Letos sva se
končno odločila obiskati ploščo v spomin Tinetu Miheliču pod Pihavcem. Komaj
verjamem: danes mineva že 19 let, odkar je za vedno zaspal na »balkonu« s
pogledom na Triglav. Ko sva v vabilu na spominski pohod ob deseti obletnici
tega dogodka prebrala, da je iz Vrat do spominske plošče tri do tri in pol ure
hoda, sva vedela, da se organiziranega pohoda ne moreva udeležiti, ker sva za
take »dosežke« prepočasna. Zato sva na spletu poiskala opis
poti in se 9.
septembra sama odpravila v Vrata, tretjič to poletje. Že v Mojstrani je gorelo
rdeče opozorilo, da je parkirišče (S 46.413209, V 13.847285) zasedeno. Ker se
je od tam pripeljalo nekaj avtomobilov, sva upala, da se je kak prostor
vendarle sprostil, in nadaljevala vožnjo. Parkirnino je tudi tokrat pobirala
tista prijazna gospa in naju razveselila z novico,
da se lahko peljeva do Aljaževega doma. Na »njenem« parkirišču so razvrstili
vozila tudi po sredini, stala so ob vsej cesti, okrog in okrog Šlajmerjevega
doma in že precej jih je bilo tudi pri Aljaževem. Redar nama je odkazal prostor
in sva si lahko oddahnila.
Polurno pot do razcepa
poti čez Prag in na Luknjo na 1160 m sem že opisala po junijskem raziskovanju
spomenikov v Vratih. Tokrat sva nadaljevala desno proti Luknji. Po obeh straneh
Triglavske Bistrice so se pasle krave, nekatere čisto ob najini stezi. Kmalu
sva zakoračila med ruševje. Rož je bilo komaj kaj, še največ smetlik. Nenehno
so brneli helikopterji, najbrž so vozili zaloge v koče. Tokrat so prevladovali
domači planinci, čeprav sva srečala tudi nekaj tujih. Naletela sva na zgovorno
gospo, ki je bila 13 let oskrbnica zavetišča pod Špičkom. S še majhnimi otroki
je šla nekoč tam mimo in ji je bilo tako všeč, da si je zaželela postati
oskrbnica. Ko se je upokojila, se ji je želja izpolnila. Zdaj zaradi težav s
kolenom ne more daleč in visoko, a čeprav ni prišla do Sovatne, kamor se je
namenila, je bila dobre volje – uživa tudi v pogledih na gore od daleč.
Opazovala sva
Jugov steber in Jugovo grapo ter z daljnogledom iskala po vznožju stene spominsko
ploščo, posvečeno Klementu Jugu, a zaman. Lepo pa sva videla Sfingo ter na
drugi strani Bovški Gamsovec tik Luknje in Stenar. O nekaj možicih na levi sva
se spraševala, ali nakazujejo pot pod Steno, k Jugovemu stebru. Vstopila sva v
skalnat gozd; skale so bile spolzke, saj so bila tla zelo mokra. Srečala sva
možaka, po TNP-jevskem in naravovarstveniškem znaku na majici sodeč
»kompetentnega« hribovca, zato sva ga vprašala, ali pozna pot do Jugove plošče.
S tem sva ga kar malo 
vznemirila. Plošče ga ne zanimajo, je pribil, posebej pa
je negodoval zaradi tiste, posvečene Avstrijcu Gerhardu Trammerju, ker so jo namestili slovenski
alpinisti, in to v nemškem jeziku. Ko je izvedel, da greva »obiskat« Tineta
Miheliča, naju je presenetil z vprašanjem, ali so tudi njemu že
postavili ploščo (to so storili že leta 2006).
Kmalu zatem sva se
začela ozirati za odcepom desno k Bivaku pod Luknjo, a nisva videla nobene oznake. Med
skalami sem opazila nekaj resastih sviščevcev. Po 55 minutah naju je na skali pričakal
čisto svež napis LUKNJA s puščico naprej, 10 minut zatem pa nekaj
stopnic. Spet sva se znašla med ruševjem in macesni. Zaradi čedalje več grušča
in peska pa tudi zaradi strmine nama je precej drčalo. Pesek je postal rdeč,
tak kot podor z Bovškega
Gamsovca. Srečala sva mlad par, ki se ni vračal po
poti, ampak se je dričal po melišču. Iz stene na levi se je zaslišal zvok,
kakor da nekdo s kladivom zabija klin, in po klicu »Varovanje!« sodeč sta
morala biti vsaj dva. Jani je enega izsledil s fotografskim zumom. Srečala sva
fanta s psom na povodcu. Kuža se ne boji melišča, je vajen, ker ima pač takega
gospodarja, se je namuznil fant. Psico, ki je že prestara, pa sta pustila doma
in ju bo zelo vesela, ko se vrneta.
Dobre pol ure nad
stopnicami sva zavila k steni pod Plemenicami, ob kateri je z leve pritekla potka.
Po njej, tako ugibajo, je njega dni izpod Praga prihlačal medved, ki
je Antonu Tožbarju - Špiku odgriznil spodnjo čeljust. Sledil je kar dolg odsek z
jeklenicami; dva klina sta bila izpuljena. Čez 10 minut sva dosegla preval
Luknja (na kažipotih 1767 m, 
na zemljevidih 1758 m) in stopila na sonce. Poseben
čar Luknje je, da prideš z Gorenjskega in zagledaš Primorsko. Na prevalu sva
videla nekaj ostankov objektov iz rapalskih časov, tik pod njim na trentski
strani pa je ležal izruvan in precej razbit rapalski sektorski mejnik 9. Kažipoti
so kazali nazaj Aljažev dom v Vratih 2h, desno Bovški Gamsovec 2h
(zahtevno), Pogačnikov dom na Kriških podih 3h 30min (zelo zahtevno),
levo Triglav (čez Plemenice) 4h (zelo zahtevno), naprej na drugo stran
prevala Koča na Doliču 2h 50min, Trenta (Na Logu) 3h 30min. Tam
sva srečala kar nekaj za plezanje opremljenih gornikov.
Luknjo sva zapustila
v desno mimo skale z napisoma B. GAMSOVEC in RAZOR. Naproti nama je prišel starejši možak, visok in slok pa
zgovoren kot le kaj. Pogovarjal se je samo z Janijem, mu segel v roko, ga
vprašal po imenu in starosti. Izkazalo se je, da sta isti letnik in tako rekoč
soimenjaka (Janko). Kar prekipeval je od navdušenja in ker je čakal, da ga
dohiti tovariš, si je vzel čas za razlago, kaj vse je prehodil od 
prejšnjega
dne: od Koče na Gozdu pod Vršičem po Jubilejni na Prisank, Razor, čez Kriške
pode in na Bovški Gamsovec. Spoštovanja vredno za ta leta, res. Kam pa midva? K
Miheliču. Prvotno navdušenje, ko je mislil, da pojdeva na Pihavec (2162 m), ga
je nekoliko minilo, a je vendar vzkliknil: »Res smo dobri, a nismo carji?!«
Janija, ki pravzaprav skoraj ni prišel do besede, je celo pohvalil, da je
odličen sogovornik. Nato se nam je pridružil še drugi možak, star najmanj
toliko kot mi, a dosti bolj umirjen, čeprav se je pozneje izkazalo, da je tudi
on nagnjen k pretiravanju, saj je ocenil, da naju do Miheličeve spominske table
čaka le še približno pol ure hoda.
Po kakih 10 minutah
sva preplezala dokaj gladko steno, opremljeno s klini (eden je bil izpuljen)
in jeklenico. Kar nekaj časa sva morala čakati, da sva prišla na vrsto, ker je
ravno takrat sestopala manjša skupina. Med pogosto strmim vzpenjanjem sva se
ustavljala in se ozirala na vijugasto pot iz Zadnjice
na Luknjo. Razveselili so me številni šopki avstrijskih sviščevcev, mnogi
še v popkih. Po četrt ure sva pri veliki skali (S
46.39029, V 13.81351) z
možicem in markacijo zapustila markirano pot na Bovški Gamsovec in zavila levo
na melišče. To je kmalu postalo zelo strmo. Povzpeti sva se morala tako visoko,
da sva lahko zavila desno okrog škrapljastega skalovja, pod katerim so cvetele
ozkočeladaste preobjede. Ker ni bilo poti, sva si sicer pomagala z opisom s
spleta, a za potrditev 
sva bila zelo vesela možica čez 25 minut. Kmalu sva na
levi zagledala še eno melišče, ki je zavijalo rahlo levo proti stenam, in sredi
njega še enega možica. Nisva mu sledila, ampak sva se melišču ognila, kolikor
sva mogla bolj desno po travah, manj napornih od grušča. Po približno 10 minutah
se je pokazal tretji možic pod izrazitim skalnim čokom, ki je ponujal skromno
senco za kratek počitek. 
V bližini je cvetelo nekaj planik. Naletela sva še na
nekaj možicev in se že zelo približala steni, kjer sva pričakovala spominsko ploščo.
Jani se je kar »odločil«, katera špranja v steni bo prava, in zum je domnevo potrdil. Še dobrih 15 minut vzpona in »že« sva bila na cilju (2162 m). Namesto napovedane
pol ure sva hodila uro in četrt, resda tudi zaradi orientacijskih težav in izogibanja
grušču.
Kovinska plošča (S 46.39243, V 13.81074)
je pritrjena na steno ob vstopu v kamin, ki vodi na Pihavec. Tine Mihelič
je 2. oktobra 2004, namenjen na to goro, obsedel na začetku kamina, od koder je
lep pogled na Triglav, in tam zaradi srčnega infarkta umrl. Iskalna akcija ni
bila uspešna, šele 6. oktobra ga je po naključju našel neki planinec. Družina,
prijatelji in sodelavci vsako leto obiščejo ta kraj in ob drugi obletnici so mu
planinci iz Slovenske filharmonije, kjer je igral violino, posvetili spominsko
ploščo z napisom Gore so mi vedno žarele v posebnem čarobnem blesku; še
danes čutim 
globoko v srcu, da mi pojejo pesem o večni lepoti... (Tine
Mihelič) LJUBEMU TINETU / 2.oktober 2004 / Planinski prijatelji iz Slovenske
Filharmonije. Miheličeve besede na plošči so zadnje iz čudovite knjige Klic
gora, ki je izšla po njegovi smrti (Sidarta, Ljubljana 2005) in bila že
dvakrat ponatisnjena (2012, 2022). Ker v naravi ne trgam cvetja, šopek iz
cvetličarne pa nekako ne sodi na tak kraj, sem mu sestavila rožico iz
kamenčkov.
Kljub sončnemu dnevu in čudovitim razgledom (posebej naju je razveselilo, ko sva ugotovila, da se vidi tudi Staničev dom, na katerega imava lepe spomine) se je bilo treba posloviti od tega lepega kraja, kajti najine utrujene noge je čakala še dolga in naporna pot. Med vzponom sva se
ukvarjala predvsem z orientacijo in težavami z dihanjem, dol grede pa sva
družno ugotavljala, da diši kot v Provansi, kjer sva 
julija uživala med
velikanskimi polji cvetoče sivke. Cvetja ni bilo veliko, a že bolj ali manj
posušene zeli so omamno dišale, bolj kot sveže. V slabi poldrugi uri sva se
vrnila na Luknjo. Čeprav ne marava melišč in se po njih ne znava »smučati« (jaz
si tudi ne upam), sva zaradi zdrsljive steze raje sestopala po melišču, kjer
sva lahko vsaj pošteno zabadala pete v grušč. V pol ure je bilo »smučanja«
konec in ko sva bila spet na stezi, sva srečala ne najbolje obut par srednjih
let, ki se je šele okrog petih vzpenjal proti Luknji. Zanimal ju je razgled s
prevala na primorsko stran. Čez slabi dve uri sva si privoščila pijačo na
terasi Aljaževega doma, kjer sva poklepetala s pobiralko parkirnine, ki je
ravno končala službo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar