtobusno postajo pri sotočju Male in Velike Božne. Tam so bili smerokazi desno Petačev graben, levo Črni Vrh in drugi. Zavila sva levo čez Malo Božno in takoj za mostom parkirala na desni (406 m). V gozd je kazal planinski kažipot Smolnik 1h, Črni vrh 2h. Sledila sva mu in že na začetku srečala mladega lovca brez plena, a zadovoljnega z lepim dnevom. Opozoril naju je na blatno drsalnico in res je bilo sila spolzko in strmo.

 

Steza ni bila posebej izrazita, razen na stopničkah in kjer so bili sledovi zdrsov, toda markacij je bilo dovolj. Spodaj je šumela Božna. Slabe četrt ure nad izhodiščem sva dosegla 500 m. Ujela sva nekaj pogledov na Krevsovo skalo, spodaj pa se je videla cesta. Potem ko se je na desnem ovinku gozd razredčil, je steza postala skalnata in peščena. Cvetelo je precej resja. Sčasoma se je strmina unesla. Na desni so se skozi drevje pokazale hiše onkraj Petačevega grabna. Kmalu za belo-rdečim kažipotom brez napisa se je steza spet postavila bolj pokonci. Po pol ure sva bila že na 700 m. Zavila sva ostro levo in na Gori zagledala zvonik, na drugi strani pa prepoznala Krevsovo skalo. Takoj zatem sva se obrnila v desno in steza se je zelo razširila. Z leve je priteklo nekaj zaraščenega, nato sva prečkala poraščen kolovoz. Tam sta se poslavljala moška in eden je odšel v dolino, drugi pa se je vračal k hišam. S slednjim sva se zapletla v pogovor in izvedela, da se Smolnik (okrog 800 m) izgovori [smóunik], ne [smolník], kakor sva midva dotlej (knjižno) brala zemljevid. Ob poti so cveteli svišči. Ko smo šli mimo preže, nama je povedal, da je tod precej gamsov, muflonov, srnjadi, pred dvema tednoma pa so jim njive razrili divji prašiči. Kakor navadno v takih odročnih krajih sva povprašala, kako je kaj pozimi, in izvedela, da je 20 let plužil tamkajšnjo cesto. Dostop do »civilizacije« imajo samo čez Črni Vrh.

 

 

V slabih 10 minutah smo mimo lesene lope z markacijo prispeli do hiš in na travniku pod njimi so se pasle ovce. Onkraj doline se je dvigala Gora. Gospodar Smolnika 8 naju je povabil na kozarček in se kar razgovoril. Ima tri hčere, dve sta šli že od doma. Žena dela v Polhovem Gradcu in hodi tam v trgovino, bliže je ni. Imajo pet krav in zanje kosi okoliške bregove. Pridružil se nam je osemletni kuža Luno.

Čas je hitro minil in treba se je bilo posloviti. S Smolnika je po cesti do kraja, kjer sva parkirala, približno 10 km, to je kako poltretjo uro hoje, po planinski poti pa sva se spustila tja v 35 minutah. Z dnevom sva bila zadovoljna. Jani je iz Planinskega vestnika 10/20 kmalu zatem »porabil« še Babčarjev tabor, o čemer je brez zamude poročal že takrat, pozneje pa sva obiskala še druge tam opisane polhograjske posebneže, ki pri meni še čakajo na vrsto.

Polhograjski posebneži četrtič

Ko je iz Račičeve »ponudbe« v Planinskem vestniku 10/20 prišla 30. novembra na vrsto Savinka, je bilo jasno, da bova zlezla tudi na bližnji Kucelj, dodala pa sva jima še Goljek nekoliko dlje proti severovzhodu, pri roki med vračanjem na izhodišče ‒ na Katarino (uradno Topol pri Medvodah). Tja sva se odpeljala iz Ljubljane skozi Šujico, Gabrje in Osredek pri Dobrovi. Pri tabli, ki označuje začetek občine Medvode, sva zavila ostro levo (smerokaz Belo) in parkirala ob cesti nad tablo na koncu občine Dobrova Polhov Gradec (S 46.091259, V 14.369175). Ob cesti proti Bel(em)u sva si ogledala kozolček z napisoma Na pot po bregovih – Dolomitov vrhovih in Tošč – Grmada – Belo, planinskim kažipotom (651 m) Grmada 1h 10min in Tošč 1h 40min ter belo tablico z risbo hruške in puščico v isto smer. Toda midva si nisva izbrala te markirane poti.
 

