Babji zob od zgoraj

Odkar pomnim, sem med vožnjo po gorenjskih cestah, torej od spodaj, radovedno opazovala koničasto skalo, štrlečo iz severozahodnega roba planote Jelovice. In skoraj odkar hodiva v hribe, se pogovarjava o jami pod Babjim zobom, ki da jo res morava obiskati. A julija in avgusta, ko je odprta za vodene oglede, sva navadno kje drugje, bolj daleč ali više, in tako nikoli ne pride na vrsto. Drugi petek v januarju sva se le odločila povzpeti na Babji zob (1128 m) in spotoma pogledati, kje je jama. Odpeljala sva se na Bled in spodaj pri jezeru (na Mlinem) levo mimo Mercatorja na Mlinsko cesto, po njej pa do konca Bleda in nato na Selo pri Bledu. Vozila sva se po tako vijugastih in ozkih cestah, dostikrat tako rekoč po dvoriščih, da je bilo očitno (ne le zaradi opozorila, da je cesta namenjena samo za lokalni promet): »izgubila« sva se. Za Selom sva sledila kažipotu Kupljenik in se pripeljala do Selskega mostu (427 m) čez Savo Bohinjko, kjer sva parkirala. Ko sva se s parkirišča ozrla proti vasi, sva videla na levi gozdnato Osojnico, nato Obroč z anteno, mizasto Kozárco, koničasto Dobro goro, na desni Ribensko goro.

Po mostu, ob katerem sta bili smerni tablici levo za kolesarje in pohodnike Ribno 2,5 km • 30 min ter naravnost za pohodnike Kupljenik 45 min, sva prestopila reko. S tablice Ribiške družine Bled sva izvedela, da je tam trofejni revir, loviti pa se sme samo z brezzalustnikom (ko sem ugotovila, da je to trnek s stisnjeno zalustjo, sem se »morala« poučiti še o tem, kaj je zalust: nazaj obrnjen zobec). Reka je bila v jutranji svetlobi prav čarobna. Videla sva precej rib in povodnega kosa, ki se je prišel kopat in lovit. Pri klopi na drugi strani mostu sva zavila desno (Kupljenik 45 min in Bohinjska Bela 1 h 30 min). Ozka makadamska cesta naju je vodila mimo ograde z gospodarskimi poslopji, kjer so se pasli konji. Na naslednjem razcepu sva se držala levega kraka (ograje), drugi pa se je spustil desno; oznak ni bilo. Na koncu ograde naju je kažipot naprej 11 Kupljenik pomiril, da sva na pravi poti. Zdaj sva hodila po gozdu, že bolj po kolovozu kot po cesti. Na razcepu takoj zatem sva zavila levo navzgor (desni krak je vodil skozi leso na travnik). Naslednji razcepi so bili označeni. Kolovoz se je začel precej vzpenjati. Kmalu sva na desni zagledala Selo in izza Obroča se je pokazal blejski grad.

 

V slabe pol ure sva prišla do ograje in pod njo zagledala suho grapo, že kar sotesko, v kateri je ležalo nekaj skrivljenih kovinskih drogov, nemara ostankov ograje, prednice sedanje lesene. Nad nama je na skalnem robu je stala kapelica Na Koren (550 m) na pobočju Homa z lepim razgledom na Selo z okoliškimi hribi, blejski grad. Od spodnje izmed dveh klopc je pritekla gor steza, ki je bila verjetno stara pot; takrat je kapelica stala ob njej, sedanji poti pa kaže hrbet oziroma bok in je k njej speljan kratek odcep levo.

Čez travnik s toplarjem, skozi pas gozda, mimo hiške v bregu levo nad kolovozom in še ene na drugi strani gozda sva prispela na travnike, s katerih sva prvič zagledala Babji zob, od daleč še prav majcen, in še tisto škrbinico so zakrivali oblaki. Za travniki so se že pokazale hiše na Kupljeniku. Ob robu gozda na levi sva skoraj prezrla skromen, slabo opazen spomenik ‒ kamen z zbledelim napisom in s peterokrako na vrhu. Na njem je pisalo: Heberle Leopold * 7. 11. 1923 padel 30. 9. 1944 Z. B. Bled.

