Pomlad na Krasu

V soboto sva napravila velik krog po Krasu: Stepani–Tinjan–Osp–Kastelec–Socerb–Varda–Črni Kal–Stepani. Primorsko avtocesto sva zapustila takoj za črnokalskim viaduktom, nato pa sledila smerokazu desno Stepani. Čez kakih 50 m je v desno asfaltni odcep v Tinjan (smerokaza ni, so pa markacije), še čez 50 m pa na levi veliko parkirišče. Preden sva se odpravila proti Tinjanu, sva se sprehodila do bližnjega Rožárja, katerega del s cerkvijo sv. Jurija se vidi že s parkirišča. Poleg knafelčkov sva opazila rdeče-modre lokalne markacije (nekatere srčaste), in lesene tablice s podobo čarovnice na metli (Slovenska Istra je tudi dežela štrig, to je čarovnic). V obeh vaseh je veliko hiš v ruševinah, nekatere pa obnavljajo.

Iz Stepanov sva namerila korak proti Tinjanu. Istoimenski hrib (374 m) s TV-pretvornikom na vrhu sva imela ves čas pred seboj. Ob asfaltni cesti sva stopala med velikimi zaplatami grebenuš. Potem ko naju je cesta "prepeljala" čez avtocesto, je bilo asfalta k sreči konec. Jeseni (mali?) so razkošno cveteli, žuka (brnistra) pa še ne, a rumeno barvo je več kot dostojno zastopala šmarna detelja. Precej pogosto je tudi nizko hrastičje z drobnimi listi (nekatera drevesca so krasila moška socvetja – "kačice"). Gozdna cesta se zmerno vzpenja. Križišča in odcepi so dobro označeni (zapomnila sva si odcep proti Ospu). Ko sva dosegla glavnejšo gozdno cesto, so se Knafelčevim in rdeče-modrim markacijam pridružile rumene z oznako P9 (proti Dekanom). Nazadnje sva zavila na levo mimo verige, ki "varuje" počitniško prikolico s pritiklinami, k pokopališču v Tinjanu. Od tod ni daleč do cerkve sv. Mihaela in TV-pretvornika. Na malem trgu sredi vasi je obvestilna tabla z zemljevidom Tematske poti (niže opažena P9 je ena izmed njih). Do tja se pride tudi po drugi strani: če ne zavijemo levo mimo počitniške prikolice, ampak nadaljujemo naravnost, gremo mimo razglednega pomola, od koder se res zelo lepo vidijo Osp, Prebeneg (Prebenico) in Socerb nad njim. Nato sledimo markacijam na potko levo v breg mimo suhozida in vodnega zajetja. Z roba pod cerkvijo se vidita Trst in koprsko pristanišče. Med hišami (nekatere se podirajo, nekatere pa so obnovili v prave vile) so naju oznake pripeljale do žiga na hiši št. 28 (ne v njej, kakor trdi vodnik Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras iz leta 1997; ali je v hiši res vpisna knjiga, pa nisva preverila).

Spustila sva se nazaj k odcepu za Osp in dalje po markiranem kolovozu. Nekaj dobro uhojenih neoznačenih bližnjic poti ne skrajša veliko. Na tisto čez slabe četrt ure pa sva le stopila ‒ ne le ker je markirana, ampak tudi ker je postal kolovoz tako zaraščen, kakor da ga je konec. Za izbiro sva bila "nagrajena" s prelepo škrlatnordečo kukavico tik potke. Pristala sva na travniku, polnem kukavic in drugega cvetja (sem priteče tudi kolovoz). Od tam sta kot na dlani Osapska (Velika) stena in Mišja peč. Po silnem navdušenju nad cvetočim travnikom me je streznilo veliko divje odlagališče gradbenega materiala. Pod prvim mostičkom je bila struga Osapske reke popolnoma suha, ko pa sva se bližala drugemu, se je izpod njega razlegalo glasno regljanje žab, ki so se morale zadovoljiti s komaj kaj več kot nekaj lužami vode. Stopila sva na asfalt in mimo kampa Pr stari cerkvi prišla do obvestilne table Kraški rob – domovanje številnih ptic, pred katero so komunalci postavili smetnjak. Tu teče tudi P3. V steni nad vasjo sva že od daleč videla številne plezalce. V križišču pri spomeniku žrtvam fašizma sva zavila desno mimo obvestilne table TD Osp Zaščiteno in urejeno območje stene in vasi Osp do mostu, onkraj njega pa pri hiši št. 9 levo (iz nasprotne smeri kažipot Jama) do velikega prireditvenega prostora s pokritim odrom. Z njega vodijo stopnice. Pot ni označena, a je razločna. Le tega nisva vedela, kdaj morava levo z nje, saj je veliko odcepov, ki jih uporabljajo plezalci, da pridejo pod steno. Nič ne bi bilo narobe, če bi vsaj tistega k jami Grad (Osapski jami) kako označili. Jama je precejšnja in pred njo stojijo ostanki obrambnega zidu iz turških časov. Vhodno dvorano krasijo "zastorčki" iz kapnikov na stropu, nadaljevanje v globino pa je zaprto. Vsenaokrog v steni so viseli plezalci. Vrnila sva se na križišče pri spomeniku in zavila desno navzgor mimo gasilskega doma, stavbe kulturnega društva Domovina in obveščevalne točke GRS (v tej hiši s št. 57 tudi prodajajo razglednice Ospa in hranijo žig). Pri hiši št. 69 nad cerkvijo apostola sv. Tomaža je konec asfalta.

Nad vasjo je razpotje: naravnost po širokem kolovozu kaže napis Socerb (P3; Knafelčeva markacija in 1 najbrž zavajata, saj sva prehodila lep kos poti, ne da bi bila videla kako markacijo, zato sva obrnila), desno po razriti poti pa Kastelec (tudi Knafelčeva markacija). Napotila sva se desno po redkem gozdu med rujem, brinjem in drugim grmičevjem. Večkrat sva naletela na drobljive, skoraj gnetljive flišne plasti, sicer pa je pot precej skalnata. Dotedanjim barvam in dišavam so se pridružile redke perunike. Stopila sva na plano in svet se je zravnal. Na obsežnem travniku so ležale velike bale sena med dvema suhozidoma. Nadaljevala sva ob desnem (markacija je že slaba) do ograje velikega pašnika. Električni pastir je precej visoko (nad in pod žico je bela vrvica, da pastirja ne prezremo), a očitno ga je treba prestopiti, saj je naslednja markacija znotraj ograje. Šele ko je bilo na koncu pašnika treba "manever" ponoviti, sva ugotovila, da je mogoče električno žico začasno odklopiti. Mimo kala, ki ga naseljujejo žabe, ob njem pa stoji obvestilna tabla Omrežje vzdrževanih habitatov (notri so bile tudi zlate ribice ...), sva kmalu prišla do krajevne table Kastelec pod cerkvijo sv. Helene. Po kakih 20 m v levo po asfaltni cesti naju je kažipot usmeril v breg k cerkvi. Markacije so naju vodile levo od nje na asfalt med vaškim domom in hišo št. 19. V sicer skromni vasici je nekaj razkošnih hiš. Do Kastelca sva hodila po Spodnjem Krasu, nad njim pa se začne Zgornji.

Za vasjo sva nadaljevala po neoznačeni gozdni cesti (le na razcepu sta naju markacija in puščica usmerili desno), ki se je prelevila v kolovoz. Mimo še enega kala z obvestilno tablo sva prišla na precej strmo pot in zelo skalnato, kot bi bila tlakovana. Dosegla sva gozdno cesto in križišče s kažipoti, med njimi desno Črni Kal 1.40 (tudi P3) in levo Socerb 0.15. Pred cesto sva zavila levo in – pozor! – tik pred električnim pastirjem še enkrat. Travnik je posut s skalami in cvetovi ptičjega mleka. Ko sva prišla do križišča cest, naju je pričakala obvestilna tabla Sveta jama brez vsakega namiga, v katero smer naj se napotiva. Odločila sva se za asfaltno cesto pred tablo v levo. Kmalu naju je kažipot Sv. jama usmeril desno v gozd. Jama je odprta le ob nedeljah ob 14.00; vstopnine ni. Skozi zamreženi vhod sva si ogledala prostor z oltarno mizo v edini jamski cerkvi v Sloveniji. Vrnila sva se na asfalt in zavila desno po njem do velikega parkirišča pri socerbskem gradu, nekdaj tudi Strmec imenovanem (389 m). Pod njim je vas Socerb, kamor se lahko spustimo po stopnicah (markirano). V gradu je restavracija; s terase je lep razgled (na parkirišču je tudi daljnogled).

