Sva bila na Molički peči ali na vrhu Poljskih devic?

Med vzponom na Križevnik sva se odločila, da se prej ali slej podava na vrh med Veliko Zelenico in Poljskimi devicami, ki je z imenom Molička peč zapisan v Atlasu Slovenije iz leta 2005 in na zemljevidu Kamniške in Savinjske Alpe iz leta 2002; Molička planina je v obeh primerih narisana jugozahodno od Velike Zelenice, Molička peč pa severovzhodno od nje. Meni bi se zdelo bolj logično, če bi bila Molička peč nad Moličko planino. Tako tudi je na zemljevidih Kamniško-Savinjske Alpe iz leta 1974 in Kamniške in Savinjske Alpe z Obirjem in Peco iz leta 1982 ter na starih (1998) in novih (2005) Grintovcih, vendar sta na prvih dveh obe »preseljeni« na (severo)vzhodno stran Velike Zelenice, na drugih pa na (jugo)zahodno. Kakorkoli že, prvo avgustovsko nedeljo je prišla na vrsto 2029 m visoka gora, ki sva jo imela v mislih.                                

Planina Ravne (tudi Ravni, okoli 1500 m) je bila že večkrat najino izhodišče. Tokrat sva parkirala na obračališču pod Smrekovcem, do koder je z Raven še 1,2 km gozdne ceste. Podala sva se na že znano stezo, označeno s slabim kažipotom za (neobstoječo) Lučko kočo. Pri lesi, kjer s planine priteče markirana steza, sva naletela na mladeniča, ki naju je vprašal za pot na planino Polšak in na Križevnik. Na sedelcu kmalu zatem sva ga poslala desno, midva pa sva hotela dognati, kod teče pot, ki je pozimi v snegu nisva našla, zato sva nadaljevala do partizanskega spomenika na kraju, kjer je nekoč stala Lučka koča. Za njim sva se povzpela v breg. Skromna stezica je bila na začetku komaj sledljiva, tudi zaradi visoke trave. Zobala sva jagode in borovnice, ob poti so cveteli zali kobulčki in dlakavi sleč. Na skalah se je stezica prelomila na drugo stran. Po ozkem prehodu, ki je bil na začetku strm in skalnat, sva se spustila do konte, ki je bila pozimi polna snega, zato sva jo obhodila visoko po levem pobočju, tokrat pa sva stezici lahko sledila skoraj po dnu oziroma pa desnem pobočju. K sreči sva imela dolge hlače, saj bi naju bilo sicer bujno ščavje temeljito popraskalo. V visoki travi so se skrivale skale in luknje, zato je bilo treba ves čas gledati pod noge.

Na drugi strani konte sva našla že znano z rdečimi pikami označeno pot, na katero sva poslala mladeniča. Zavila sva levo in med cvetočimi ciklamami uro nad izhodiščem prikorakala do planine Polšak. Tokrat tam žal ni bilo konj, ki so naju razveselili lansko jesen. Na skali z možicem nad planino sva še komaj razločila ostanek puščice. Tam sva vstopila v gozd. Pri studenčku so se rdeče pike nehale in nadomestili so jih možici. Od razcepa, pri katerem možiček kaže desno, sva se povzpela do vrtače, kjer sva prejšnjikrat zavila desno proti Križevniku (od tam se vidi njegov predvrh), tokrat pa sva jo mahnila levo. V ruševju je zafrfotalo in za nekaj časa sva tiho obstala, da sva opazovala živahnega ptička.
 

