Neplansko spet na Planskem vrhu

Na Planskem vrhu (1299 m) sva bila že pred leti. Po najvišjem vrhu Mežakle, Jerebikovcu (1593 m), se nama je zahotelo še drugega najvišjega. Bila pa je zima, zato sva imela zimske težave z markacijami ter »običajne« težave zaradi neujemanja zemljevida in dejstev. Nazadnje niti nisva bila gotova, ali sva dosegla vrh. Na dan upora proti okupatorju sva se spet odpravila na Mežaklo. Pohajkovat, imela pa sva tudi dve določni želji: razgledati se s Škrbine in videti naravni most.

V središču Jesenic sva sledila smerokazu Športni park pod železnico, se zapeljala čez savski most in zavila desno, kakor svetujejo na Hribi.net. A tisto parkirišče je zasebno, zato je bolj »spodobno« nadaljevati pod cesto nekaj metrov naprej, saj je za podvozom (markacijo desno od njega je neznani avtor »vkomponiral« v svoj grafit) precejšnje makadamsko parkirišče, namenjeno ljubiteljem narave. Tudi ob bližnji zapornici, ki zapira dovoz k zasebnemu kamnolomu, stoji prijazna opozorilna tabla.

Na ovinku med podvozom in makadamskim parkiriščem se levo v breg odcepi potka, na asfaltu označena z markacijo in puščico. Spodnji del je bogato obrobljen s šmarnicami, ki prejšnjo sredo še niso cvetele, a te dni tam gotovo že lepo diši. Sicer sva videvala skoraj vse tiste rože kot na prejšnjem pohodu, le malo bolj pohitele so (telohi so se množično pretvarjali, da so stročnice). Po 25 minutah sva dosegla gozdno cesto, kjer pot navzdol označuje Viktor iz »zgodbe« Pot pod noge z Viktorjem pohodnikom (takih tablic je še več, prospekta pa žal ni več dobiti*), da morava zaviti levo, pa sva »uganila« sama. Na prvem ovinku leži kup vreč z odpadki, ki potrpežljivo čakajo na dokončanje čistilne akcije. Opazila sva prvi planinski srobot letos. Listi in celo že popki napovedujejo kar nekaj orlic. Pot čez veliko grdo poseko je (bila) markirana v levo, a ker se kmalu obrne desno, je že nastala bližnjica takoj desno. Markacij je pravzaprav dovolj, le da so mnoge slabo vidne (posebno za slabovidne). Nekatere so peterokrake, kot nalašč za dan upora. Hribi.net omenjajo dve poti. Ko sva čez 20 minut prišla na prireditveni prostor ob spomeniku padlim partizanom, je bilo jasno, da sva »drugo varianto« (tako rekoč »direktno« - levo strmo v klanec, ko dosežemo gozdno cesto, pa smo že mimo Zakopa) zgrešila. Na Zakopu (na tablici 1190 m, na Hribi.net pa 1150 m; na spomeniku piše o Zakopih, na tablici pa je končni i zamazan in tudi sicer prevladuje Zakop) na dan upora v držalih pri spomeniku ni bilo zastav in tudi golaža, ki ga »obljublja« tablica, ni bilo.

Nad prireditvenim prostorom sva zavila levo po gozdni cesti (oznak ni), ki se kmalu konča z nekakšnim obračališčem. Lahko bi bila nadaljevala desno po markacijah, a sva sledila kažipotu Bolnica. Stezica je komaj vidna in slabo označena, zato sva si precej pomagala z opisom na Hribi.net (koristijo tudi orientacijske sposobnosti in domišljija). Povzpela sva se na markirano panoramsko pot; razglede sicer moti drevje, a zdaj ko še ni olistano, niso tako slabi. Najprej sva se odpravila levo in se spustila ob ograji k partizanski bolnišnici. Pot je strma in posebno v vlažnem zelo spolzka. Spodnji del ograje je potreben popravila. Pod skalno steno tiči lesena hišica in s tabel izvemo nekaj o prvi partizanski bolnišnici na Gorenjskem, ki je sovražnik ni nikoli odkril. V njej je precejšen nered, podpisi vsepovsod pa pričajo, da ima kar veliko obiskovalcev.