Kar mimo Svete jame in po skalnatem travniku sva se vrnila na križišče, kjer sva sledila kažipotu Črni Kal 140. Tudi tam sta se nama cedila med (od rož je ves dan lepo dišalo) in (ptičje) mleko, naletela pa sva še na rastišče nekih kukavic, ki jih nisva (s)poznala, ker se še niso razcvetele. Srečala sva več nabiralcev špargljev. Sredi gozda naju je presenetila lipa s klopjo/mizo krog in krog, še bolj pa sva se čudila velikemu parkirišču ob betonski ploščadi takoj zatem – sredi ničesar! Do tu sva hodila po ravnem. Od zadnjega desnega vogala ploščadi sva se spustila do razcepa, kjer se P3 nadaljuje desno navzdol, planinska pot pa levo navzgor proti skalnati gmoti v gozdu. Po njej sva se v nekaj minutah povzpela na Vardo (423 m). Vpisna knjiga v kovinski skrinjici je bila vsa premočena. Razgledni vrh je posejan s perunikami, ki so bile 21. aprila še vse v popkih, zdaj pa so se najbrž že odprli. Potka naprej (dol) ni uhojena, od napisa in markacije na razpokani borovi skorji pa je ostalo le še nekaj sledov barve. Spust je zelo strm in se konča na dobri poti (tudi P3). Pripeljala naju je iz gozda na kolovoz, od koder Varda ni videti skalnata, ampak je le pohlevna poraščena kopica. Onstran podhoda pod magistralno cesto sva zavila levo in splezala k magistralki, od katere se pokaže Varda v vsaj nekoliko "resnejši" podobi.

Sledila sva obojim markacijam in dvakrat prečkala asfaltno cesto. Drugič naju je na drugi strani pričakala makadamska cesta. Pripeljala naju je na parkirišču, kjer parkirajo večinoma plezalci. Nekdo je z vozilom onemogočil dostop do obvestilne table Kraški rob – domovanje številnih ptic. Za ovinkom naju je presenetil pogled na slikovite ostanke gradu, nad katerimi je vihrala slovenska zastava, visoko na skali, ločeni od pobočja. Ker sva jo hotela videti pobliže, sva se po markirani potki pred ovinkom povzpela levo v breg. Po razglednem robu sva se sprehodila do razvaline. Do nje vodi kovinski mostič z visoko mrežasto ograjo in tudi sicer je skrbno ograjena. Z mostiča so se po vrveh spuščali v globino mladi plezalci. Od tu vodita dve poti: levo lahka in desno zelo zahtevna. Odločila sva se za lahko, ker sva bila že utrujena. Nekaj med gozdno cesto in kolovozom naju je pripeljalo do železniške proge. Pri prečkanju sva se počutila nekoliko nelagodno, saj prehod ni zavarovan in je zelo blizu ovinka. Nato sva zavila desno s kolovoza in ko je z desne pritekla zelo zahtevna pot, sva sklepala, da sva kočljivi del obšla. Pot po Kraškem robu pa je še dolga in ker se je že večerilo, sva jo pustila za drugič. Obrnila sva se in se s parkirišča spustila po slabem makadamu (najstrmejši del je betoniran) v Črni Kal. Ob cesti so razpostavljeni leseni reliefi domačega umetnika. Mimo cerkve sv. Valentina z znamenitim privezanim zvonikom (nevarno se je nagibal) sva prišla na magistralno cesto in se pod avtobusno postajo po ožji asfaltni cesti spustila serpentino niže. Za Mihevčevim spomenikom žrtvam okupatorja sva zavila desno (smerokaz Vinska cesta in drugi) proti viaduktu Črni Kal. Namesto po cesti, ki se vzpenja levo ob njem, sva se podala po kolovozu pod njo. Dvakrat naju je presenetil: spremenil se je v asfaltno cesto in pripeljal naju je naravnost na parkirišče.

Po desetih urah in pol je bilo lepo videti Črni Kal, zardel od poljubov zahajajočega sonca, in (skoraj tako lepo) sesti, pa čeprav v avto.

Na Lubnik v čast vesni in Vesni

V soboto sva ušla slovenskemu dežju na prijazno osončeni, a vetrovni najzahodnejši hrvaški tisočak Žbevnico (1014 m), ki po nobenih merilih ne spada v tale dnevnik, sicer pa dolgujem še opis poti na Lubnik na velikonočni ponedeljek. Ta spomladanski praznik sva združila še z enim: pod Lubnikom sva tri dni prej dobila drugo vnukinjo. Tako je bila izbira cilja logična, le že prehojene in prekratke poti ne smem izbrati, mi je zabičal Jani. Mislim, da sem se kar dobro odrezala: za izhodišče sem izbrala Poljane nad Škofjo Loko. Tam sva parkirala nasproti pokopališča, od koder sva se vrnila kos poti do kažipota Pohodna pot Gabrška Gora – Lubnik (pri spomeniku NOB in nasproti gasilskemu domu), ki kaže na stransko asfaltno cesto.

Ustavila sva se pri hiši št. 34, pred katero stoji spomenik Ivanu Tavčarju, na pročelju pa je spominska plošča, ki pove, da se je pod slamnato streho te nekdaj skromne kmečke hiše rodil eden velikih Slovencev.