Kucelj in Savinka

Vrnila sva se na glavno cesto, po njej napravila nekaj korakov proti Katarini in se ustavila pri spomeniku desetim žrtvam druge svetovne vojne. Lepo izrezljani leseni steber s podobami borcev in trpečih je leta 1978 napravil rezbar France Tavčar. S ceste je bil lep pogled na okoliške Polhograjce, nekatere že rahlo popršene s snegom. V daljavi levo za vasjo sem brž opazila cerkvico sv.Jakoba, ki mi je posebno pri srcu. Tik pred krajevno tablo Topol sva zavila ostro levo na nemarkiran kolovoz z odprto zapornico na začetku. Ob njem so se vrstile skladovnice drv. Tu in tam se je spet pokazal Sv. Jakob. Ostanki ograje ob globoki grapi so pričali o (nekdanji) skrbi za varnost. Od kolovoza se je odcepilo več stez(ic) in kolovozov. Večinoma sva se rahlo spuščala. Čez slabih 20 minut se je kolovoz razširil v obračališče in se prekucnil proti desni. Tam se je levo odcepil slabši in zavila sva nanj. Po opisu na spletu sva pričakovala kažipot za Robeža, pa ga ni bilo. Kmalu po tistem, ko sva prestopila drobcen potoček, ki je tekel čez pot, sva prišla iz gozda na travnik.

 

Ob pašniški ograji sva se povzpela do razpela, kjer se je steza prevesila na drugo stran in tam je bil spet kolovoz. Mimo hiške motokluba Hudobe sorške sva v 10 minutah prispela k izletniški kmetiji Robež. Pred njo sva ob kozolčku z napisom Krajinski park Polh. Dolomiti zavila levo, sledeč kažipotoma 1021 m Tošč in 898 m Grmada. Na kozolčku je bila tudi tablica s hruško (s puščico nazaj). Stezica naju je vodila ob sušilnici mesa in sadja, zavila desno, se razširila in obšla domačijo. Gospodar je povedal, da so tiste hruške oznake učne poti neke šole (ni vedel, katere, zdaj pa sem našla na spletu: Pot suhih hrušk osnovne šole Preska). Opozoril naju je, da prva pot za domačijo ni prava (vodi le v gozd), ampak morava po drugi.

 

Za Robežem so se v daljavi pokazali Kočna in Grintovec, Dolgi hrbet in Skuta ter pod njimi Tehovec s cerkvijo sv. Florjana. Učna pot je zavila desno navzdol, midva pa po drugem kolovozu. Če ne bi bil pomrznjen, bi bil silno blaten. Začela sva se močno vzpenjati, kar glede na dolgo spuščanje niti ni bilo presenetljivo. Na levem ovinku se je kolovoz zravnal. Šla sva mimo nečesa, kar bi lahko bil opuščen kamnolom. Desno skozi drevje sva videla s snegom poprhano Grmado. Strmina je popustila in prišla sva v borov gozd. Vrstili so se položni vzponi in ravnine. Kolovoz je postal dobesedno tekoč (blaten), da sva ga morala zapustiti in se umakniti v strmo pobočje. Pod seboj sva slišala gozdarsko žago. Po silnem trušču sva sklepala, da padajo velika drevesa. V desnem ovinku je z leve pritekla plitva grapa in tam so ležali mizica z žarom, plinska jeklenka in vilice, najbrž za malico gozdarjev. Dobre pol ure od Robeža se je traktorski kolovoz začel strmo vzpenjati in rešila sva se blata, spet je bilo vse pomrznjeno. Gozd je bil popolnoma opustošen – posekan in polomljen.