Povzpela sva se nazaj na panoramsko pot in nadaljevala po njej proti vzhodu. Ni bilo dolgo, ko sva se spet ustavila: tako številnim in tako lepim avrikljem se niti Jani ni mogel upreti. Do menda najboljšega razgledišča na tem robu, Škrbine (Hribi.net 1210 m, panoramski zemljevid jeseniške občine 1154 m), ki ga poleg razgleda »krasita« pretvornik in siva pločevinasta hišica, ni daleč. Pod Škrbino pripelje gozdna cesta. Neki domačin nama je razložil marsikaj, tudi kako prepoznati Planski vrh, zato sva se odločila preveriti, ali sva pozimi res že stala na njem. Zlezla sva čez podrt električni drog in prišla do vodnjaka, nad katerim se pot močno vzpne. Ko se je strmina unesla, sva stala nad naravnim mostom (viri se razhajajo glede dolžine 15/10 m, višine 8/6 m in širine 3/4 m). Kmalu so naju markacije popeljale desno navzdol, kjer so oznake na nekaj mogočnih smrekah. Od tam je v desno le kratek vzponček na Planski vrh, ki ga označujejo geodetski kamen, v tla zapičen lesen kol in piramidasta skala z rdečo konico. Na najini zimski fotografiji kukata iz snega isti kol in (nepobarvan) vršiček skale. Čeprav sva malicala sredi gozda, se nama je prileglo enako kot na kakem zračnem razgledniku.

Desno od omenjenih smrek sva se spustila na zatravljen kolovoz, kjer je nekdo postavil možička, in desno po njem. Hitro začne zavijati levo in se strmo spuščati. Po kake četrt ure sva se znašla na drugem obračališču, kjer se konča gozdna cesta z desne. Zavila sva nanjo in čez nekaj minut levo z nje po stezi navzgor, po kratkem vzponu dosegla rob, se prekucnila čezenj in na neoznačenem razcepu izbrala levi krak (šele čez čas nama je izbiro potrdila markacija). Po nekaj manjših vzponih in spustih sva zagledala znamenje za Snežno jamo in zavila levo k njej. Jani je zlezel tudi noter, česar pozimi nisva mogla (si nisva upala) storiti.

Ko sva se vračala, naju je pod Planskim vrhom ujel dež. Dežek. Pri vodnjaku nisva zavila desno na panoramsko pot, ampak sva se spustila levo na gozdno cesto, jo prečkala in po široki, udobni gozdni poti prišla na prvo obračališče z druge strani, kot pa sva ga zjutraj, ko sva zavila k bolnišnici, zapustila. Od tu sva nadaljevala po gozdni cesti in čez 5 minut sledila markaciji v smeri Zakopa. Tokrat sva se izognila spomeniku in čez 5 minut pristala na stari poti; zdaj sva si lahko ogledala, kje sva gor grede** zgrešila »direktno«. Po poti vzpona sva se vrnila k avtu. Od tam sva se namesto skozi središče Jesenic odpeljala kar po Ulici heroja Verdnika, ki se nadaljuje z Ulico 1. maja, nato pa v Podkočni na glavno cesto (če boste to bližnjico ubrali tja grede, tik pred savskim mostom pri napisu Športni park Podmežakla zavijte levo) in pri Lipcah na avtocesto.

Izlet je trajal slabih pet ur. Pa ne slabih, ampak prijetnih!

* Viktor Ruard, podjetnik in inovator, je bil v 19. stoletju zaslužen za razcvet fužinarstva in zaposlovanje prebivalcev, zgradil je stanovanja za delavce in ustanovil fužinsko šolo. Podjeten je bil tudi v turizmu (v Zagorju ob Savi imajo Turistično društvo Ruardi). Iz jeseniškega turističnega društva so mi prijazno sporočili, da prospekta ni več, poslali pa so mi zemljevida kolesarskih in pohodniških poti ter panoramski zemljevid jeseniške občine. Hvala!

** Ko se približamo prvi skalni steni in pot zavije desno, je treba še do naslednjega ovinka, ko pa pot spet zavije desno pod veliko skalo, je čez kakih 30 m (pre)visoko levo v bregu dobra markacija, ki označuje »direktno«.

Na Jerebikovec, najvišji vrh Mežakle, čez Polevec

Večkrat prebirava spletno stran Kje so tiste stezice upokojenega dovškega župnika Franca Juvana, ker do obisti pozna »svoj« konec Gorenjske in planincu ali pohodniku razkrije marsikatero pot, ki bi jo sam težko našel ali sploh ne. Tudi dopisovala sva si že z njim in ga celo srečala. Po njegovih spletnih napotkih sva skušala najti pot na vrh Mežakle čez Polevec, a brez uspeha. Čez čas je Jani odkril, da je Juvan v uvod k opisu dodal »steza je sedaj dobro uhojena«, zato sva 9. oktobra lani sklenila poskusiti še enkrat. Najino izhodišče je bil že dobro znani Kosmačev preval.