Po četrt ure sva se ustavila na začetku Kupljénika. Beseda pomeni žitna mera, mernik, a ker obstajajo tudi stari zapisi Puklénik (posestnik na gorski grbini, puklu), imajo etimologi obilo snovi za (zanimive) razprave. Pod prvo domačijo pr Obvák (Kupljenik 14), ki je v evidenci nepremične kulturne dediščine, sva si ogledala lepo poslikano zidano kužno znamenje. »V izročilu je še morija hude kuge, ki jo je preživel en sam Kupljenčan, spomin nanjo pa je Brsovo kužno znamenje ob križišču pod Obvakam, kjer so pokopavali umrle.« Tako je zapisal ljubiteljski zgodovinar Janez Zupan v knjižici Vas Kupljenik do začetka 20. stoletja (SLS Bled in Radovljica, 1998), v kateri je najti veliko zanimivosti o vasi in je dostopna tudi na spletu.

Po makadamski cesti sva mimo stebrička s smernimi tablicami nazaj Selo 30 min, naprej Babji zob 1 h 45 min in Bohinjska Bela 1 h, ruševin dveh ali treh hiš za Oblakovo domačijo ter razpela ob že asfaltni cesti prikorakala do domačije pr Prímašč (Kupljenik 12) s spominsko ploščo na pročelju: V tej hiši je bila 1941.leta partizanska obveščevalna točka. Od poletja 1944.do osvoboditve pa tudi javka za bolnišnico »Š. Stol odd.2« na Jelovici. Ta hiša je prav tako v evidenci nepremične kulturne dediščine. Posebno zanimivo se mi je zdelo gospodarsko poslopje, zlasti kamniti mostovž na skedenj in gank.

Zgornji del vasi je bil videti sodobnejši. Na križišču sva sledila smerni tablici desno. Pri pol zidani pol leseni lopi z jelenovimi rogovi (Kupljenik 8) sva zapustila prvi del vasi. S ceste proti drugemu sva imela razgled na Blejsko jezero, grad, Stol, druge gore pa so se skrivale v oblakih. V bregu na levi je stal spomenik, na skalo, stoječo med dvema smrekama, pritrjena bronasta plošča z reliefom padlega partizana in napisom V spomin padlemu borcu Tonejc Jankotu iz Boh. Bele / rojen 1920 / padel 4.IV.1943. Ta borec Gorenjskega odreda je bil ubit v ofenzivi na Jelovici. Mimo gasilskega doma iz leta 1911 sva 25 minut od Oblaka prispela k podružnični cerkvi sv. Štefana iz 16. in 18. stol. z ostanki fresk na pročelju. Nekdaj so množično romali k njej na konjih in prinašali bogate darove; na štefanovo tam še vedno blagoslavljajo konje. Od cerkve sva videla »vrh« Babjega zoba (to ime ima namreč ne le zobu podobna konica, ampak tudi severozahodni vršni del Jelovice, ki je zelo razgleden, čeprav ni zares vrh) in Gradišče (824 m), skalnat hrib nad vasjo, na travnatem pobočju nad cerkvijo pa razgledno klopco.

Asfalt se je vzpenjal dalje mimo Kupljenika 5 (pr Mešišnek) in korita iz leta 1900, nato se je cesta začela spuščati. Na ostrem desnem ovinku, kjer sva srečala nekaj planinskih vodnikov, ki so prišli na ogledno turo, sva zavila levo na slabo gozdno cesto (bolj traktorski kolovoz), ki sva jo opazila že od cerkve, a menda ni zaželeno, da bi se tja gor povzpeli kar čez travnato pobočje. Pri odcepu, kjer je tudi majhno parkirišče, se začne markirana pot na Babji zob. Zdaj je tam smerni stebriček (levo Babji zob 1 h 30 min in Gradišče 30 min, nazaj Selo 1 h), kažipotov s fotografije na Hribi.net, katerih eden je usmerjal tudi k jami pod Babjim zobom, pa ni več.