 

Po slabih 5 minutah se je svet zravnal. Prejšnje delovišče sva samo slišala, naslednje pa tudi videla, saj je bilo tik kolovoza. Kam naprej? Drevje je podiral en sam gozdar. To je kar nevarno delo – kaj se zgodi, če gre kaj narobe? Možak ni vedel, kateri kolovoz je pravi: levi, desni ali tisti naravnost navzgor. Odločila sva se za slednjega. Tedaj sva na grebenu zagledala ljudi, zato sva se kar za nosom povzpela nanj. Na grebenu Lipja sva našla prijetno markirano pot, katere začetek sva videla na izhodišču. Mimo je prišel možak s psom in šele ko ga je spodbudil »Poli, a boš šel kaj pozdravit?«, je pes pritekel k nama in naju ovohal. Dobra vzgoja. Na skali ob poti sva prebrala spominsko ploščo: Mimoidoči, zaustavi korak / V Belški grapi je dne 19. 3. 1943 v borbi z Italijani, Nemci in belogardisti padlo 22 borcev I. bataljona Dolomitskega odreda NOV in POS med njimi komandant bataljona narodni heroj Lado Dolničar - Rudi.

 

Lepo nadelana pot naju je po kakih 20 minutah pripeljala na križišče s klopcama in kažipoti (777 m): nazaj Katarina 50min, Medvode 3h 30min, naravnost navzgor Grmada 20min, levo Polhov Gradec 1h 30min, desno dol Gonte 10min, Tošč 50min. Zavila sva levo rahlo navzdol. Koreninasta stezica, postlana s suhim listjem, je prečila kar strmo pobočje. Podrta drevesa so bila prežagana, da niso ovirala hoje. Svet je postal peščen in skalnat; spet sva bila v borovem gozdu. Nato sva stopala po travnatem pobočju in prečkala nemarkirano strmo stezico. Čez 15 minut sva pri kažipotih na 762 m nadaljevala proti Polhovemu Gradcu (desno Grmada, levo Belica). Kamnita in peščena steza je sčasoma postala kar mivkasta. Saj ne vem, kaj je bilo lepše ‒ velike zaplate cvetočega resja ali slikovita skalnata pobočja Grmade.

 

V 10 minutah sva kmalu za borno klopco prispela h koči SLD (Slovenskega lovskega društva) Dobrova. Pred kočo je stala slikovita rogovila s ptičjo hišico na vrhu. S spominske plošče sva izvedela, da je bil dom postavljen v spomin na boje 18. marca 1943, ki jim je posvečena tudi plošča na Lipju. Mimo klopi pod kočo in kažipotov sva odšla po kolovozu v smer Dvor in Polhov Gradec. Naslednji kažipoti (700 m) so naju pričakali že čez 5 minut; še zmeraj sva sledila smeri Dvor (desno Polhov Gradec). Od travnika na desni sva se rahlo spuščala in še prej kot čez 5 minut je markirana pot pri belo-rdeči puščici zapustila kolovoz.

 

Ko sva prišla pod hribček na levi, sva zlezla nanj pogledat, ali je to katera od tistih obskurnih vzpetin, ki jih iščeva, pa ni bila. Na tamkajšnjem velikem travniku sva po Račičevih napotkih oprezala za »stezico skozi nekaj nizkih iglavcev«, ki vodi na Kucelj. Ko je nisva našla, sva nadaljevala proti Dvoru in prišla na še en travnik. Ker sva imela opis iz nasprotne smeri, nisva pa vedela, da sta travnika dva, se je izkazalo, da sva iskala na napačnem. Kakih 5 minut pod prvim se je na naslednjem res odcepila steza desno. Takoj se je razcepila in oprijela sva se desnega kraka. Vstopila sva v iglasti gozd in se začela vzpenjati. V 5 minutah sva stala na neizrazitem Kuclju (705 m). S klopce nekoliko naprej od vrha je bil lep razgled na Dvor in druge kraje v dolini. Na njej sva pomalicala, čeprav je kljub lepemu sončnemu vremenu ledeno pihalo. Mimo je prišla domačinka in se čudila, da veva za Savinko. Potrdila je, da prideva tja, če bova nadaljevala navzdol.