 

 

 

 

 

 

S prevala sva se spustila po cesti do prvega levega ovinka. Tam se je desno odcepil kolovoz, od njega pa takoj za leso steza levo. Odpela sva žičnato ograjo in se povzpela v gozd. Možicev, ki jih napoveduje Juvan, ni bilo, le na enem štoru je stala skala, ki bi utegnila imeti tako vlogo. Steza (Juvan ji sicer ne reče lovska, omenja pa »lovski način«) je postala strma, ponekod zaraščena. Na nekem desnem ovinku naju je vendarle pričakal možic z rdečo črto in čez čas jih je bilo še več. Ko jih je zmanjkalo, nama je tu in tam pomagala kaka bleda rdeča črta. Čez 25 minut sva prišla pod skale in črta ob vznožju je kazala naprej desno pod njimi. Naletela sva celo na klin z ušescem in nad njim je bil še eden brez ušesca, ki je komaj še kukal iz tal. Pod klinoma je slabo opazna rdeča črta kazala desno. Stezica se je nadaljevala po sila strmem pobočju pod skalami, ki sva jih morala obiti. Ob njej je bilo k sreči še nekaj bledih črt, saj marsikje ni bila ravno očitna.

 

 

 

 

 

Skalovju ni bilo videti konca, treba je bilo tudi nekoliko poplezati. Nazadnje sva vendarle zagledala sončen rob in se po 20 minutah znašla nad skalami na dobrih 1000 m. Odprl se nama je pogled na Macesnovec nad Krmo, na Črno goro in njen greben nad Kotom, na greben, v katerem je najvišja Debela peč. Na nekem drevesu je od zasilne vpisne knjige, ki jo omenja Juvan, ostalo le še držalo za plastenko, v kateri so bili listi za vpisovanje.

 

Nadaljevala sva po ozki stezici, a se je dobro videla, dokler je, posuta z rjavim listjem, tekla med zelenim resjem (po maPZS Risnat rob). Ko je zmanjkalo oznak in tudi resja ni bilo več, sva bila včasih kar malo izgubljena. Našla sva zasut kamen z razločno rdečo črto in ga postavila ob pot. Neka »nevidna« črta je kazala naprej navzgor, kjer ni bilo videti poti, levo pa je tekla zasilna steza. Pokazalo se je, da je treba levo nekaj metrov nad črto, kjer je bila še ena celo slabša. Na naslednjem razcepu sva preverila vsak svoj krak in levi se je izkazal za pravega. Ko sva bila spet med resjem, so težave minile.

Čez kakih 25 minut se je gozd za nekaj časa razredčil. Po 10 minutah je zmanjkalo poti. Edino, kar je za silo spominjalo na stezo, je bilo ostro desno, kjer je na skali ležalo nekaj kamnov, ki so bili morda nekoč možic, zato sva krenila tja. Po približno 10 minutah sva spet naletela na rdečo črto, malo za njo pa še na veliko rdečo puščico. Znova so se pojavili možici in še črte.

 

Po tem nenadnem razkošju oznak pa se nama je slabe četrt ure za omenjeno puščico ustavilo: v nobeno smer ni bilo videti ničesar. To je bilo ravno na mestu, kjer sva na drevesu opazila zanimivo in lepo lesno gobo. Take še nikoli nisva videla, čeprav sem potem na spletu našla kopico slavospevov temu čudesu narave. Resasti bradovec, znan tudi kot levja griva, opičja glava, opičja goba, medvedova glava, bela brada ali ježasta goba, je menda odličen nadomestek za meso, uporablja pa se tudi v medicini, največkrat kot prehranski dodatek. Baje pomaga pri težavah z živci ter pri želodčnih, črevesnih in kožnih boleznih. Še najbolj podobno skromni potki je bilo nekaj na desni. Hodeč kar na pamet sva spet ujela stezico in ob njej celo domnevno rdečo črto. Strmina se je unesla, kakor bi hodila že po temenu. Gozd se je razredčil. V naslednjih dobrih 10 minutah sta sledila dva dobro označena ovinka. Kmalu za drugim sva se obrnila v desno, čez čas pa ostro levo. Čeprav sva pobočje prečila, sva se tudi kar precej vzpenjala. Nekaj časa je bila pot spet bolje označena. Pogosto sva se morala plaziti pod podrtim drevjem, včasih pa tudi splezati čez. Ko sva po slabih 10 minutah obhodila veliko podrto drevo, je na smreki na drugi strani visela motika. Črt je tam kar mrgolelo. Prečenje se je končalo na gozdnati uravnavi.