Za kratek čas sva se ustavila pri razgledni klopci pod Gradiščem, nato pa se začela strmo vzpenjati. Pod vodnim zajetjem je bila huda poledica, saj je iz brežine po ceveh mezela voda. Z brega so se na pot kotalili kamni. Markacij je bilo komaj kaj, zato sva bila še bolj odvisna od kažipotov na odcepih in razcepih. Kjer kažipotov ni bilo, sva se držala »glavnejše« poti. Kakih 35 minut nad cerkvijo sva zapustila razdrapano gozdno cesto in se povzpela čez skalni prag na stezo v desni breg (kažipot 11 Babji zob), kakih 15 m zatem pa je bil razcep: levo proti Taležu, desno na Babji zob. Daleč naprej ob cesti sva zaznala še dva kažipota: desno Babji zob, levo Selo ‒ torej bi se tam lahko vrnila. Steza je bila strma, koreninasta in skalnata. Kmalu sva dosegla prečno, ki je v levo tekla proti omenjenima kažipotoma, midva pa sva seveda nadaljevala desno. V vrzeli med drevjem se je pokazala Bohinjska Bela pod slikovito Iglico. Mimo zanimivih stebrov sva 25 minut nad skalnim pragom stopila na planino Prihod (1017 m). Na vogalu brunarice sta bila spet kažipota za Talež in Babji zob.

 

Nedaleč nad planino sva pri klopci uživala v razgledu na jezero in Triglav. Vzponu na nekakšen predvrh je sledil precej dolg spust, med katerim sva opazila kažipot levo Ricman, ležeč na tleh. Nato sva se povzpela do razgledišča z razgledno tablo ter 35 minut nad Prihodom do vpisne skrinjice in še ene razgledne table. Skrinjica nama je povedala, da sva na cilju. S prepadnega roba nad zobom je imeniten razgled na naselja v dolini, Blejsko jezero in okoliške hribe, med njimi Iglico, Pokljuko in Galetovec, v ozadju pa Julijce (Črno prst, Rodico, Vogel, konico Krna, Triglav, Rjavino, Debelo peč) in Karavanke (Kepo, Dovško Babo, Klek, Golico, Struško, Belščico z Vajnežem, Stol, tudi Monštranco in Svečo pod njim). Nama so nekoliko nagajali oblaki, a se nisva pritoževala.

Še vedno pa nisva vedela, kje je jama. Le zakaj so na parkirišču na Kupljeniku odstranili kažipot zanjo? Od skrinjice naprej se je nadaljevala razločna steza, a markacij ni bilo več. Po kakih 20 minutah so naju presenetili ostanki žičnice in od njih sva se še nekaj časa spuščala, med drugim tudi mimo travnika na levi. Ko se je pot zravnala, sva prišla na neoznačen razcep. Kaj zdaj? Vrnila sva se k žičnici in zavila proti omenjenemu travniku. Med potjo sva naletela še na betonske uteži, ki so ostale od žičnice. Izkazalo se je, da je travnik planina Ricman. Na čedni brunarici z zidanim podnožjem sva prebrala napis Ricman Primaščova pl. 1105 n.v. pr Torkarju. Poleg so stali znamenje (na podstavku je pisalo 2004 T.A.), ognjišče, dve lopi in podzemna garaža. Tam sva še enkrat naletela na planince na ogledni turi, ki prav tako niso našli vhoda v jamo, a so ugibali, da je pod planino.

Na drugi strani planine je bila še ena, skromnejša brunarica. Na njeni verandi sva pomalicala, nato pa se mimo nje odpravila po kolovozu v gozd, kjer je z desne kmalu pritekel še eden od Torkarjeve hiše, na stičišču pa je ležala velika skala z napisoma Ricman in Babji zob. Ob slednjem sta puščica in napis 20 min kazala nazaj proti mali brunarici. Čez planino sva se vrnila k ostankom žičnice in po poti vzpona v dolino. Na Kupljeniku sva poklepetala z domačinom, ki nama je povedal, da so tovorno žičnico postavili, ko so opremljali jamo, in da je nekoliko naprej od nje žleb, po katerem se tudi pride v jamo, vendar je spust zelo nevaren (tak žleb sva videla približno tam, kjer sva obrnila, mogoče Gamsov prelaz, označen na zemljevidu). Razložil nama je še, kje je izhodišče za jamo.