 

 

 

 

S Kuclja sva se spustila po drugi strani proti naslednjemu »vrhu«, s tega pa še niže in po dobrih 5 minutah pristala na Savinki (693 m). Tam je ležal hlodec ‒ klopca. Razgleda ni bilo, zakrivalo ga je grmovje. Vrh je bil na desni in onstran njega se je nadaljevala steza. Tudi levo se je spustila ena, menda v vas Podreber. Tokratni »glavni hrib« res ni bil kaj posebnega, razen da je očitno malokomu znan. Jani je podvomil, da je že kdo šel s Katarine na Savinko, torej je bila za nama tako rekoč »prvenstvena smer«.

Goljek

Savinko sva zapustila po poti vzpona. Na travniku z odcepom na Kucelj sva šele nazaj grede opazila prežo. Tam sva se vrnila na markirano pot. Pri križišču na 777 m na začetku grebena Lipja čez 40 minut sva srečala prijaznega kolesarja, ki se je umaknil in počakal, da sva šla mimo. Zatem naju je kot blisk prehitel tekač s palicama v eni roki. Še vedno je hrumela žaga in so padala drevesa. Po 20 minutah, brž za partizansko spominsko ploščo, kjer sva zjutraj prilezla na greben, sva tokrat kar nadaljevala po njem, ker sva imela v načrtu še Goljek. Kmalu sva prikoračila do kažipota levo Robež (tam bi bila tja grede prišla na greben, če bi bila pri gozdarju zavila levo) in spet so se pojavile smerne tablice Poti suhih hrušk. Čez čas se je levo nazaj odcepila neoznačena ozka stezica, malo naprej pa je bilo več popisanih dreves: Knafelčeva in vezistična markacija, M Ljubljanske mladinske poti, desno navzdol Belo (z belo-rdečo markacijo namesto o) in Žirovnik (na kažipotu) ter še nekaj že zabrisanih napisov. Poleg knafelčkov so se pojavile rumeno-črne markacije. Še sva ostala na grebenu in takoj zatem prišla do klopce, za njo pa po dobrih 10 minutah pri še eni klopci sestopila na gozdno cesto, ki se je tam končala. Levo navzdol po njej naj bi tekla planinska pot nazaj na Katarino, vendar nisva videla nobene markacije.

 

Onstran ceste sva se povzpela po gozdni stezi, označeni z rumeno-črnimi markacijami in rumenimi puščicami. Na nekem drevesu sva opazila komaj še čitljiv rumen napis Goljek Privat Mark. Po slabih 15 minutah sva stopila na Goljek (809 m) z nizko, a prikupno klopco. Na vrhu so stali temelji nemškega stražnega stolpa na italijansko-nemški meji iz časa druge svetovne vojne. Raziskovalci po razmikih med temelji sklepajo, da je bil visok okrog 20 m. Spodaj sva videla vas Belo.

 

Z Goljeka sva odšla po drugi strani. Steza je bila zelo strma, a k sreči mehka in speljana v ključih, paziti je bilo treba le na korenine. Po dobrih 5 minutah naju je na desni sredi gozda presenetil pogled na dozdevno zapuščeno hišo, zatem pa sva zagledala še druge. Mimo drvarnice in skladovnice drv sva sestopila na kolovoz. Tam ni bilo markacij. Čez dobrih 5 minut sva se pri kamnolomu spustila k cesti, kjer je parkiralo nekaj avtomobilov. Na prvem ovinku (681 m) je planinski kažipot kazal levo nazaj Grmada 1h, Tošč 1h 30min (to je planinska pot, ki sva jo zapustila, ko sva se s konca ceste podala na Goljek) v bližini pa so bili še lokalni kažipoti Grmada (v isto smer), Belo in Pr' Lenart (desno). Nadaljevala sva po asfaltni cesti Belo‒Topol in se v 5 minutah po cesti in bližnjici vrnila k avtu.

 

 

Prejšnji dan je deževalo, v Pograjcih pa, vsaj po takihle prizorih sodeč, vsaj malo snežilo. Z belino poprhani listi telohov so zame eni najlepših napovedovalcev zime. In res, čez dva dni smo bili deležni prvega snega tudi v Ljubljani.