Odtlej je bila pot za naju nova. Z nje sva videla plečati Dleskovec, tudi piramido vrh njega. Naproti nama je prikorakal planinec, ki sva ga poslala na planino Polšak; vračal se je, ker je ugotovil, da je pri vrtači zgrešil – namesto da bi bil šel desno proti Križevniku, je zavil levo. Spustila sva se v manjšo kotanjo in iz nje naju je potka popeljala med ruševje, ki ga je bilo čedalje več. Od tu se je Križevnikov predvrh videl še lepše kot od vrtače. Nato se je zvrstilo še nekaj kotanj. Pred seboj sva imela Veliki vrh in Veliko Zelenico. Stopila sva na travnik z velikimi kupi požaganih vej, na koncu katerega naju je možic usmeril levo v ruševje. Zaradi ožine in skal sicer nekoliko nerodna stezica je bila popolnoma razločna in sva jo videla daleč naprej.

Kar nekaj časa sva stopala pod Poljskimi devicami. Pogled nazaj čez njihov greben je segal do Križevnika. Iz zelenega morja ruševja so kot kaki svetilniki gledali macesni. Že nekaj časa ni bilo možicev, na ozkem melišču pa sva spet naletela na dva. Melišče sva prečkala v levo, nato pa se vrnila na njegovo desno stran. V zgornjem delu je bilo naravnost navzgor videti v pesku sled, a ker sva levo na neki skali zagledala možica, sva zavila tja. Tam je bilo ruševje že zelo nizko. Po nekaj jalovih poskusih priti skozenj sva nazadnje na koncu desnega dela ruševnato-peščenega jezika zavila desno in končno našla prehod na razločno pot, označeno z možici. Očitno bi se bila že prej morala držati bolj desno. Kmalu za še enim majčkenim meliščem sva skozi vrzel v ruševju stopila na greben. Pred nama sta stala Veliki vrh in Velika Zelenica že čisto blizu, na levi pa sva videla Dleskovec in spodaj na Dleskovški planoti Jamarski bivak. Na pobočjih in vrhovih sva razločila več človeških postav.

Po stezici, za silo vidni v travi, sva poldrugo uro nad Polšakom sestopila na sedlo med Moličko pečjo in Veliko Zelenico. Na desni je zijal prepad; pogled v Robanov kot je nekoliko zastirala kamnita igla. S sedla sva se povzpela ostro desno in strmo navzgor med ruševje. Kako sva se prebila skozenj, ne morem povedati; kadar se je stezica, kolikor je je sploh bilo, izgubila v grmovju, sva se vrnila do prejšnjega prehoda in poskusila znova, dokler nama ruševje ni spet zaprlo poti, ves čas pa v smeri, kjer naju je čakal vrh. Dosegla sva ga v slabe četrt ure. Od velikega možica so se nama ponujali lepi razgledi na Dleskovec, Veliki vrh, Veliko Zelenico, Planjavo, Ojstrico, Mrzlo goro, Krofičko, Olševo, Peco, Križevnik, Raduho. Mene so zaposlovale tudi zoisove zvončice, Jani pa je nekajkrat za hip opazil mladeniča, ki sva ga ta dan srečala že dvakrat in se je najbrž tudi namenil na »najin« vrh. Ko ga dolgo ni bilo na spregled, je Jani nekajkrat zaukal in zaklical. Dobila sva en odgovor, potem pa fanta ni bilo več ne videti ne slišati.

Vrnila sva se na sedlo. Na njegovi drugi strani se je pot začela vzpenjati po pobočju Velike Zelenice. Prebila sva se skozi pas ruševja in za njim spet našla stezico, ki jo je »čuval« možic. Pritekla je od zgoraj, a če bi ji bila ves čas sledila, se ne bi bila mogla izogniti prepadnemu robu – je bilo pa že boljše ruševje, saj ga ni bilo preveč. Po 20 minutah vzpenjanja in spuščanja sva dosegla možica, pri katerem se je pot prevesila navzdol, in za silo sledljiva stezica naju je pripeljala k veliki skali z markacijo; prispela sva na označeno pot s Sedelca na Veliki vrh. Srečala sva več planincev, ki so se vzpenjali po njej, med njimi Gorazda Goriška z družino; prejšnji dan so bili na Čavnu, a sta deklici izjavili, da tisto niso resni hribi, tole pa so. Niže sva naletela na možaka z berglo, ki je v ženini družbi zadovoljen malical ob poti. Njegova volja me je prav navdušila.