V dveh urah in pol sva se vrnila k Selskemu mostu. Na Bled sva se odpeljala po manj zamotani poti, tako da najino jutranjo zares odsvetujem, priporočam pa tole: med spuščanjem proti jezeru pri kitajski restavraciji zavijte levo na Ulico narodnih herojev, ki se nadaljuje s Cankarjevo cesto. Na razcepu pri kapelici se držite desno. Po Selski cesti se peljite do konca Bleda ter naprej med polji, travniki in gozdovi na Selo pri Bledu. Na razcepu na koncu vasi izberite desni krak in na naslednjem levega (kažipot Kupljenik), ki vas pripelje do Selskega mostu.

Babji zob sva torej videla tudi od zgoraj in zdaj veva, kje se (ne) pride k jami pod njim. Samo čas in vreme nekega julija ali avgusta potrebujeva, pa si bova ogledala še jamo.

Talež, Tolsti vrh in jeloviški rovti

Za zadnjo avgustovsko nedeljo so bile za ves dan in vsepovsod napovedane plohe in nevihte, pa se je Jani spomnil na Talež (kažipot sva videla, ko sva šla na Babji zob), kamor je mogoče tudi z dežnikom.

Na Bledu sva prvo krožišče (iz smeri Ljubljane) zapustila pri tretjem izvozu (levo). Peljala sva se skozi Koritno in Bodešče, kjer sva na razcepu zavila levo (kažipot Apartmaji Judita). Cesta se je zelo zožila in vijugala med hišami, ponekod med škarpo in ograjo ‒ gorje, če bi koga srečala (domačini tega ne jemljejo tako tragično, so pač vajeni). Za naseljem sva se pod skalno steno (plezališčem) pripeljala do Bodeškega mostu čez Savo Bohinjko in parkirala ob cesti. Tam je cvetelo obilo žlezavih nedotik, ki so škodljive tujerodne rastline. Tako imenovane invazivke lahko prijavimo na https://www.invazivke.si/; tokrat sem to naredila prvič in »najinega« rastišča še niso poznali. Pod steno je stala klopca, gotovo namenjena plezalcem (lepo bi bilo, če bi ostanke stare odstranili). Ob vznožju stene so se bohotile koprive, zato ni čudno, da se neka smer imenuje Kopriva. Vedno se mi zdi zabavno brati imena plezalnih smeri; tam mi je bila najbolj všeč Ne tč ne mš. Na pot sva se podala, kakor naju je usmerila zelena tablica na lesenem stebričku: desno (čez most) Talež 45 min (enako Ribno 30 min – 2,5 km, nazaj Bled center 4,7 km – 1 h in Bodešče 0,8 km – 10 min, levo Šobec 20 min; časi so za pohodnike, razdalje za kolesarje). 

Prečkala sva Savo. Na drugem bregu sva se po stopnicah spustila k vodi. Od tam sva tik pod vozno površino mostu opazila tablico, ki označuje najvišjo izmerjeno vodno gladino, doseženo ob poplavi 18. septembra 2007. Toliko vode si je kar težko predstavljati. Onkraj reke sva zavila desno na gozdno cesto in takoj levo z nje navzgor na kolovoz, kamor sta kazala kažipota za Talež in Babji zob. Ob odcepu je stal stebriček s smernimi tablicami levo po cesti Radovljica 3,5 km – 45 min in Talež 12 km, desno po njej Ribno 30 min – 2,5 km in levo z nje po kolovozu Talež 45 min. Kamniti kolovoz se je čedalje bolj vzpenjal. Bujno zelenje grmov, preslic in drugega podrastja so poživljali plodovi navadnega češmina in navadne krhlike. Markacij ni bilo. Na razcepu čez slabih 10 minut je lesen kažipot na drevesu Lovska koča Talež kazal desno, drugi, zelen z napisom Talež, ki je ležal na tleh, pa levo. Izkazalo se je, da levo od najine poti teče še ena, na katero pripeljeta oba kraka, tako da skupaj tvorijo trikotnik.