 

V levo čez uravnavo so kazale markacije in nad njo se je dvigal vrh. Najprej sva se odpravila nanj, da bi videla strelske jarke precej skrivnostne savske linije, o kateri je Jani bral na spletu. Povzpela sva se med zametanim štorom in rdečo črto na skali ter v kakih 10 minutah dosegla greben – Listnati rob ali Polevec (1438 m) – s slikovito zlomljeno smreko. Pod prepadnim pobočjem se je pokazala Mojstrana. Proti jugu sva zagledala nekaj, kar bi lahko bil jarek. Savska linija je bila nikoli uporabljena tretja, rezervna linija soške fronte. Tekla je s Kepe prek Mežakle, Pokljuke, Jelovice, Škofjeloškega hribovja do Senožeč. Nič posebno imenitnega nisva videla, a radovednost je bila potešena.

 

 

 

 

Vrnila sva se na uravnavo in nadaljevala v levo mimo možica, pojavile so se tudi rdeče črte. Rahlo sva se vzpela in na drugi strani pri ogromni luži sestopila na kolovoz. GPS je pokazal, da je to najina pot. Vrstili so se vzponi in spusti. Desno ob kolovozu so ponekod ležale žice, najbrž od nekdanje ograje. S poseke na vrhu nekega vzpona se je desno odprl pogled na Jerebikovec. Od tam sva se spustila po kolovozu mimo nedograjene koče, pred katero sta sedela planinca in povedala, da je (bila) gozdarska. Spet sva vstopila v gozd in čez 20 minut pristala na križišču gozdnih cest. Kažipot proti Mojstrani je kazal levo, kjer sva se nameravala vračati, zdaj pa sva nadaljevala naprej po gozdni cesti v gozd in takoj desno z nje strmo navzgor po stezi (kažipot Jerebikovec 30min). Ponekod koreninasta, drugje skalnata pot se je kar strmo dvigala proti vrhu. Bil je eden tistih vzponov, pri katerih večkrat misliš, da je cilj že pred tabo, a še ni. Slabih 20 minut nad križiščem pa sva le stopila na vrh.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Jerebikovec ali Repikovec na zahodnem delu Mežakle, planote v Julijskih Alpah med rekama Radovno na jugu in Savo Dolinko na severu, je njen najvišji vrh (1593 m). Tudi na drugem najvišjem, Planskem vrhu (1299 m) na vzhodnem delu, sva že bila: leta 2005 iz Kočne, 2011 pa z Jesenic. Zapiske o prvem vzponu na Jerebikovec leta 2004 iz Mojstrane (gor in dol po običajni markirani poti) sem izgubila, tega spletnega dnevnika takrat še ni bilo, slike pa še imam in na njih je tudi Žakljev bivak, ki ga ni več.

Na vrhu sva naletela na znanega jeseniškega gorskega posebneža Alojzija Žaklja (v vpisnem zvezku je daleč najpogostejše njegovo ime). Podiral je drevo, ki je zastiralo razgled na Triglav. Povedal je, da namerava postaviti nov bivak. Tedaj je imel šele omarico, mizo in stol na prostem in povabil naju je, naj pri njegovi mizi udobno pomalicava. Tokrat sva ga srečala prvič. Dotlej sva le od daleč, z Jelenkamna, videla njegov modri bivak Stebrasta skala (tudi na Mežakli), pozneje pa sva si imela priložnost od blizu ogledati njegovo gorsko domovanje pod Triglavom.

 

 

 

 

 

Z vrha, od koder tokrat zaradi oblakov razgled ni bil posebno navdušujoč, sva se v 25 minutah vrnila na križišče in zavila desno (kažipot Mojstrana 1^h 30min). Kmalu sva zagledala začetek Tilčevega rovta (na zemljevidu planina Mežakla), že poraslega z drevjem, in prišla do odcepa levo (Mojstrana 1^h 20min). Preden sva zavila tja, sva šla pogledat, ali je od rovta sploh še kaj ostalo. Mimo številnih majcenih mravljišč sva v 10 minutah prikorakala do razvaline na desni in tudi ta je tičala že tako rekoč sredi gozda. Rovta očitno ni več.

 

Vrnila sva se k odcepu in se dalje pretikala nad ali pod podrtim drevjem. Markacij nisva videla. Mimo kažipota nazaj Tilčev rovt / Jerebikovec sva prišla do klopce in partizanskega spomenika, posvečenega borcem 1. čete 1. bataljona Jeseniško-bohinjskega odreda, padlim 11. novembra 1944, levo ob poti. Za spomenikom sva v dolgih ovinkih sestopala po strmem pobočju. Levo od poti je tekla široka grapa. Vztrajno sva se spuščala in po 50 minutah pristala pri klopcah z razgledom na Dovje, nad njim Borovlje, še više Kepo in druge gore. To počivališče se imenuje Macesnovec. Tudi tam okrog sva videla strelske jarke savske obrambne linije.

 

 

Pred klopcama sva sledila markaciji levo navzdol (naprej po grebenčku se pride v Mojstrano). Desno pod potjo je ležal velik balvan. Čez 25 minut sva sestopila na asfaltno cesto (734 m, kažipot nazaj Jerebkovec 2h 30min), kjer so nekateri parkirali, in zavila levo po njej. Ob njej sva opazila tudi kolesarske markacije. K sreči je bila bankina dovolj široka, da ni bilo treba hoditi po asfaltu. Šla sva mimo ograjenega pašnika z vodohranom in kmetije, skrite za drevjem. Ob odcepu k njej so prav tako parkirali. Levo od ceste, kjer je na zemljevidu narisan izvir, je bilo korito z vodo. Čez pol ure sva prepoznala odcep, kjer sva zjutraj začela, in v dveh, treh minutah prispela k avtu.

 

Vse skupaj je trajalo skoraj 8 ur, čiste hoje dobre 3 gor, približno 2 in pol dol. Res sva precej počasna, a tudi z iskanjem poti sva imela nekaj težav. Toda s pomočjo Juvanovih napotkov in spodbudnega vremena je bil dan lep in uspešen.

Nekoč so na Mežakli letovali kralji

Ko je Jani zaradi Pokljuške soteske in Galerije kraljeviča Andreja raziskoval družino Karađorđević, je naletel tudi na omembo Andrejevega sela. O njem je mogoče tako v literaturi kot na spletu prebrati komaj kaj. Ta skrivnostnost ga je spodbudila, da je sklenil na lastne oči preveriti, kaj je od njega ostalo. Zato se je 9. avgusta odpravil na Mežaklo, natančneje na tamkajšnjo planino Ravne.

 

Saj vem, da se je mogoče na Ravne brez težav pripeljati z avtom, ampak ker sem želel kaj več storiti zase, sem se odločil za pešačenje. V Spodnjih Gorjah sem našel prostor za avto pred baliniščem (S 46.391959 V 14.073962), ne na njegovem »privat« parkirišču. Ker sem se pripeljal z jeseniške strani, sem moral nekaj korakov nazaj po cesti in onkraj Rečice zaviti za kažipotom MEŽAKLA levo na gozdno cesto. Še kar nekaj časa je tekla ob omenjenem potoku,  ko je ta skrenil desno v breg, pa ga je po mostičku prestopila in nadaljevala naravnost. Ob njej je raslo vse polno preslice. Ne naveličam se in ne naveličam občudovati njenih vretenastih stebel. Po 40 minutah se mi je z leve pridružila še ena cesta, ki pride tja z (Zgornjih in Spodnjih) Laz. Po desni se je zvrstilo več manjših travnikov, povezanih v Veliko trato. Za prvim, ograjenim s plotom, je stal spomenik enajstim padlim partizanom. Nekdanja bronasta plošča je pred desetletjem izginila in jo zdaj nadomešča lesena, samo spretno »preoblečena« v bronasto. Na drugem pa so stale razpadajoče svisli, očitno iz časov, ko se je splačalo kositi tudi tako majhne travnike.

 

 

Še bolj žalosten je bil pogled na prav tako pozabljeno brunarico pol ure naprej, ki pa je napovedovala začetek planinske »civilizacije«. Le malce naprej se je namreč v desno odcepila cesta, kjer sta se za ovinkom pokazala sicer odprta zapornica in količek Triglavskega narodnega parka – prizor,  ki se je poslej ponovil na tako rekoč vsakem odcepu. Radovednost me je zvabila v tisto smer. V nekaj minutah se mi je odprl pogled na velik travnik s počitniško hiško in za kratkim pasom gozda na manjšega s kar dvema hiškama. Ena od njiju je bila prav posebna, saj je celotno njeno stransko fasado krasil imeniten »grafit« svetlolase mladenke z dolgo kito, ki se je ovijala okrog vogala. Nad vhodom se je rdečil napis Zlatolaska. Ko se je pokazal gospodar, je povedal, da je ime izbral on, potem pa v Sorici odkril akademskega slikarja Mohorja Kejžarja, ki je v tednu dni z razpršili ustvaril svoje videnje Zlatolaske. Spletni zemljevid Mapy »njegov« travnik imenuje Dornikov rovt. On za to ime še ni slišal, pač pa pozna ime Za Rudo, ker so včasih tam kopali surovino za fužine v dolini. V potrditev mi je pokazal veliko železovo kepo, ki jo je v bližini našla žena. Pri sosedu je bil bolj opazen le čebelnjak. Čez pol ure sem bil spet na glavni cesti.

