raziskovanjem
soteske potoka Pršjak, ki izvira pod Brdarjevo domačijo na Vojskarski planoti
in se izlije v Trebuščico blizu zaselka Krtovšče. Tiste dobre pol ure vožnje iz
Cerknega do Gorenje Trebuše so nama odišavile 
neštete akacije, ki so cvetele ob
cesti. Mimo odcepa k ribogojnici in domačije Krt sva se pripeljala do
parkirišča pri okrepčevalnici Makuc v Krtovščah (Gorenja Trebuša 111; S
46.056776, V 13.827122). Na hiši sva si ogledala stenski sliki slapa
Pršjak in Podkobilškega mostu. Preden sva se podala v grapo, sva šla pogledat še Krtovo domačijo (Gorenja Trebuša 112). Po ljudskem izročilu naj bi
bila to najstarejša hiša v Gorenji Trebuši. V registru nepremične kulturne
dediščine piše: »Škofjeloško-cerkljanski tip slovenskega 
ljudskega stavbarstva
v 18. stoletju z ohranjeno slamnato streho in črno kuhinjo.« Letnice 1792 na
hišnem vogalu nisva iskala, ker do takrat še nisem prebrala knjige Rafaela
Terpina Klanec do doma 2. V hišo žal nisva mogla.
Vrnila sva se na
parkirišče, kjer se je začela najina pot v Pršjakarsko (tudi Pršjaško) grapo. Zeleni
smerni tablici sta kazali levo s ceste Slap Pršjak 20 min in naprej po
cesti Podkobilški most 10 min. Pod njima je bila slika psičke Rike, ki
se je ponujala za vodičko. Ob začetku poti so stali veliki zarjaveli ostanki
neke naprave. Kmalu zatem 
sva zagledala razpadajočo in z zelenjem preraščeno
leseno kolibo, plod javnih del v občini Tolmin v letu 2005, neslaven ostanek
projekta Erazmus (najbrž je bil mišljen Erasmus+, program EU, ki podpira
izobraževanje, usposabljanje, mlade in šport v Evropi). Čez 5 minut naju je
kažipot Slap Pršjak usmeri levo čez brv. S tablice na nosilnem drogu sva
izvedela, da ima brv nosilnost 6 oseb, 
naredili pa so jo udeleženci delavnice v
okviru programa Socrates Erasmus. Poletna šola v Tolminu leta 2005 je bila
največji tak projekt; udeležilo se ga je okrog 100 doktorskih študentov in
osebja. Brv se je zibala, ker je visela na žicah, ki so bile videti nove, torej
je morda ne čaka enaka usoda kot kolibo (po letnici sodeč obe izvirata iz
istega projekta). Obnoviti bo treba tudi leseni pohodni del, saj je ena deska
že manjkala, ena pa tudi ni bila več daleč od tega.
Na drugi strani se
je začela ozka koreninasta stezica vzpenjati v strmih ključih. Pri stiku s še
eno stezo sta bila kažipota nazaj Krtovšče, desno Slap Pršjak.
Prečkala sva nekaj grapic. Velikim zaplatam resja so se cvetovi že posušili,
sicer pa je bilo rož bolj malo. Pobočje je bilo kot pogosto v tistih krajih
zelo strmo, a steza je večinoma tekla vzporedno z njim ali se le zmerno vzpenjala
in deležna sva bila goste sence, zato je bila hoja prijetna. Tu in tam sva globoko
pod seboj videla Pršjak, slišala pa sva ga ves čas. Po 20 minutah sva se začela
nekoliko strmeje vzpenjati. Kmalu zatem se je gozd razprl in posijalo je sonce;
prispela sva na razgledišče s klopco (po Hribi.net 360 m). Od tam je bil lep
pogled na (Veliki) Slap v
Sopotih, visok 27 m.
Dohitela naju je »napol domačinka« s psom. 
Medtem ko je čakala, da ji
spodaj v ribogojnici pripravijo ribe, je šla malo hodit. Izkazalo se je, da pes
ni njen, ampak se ji je kar pridružil. Rika! Psička si je brž premislila in se
pridružila nama. Nenadoma smo zagledali kačo. Vsaj midva sva jo, Rika pa, kot
da je ne vidi, je kar hodila po njej in se sploh ni zmenila zanjo. Ko se je domnevni
gož splazil desno proti grapi, ga je Jani odrinil s palico, da se je zvalil
dol, ampak »napol domačinka« si kljub temu ni upala naprej. Posvarila naju je še
pred klopi, ki da jih je v tistem koncu res veliko.
Za razglediščem
sva prečkala široko suho skalnato grapo (kadar je voda, tam menda pada
8-metrski slap), zatem pa na razcepu
zapustila dotedanjo stezo in se po ožji spustila desno k Pršjaku. Medtem se je
Rika zamotila z kdove čim in nama ni več sledila. V dobrih 5 minutah sva bila
pod Malim slapom v Sopotih, visokim 3–4 m, s tolmunom 
premera 6 m. Voda je
skalno dno struge izoblikovala v kotliče. Mimo Malega slapu se pot ne
nadaljuje, ampak se je treba povzpeti nazaj v breg. Dosegla sva mokroten
travnik in ga prečila v desno. Gojzarji so kar čmokali po blatu. Zelo sva se približala
strugi, ki so jo krasili kotliči in »cvetlični otok«. Steza se je izgubljala med
podrtim drevjem. Po približno četrt ure sva uzrla naslednji, tristopenjski 
slap,
skupaj visok 10 m.
Čez vlažni travnik
sva se vrnila k razcepu
in ker sva hotela še k Pršjakovi domačiji, sva nadaljevala po »glavni« stezi. Potok
je tekel precej globoko, a skozi veje se je večkrat pokazal kak slapič. Po
slabe četrt ure, ko sva bila po maPZS že mimo Pršjakarja, se je ponudila zasilna
stezica ostro levo navzgor, zato sva poskusila po njej. V zelo strmih ključih sva
čez slabih 10 minut dosegla travnik, na katerem se je stezica izgubila, tako da
sva se dalje vzpenjala kar za nosom. Na levem robu travnika sva tu in tam še
zaslutila potko, po 
kateri sva zavila levo v gozd, a se kmalu spet znašla na
strmem travniku, na katerem sva bila bliže desnemu robu. S pobočja sva lepo videla
Poldanovec. Čez četrt ure sva zagledala veliko
Pršjakovo hišo (Gorenja Trebuša 100).
Opuščeno Pršjakovo
domačijo iz 19. stoletja sestavljajo stanovanjska hiša, hlev, kašča in sušilnica
(pajštva). Razen na slednji so bile na vseh freske. Na kašči še vedno razločimo sv.
Miklavža (domnevno v prizoru sv. birme). Nekaj posebnega je ločen dimnik.
Stavbe je že načel zob časa, hlev se je podrl. V odprtih pritličnih prostorih sva
videla ostanke opreme, ki je že dolgo ni nihče uporabljal. Rafael Terpin se v
svojih Gričih spominja starega Pršjakarja: »z vsakim redkim prišlecem je
imel navado tako na gosto spregovoriti, da je bil mimoidoči na koncu že kar
omotičen.« Zdaj pa tam vlada tišina.
Domačijo sva zapustila
mimo kašče, in sicer nad škarpo. S travo poraščena pot se je nekoliko povzpela,
nato se je spustila v gozd. Na razcepu sva jo ubrala po levem kraku, nad
električnim drogom. Začetna drobcena stezica se je razširila v spodobno stezo,
a je bila tako zasuta s suhim listjem, da sva kar gazila po njem. Prečkala sva
grapo in se plazila pod podrtim drevjem. 
Prestopila sva na pot, ki je pritekla
z desne, in nadaljevala levo po njej rahlo navzdol. Po dobrih 10 minutah sva
prispela k Trentarju (Gorenja Trebuša 101). Pred izstopom iz gozda sva opazila
pisan kažipot levo Zagrapa☼
(v bližini je domačija Zagrapar). Trentarjeva hiša je bila po
odselitvi lastnikov počitniška hiša potomcev, a zdaj je videti zapuščena. V
Terpinovih Gričih berem, da je bila Trenta nekdaj planina, v knjigi
Antona Ramovša Slapovi v Sloveniji pa piše bajta V Trenti.
Ob robu travnika
pod hišo sva na levi našla stezo k potoku. Ko ni šlo več naprej po strugi, sva
nadaljevala po strmem bregu ob njej in tako v 10 minutah prišla do
dvostopenjskega Slapa nad Trentarjem (tudi Trentarjevega), visokega približno 20
m. V dobrih 10 minutah sva se vrnila k Trentarju oziroma
h kažipotu pred njim.
Ko sva iskala pot nazaj v grapo, sva čisto blizu razcepa naletela na možica,
skritega v zelenju, ob ozki stezici navzdol. Na začetku je bila razločna, nato
se je izgubljala 
med grmovjem in se po slabih 10 minutah končala pri
ostankih kamnitih stavb. Anka Rudolf mi je povedala, da je bila tam stara
Pršjakova domačija, kdaj in zakaj so se preselili više, pa ni vedela.
Dobrih 20 minut od
Trentarja naju je udobna pot pripeljala na jutranji razcep, od tam pa sva se v 20 minutah vrnila k
avtu. Preden sva se odpeljala nazaj v Cerkno, sva si šla ogledat še Podkobilški
most. Manj kot 10 minut naprej po cesti sva pri zelenem kažipotu zavila desno v
gozd. Na razcepu se gre desno čez most, levo pa k Trebuščici. Spustila sva se
levo, da bi videla 
most od spodaj. Spust je bil kar siten, zato so vrv,
jeklenica in lestev prišle zelo prav, le lestev je bila na koncu prelomljena. Zaradi
globoke soteske Trebuščice je težko priti do gozdov pod Govci pa tudi do
nekaterih domačij raztresene Gorenje Trebuše. Ena izmed rešitev je bil kamniti
most pri domačiji Krt, kjer je soteska ozka. Čezenj se da peljati celo z vozom,
kolesarji in pešci pa so ga sploh veseli. Pod mostom so trije 
do 2 m globoki
tolmuni, v katerih živijo soške postrvi in druge ribe. Govorila sva z
domačinom, ki se rad kopa v Trebuščici in Soči; če ima voda več kot 15 ºC, se
mu zdi pretopla. Brrr! Ko sva se vračala k avtu, se je na Makučevi hiši
pokazala še ena slika – srnji par ob vodi.
Največ podatkov o
slapovih sva dobila iz knjig Antona Ramovša Slapovi v Sloveniji
(Slovenska matica, Ljubljana 1983) in Roka Kušlana Slapovi (Sidarta,
Ljubljana 2008). V Ramovševi knjigi so objavljena besedila več avtorjev in
četudi ne preberemo uvoda, v katerem so našteti, glede poglavja Pršjaški
slapovi ni težko uganiti, čigavo je. V njem najdemo navdušene besede
ljubitelja narave in rovtarske pokrajine, na primer »Popotnik bi vriskal in
klatil debele.« Rafko Terpin
seveda! Domačijo v Pršjaku, kakor jo imenuje, je popisal tudi v svojih
čudovitih knjigah Griči (PZS, Ljubljana 2020) in Klanec do doma 2
(Založba Bogataj, Idrija 2021).
Ni komentarjev:
Objavite komentar