Na naslednjem razcepu ni bilo nobene oznake, le po vijakih na nekem drevesu sva domnevala, da je bil tam nekoč kažipot. Po položaju ostankov sva sklepala, da je pravi levi krak. Ob njem je nekdo parkiral, nekoliko naprej še eden in kar nekaj avtomobilov naju je prehitelo, česar na takem kraju nikakor nisva pričakovala. Izkazalo se je, da se po obeh krakih pride na isto mesto. Ob tistem, po katerem nisva šla (desnem), je stal stebriček s smernimi tablicami nazaj Bodešče 30 min, naprej Ribno 30 min, levo (navzgor) Talež 30 min in Tolsti vrh 1 h. Kažipot, od katerega so ostali le vijaki, so najbrž odstranili, ker je mišljeno, da se gre po kolovozu do tega stebrička in se šele tu zavije levo.

Po 10 minutah se je levo nad potjo pokazala visoka skala. Nanjo je bila pritrjena marmorna spominska plošča (leta 1959 jo je zasnoval arhitekt Janez Ravnik) z rdečo zvezdo in napisom Na tem mestu sta napadeni iz zasede 13. junija 1944 omahnili partizanki Angela Koselj iz Bodešč Marija Marin iz Suhodol (kraja s tem imenom v Sloveniji ni, so le dvoje Suhadole, v občinah Litija in Komenda). Pred ploščo je stala dogorela sveča. Tja je vodila komaj opazna stopničasta stezica, ki je razločnejša pritekla z desne, iz doline. Kraj se imenuje Kersnikovec.

Kmalu za skalo je z leve pricurljal potoček in nato se je pot začela strmeje vzpenjati. Na neoznačenem razcepu sva se odločila za levi krak, navzgor. Mimo nekaj odcepov in stebrička s smernimi tablicami sva v četrt ure prispela k partizanskemu spomeniku v obliki, kakršno imajo navadno verska znamenja, z napisom 1943. Partizani, Med nami je nekdo umrl. Lepo mirno in tiho oči je zaprl, a nismo jokali naglas. Le pest je stisnil vsak – nas ne podreš, sovrag! Nasproti mu je stalo znamenje z letnico 1908 pod razpelom in 2002 na podnožju. Pri obeh znamenjih je Društvo prijateljev Taleža postavilo klopci. Zdaj sva bila že na planini s tem imenom. Nekateri tako imenujejo širše območje – razmeroma raven svet, kjer je bilo nekoč menda več kot 30 rovtov, ki so jih kmetje skrbno kosili. Ta rodovitna »ravnina« s številnimi izviri se žal že marsikje zarašča.

Malo naprej sva na drevesu zagledala smerno tablico za Lovsko kočo Talež in nato še smerni stebriček z že znanimi tablicami (najina je kazala desno Talež 5 min in Tolsti vrh 35 min). S kolovoza sva zavila desno na koreninasto stezo, ki naju je po nekaj metrih odložila na gozdno cesto. Desno po njej sva mimo hiške s pritiklinami in brunarice Ribno 230 ali Talež 11 v 5 minutah prispela k lični lovski koči (752 m). Nad hišno številko Talež 12 je pisalo Jela bar. Okrog koče je parkiralo že precej avtomobilov. Čeprav ura še ni bila niti deset, so številni gostje, v glavnem starejši, že jedli. Tam imajo Prijatelji Taleža svojo vpisno skrinjico. Talež je priljubljen tudi pri (gorskih) tekačih. Športno društvo Ribno je leta 1996 prvič priredilo tek na Talež, ki je od leta 2012 tradicionalen; imenuje se Taležlauf. Na blizu 10 km dolgi progi teče čedalje več odraslih, otrokom pa je namenjena krajša (3 km). Ob ograjeni terasi z dolgo vrsto miz in klopi je stal zajčnik z radovednim prebivalcem, po prostorni ogradi se je sprehajala nič manj radovedna koza. Panoramska fotografija (nadmorska višina na njej je le 715 m) je imela kaj pokazati, saj je razgled od koče na Bled z okolico in s Karavankami v ozadju (za te sva bila žal prikrajšana) res imeniten.

Ko sva odšla dalje po gozdni cesti, naju je pozdravil pisan škrat in na razcepu kmalu za počitniško hišico na desni sva naletela na ostanek nenavadne markacije ‒ rdeč gojzar na rdeče obrobljenem belem krogu. Ta naju je usmeril na desni, zgornji krak, z gozdne ceste na kolovoz. Vzpenjala sva se po razritem blatnem grebenu in levo pod njegovo najvišjo točko opazila krmilnico. Z grebenom vred sva zavila levo ob kotanji in prišla do še ene krmilnice s skladiščem za krmo. Od tam se je spustila desno strma steza proti Selu (lesen kažipot), naju pa je smerni stebriček poslal levo navzgor (Tolsti vrh 25 min), kjer naju je spet čakal gojzar. Levo pod stezo je tekel še en kolovoz, ki sva se mu kmalu priključila. Speljan je bil naravnost navzgor in zato zelo strm, tako da nama je po blatu pošteno drčalo. Ko se je od kolovoza levo odcepilo nekaj širšega, ni bilo nobene markacije, le naravnost navzgor je kazala modra puščica. Sledila sva ji. Pri odcepu levo pa je bila modro pobarvana korenina, obrnjena navzgor, zato sva vztrajala v dotedanji smeri. Pri naslednjem smernem stebričku sva zavila desno in po daljšem času spet dočakala gojzar. Tam naju je prehitel mlad par. Med vzpenjanjem se je pot le tu in tam toliko položila, da sva zajela sapo.

Tolsti vrh (883 m) sva dosegla 25 minut nad kočo na Taležu. Ker je pokrit z gozdom, ni razgleden. Označen je z geodetskim kamnom, »pošvedranim« gojzarjem in zadnjim smernim stebričkom, ki kaže samo še nazaj (Talež 25 min). Midva pa sva se spustila na drugo stran, kjer so bile edine oznake oranžne puščice, vse usmerjene navzgor. Ko sva po dobrih 5 minutah na levi skozi drevje zagledala travnik, naju je presenetila slaba Knafelčeva markacija za nazaj. Nadaljevala sva v dotedanji smeri, zdaj po kolovozu, ki se je že po nekaj deset metrih pri klopci in marmornati spominski plošči, pritrjeni na skalo, iztekel na gozdno cesto. Pod rdečo peterokrako je pisalo: Napaden iz zasede je na tem mestu 16. februarja 1944 padel partizan Miha Torkar iz Koritnega. Mihael Torkar je bil vosovec in borec Gorenjskega odreda. Spomenik, delo Janeza Ravnika, je postavila ZB NOV Ribno leta 1959. 

V križišču pod spomenikom se je najina pot križala z gozdno cesto, ki je pritekla z desne od spodaj (v tisto smer kažipota Kupljenik in Selo) in se prekucnila levo. Tedaj še nisva vedela, da bi bila morala cesto prečkati, pa bi bila prišla na planino Vršano, saj sva se ravnala po spletnem zemljevidu Pešpoti, na katerem je ta planina napisana na napačnem kraju. Tako sva se spustila levo po cesti, pod katero je v globoki ozki dolini šumela voda. Sestopila sva do konca te grape, kjer je cesta zavila ostro levo in se nadaljevala po drugi strani grape. Na ovinku je čez cesto tekel potok. Prestopila sva ga in čez kakih 15 m zavila ostro desno navzgor. Na koncu daljšega strmega vzpona slabe četrt ure od križišča sva razočarana ugotovila, da pot ne zavije v pričakovano smer, ampak se še dalje vzpenja. Skoraj sva se že obrnila, ko sva zagledala streho. Kmalu sva stala pred čedno brunarico (Talež 23b) z »gospodarskim poslopjem«. Sredi ničesar so naju presenetili avtomobili, plug, tuš, strelišče, vrt, rastlinjak. Nad vhodom v hišo je pisalo Govčev rovt. Možak, ki je prišel iz hiše pogledat, kdo hodi okrog nje, nama je razložil, da sva prišla predaleč, in nama opisal, kako prideva na Vršano. Kljub njegovim napotkom po več poskusih poti do planine nisva našla.

