Jajca na oko, ki so se pripeljala z
dvigalom iz kuhinje pod zajtrkovalnico v Koči na Doliču, so bila imenitna – redko kje jih
spečejo tako lepo. S pivsko stavo ni bilo nič,
ker je bilo po oskrbnikovem mnenju dežja komaj kaj, toda vreme je bilo še
zjutraj ne le pri nas pod Kanjavčevim čopom, ampak vsenaokrog sivo in kislo. Kljub temu smo se držali načrta in se odpravili na Triglavske
pode.
Ubrali smo pot proti Triglavu. Tudi ob njej smo opazili telefonski kabel, speljan k
vojašnici. Po 20 minutah smo se ustavili pri velikem možicu. Cveteli so črnikasti
rmani, vednozeleni, skorjasti in nasršeni kamnokreči, trebušaste in zoisove
zvončice, triglavske rože ali bleščeči petoprstniki, le sonca ni 
bilo, da bi se
res bleščali. Razveselili smo se pogleda na svoj že kar oddaljeni začasni dom –
Kočo na Doliču. Na skali ob poti je samevala kovinska vaza s križem v srčastem
okviru, najbrž v spomin na kakega ljubitelja gora, ki ga ni več. Levo spodaj je
čemel Zadnjiški Ozebnik; prejšnji dan nas je gledal zviška, zdaj pa mi njega. V
nekaterih 
kotanjah in votlinah je bilo še nekaj snega. Z mulatjere, marsikje še
vedno pravcate ceste, smo čedalje bolje videli Triglav in razločili celo
Aljažev stolp. Vrh Kanjavca je bil že obljuden. Zaradi mrzlega vetra smo se topleje
oblekli. Sivino so ponekod blažili rdeči šopki snežnih kislic. Globoko spodaj
ob »peščeni reki« so na nekaj krpah trave poležavale ovce.
Na razcepu čez 40 minut smo zavili levo (desno markirana planinska pot na Triglav). Še vedno je bilo
očitno, da hodimo po mulatjeri, čeprav se je že marsikaj podrlo in posulo
nanjo. Na razcepu čez dobre četrt ure smo spet zavili levo. V skoraj popolni
pustinji so kraljevali mogočni trnati osati. Visoko v skalah sem opazila podobo
rogate glave, ki 
se je izkazala za osamljeno rastišče triglavskih rož. Čez
dobrih 20 minut smo po pobočju, iz katerega so na obeh straneh štrlele cele
vrste velikih zakrivljenih zarjavelih klinov, dosegli z živo modro barvo
»ozaljšan« bunker (2530 m), zdaj bivak gorskega posebneža Alojza Žaklja z imenitnim razgledom.
Od mogočne vojašnice pod Triglavom ob zahodnem
vznožju Glave v Zaplanji (2556 m) ni ostalo tako rekoč nič. Znana je bila (in je
pravzaprav še) pod imenom Morbegna. Če že, bi se imenovala Morbegno, a tudi to
ni prav, je odkril Grega Žorž med pisanjem magistrske naloge Varovanje rapalske meje in vojaška navzočnost na območju
XI. 
Armadnega zbora. V Planinskem vestniku 10/14 je javnost seznanil, da se
je mogočna stavba, ki je ni več, imenovala Triglavska gorska vojašnica
Viktorja Emanuela III. Jani je o tem precej prebral in za naju z Marjano
pripravil povzetek, ki ga objavljam na koncu. Bivak je bil žal zaprt
(oskrbnik v koči je celo vedel, da bo Žakelj prišel tja tisti dan ob treh, a
tako dolgo nismo ostali), lahko pa smo vstopili v kletne prostore rajnke
vojašnice, v katere se je mogoče zateči, kadar »domačina« ni tam, sledovi
nadzemnega dela stavbe pa so komaj še vidni.
Od bivaka smo odšli
naprej po nemarkirani poti proti severovzhodu. Nekaj časa smo stopali po skoraj
popolnoma skalnatem svetu, le tu in tam je bilo videti kako travo ali mah, rož pa
nobenih razen osamljenega šopka julijskih makov. Pred vrnitvijo v kočo smo si
želeli poiskati še ostanke »pravega« Morbegna. Kakih 200 m proti severovzhodu
smo res našli razvaline nekaj manjših objektov.
Ko smo odhajali
iz koče, nas je oskrbnik vprašal, kam smo namenjeni. Naši načrti so se mu zdeli
čisto zanimivi (ni se mu zdelo »čudno«, da se ne nameravamo povzpeti na
Triglav, čeprav smo mu bili tako blizu), svetoval pa nam je, naj si ogledamo še
Sfingo. Od Morbegna smo se spustili na 
markirano pot iz Luknje. Ustavili smo se pri veliki skali s spominsko ploščo
neutolažljivih staršev iz češkega kraja Baška, ki se jim je v severni steni
Triglava 30. junija 1996 smrtno ponesrečil še ne 16-letni edinec Pepik Hruška. Nadaljevali
smo proti Plemenicam in čez
Zaplanjo v kakih 10 minutah prišli do roba Stene, od koder smo zagledali
sloviti 300-metrski steber Sfinge, »stražarja doline«, in pod njim Amfiteater. Vreme se je popravilo, spet je
sijalo sonce.
Preden smo se vrnili na svojo pot, smo
sedli k malici in ne prvič ne zadnjič v teh dneh se je izkazalo, da Marjana
nosi v nahrbtniku »vse razen pručke in trahtarja«. Jani si je namreč po
jedi zaželel čokolade in Marjana jo je brž potegnila iz nekega žepka (midva je
poleti ne nosiva s seboj, ker se stopi). V dobrih 5 minutah smo se znašli pri 
kažipotih (2500/2512 m) in sledili
tistemu desno Koča na Doliču 1h 15min, Koča pri Triglavskih jezerih
4h 45min (nazaj Luknja (pot čez Plamenice) 2h z znakom za
zelo zahtevno pot, levo z enakim znakom Triglav 1h). Res smo bili precej
blizu vrhu Očaka, celo bliže kot koči. Čez skale, grušč in plošče s pogledom na Bohinjsko-Tolminske gore smo se po 40 minutah vrnili s
planinske poti na mulatjero
in po slabih 20 minutah zagledali kočo. V pol ure smo bili pri njej.
Po počitku smo se sprehodili še na sedlo Dolič, do koder je le kakih 10 minut. Kljub pravcati skalni puščavi smo bili deležni precej cvetja, največ zvončic. Na sedlu je ležal izruvan rapalski sektorski mejnik 11 (to je Jani prebral, a na razbitem kamnu številka ni več vidna) in tudi kažipoti niso bili ravno zgledni. Ob vrnitvi v kočo so nas (predvsem Marjano!) pričakale ovce in dan se je tako končal precej spokojno.
Janijev povzetek
Po koncu 1. svetovne vojne je bila med novo Državo SHS in Italijo potegnjena najprej začasna demarkacijska črta, ki je v tem delu potekala v smeri Triglav−Dolič−Prehodavci. Italijanska oblast je, da bi jo zaščitila in si zagotovila več teže v pogajanjih o določitvi dokončne meje, vojski naročila, naj jo zavaruje. Pripadniki bataljona Morbegno so res v ta namen enkrat do sredine septembra 1919 (točen datum ni znan) ob vznožju vzhodnega pobočja Glave v Zaplanji postavili lesen objekt in ga po svoji enoti poimenovali Capanna Morbegno (2507 m). Kasneje je vsaj njegov spodnji del dobil kamnite zidove. Imel je tri ločene prostore, ki so skupaj merili skromnih 6 m × 3 m. V njih se je gnetlo sedem alpinov s častnikom na čelu. Po določitvi rapalske meje so se vojaki umaknili v bližnjo kasarno in lesenjačo prepustili planincem. Kljub temu je planinski vodnik iz tega časa tem zaradi pomanjkanja prostora odsvetoval prenočevanje v njem. Še pred izbruhom 2. svetovne vojne je zavetišče propadlo. Danes se je treba kar malce potruditi, da človek najde njegove ostanke.
Omenjeno vojašnico s polnim imenom Caserma Rifugio Vittorio Emanuele III di Monte Tricorno (2528 m) je vojska gradila več let in jo dokončala šele l. 1933 ali 1934, ko je že tri leta tekel tudi projekt Alpski zid. Prostor zanjo je izbrala na drugi strani Glave v Zaplanji, samo kakih 200 m zahodno od Zavetišča Morbegno. Objekt je bil glede na visokogorske razmere naravnost velikanski in zelo razkošno opremljen. Dolg je bil 30, širok 11 in visok 17 m. Zunanje stene iz kamna so bile debele več kot 60 cm, notranjost pa je bila bolj ali manj obita z lesom. V kleti so bile tri velike shrambe in umivalnica, še ena shramba je bila poleg kuhinje in prostorov za osebje v pritličju, prvo nadstropje in mansarda sta bila namenjena skupinskim spalnicam. Vse skupaj je dalo 855 m² uporabne površine. Ogrevanje je bilo na trdna kuriva, voda pa je bila kapnica, ki se je zbirala v velikem rezervoarju s prostornino 50 m³. V vojašnici sta bili skupaj nameščeni posadki obmejnih in finančnih stražnikov, saj je bilo prostora dovolj za kakih 300 vojakov. Med drugo svetovno vojno je ob kapitulaciji Italije l. 1943 ostala prazna v tako rekoč brezhibnem stanju.
Po vojni je začela počasi propadati. Toda l. 1964, ko je PD Tolmin dal pobudo, da bi opuščeno vojašnico predelali v planinski dom, je bila še v povsem spodobnem stanju. Ogledala si jo je komisija, ki jo je vodil Janez Vidmar. Njegov sin Metod, gradbeni inženir in projektant, je pripravil temeljit popis stanja, naredil dva predloga obnove, ki bi zagotovila skoraj 70 ležišč, in izdelal proračuna zanju. Izbrano je bilo celo ime Kugyjev dom pod Triglavom. Na koncu iz vsega skupaj ni bilo nič.
Plenjenje objekta se je nekaznovano nadaljevalo. L. 1981 je PD Tolmin na pobudo Franca Ceklina zamisel oživil ter sta brata Zdravko in Vojko Likar celo pripravila novo idejno zasnovo. Pet let kasneje se je za projekt ogrela novogoriška Iskra Delta. A l. 1988 je šlo podjetje v meglenih okoliščinah čez noč v stečaj in sanj o Kugyjevem domu je bilo dokončno konec.
Slovenski nacionalni prenapeteži so se
nato rušenja vojašnice lotili načrtno, še posebno po l. 2005, ko je tedanji
premier Janez Janša na slovesnosti vrh Triglava dejal, da je pod njim prostora
za še eno planinsko kočo, in očitno meril na vojašnico. Izvirno italijanska
zgradba ni smela postati najviše stoječa zgradba na Slovenskem. Danes so od
mogočnega poslopja ostali le kletni prostori. Menda ima za to kar nekaj
»zaslug« tudi jeseniški posebnež Alojz Žakelj, ki si je l. 1974 prilastil
sosednji bunker in si v njem uredil visokogorsko domovanje. Pravi mu Bivak
Zahodna triglavska planota (BZTP), vanj pa se je, kot pravi sam, vselil 19.
julija 1977. Ker je gradnja vojaških objektov v rapalskih časih seveda potekala
brez sodelovanja domačinov, se je med njimi razširilo napačno prepričanje, da
je pod Triglavom zrastla nova vojašnica Morbegna. To je razlog za njeno
desetletja napačno poimenovanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar