Kako sva brez markacij našla Maloško poldne in celo »rešila« dva Avstrijca

V hribovski vremenski napovedi za soboto (predprejšnjo – izpolnjujem obljubo o poravnavanju starih dolgov!) je le v jutranjih Julijcih košček sonca kukal izza oblaka, zato sva se odpeljala proti zahodu. Skozi namrgodeno jutro, ki naju je spotoma še opralo, sva se pripeljala na sončne Jesenice. Po dobri izkušnji s Trupejevim poldnevom sva se odločila poskusiti srečo tudi na Maloškem. Res srečo, saj sva se v tednu, ko smo (23. junija) obhajali 150. obletnico rojstva Alojza Knafelca, očeta planinske markacije, odpravila na za naju precej nenavadno nemarkirano pot. Kak košček že tu in tam, ampak ves dan brez markacij?! Pot do Koče Za Lepim vrhom sva že poznala, ker sva se po njej vrnila s Trupejevega poldneva, na planino Grajšico, obkroženo z Murnovcem, Maloškim poldnevom, Kresiščem, Laskovcem in Tišlerico, pa vodi po Klinarjevih Karavankah široka udobna pot, ki jo bova menda že opazila. Tam naj bi se začela zlata svoboda: "Naprej po lastni presoji na katerikoli vrh." Juhej!

S Srednjega Vrha (cesta do tja je bila uradno še vedno zaprta) sva se odpravila desno mimo gasilskega orodišča in naprej po gozdni cesti. Čez in pod njo tečejo številni potočki, vabile so naju gozdne jagode, »motili« so naju metulji in rože, ven in ven sva se ustavljala in občudovala Špikovo skupino. Do lovske koče Za Lepim vrhom sva hodila nad potokom Hladnikom dobro uro. Napis ob vratih Tu lovski je revir, divjad ljubi mir je nekam protisloven. Edino, kar je tisti dan motilo najin mir, je bil šum Hladnikovega pritoka Žlebnice. Prijetna »motnja«.

Na razcepu nad kočo sva zavila desno v gozd (ne po kolovozu pod straniščem). Ko se je kolovoz končal, sva prestopila potok, onkraj katerega sva opazila edine »markacije« ta dan: rdeče pobarvan kol ter rdeč križ in rdečo packo na skalah poleg velikega šopa teloha. Potka je postala zelo strma. V tričetrt ure sva dosegla planino Grajšico, nad katero sva po križu prepoznala Kresišče. Maja je tu menda posebno lepo zaradi obilice resja, zdaj pa so cvetele predvsem alpske velese. Travnik je bil ves prevrtan, a svizca žal nisva videla nobenega. Na koncu planine je poti zmanjkalo, ko sva se ozrla, pa je »zmanjkalo« tudi Kresišča: popolnoma ga je zagrnila megla. Od kod se je vzela v tako lepem sončnem dnevu? V gozdu sva le našla nadaljevanje poti in se med ruševjem povzpela na sedelce. Z obeh strani se je dvigala megla, samo midva sva se še sončila. Pri mejnem kamnu sva se ustavila. Ozka in krušljiva grebenska potka, ki se je belila med zelenjem proti križu v daljavi, nama ni nič dišala, posebno zaradi strahu, da bi naju na njej zagrnila megla. Pred tem svari tudi vodnik. Zato sva se spustila nekoliko nazaj proti planini do ozke poraščene grapice, ki naju je po hudi strmini pripeljala na greben. Po njem sva se sprehodila na obe strani in »sklenila«, da je vrh pri mejnem kamnu 1 (od tam se spusti tudi potka na Ostro peč s križem).

Tedaj sva zaslišala klice na pomoč. Ubrala sva jo čez drn in strn ter vsa potna, zasopla in razmršena pridirjala nazaj pod sedelce, kjer je obtičal avstrijski par, ki se je v megli in brez zemljevida popolnoma izgubil. Moja očitno zelo pomanjkljiva nemščina zgovornega gospoda ni nič »motila«: tako je hitel in tolkel táko narečje, da kje dlje od Avstrije najbrž sploh ne bi uganila, da govori nemško. Kljub temu sva jima nekako dopovedala, kako bosta prišla, kamor sta hotela: do Mitzi-Moitzi Hütte. Deležna sva bila velike hvaležnosti. Dobro razpoložena sva se odpravila še na Kresišče, čeprav se je igralo skrivalnice v megli. »Pograbila« sva prvo potko, ko pa je je zmanjkalo, sva se junaško spopadla z ruševjem in strmimi travami. Za dobro mero se je še ulilo. A ko sva prisopihala na cilj, je posijalo sonce in prepodilo megle. Če si tega čudovitega vrha menda vsa okoliška živina ne bi bila izbrala za stranišče, bi bil pravi raj (ali so v raju dovoljene koprive?). Imeniten razglednik je. Spustila sva se na drugo stran (v smer Maloškega poldneva) in izkazalo se je, da prav lepa potka vodi na sedelce Panierschartl, od tam pa sva se po travnati grapici vrnila na Grajšico in po že znani poti na izhodišče.

Na Gipfel in na vrh Maloškega poldneva

Ko sva prejšnjikrat skušala priti na Maloško poldne (Mallestiger Mittagskogel) in so nama namero skazili avstrijski holcarji, je bil Jani kar hud name, ker sem ga po svoji stari navadi skušala »potolažiti«, da bova šla pač drugič. Za nič na svetu, je pribil; za malo se mu je zdelo, da je moral odnehati uro pod vrhom. Tako me je 14. maja, ko je predlagal prav Maloško poldne, silno presenetil, saj zanj rek, da se zarečenega kruha največ poje, skorajda ne velja. Le drugo izhodišče je izbral: Zagoriče (Goritschach).
 

Mejo sva spet prestopila na Korenskem sedlu (Wurzenpassu), nato pa se peljala skozi Ločilo (Hart) in Brnco (Fürnitz) v Dičo vas (Gödersdorf), kjer sva za hotelom Zollner zavila desno in na prvem razcepu levo na Goritschacherstrasse, ob kateri so že markacije. V Zagoričah za gostilno Jaus'nhof Polin stojita kažipota Ilitschhöhe 1½h 684B in Truppe 1½h 30, ki pa se vidita samo z nasprotne strani, zato sva zgrešila odcep v desno in se znašla na drugem koncu vasi. Tam sva se z mojo zasilno nemščino dokopala do napotkov. Ko sva se odpeljala z dvorišča prijaznega starejšega para in jima je najin avto pokazal zadek, z njim pa registrsko tablico, je gospa pritekla za nama z besedami »Tu vsi govorimo slovensko!« in vse še enkrat razložila po naše. Vrnila sva se k zgrešenima kažipotoma, se mimo ograde s konji pripeljala do gozdarskega nakladališča (Tratte) in tam parkirala. Levo po gozdni cesti se pride v uri in četrt k Iljču, desno pa v slabi uri h Kopajniku (Kopanigu) in v uri in četrt k Trupeju.

Napotila sva se proti Iljču. Kmalu sva stopila iz gozda; travnik na desni je pravcati nasad volčjega boba. Spet sva stopila v gozd in za spremembo detla tudi videla, ne le slišala trkati. Vzpon je bil tu in tam kar strm. Nenadoma sva z leve zaslišala rohnenje motorke in hreščanje padajočih dreves. Pa ne že spet! Desno pod nama je šumela voda. Čez čas se je gozd na desni toliko razprl, da sva ugledala Dobrač, pred nama pa se je dvigalo Trupejevo poldne. Od naslednjih kažipotov, od koder je do Iljča le še četrt ure, se že vidi križ na Maloškem poldnevu. Na koncu gozda sva stopila čez mostič in zagledala hiše. Travniki okoli Iljča so bili rumeni od zlatic, pomladanskih jegličev in regrata, pogačice pa so bile še v popkih. Mimo stolpiča s smernimi tablicami in drugimi podatki sva se povzpela po travniku proti gozdu. Pogled na Iljča pa tudi na Maloško in Trupejevo poldne je bil čisto nekaj drugega kot prejšnjikrat v oblačnem vremenu.

Vrh travnika se na debeli smreki ob robu gozda dobro vidi markacija. Pobočje je bilo posejano s kukavicami. Kmalu sva dosegla kolovoz in začela šteti označene ovinke, začenši s K 2 (bližnjica obide K 1). Z ovinka 5 sva videla Trupejevo domačijo. Za ovinkom 7 sva prečkala potoček. Po gozdu so razmetane velike skale. Osmi ovinek je menda res brez tablice. Z njega se vidi Ojstri vrh med Maloškim in Trupejevim poldnevom. Kolovoz še enkrat prečka potoček. Zaradi precejšnje mokrotnosti sva se morala ogibati nadležnemu blatu, a sva lahko uživala v pogledu na preproge kalužnic. Kmalu zatem sva kakih 15 m desno nad potjo opazila markacijo, odcep tja pa ni označen, niti prav videti ga ni. Povzpela sva se k markaciji in »nadstropje« više našla še eno pot. Po strmem koreninastem bregu sva dosegla gozdno cesto in zavila levo navzgor po njej. Del sva je »preskočila« po označeni bližnjici, ob kateri me je razveselil čeden grmiček navadnega volčina. Ko sva se vrnila na cesto, sva bila čisto blizu Maloške planine na levi. Tokrat je nisva obiskala in Uršičeve lovske koče (Urschitz-Hütte) prav tako ne, na klopci pri Gallobhütte pa sva si privezala dušo.

 

Nadaljevanje ceste nama je skrajšala označena strma bližnjica. V gozdu so cveteli jegliči, deveterolistne konopnice, trilistne penuše, trilistne vetrnice, zimzelen, mlečki, votli petelinčki, celo še telohi. Ob odcepu s ceste je kot zadnjič ležala rumena tabla z napisom, ki prepoveduje prehod med delom v gozdu. Do obračališča, kjer so naju prejšnjikrat zavrnili gozdarji, je bila pot že očiščena. Pred nama se je dvigal Ojstri vrh, katerega grape so bile še vse zalite s snegom. Nadaljevanje poti pa ni bilo pospravljeno. Ogibati sva se morala ostankom podrtega drevja, tako da nama redke in obledele markacije niso bile v posebno pomoč. Po slabe pol ure prebijanja po strmem in tako rekoč brezpotnem pobočju sva posedela na klopci pod skalami. Od nje se vidita Baško jezero (Faaker See) in bekštajnski Stari grad (Altfinkenstein). Ko sva počivala, naju je prehitel starejši možak. Nato sva splezala na skalo nad klopco. Zgoraj je veliko mravljišče in zjutraj so bile mravlje tako dejavne, da se nisva mogla prijemati ne za skale ne za korenine, povsod je mrgolelo. Nad mravljiščem sva med redkimi drevesi zagledala križ na gori. 

Vzpenjala sva se med skalnimi iglami in stenami, zaplatami resja, odcvetelimi telohi. Še nikjer nisva videla toliko belih jetrnikov. Kmalu po tistem, ko sva naletela na prvi sneg, je sledilo pravo nasprotje: vse rumeno avrikljev. Tam je tudi nekakšno naravno zavetišče pod skalami, po katerih polzi voda; če bi bila sila, bi v njem lahko vedrila. Prečkala sva majhno melišče, onkraj njega pa so naju pričakali ruševje in grmički rododendrona. Pot zavija precej desno, proč od križa, tako da sva bila zaradi redkih markacij tu in tam v dvomih, ali sva še na pravi poti. Na vrhu zasnežene grape naju je v levo vabila kopna skalnata in gruščnata potka med resjem, navadnimi volčini in telohi. V 5 minutah naju je pripeljala do označenega razcepa. Levo se pride na Gipfel. Ta slikoviti, a ne najvišji vrh se po Klinarjevih Karavankah imenuje Ostra peč, po Janševih pa Ojstra peč (Nordgipfel); visok je 1801 m (na križu piše 1802 m, v Mušič-Habjanovih Karavankah pa 1807 m). Četrturna razgibana skalnata pot nanj se nama ni zdela zahtevna, le malo je bilo treba poplezati. Jeklenic ni več. Možak, ki naju je prehitel pri klopci (edina živa duša, ki sva jo srečala ta dan), se je že vračal. Ko sva se naužila razgledov, sva se vrnila na razcep in se v dobrih 5 minutah med zaplatami resja povzpela še na najvišjo točko z mejnim kamnom XXVII/1. Ni tako slikovita (pravzaprav ni videti vrh) kot avstrijska, a razgledi so podobni.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Še enkrat sva se vrnila do razcepa, pod njim pa zapustila markirano pot, sledeč predhodnikovim gazem; čeprav puščica na markaciji izrecno kaže levo, sva zavila desno po gruščnatem jeziku. Sledovi starih markacij pričajo, da je pot nekoč tekla tu. Ker je opuščena, se je treba precej pretepati z ruševjem. Po dobrih 10 minutah sva pristala na sedanji markirani poti. Čez skalo nad klopco je šlo tokrat gladko, saj popoldne mravlje očitno počivajo ali pa imajo delo v mravljišču, tako da sva se lahko oprijemala skal in korenin. Skozi razdejanje po sečnji sva sestopila na obračališče, tam pa nisva zavila desno, od koder sva prišla zjutraj, temveč sva šla kar naravnost naprej po gozdni cesti.

Cesta teče proti Ojstremu vrhu, po katerega grapah je pridrselo nanjo obilo snega. Vode, ki derejo po pobočjih, so jo že precej načele. Po dobrih 5 minutah je od nje ostala le še stezica, ki se konča v strugi. To sva prečkala in se na drugi strani povzpela po zasneženi grapi. Držala sva se njenega levega roba in nisva dosti verjela, da bova našla nadaljevanje poti. Kakih 20 m više pa sva nenadoma zagledala markacijo. Tam sva splezala na drugi breg grape, kjer se cesta meni nič, tebi nič nadaljuje. Markacija z oznako KGW 03 (to je druga oznaka za pot 603) in puščico kaže nazaj v grapo. Cesta je poraščena z mahom, spodjedena in nanjo je navaljenega veliko kamenja, obrobljajo pa jo neverjetne množine repuhov. Med macesni naju je po slabe pol ure pripeljala pod Trupejevo poldne in mimo kraja, kjer naj bi bila voda (kozarec je bil, vode pa ne), na planino s hiško in ograjo brez vrta; po avstrijskem zemljevidu sklepava, da na Zagoriško planino (Goritschacher Alm). Na hiški (lovski koči?) piše, da je to lovno območje, zato ne smemo s poti in kaliti miru. Hm. Na drugi strani ceste je ograjeno znamenje v spomin Gottfriedu Omannu.

 

Cesta naju je vodila pod Trupejevim poldnevom in kmalu po tistem, ko se nama je v vrzeli med drevjem pokazal slikoviti Škocjan (Kanzianiberg), sva na levem ovinku zagledala odcep desno (Truppe 1 h 684b in Gödersdorf 2 h 684b); tam sva zapustila 603 (nadaljuje se po cesti). Ko sva se ozrla, sva še enkrat videla križ na Maloškem poldnevu, ob križišču pa presenetljiv napis, da je pot 603/03 zaprta. Saj sva vendar prišla od tam! Izkazalo se je, da je to veljalo do 22. 10. 2012. Pri mogočnem macesnu in veliki skali z markacijo, puščico in napisom 684b se v gozd spusti stezica. Poti sta pravzaprav dve: ena z nenavadnimi belo-črnimi markacijami (nekatere so oglate in oštevilčene; prva številka, ki sva jo opazila, je bila 15), druga pa s planinskimi. Združili sta se in številke na belo-črnih markacijah so naraščale. Približala sva se gozdni cesti levo spodaj, kjer se konča, in se spuščala dalje. To se je ponovilo pri cesti na desni. Tik pred strmim spustom na naslednjo cesto sva se pri številki 32 poslovila od belo-črnih markacij.

 

Z gozdne ceste sva kmalu zavila na strmo stezo. Spuščala sva se po nekakšnem jarku ter v neredu vejevja in podrtih debel začasno izgubila markacije. Steza se je proti koncu gozda spremenila v kolovoz in ta naju je mimo visoke preže na travniku pripeljal k opuščeni Trupejevi domačiji. Pri njej je kapelica, na hribčku nad njo pa klopca in vetrovnica. Na vogalu gospodarskega poslopja je markacija 684b. Spustila sva se po levem robu travnika (oznak ni) mimo »pritlične« preže na cesto, kjer naju je spet pričakala markacija, in takoj zatem pri lesi zapustila planino.

 

Na Trupejevem sedlu (Truppesattel) se začnejo serpentine. Po njih sva sledila kažipotu za Zagoriče. Iznad Kopajnika je še enkrat zelo lep pogled na Škocjan. Ko se nama je zazdelo, da sva zašla že predaleč v napačno smer, je pri preži cesta zavila ostro desno nazaj in to popravila. Mimo dveh odcepov h Kopajniku sva prišla do lese in zapustila njihov svet. Na desni sva slišala čedalje močnejši šum vode. Mimo (dvignjene) zapornice, ograde s konji na levi in še dveh odcepov desno sva stopila iz gozda, zapustila cesto in prečkala potok na desni. Čez živahno vodo je treba kar po kamnih. Kolovoz naju je pripeljal k ogradi s konji, mimo katere sva se peljala zjutraj tik pred parkiriščem.

Tako je bil po dobrih treh urah hoje v vsako smer in še treh, ki so prijetno minile vmes, krog sklenjen. Zarečeni kruh nama je na moč teknil.