Spustila sva se nazaj do ovinka, kjer se je cesta nadaljevala po drugi strani grape. Sledila sva ji in na dnu spusta še enkrat prečkala vodo. Tam je parkiral bager in vsenaokrog so ležala podrta debla, mnoga napol v strugi. Pot ni bila označena. Potoček je zdaj tekel desno ob njej. Položno sva se spuščala mimo brunarice, pokrite s salonitkami, in praznega gozdarskega delovišča, po katerem so ležale le veje. Ko sva še enkrat prestopila potoček, ob katerem so cvetele orjaške zlate rozge, se je pred nama približno 20 minut od Govčevega rovta odprl domnevno Oblakov rovt. Na skrbno pokošeni trati je stala čedna hiška (Talež 23, Ribno 245) z dodatnimi objekti, cvetjem, številnimi okraski in »postajno« uro z napisom Grand Central Terminal New York.


Šla sva naprej po razriti gozdni cesti, ob kateri so bili nagrmadeni hlodi. Drvarji so bili precej zaposleni, parkirišče ob delovišču pa polno (en avto celo z beograjsko registracijo). Na leseni tablici so bili našteti kraji v smeri, iz katere sva prišla: Kupljenik, Selo pri Bledu, Babji zob, Govčov rovt. Pri kažipotih naju je zanimiva »reklama« za Maretov ranč (otroška risbica z besedilom Na Maretovemu ran=ču / Prišli smo na Maretov ranč si poiskali mesto za sedenje. Naročili smo za jesti. Potem smo pojedli. Slekle smo si gojzre in štumfe. In smo se začele igrati Bilo je naj lepše v teh hribah Zelo mi je bilo všeč. Lana Prezelj.) zvabila desno čez travnik proti gozdu, kjer je bil med dve drevesi privezan »transparent« Maretov ranč. Nato sva sledila sila natančnemu kažipotu Maretov ranč s puščico navzgor 5 m in levo 172,5 m. Čez mostiček, po stopnicah in med skalami, oblečenimi v živo zelen mah, sva po dobrih 5 minutah stopila iz gozda. Pred brunarico (Talež 28) sredi zelene trate in rož se je kadilo z ognjišča, po robu gozda okrog trate pa so se vrstili hiške in nadstreški s kozami, kokošmi in gosmi (menda tudi zajci in racami – teh nisva videla), ptičje hišice in še marsikaj. Tam poleg Kranjčanov Mareta in Andreje Kerč kraljuje lepa in prijazna psička Tika. Ker nisva utegnila čakati na kosilo, sva dobila prav posebno vizitko – za kdaj drugič: polžjo hišico, v njej pa listek s telefonskima številkama gostiteljev (polži so njuna kulinarična specialiteta, tudi gojita jih).

Vrnila sva se na gozdno cesto in zavila desno. Mimo gospodarskega poslopja na naslednjem travniku, več počitniških hišic, jase s šupo in prežo, med močvirnatimi travniki, mimo majhnega rovta s hiško in gospodarskim poslopjem (vse to od Oblakovega rovta naprej po zemljevidu že spada na planino Talež) sva po četrt ure prikorakala na križišče s kažipoti: levo Fik fak cottage (!), naslednja levo Lovska koča Talež 300 m, nazaj 800 m Maretov ranč. Nadaljevala sva naravnost naprej; potem ko nama je spodletela Vršana, sva se namenila poiskati Čmarjevo planino.