Nato sva se povzpela do zadnje hiše, kjer se asfalt konča, in po kolovozu v breg spet do asfaltne ceste. Zavila sva desno nanjo in na kozolcu zagledala prvo markacijo. Ali kažipot levo s ceste GABRŠKA G. pomeni vas (Gora) ali vzpetino (gora), zaradi velikih tiskanih črk ni jasno. Markacije naj bi se po vodniku Škofjeloško in Cerkljansko hribovje nadaljevale ob cesti, a jih nisva videla (drugod pa se je vodnik izkazal z natančnostjo; na slabo označenih in neoznačenih odsekih bi se bila brez njega nekajkrat težko znašla). Sledila sva kažipotu. Steza se takoj razcepi, oznak pa ni. Izbrala sva levi krak in prečkala gozdno cesto, po kateri bi bila prišli tja, če bi se bila držala ceste. Od tam so naju vodile markacije. Pri prvem dvosmernem kažipotu GABRŠKA G. levo (naprej) ni markacij, desno pa so. Povzpela sva se po stezici desno v breg, a naju je kmalu pripeljala nazaj na "glavno" pot. Takoj zatem sva stopila iz gozda in strmina je popustila. Vrnila sva se v gozd in se rahlo vzpenjala do velikega travnika (markacijo za nazaj je zelo težko opaziti). Kjer se v desno spusti gozdna cesta v Smoldno, sva zavila levo po njej. V tisto smer je lep pogled na Blegoš, Koprivnik in Mladi vrh. Nato sva na dveh razcepih zavila desno. Skozi drevje na desni sva ugledala Gabrško Goro v bregu onkraj doline. Pri razpelu se pot spusti v križišče. Po desnem kolovozu (ali gozdni cesti) se spet pride v Smoldno, po levem pa v Delnice. Nadaljevala sva po srednjem, označenem s kažipotom, mimo vegaste kočice. Drugi dvosmerni kažipot GABRŠA G. sva opazila bolj po sreči, saj se, kot bi se sramoval manjkajoče črke, skriva med smrekovimi vejami. Med levo nemarkirano gozdno cesto in desno markirano ožjo, bolj strmo potjo sva se odločila za slednjo.

Po manj kot 50 m naju je puščica usmerila strmo levo in nedolgo zatem sva stopila iz gozda pri cerkvici sv. Primoža in Felicijana (na zemljevidu samo Primož, 830 m). Levo od glavnega vhoda je tabla v spomin na žrtve druge svetovne vojne iz soseske Gabrovška Gora. "Soseščani" so redek zgled strpnosti: na tabli so imena talcev, borcev NOV, domobrancev, žrtev komunizma in nekoga, ki je padel "kod" nemški vojak. Od cerkvice vodi gozdna cesta v gozd in tam sem že drugič ta dan pomislila, kako slastna mora biti ta pot poleti, ko je toliko borovničevja. S ceste sva kmalu zavila desno na stezo, ki naju je pripeljala na asfaltno. Za nazaj ni nobene oznake in sploh ni videti, da je tam kaka pot – treba je vedeti zanjo.

Ob cesti stojita razpelo in kozolček s kažipoti. Čeprav je naštetih tudi nekaj domačij, Pešar, pomemben za najino smer, ni omenjen. Napotila sva se desno po asfaltu. Vodnik opisuje dve možnosti: po kakih 20 m s ceste levo po travnatem bregu ali naprej po njej mimo Pešarja (oznak ni). Gor grede sva izbrala prvo. Povzpela sva se po travniku mimo anten in veseličnega prostora (s hladilnikom in zamrzovalno skrinjo!) v gozd. Ko sva stopila iz njega na gozdno cesto (tu pa so oznake), sva se namesto po njej mimo Pešarja povzpela levo proti preži v krošnji vrh hriba. Na travnatem pobočju ni oznak, levo od preže pa sva našla ostanek markacije, ki je nekoč označevala vhod v gozd. Poslej je pot (kolovoz) nekaj časa dobro označena.