 

Samo dve, tri minute naprej je bil že naslednji odcep, tokrat v levo. Na kratko sem se povzpel na rob in z njega pokukal v kotanjasto planino Strmole. Prav veliko nisem imel videti: tri stanove, enega napol podrtega, drugega čisto novega. Nisem se zadržal dolgo, saj je nekaj krav na paši samo začudeno strmelo vame, do pogovora pa jim ni bilo. Naslednji odcep je držal spet v desno. Ob njem je bil šopek kažipotov: RAZGLEDNIK, ZAKOP in PARTIZANSKA BOLNICA. Rekel bi, da so namenjeni le tistim, ki dobro vedo, kam in kako gredo, saj so vse te točke še zelo oddaljene. No, že za prvim ovinkom pa se je pokazal travnik s staro leseno pregrado in skromno ruševino. Bi bil to lahko Dornikov rovt? Onstran ceste se je širil večji travnik, ki ga zemljevidi imenujejo Rekarjev rovt. Tam je bila večja ruševina, ob njej pa je stala preprosta brunarica. Izza grmovja je bilo slišati ženske glasove. Stopil sem tja in ob še eni počitniški hišici presenetil Jeseničanki, ki sta uživali v prijetni senci. Poklepetali smo. Ne vem, s čim sem si prislužil prijetno ohlajeno marelico.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po vseh teh stranpoteh in klepetih je bila ura že več kot enajst, ko sem iz gozda končno stopil na obsežne travnike kar dveh planin: levo od ceste so bile Ravne (941 m) in desno Oblek (956 m). Obakraj je bilo raztresenih več objektov, po moji presoji za pastirske namene, pa tudi krav in konjev ni manjkalo. V daljavi mi je pozornost pritegnila mogočna skalna piramida; če poskusim uganiti, bi rekel, da Kukova špica. Na zahodnem robu Raven je v cestnem razcepu stalo zidano znamenje s ploščo v spomin petim žrtvam druge svetovne vojne. Nekdanja bronasta plošča je doživela enako usodo kot tista na Veliki trati. Na drugi strani ceste se je morebitnim obiskovalcem ponujala nekdanja gozdarska koča, ki jo je kupil nek Anglež Paul in jo lepo obnovil v počitniški Triglav Park House. Obiskovalcev menda nima prav veliko, saj je zasnovana bolj za večje skupine kot družine ali posameznike. Levo od znamenja se je v grmovju skrival polomljen kažipot UNIVERZA LJ, ki je bil pravi namig zame.

 

 

Kot rečeno, je bil glavni razlog za moj vzpon na Mežaklo nekdanje Andrejevo selo. Nenavadno, ampak kakega dokumenta o njem doslej ni še nihče javno predstavil. Ljudski glas pa pravi, da so Karađorđevići poslali bioenergetike na Pohorje, Pokljuko, Jelovico in Mežaklo, da poiščejo najprimernejši kraj za njihovo letovanje. Izbrali so Mežaklo, kjer je nato proti koncu 30. let prejšnjega stoletja zrastlo okoli 15 hišic kraljevskega naselja. Med vojno so jih hoteli uporabiti Nemci, zato so jih partizani uničili. Po vojni so na njihovem mestu postavili tri univerzitetna počitniška domovanja, a zdaj so tudi ta že davno opuščena. Vse, kar sem vedel o lokaciji Andrejevega sela, je bilo, da moram iskati južno od doma ljubljanske univerze. Odpravil sem se torej v njegovo smer in spotoma oprezal proti jugu. Že kmalu sem med drevjem opazil ruševine. Izkazalo se je, da je bilo to poslopje z betonskimi kletnimi prostori, zgornji del pa je bil najbrž lesen. Stene so se še toliko držale skupaj, da je bilo mogoče celo vstopiti. Od ostankov sem se povzpel desno do doma univerze, za katerega tudi pravijo, da je nastal na temeljih kraljevske hišice. Verjamem, da dom ni nudil veliko udobja in da vzdrževanje stane, ampak vseeno težko razumem, da ga danes nihče več ne mara. Spet sem se spustil na jug in na robu jase zagledal visok opečnat dimnik, ki sem ga prepoznal s fotografij. Bojda je bila to skupna kuhinja in jedilnica Andrejevega sela. Jasa je bila sicer ograjena z električnim pastirjem, a na srečo ni bil priključen, tako da sem lahko zlezel še onstran nje. Tam sem naletel na ruševine še enega manjšega objekta in na bazen, v katerega so vodile stopnice. Hm, kdo bi pričakoval bazen – pa četudi kraljevski – na Mežakli, ki trpi hudo pomanjkanje vode.