Takoj za križiščem sva zavila desno na drugo gozdno cesto. Vodila naju je mimo ograjene parcele z veliko brunarico do konca travnika, kjer se je pred gozdom desno odcepil travnat kolovoz proti hiši ob robu gozda, levo mimo propadajočega gospodarskega poslopja pa je zavila blatna cesta proti Goški ravni. Po nekaj korakih se je z nje odcepila desno navzgor v gozd strma steza, polna skal. Menila sva, da je to smer proti Čmarjevi planini. Na skalni steni čez nekaj minut, ki se je krušila na pot, naju je presenetil sicer klavrn, a vendar – knafelček. Dotlej sploh ni bilo markacij; v takih primerih si ne znava pojasniti, od kod se pojavijo. Razcep takoj zatem je bil (seveda) neoznačen. Ubrala sva desni krak, ki je bil videti boljši, vendar je kmalu zavil levo in se staknil z drugim. Kakih 20 minut od križišča sva dosegla prečno skalnato stezo in ob njej spominsko znamenje: Franc Šolar z Bleda *1896 †1943 Žrtev medvojnih VOS-ovskih pobojev svoje življenje si moral darovati za vero, dom, poštenje. V spomin in opomin postavili leta 2005 vsi njegovi. Šantovčev fant je bil komaj 18-leten mobiliziran že leta 1914, zaradi znanja več tujih jezikov srečno preživel prvo svetovno vojno, se pod Rudolfom Maistrom in Franjem Malgajem boril za Koroško ter se demobiliziral šele po osmih letih. Po vojni je delal pri Hidrocentrali v Bohinju ter prijateljeval s slikarjem Valentinom Hodnikom in narodnim herojem Tomažem Godcem. Bil je gornik in turni smučar, prizadeven planinski delavec in član bohinjske podružnice Turistovskega kluba Skala. Končal je kot žrtev boljševistične revolucije, piše na domoznanski spletni strani Kamra.

Najina pot je sicer prečkala prečno stezo, a sva zavila desno na slednjo, misleč, da tako prideva na Čmarjevo planino. Oznak tudi na tej stezi ni bilo. Zelo visoko se je vzpenjala, se zožila in nekaj časa tekla po jarku. Na razcepu sva se odločila za levi, bolj skalnat krak. Pa spet po jarku do naslednjega razcepa; tokrat sva izbrala desni krak. Po slabih 10 minutah se je Jani po naključju ozrl in zagledal ozko deščico, ki sicer ni imela konice ali puščice, ki bi kazala v določno smer, a je bila obrnjena desno navzdol, kjer sva med drevjem zagledala nekaj zelenega, kar bi bilo lahko planina. Rdeče oznake na deščici niso bile (več) razumljive, z nekaj domišljije pa bi lahko rekla, da so (bile) narisane tri rožice, ki sem jih opazila na kažipotih za Maretov ranč. Spustila sva se tja in našla le majhen travnik. Tudi če je bilo tam kdaj kaj večjega, je že zaraščeno. Niže onkraj grape na levi sva našla le plastenko, ki je sicer pričala o vsaj enem (zanikrnem) predhodniku, in slišala glasove (vpitje na daljavo žal ni obrodilo sadov), česa koristnejšega pa ne, zato sva se dokončno sklenila vrniti.

Med vračanjem sva pri veliki brunarici izvedela, da bi bila morala še nekaj časa vztrajati v zastavljeni smeri in bi bila prišla do Žnidarjeve bajte. Pa drugič. Na križišču sva zavila desno proti koči na Taležu. Na razcepu takoj zatem sva nadaljevala po glavni cesti (levo) proti kažipotu Ribno Bled. Pri njem sva zavila desno v gozd, se po jarku spustila do že znanega smernega stebrička ter pri partizanskem spomeniku in razpelu četrt ure od križišča zašpilila klobaso. Čez 35 minut sva bila že pri avtu.

Napovedali so poletne temperature in aprilsko vreme. Vroče pravzaprav ni bilo, a precej soparno in tudi zaradi strmih vzponov sva se precej potila. Pa vsaj deževalo ni, zato se nisva nič pritoževala, čeprav sva brez potrebe nosila dežnika, v strminah pa pogrešala palice. Če štejem za cilj Tolsti vrh, sva ga dosegla hitro (v uri in 5 minutah), »vračala« pa sva se več kot dvakrat dlje (2 uri in 25 minut), če seveda ne upoštevam iskanja Vršane in Čmarjeve planine, ki ni obrodilo sadu. Na Jelovico bo torej še treba.