Čez kakih 5 minut se v desno odcepi neoznačena pot, ki bi lahko vodila na Gabrško goro (963 m). Preverila sva: res vodi na vrh z geodetskim kamnom (tudi na tem pobočju je obilo borovničevja). Vrnila sva se na markirani kolovoz in pripeljal naju je na sedelce, kjer je križišče poti; označena je bila samo najina. Poleg Knafelčevih markacij sva opazila zelene trikotnike z belo črto spodaj in zelen napis D.P. (najverjetneje pomeni Daretova pot). Začela sva se vzpenjati na Plešavnikov vrh (945 m) in na razcepu takoj nad sedelcem so knafelčki zavili desno, belo-zelene oznake pa levo. Povzpela sva se čez vrh. Ko sva se spuščala na drugo stran, je z leve pritekla zeleno označena pot (namenila sva se vrniti po njej). Kmalu za zapornico in napisom Daretova pot sva stopila na gozdno cesto, ki vodi desno k hišam, levo pa sva mimo partizanskega spomenika in napisa na drevesu LDP prispela do glavnejše gozdne ceste, označene z rumeno-rdečo markacijo E7, in zavila desno nanjo. Mimo dozdevno opuščene domačije in dveh partizanskih spomenikov naju je prinesla do prehoda makadama v asfalt, ki se spusti v dolino, v levo pa se odcepi makadamska cesta s kažipotom k Zalubnikarju. Po njej sva se povzpela do križišča na 800 m in od tam desno mimo kažipotov in klopce proti Lubniku.

Po slabi gozdni cesti, ki si sčasoma ne zasluži več tega imena, in treh označenih bližnjicah, ki jo skrajšajo, sva se med cvetočim zimzelenom in podlesnimi vetrnicami mimo odcepov desno v Loko in na grebensko pot povzpela k domu tik pod vrhom z razgledno ploščo (1025 m). Potem ko sva vse dopoldne hodila sama, se je zadnje pol ure promet silno zgostil, saj so ljudje prihajali iz različnih smeri, vseh krajših od najine (to je precej zanesljiv recept, kako na sicer oblegan vrh vsaj večji del poti brez gneče).

Vračala sva se po poti vzpona z nekaj spremembami. Kakih 250 m nad zapornico sva zavila desno na Daretovo pot, ki teče pod Plešavnikovim vrhom, ne čezenj. Približno 10 minut po tistem, ko sva se na zjutraj opaženem razcepu vrnila na planinsko pot, sva jo spet zapustila in zavila levo na neoznačeno stezico. Zgodilo se je, kakor je predvideval Jani: pristala sva na neoznačeni poti, po kateri sva se zjutraj povzpela na Gabrško goro. Torej bi si bila vrnitev z nje na označeno lahko skrajšala po tej bližnjici (malo pod vrhom zavije desno). K preži na robu gozda sva se spustila mimo Pešarja. To je izletniška kmetija z velikim parkiriščem (ne zelo verjetna – moja – etimologija imena: do sem se izletniki pripeljejo, od tu pa se podajo peš v hrib). In še zadnja sprememba: pred cerkvijo sv. Primoža in Felicijana sva se po traktorskem kolovozu spustila desno v gozd (oznak ni). Kolovoz sprva teče v napačno smer, na dnu spusta pa je križišče, na katerem na kažipotu za nazaj piše GABRŠKA G., a v levo, najino smer, ni oznak. Zavila sva tja po nekakšni vlaki in se znašla pri dvosmernem kažipotu GABRŠA G., kjer sva zjutraj zavila desno, zdaj pa sva se vrnila po levem, nemarkiranem kraku. Na koncu sva se še prepričala, ali je cesta markirana: ni.

Čeprav sva nekatere dele te poti že prehodila, je bila za naju v celoti vzeto nova. Čiste hoje sedem ur, gor malo več kot dol. Snega je bilo ravno še toliko, da je obveljalo "zelen božič, bela velika noč".

Moje pesmi v Kamniškem zborniku

Današnji petek, čeprav trinajstega, je bil – če že ne ravno srečen – zame gotovo zelo prijeten dan, saj sem se na povabilo kamniškega župana udeležila predstavitve letošnjega (XXI.) Kamniškega zbornika. V njem so namreč objavljene tudi moje pesmi iz zbirke Gora je moja muza. Sicer ne živim več v kamniški občini, a sem v njej preživela večino svojega življenja, planinske pesmi pa se v zbornik mesta, ki leži pod čudovitimi gorami, čisto lepo podajo.

Deska – gora, ki bi si zaslužila lepše ime

Zadnji dan v marcu je prišla na vrsto Deska (1970 m). Že spet sva se odpravila v Podvolovljek, le da sva tokrat v dolini zavila desno in pri partizanskem spomeniku ob cesti proti Lučam levo na gozdno cesto. Čez dobre 3 km sva parkirala pri znamenjih za partizansko bolnico. Čeprav tu na zemljevidu ni rdeče črte, sva opazila nekaj starih markacij.

Najprej sva si privoščila lonec vode. 10 minut naprej po cesti se namreč v levo odcepi potka (kažipot Lonec 5 min je viden le iz nasprotne smeri!), ki vodi k naravni znamenitosti, imenovani Lonec: pod strmo skalno drčo tiči veliko kamnito korito, v katero se steka voda. Kadar ni suše, kakršna je bila pred kratkim, se voda zliva še čez rob lonca in teče proti gozdni cesti. Kakor je videti, se takrat razliva čeznjo. Do tu bi bila morala po zemljevidu sodeč videti že Sedem studencev, najbrž tistih, ki so na kažipotu ob glavni cesti zapisani kot Dovnikovi studenci, kmalu za odcepom k Loncu pa naj bi bil Žegnani studenec. Lahko da je bila suša kriva, da jih nisva videla. Iščoč Žegnanega, sva na levem cestnem ovinku splezala na desno pobočje in zagledala strugo, polno z mahom poraslih skal – mogoče sva ga pa našla.

In kaj pride za Loncem? Ravnica Za Loncem. Kje natanko se začne, ne vem, a konča se s parkiriščem, kjer se loti svojega "dela" v tem koncu večina planincev. Trije pari smo se znašli tam (le midva peš): najmlajši se je namenil na Ojstrico, srednji na Tolsti vrh, midva pa na Desko. Kažipot v levo pravi, da je na Korošico tri ure in pol, na Ojstrico pa štiri in pol.

Začelo se je kar strmo. Navadnim volčinom in telohom so se više pridružili jetrniki. Kmalu po tistem, ko se je steza čisto približa strugi, sva stopila na nekaj, kar bi lahko bila opuščena planina Šibje. Še dvakrat se nama je zdelo tako. Na nekem drevesu je vrezano 1250 m, kar je blizu podatku 1200 m iz vodnika. Tedaj sva srečala znanca, ki sta bila presenečena, koliko se nas ta dan potika tod, saj sta zadnje čase vsak teden v tem koncu, pa še nista srečala nikogar. Po njunih besedah se ne ve prav natanko, kaj je Šibje, a trdila sta, da je tik poti ostanek bajte, za katerim se začne neoznačena stezica proti Grofovemu štantu, ki je mikala Janija. Nisva je našla in sva nadaljevala po "normalni" poti.

Sledilo je dolgo strmo vzpenjanje v ključih po skalnati in koreninasti potki, ki je ponekod prav ozka in sitno spodjedena. Potem se je gozd začel redčiti in čedalje več je bilo ruševja. Na desni se je razkazoval Lastovec. Ko sva dosegla preval Vratca (1655 m), je bilo konec pomladi: snega tu in tam celo do kolen. Spodaj pred nama se je pokazala kotlina Stare Stale, ponekod tudi tudi Stare Štale imenovana. (P. Ficko v svojem vodniku omenja Stare stale; opisuje "Vodotočno jezero v bližini Korošice in pod njim naš najvišji izvirek (v višini 1800 m). Ta se razraste v potok, ki teče nekaj sto metrov po površju do globeli pod Starimi stalami, kjer v sipkih tleh ponikne." Hribi.net res omenjajo presihajoče jezero.) Pokazali so se Beli vrh, Lučki Dedec, Vežica, Vršiči. Desno med ruševjem sva opazila potko brez kakega znamenja; to je najbrž tista, ki v steni Lastovca postane prezahtevna za naju. Sledila sva markacijam, pregazila Stare Stale in spet ujela označeno pot.

Prečkala sva za tako sušo presenetljivo vodnat potoček (tistega, ki ga omenja P. Ficko) z dvema živahnima slapičema in tolmunčkoma. Vzpenjala sva se ob njem in ko sva stopila iz ruševja, je bilo treba zaviti levo navzgor. Za dol grede sva si zapomnila skalo, na kateri je oznaka za to spremembo smeri, sicer je težko opaziti, da stezica tam zavije v grmovje. Ko sva se ozrla, se nama je ponujal lep pogled na Konja in Rzenik, desno pa sva že videla vrh Deske s kupom kamenja. Kmalu sva dosegla pot, ki sva jo že poznala od takrat, ko sva se po njej vračala z Ojstrice in Korošice mimo Vodotočnika na planino Podvežak. Do Vodotočnika ni bilo več daleč. Pozimi je jezerce pod ledom, zato ni videti srčaste oblike. Medtem ko sva malicala, se je prikazal srednji par. Na Tolsti vrh nista našla. Vsa premočena, saj športni copati (!) niso za v sneg (za v gore sploh ne), se tudi na Desko nista podala in sta medtem, ko sva se midva vzpenjala nanjo, obrnila.

Pot na Desko ni markirana, a ker je cilj kot na dlani, markacij tudi ni treba. Grapa, po kateri sva se povzpela na sedlo med Tolstim vrhom in Desko, je bila pod snegom, zato sva se morala kar precej potruditi. Na sedlu naju je pričakal možiček in tam sva zavila desno po grebenu Deske. Na vrhu je kup kamenja (pravi možak), vanj pa je zapičena palica. Razgledi so lepi: Tolsti vrh kot nekakšna zofa ter za njim Velika Zelenica in Veliki vrh, na levi vse od Planjave do Ojstrice, bolj zadaj Krofička in Strelovec, zelo lepo se vidi Dleskovec, čeprav sicer ni kaj posebnega, Lepenatka in Rogatec ...

Dol grede sva možičku na sedlu dodala vsak svoj kamen in se vrnila po poti vzpona. Privoščila sva si nekaj popestritev. Za prvo je poskrbelo vznemirljivo srečanje z gadom, ki pa se je k sreči prostovoljno umaknil s poti. Na Starih Stalah sva si vzela čas za škraplje in potoček poleg njih. To je res lep in prijeten kotiček. Kot kaka mala riviera, le namesto belega peska sva imela sneg. Presihajočega jezera pa (najbrž zaradi snega) nisva videla. Onkraj Vratc sva opazovala strmine na levi in ugibala, ali bi bila kós póti čez Grofov štant. Janiju tista potka s Šibja ni dala miru in mislim, da sva nazadnje odkrila, kje se začne (ko pride na vrsto, bom poročala). Na parkirišču naju je dohitel mladenič, ki sva ga srečala više gori, zdaj pa se je že vračal. S psom. Le kje ga je imel gor grede? Izkazalo se je, da ni njegov in da je mislil, da je najin. Ko se je odpeljal, je psa "odstopil" nama. Zvesto nama je sledil do avta in še k partizanski bolnici (pet minut nad cesto je skromen spomenik), potem pa smo se morali posloviti.

Bilo je dosti lepše, kot se sliši prozaično ime Deska. Čeprav se nerada vračava po poti vzpona, je bila popoldanska precej drugačna od jutranje in zato ponovno privlačna. Dobre tri ure in pol gor in pol ure manj dol.

Po planinah in sedlih pod že znanimi vrhovi

Predzadnjo soboto v marcu sva imela drugačne načrte, a ne bi mogla reči, da so se sfižili, ker sva se imela prav lepo, načrti pa bodo počakali, da skopni sneg. Odpeljala sva se proti Kranjski Gori in za vasjo Belca zavila desno na gozdno cesto pri stebričku kolesarske poti 11. Cesta je zelo slaba in na enem mestu se s kakim večjim avtom niti ne bi mogla prebiti med odkrušenimi skalami in kamenjem. Peljala sva se 5 km po dolini Belce, med velikim betonskim mostom in še enim z zapornico (ta je nad sotočjem Belega potoka in Belce, 1007 m) pa naju je pričakalo majhno parkirišče. Tam stoji kažipot Kepa 3h, ki kaže v desno. Letos poleti morda ... Tokrat pa sva nadaljevala kar po cesti v levo.

Slikovita pobočja zaradi različno stisnjenih in zveriženih plasti kamnin, živahni potok v skalnati strugi ter redka družba navadnih in belih repuhov so celó hojo po cesti napravili prijetno. Mimo neoznačenega cestnega odcepa na planino Mikulovico sva prispela na majhno planino z več imeni: Na Planji ali Na planji, Brdca in Belca (1248 m). Tam se od gozdne ceste v levo odcepi kolovoz. V vogalu med njim in cesto sva bolj po naključju opazila skalo z dotlej edino markacijo (mejno - Knafelčevo z zelenim kolobarjem). Planina je bila posuta z belimi žafrani, a so vsi še spali. Nadaljevala sva po kolovozu.

Ko sva prestopila kljub nedavni hudi suši precej vodnat potoček, je bil kolovoz še vedno vozen, čeprav vodnik Karavanke pravi, da hitro preide v stezo. Nenadoma sva desno nad seboj zagledala možica in šele nato opazila, da se s kolovoza proti njemu odcepi potka. Ker pa ni bilo nobenega drugega znamenja, sva ugibala, da tisti prehod v stezo morda šele pride ("hitro" je navsezadnje precej nedoločen izraz), in sva vztrajala na kolovozu. Prečkala sva še en potoček, potem pa je bilo kolovoza konec; razširil se je v nekakšno obračališče na robu grape. Tik pred tem se v desno odcepi še ena stezica, a ta niti možica ne premore in je komaj sledljiva. Tako temu kot prejšnjemu odcepu bi težko rekla, da "kolovoz hitro preide v stezo", zato sva se vrnila k možicu in mimo njega zagrizla v breg. Ob poti se je kar gnetlo telohov. Tudi tu gori sva prečkala dva potočka, najbrž tista, ki sva ju že spodaj; mostič čez prvega je podrt, drugi pa ga sploh nima. Stezica se je obrnila v desno navzgor in naju pripeljala še čez en potoček, ki mu podrti in zaraščeni mostiček služi kot "skakalnica". Splašila sva belko. Levo pod nama je tekla zasnežena grapa in kmalu sva se spustila vanjo.

Po dobre pol ure sva zaradi snega izgubila stezo. Zdi se, da se preseli na drugo stran grape, in to sva na primernem kraju storila tudi midva. Onstran pa nisva našla nadaljevanja, zato je bilo treba kar nekaj boja s strmino in rastjem, da sva dosegla sedelce Velika Trata (1630 m); na njem je poleg skal z rdečimi črtami v tla zabit kol. Levo se dviga Tišlerica, desno pa Laskovec. Od tam sva se povzpela v desno. Po čedalje globljem snegu sva prigazila na sedelce med Laskovcem in Kresiščem (okoli 1700 m), s katerega sva zagledala planino Grajščico (1650 m). Na Sidartinem zemljevidu Julijske Alpe je Grajščica kota 1760 m, a to je višina Laskovca. Na to napako (a ne tega zemljevida, ker ga takrat še ni bilo) opozarja tudi Klinar (po njem Grajšica). Iznad nje se lepo vidijo Murnovec, Maloško poldne in sosedje, daleč zadaj pa Julijci. Med resjem in čez podrto drevje sva se začela rahlo spuščati v desno proti zasneženi planini. Na razcepu stezic sva zavila po ožji desni (po drugi, levi, sva se namenila vrniti). Po travnati grapici sva bila v nekaj minutah na grebenu, kjer stoji mejni kamen XXVI/343. Na avstrijski strani sva brž opazila Škocjan s slikovitimi stenami. Ko sva pred seboj zagledala križ, sva bila končno gotova, da je gora, ki sva jo že dlje opazovala, Kresišče. Na tej strani je bilo še preveč snega, da bi se povzpela nanj. Pri kamnu 349 se nama je zdelo, da sva na najvišji točki najine poti. Začela sva se spuščati in kmalu prigazila nad Grajščico na drugi strani pri številnih kažipotih in napisu Grenze 1730 m. To območje se imenuje Panierscharte (za slovensko ime ne vem). Pobočje nad zasneženo planino je bilo kopno in okrašeno z resjem. Na zasilni klopci sredi njega so bili sendviči kraljevsko kosilo.

Vrnila sva se drugače. Spustila sva se na planino in po kopnem levem robu na nasprotno stran. Ujela sva stezico in prišla na razcep res po drugi kot gor grede. Na sedelcu med Laskovcem in Kresiščem nisva zavila desno proti Tišlerici (iz tiste smeri sva prišla gor), ampak sva ostala pod stenami Kresišča. Razgibana potka teče mimo kažipota Krešišče – Schwarzkogel 1839 m, ki kaže levo na strmo koreninasto stezo (ta vodi še dalje proti Maloškemu poldnevu in na pot 682). Razvajala naju je z lepimi razgledi. Ob njej in nad njo so številni skalni stolpiči in igle. Jezilo naju je, ker nisva mogla z gotovostjo dognati, kateri je Črni vrh. Posedela sva na klopci z razgledom na Kepo. Večkrat sva kar padla v globok sneg. V gozdu pod seboj sva videla dirjati tri gamse. Po nekaj strmih spustih med grmički navadnega volčina in mimo obsežne bele grape tik pod potjo sva pristala na sedelcu Jepca-Sattel 1290 m (tako je pisalo, na zemljevidih pa Jepzasattel, 1438 m, v vodniku tudi 1651 m in 1850 m), po naše Sedlič, z mejnim kamnom 276 ter z oznakami za državno mejo in kažipoti na vse strani razen v desno, najino smer. Zanesla sva se na zemljevid in se znašla na slabem kolovozu, na začetku razdejanem od hudournika. Ozrla sva se na prehojeno pot in zgoraj na sušici opazila staro mejno markacijo, poleg tiste na Planji edino ta dan. Ko sva pristala na gozdni cesti, sva zavila desno nanjo (odcep ni označen; gor grede je treba kakih 20 m naprej od preže, ki stoji desno pod cesto, zaviti levo na zemljati kolovoz). Do Planje ni bilo več daleč, od tam pa sva pot že poznala.

xxx

Sicer nisva stala na nobenem vrhu, sva se jih pa nagledala. In se nahodila. Slabo poltretjo uro tja in prav toliko nazaj. In kako pet ure hoje raztegneva na ves dan? V hribih je to mačji kašelj!