Pot z Velikega vrha, ki je na zemljevidu narisana kot nemarkirana, je v resnici markirana. Čez 20 minut se je na Sedelcu (1840 m) priključila tisti med Ravnami in Korošico. Na Ravne se pride bodisi mimo Lučke koče bodisi čez Dolgo trato. Odkar pomnim, so tam zanikrni kažipoti, a tokrat sem opazila napredek: Ravni, ki so njega dni ležale pod tablicami, so zdaj pribite na vrh. Zavila sva levo proti Lučki koči in v slabi poldrugi uri prispela nazaj pod Smrekovec.

Šla sva na Moličko peč, a bila morda na najvišjem vrhu Poljskih devic ‒ toda ta »problem« ni nič v primerjavi s čudovitim dnem, prebitim v tistem koncu Kamniško-Savinjskih Alp.

Dobrač (2166 m)

V zadnjem času sva ga dvakrat gledala tja čez Beljak: s poti na Kepo in z Maloškega poldneva. Od dunajskega koncerta sva imela še avstrijsko vinjeto in v teh recesijskih časih mora človek menda do konca izkoristiti vse resurse (kako odurna beseda!), pa sva šla v nedeljo (ne včeraj, že prejšnjo!) spet čez mejo. Iz Beljaka sva se odpeljala v Plajberk pri Beljaku (Bad Bleiberg; v novem Atlasu Slovenije napačno Pliberk). Dobrih 100 m naprej od cerkve je pri Rudarskem domu (Knappenhaus) majhno parkirišče (Lawinenplatz). Onkraj ceste sta na škarpi rdeče-belo-rdeča markacija in tablica za (samo poletno!) pot 295. Na tej strani se nama je Dobrač (Dobratsch) zdel popolnoma prestrm, zato sva se vrnila po cesti do dveh rumenih hiš na desni in se med njima povzpela po poti 22 v smer Heiligengeist. Pokrpana asfaltna cesta zavije levo mimo hiše št. 140. Vrh vzpona se asfalt nadaljuje v desno, levo pa se odcepi makadamska pot. Oznak ni nobenih. Zavila sva na pot in šele ko sva prišla na gozdno cesto, so se začele belo-rdeče-bele markacije na poti 290.

V senčnem gozdu so nama delali družbo predvsem lepeni (ne vem, ali goli ali dlakavi, saj tedaj še nisem vedela, da moram pogledati na spodnjo stran listov ...). Označenost je zadovoljiva, le zelene (!) tablice so nekam preveč skrbno skrite v (seveda zeleni) travi in na nekaterih mestih odcepi v nasprotno smer niso ravno opazni, zato si jih je treba zapomniti. Pri nekakšni preži, pritrjeni med pobočje in dve drevesi, se je odprl lep pogled na dolino. Nato sva hodila ob »naravni škarpi«, katere skale so zaljšale zvončice. Tudi precej kresničevja je še cvetelo. Čez čas sva prišla na dobro cesto. Kmalu po tistem, ko se je na najino presenečenje izpridila v slabo asfaltno, sva pri naslednjih kažipotih presedlala na pot 291. Tik pod vrhom planine Waagtal, od koder se lepo vidi nazaj na Osojsko jezero, je nekaj zmede s starimi kažipoti. Tam zanikrni asfalt zavije levo proti vodnemu zajetju, markacija na skali v travi pa naju je usmerila navzgor na pot (še vedno 291), ki pri lesi zapusti planino in izgine v gozd. Povzpela sva se mimo majhne brunarice do Ottohütte (tako zemljevid, a ob vhodu piše Kelaghütte). Kmalu nad njo se je svet odprl v planino, na kateri stoji več hiš. Mimo lovske in knapovske koče sva dosegla asfaltno cesto in zlezla čez bodečo žico. Onkraj ceste stoji Aichingerhütte (tu smo prisrčno dobrodošli, posebno bikerji, in se lahko posladkamo z »originalno beljaško alpsko torto«). Potka se k sreči umakne asfaltu in odvijuga med dlakavim slečem. Po travnikih sva skoraj navpik prisopihala na cesto, po kateri se je vzpenjala večina ljudi, menda vsi s parkirišča Rožtrate (Roβtratte, 1733 m), kjer je konec asfalta, le midva prav iz doline. Cesto sva le prečkala in dalje rinila v travnati breg po poti 294. Po pobočju so cveteli drobcene črne murke in množice klinčkov, tako nizkih, da so komaj kukali iz trave, planinski pelin (zelo podoben rmanu), kosmate škržolice, ranjak. Za stavbo (najbrž žičniško) na Zehnernocku sva zavila levo in se spustila do kažipota Zum Jägersteig, vendar se nisva odločila za po vsem videzu daljšo lovsko pot, ampak sva se držala desno. Od tu kaže Dobrač precej divjo, imenitno podobo. Pod Zwölfernockom sva srečala skupino Čehov, večino v supergah, enega celo v sandalih. Potk je več in niso zahtevne, le ozke, tako da mimo ne bi bilo zdravo stopiti, ker bi se zdrs končal precej globoko. Od kala sva se povzpela čez cesto, nato pa strmo mimo križa in 165 m visokega televizijskega stolpa na vrh Dobrača.

Tik pod križem na vrhu stoji slovenska cerkev Marije Pomagaj Na sveti skali; opisa sta le v nemščini (Windische – ne Slowenische! – Kirche) in angleščini. Nad vhodom je slika črne Marije z detetom, najbrž pridobitev nedavne obnove (2007). Pod cerkvijo so razvaline starejše stavbe. Če ne bi bilo tako mraz, bi bila še kar uživala v prelepih razgledih, tako pa sva se kmalu napotila nazaj mimo meteorološkega stolpa še k nemški rudarski cerkvi, imenovani Marija Na skali. Razglašajo jo za najviše stoječo (2167 m – zanimivo: vrh gore je visok samo 2166 m!) romarsko cerkev v Evropi. V planinskem domu Ludwig Walter Hütte sva si privoščila kvašene cmoke (Germknödel), zunaj pa spet razglede na Karavanke in Julijce. Najbolj všeč nama je bila "najina" Kepa.

Do parkirišča sva se vračala po cesti. Precej dolg odsek je po obeh straneh zelo na široko »obrobljen« z dlakavim slečem; tedaj je komaj začenjal cveteti, zdaj pa so bregovi najbrž že vsi rdeči. Po travnikih so se pasli govedo in konji in nekje je kažipote "stražil" grdogled bik, tako da si nisva upala blizu. Pred parkiriščem so razstavljeni lepi primerki okoliških kamnin in fosilov s štirijezičnimi razlagami, tudi slovenskimi, in otroci lahko uživajo na imenitnem igrišču. Tukajšnje razgledišče je prav "udobno". Alpska cesta naju je pripeljala do Aichingerhütte, od tam pa sva se vrnila po že znani poti. Le na koncu sva preverila še en sestop v Plajberk; na asfaltni cesti sva se znašla tik pred krajevno tablo. Tam je tudi kažipot za Dobrač, a nič prostora za avtomobile. Toda kdor bi si izbral to izhodišče, lahko parkira na pokopališkem parkirišču čez cesto. Mimo cerkve in gostilne Pri zamorcu (Zum Mohren), ki jo krasijo rudarski vozički, polni rož, in nasproti katere sva po zemljevidu pričakovala izhodišče, sva se po dolgi (9 ur, od tega 6 ur čiste hoje), a lepi turi vrnila k avtu.