 

Sicer se tam najde še kakšna sodobnejša pridobitev zapuščena, a meni je videno potolažilo radovednost in sem krenil dalje. Eden redkih »živih« objektov je bila bližnja lovska koča. Sicer je bila trdno zaprta in zaklenjena, a povsem nove miza in klopi so dokazovale, da jo uporabljajo. Gozdna cesta se je zmerno vzpenjala okrog gozdnatega Obleka, ponekod vsekana v njegove skale. Nasproti mi je začelo prihajati vedno več kolesarjev, tudi majhnih otrok, in slišati je bilo, da so vsi po vrsti tujci. Le od kod so se vzeli? Na prvem križišču čez 25 minut se mi je razkrilo. Od tam se je prav takrat odpravljalo za njimi več avtomobilov s praznimi kolesarskimi prtljažniki, vsi s češkimi tablicami. Spust s križišča do doline pomeni okoli 8 km vesele vožnje s komaj kaj »brcanja«. Uh, kako bi šlo šele pozimi na smučeh?

 

 

 

Potem pa se je začel bolj zagoneten del poti. Na »češkem« križišču sem zavil desno navzgor, na naslednjem čez 15 minut še enkrat desno, tokrat navzdol, in 5 minut naprej levo. Na razpotju čez slabih 10 minut se mi je zataknilo. Spletni maPZS je odpovedal poslušnost, med Mapyjevimi potmi pa se nisem prav znašel. Spomnil sem se opozorila domačinke: »Na Mežakli se ni težko izgubiti, telefonskega signala pa v glavnem ni.« Nekaj minut sem cincal, potem pa se le odločil, da se bom zanesel na Mapy in telefonski GPS. Negotovo sem zavil levo. Negotovost se je še povečala, ko se je čez četrt ure že tako slabša cesta končala z obračališčem. Z nje se je sicer vzpela blatna vlaka in se spremenila v poraščen kolovoz. Najprej je bilo rastlinja do kolen, potem do riti, nazadnje pa je vsakršnih znakov za pot zmanjkalo. S telefonom v rokah sem prinavigiral na nekakšen greben, se spustil čezenj levo navzdol in srečno spet staknil enega od kolovozov, ki me je 40 minut od obračališča pripeljal na markirano pot na prevalu Zakop(i).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tudi na Zakopu (1122 m), imenovanem po nekdanjih oglarskih kopah, je partizanski spomenik borcem, ki so padli v bližini ob različnih priložnostih. Prva žrtev je bil Slavko Oman, ki so ga 20. septembra 1941 Nemci smrtno zadeli ob požigu Luckmanove lovske koče, ki je takrat stala na Zakopu. Spomenik je sicer skromen, velik pa je prireditveni prostor s klopcami, razvrščenimi v krog. Domnevam, da je zaplata navadnih ognjic, ki so ob mojem obisku žal že odcvetale, zasajena umetno. Med klopmi me je presenetil nenavaden vodnjak. Ko sem za nekaj minut posedel pred spomenikom, mi je prvič na Mežakli uspelo ujeti telefonski signal, da sem se javil Mojci. Z Zakopa je bilo po prijetni stezici mimo dveh razlagalni tabel samo četrt ure do bolnišnice, ki so jo partizani decembra 1942 postavili v severni steni iz desk Luckmanove koče. Pobudo za njeno postavitev je dal kirurg Edvard Pohar, po vojni ustanovitelj ljubljanske ortopedije. Čeprav je bila replika bolnišnice zgrajena v težko dostopni steni, so do nje speljali povsem varno pot.

 

 

 

 

 

  

 

 

 

Planinska steza je valovila dalje po robu Mežakle in z nje so se vse pogosteje razkrivali pogledi na Karavanke in Zgornjesavsko dolino. Najlepšega sem dočakal na Špici (1210 m, mnogi zemljevidi jo napačno imenujejo Škrbina), kjer je jeseniška občina julija 2019 prav zaradi imenitne lege zgradila razgledišče s panoramo Karavank. Kot na dlani se je razkazoval njihov zahodni del od Kepe do Begunjščice, v prvem planu pa sta bila seveda Golica in Stol. Jesenice se niti od tu ne morejo predstaviti kot kakšna lepotica, pa četudi seže pogled vse do njihove najvišje točke na Vajnežu. Ob razgledišču žal stoji pretvornik RTV Slovenija, katerega brenčanje ravno ne poveča razgledovalčevih užitkov. Zdaj se je pot spustila v pravo Škrbino (1203 m), po kateri se je nekdaj na planoto vzpel daljnovod. Nekaj njegovih ostankov je še vidnih. Pogledal sem v globino, od koder je prihajala po njegovi trasi najkrajša in najbolj zahtevna pot na Mežaklo. Videti je bilo vratolomno, varovalni klini in jeklenica pa prav nič zanesljivi.

Ostal mi je samo še kratek zadnji del vzpona. Med njim me je še enkrat presenetil vzidan vodnjak ob poti. Sicer pa sem se oziral predvsem na levo, kjer sem pričakoval lep naravni most. No, nanj me je tako in tako pravočasno opozorila razlagalna tabla. Očitno ga uradno še niso izmerili, po oceni pa je dolg 15, visok 8 in širok 3 m. Zaradi njegove oblike mu nekateri pravijo Slonček. Z že močno »telečjimi« nogami se mi ni zdelo pametno spustiti k njemu, zato sem se zadovoljil s pogledom s poti. Še nekaj deset metrov naprej pa se je na desni le pokazal neizrazit Planski vrh (1299 m). Planinska pot ni tekla prav čez najvišjo točko, zato sem kar za nosom zakoračil tja, kjer se mi je zdel vrh. Bojim se, da ga sploh nisem zadel, saj tam ni bilo ne geodetskega, ne rdeče označenega kamna, ne količka, ki sem jih poznal s prejšnjih vzponov. Zanesljivo pa je bila nova razlagalna tabla, ki je stala kakih 50 m niže. Pripovedovala je o meteoritu Jesenice, katerega kos so našli v bližini. 9. aprila 2009 ob treh zjutraj sta namreč ponočnjake iz Zgornjesavske doline in avstrijske Koroške prestrašila nenavadno bobnenje in močan sij na nebu. Izkazalo se je, da je šlo za meteorit, ki je med svojo potjo skozi Zemljino ozračje razpadel na majhne delce in ti so padli na Mežaklo. Naključni in načrtni iskalci so našli tri njegove kose okoli Planskega vrha. Na največjega z maso 996,8 g sta slučajno naletela domačina Bojana Krajnc in Jožef Pretnar, zaradi česar je dobil ime Bojo (iz Bo-jana in Jo-žef). Astronomi so ugotovili, da je meteorit priletel iz asteroidnega pasu med Marsom in Jupitrom, ter natančno izračunali njegovo pot.

Čakal me je še sestop. Najkrajši se mi je zdel čez Obranco (ne mimo Snežne jame) in po nemarkirani poti na Poljane, ki so že del Spodnjih Gorij. To bi moralo zame pomeniti vsaj še debeli dve uri hoje. Torej pot pod noge. Kažipot je do Obrance obljubljal 35 minut. Ko sem spešil najprej skozi gozd in potem vedno več po travnikih že 20 minut, se je pojavil nov kažipot, ki je tokrat grozil, da potrebujem do planine še 40 minut, Obranca pa je postala Obranica. Podobna zmeda je vladala malo pred njo. Po enem kažipotu naj bi bilo do nje samo 5 minut, po naslednjem pa še enkrat več. Na vseh kažipotih so bili podpisani markacisti Planinskega društva Jesenice. Kakorkoli, na začetek Obrance pri pastirskem stanu sem jaz stopil v tričetrt ure.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Valovita Obranca (1035 m) je v soncu res prikupna planina. Zanimivo, da se je tistih nekaj krav in konj, ki so se tokrat pasli na njej, zbralo na njenem najbolj oddaljenemu koncu. Očitno vedo, da je od tam najlepši pogled v Blejski kot in na Julijce. Zakoračil sem čez pašnik, se na še en partizanski spomenik, ki sem ga tudi že poznal, ozrl le od daleč in pri ostalinah starega stanu zavil desno. Planino sem zapustil mimo trojčka lip v sestrskem objemu in se onstran lese spet rešil v senco gozda. Pot se je vztrajno spreminjala iz kolovoza v stezo in spet nazaj v kolovoz. Ponekod je voda po njegovi sredini izkopala že pravi kanal. Najbolj zoprn je bil dolg skalnat del, posut s sipkim peskom. Čez kolovoz podrta smreka je dokazovala, da se po njem nič več ne vozijo, požagane veje na njej pa, da tam vsaj hodijo. V 40 minutah sem dosegel travnike ter za njimi prve hiše in cesto v dolini. Desno po njej je bilo do avta le še nekaj minut.

 

S svojim upokojenskim korakom sem za kar velik krog po Mežakli porabil devet ur in pol. V vsem tem času sem srečal natanko tri pare pohodnikov: enega čisto na začetku, drugega na Ravnah in tretjega na Planskem vrhu. Ko sva bila pred tednom dni s Tomažem na Liscu, sva bila zgodaj popoldne v Orožnovi koči edina gosta. Toliko na rob vsesplošnemu tarnanju o preobljudenosti naših gora.