Velo in Malo polje

Lani 12. junija sva se odpravila na Velo polje. Parkirala (cena 15 EUR na dan) sva pri Planinski koči (bohinjskih prvoborcev) na Vojah (Stara Fužina 233, 690 m; S 46.309987, V 13.882388).

 

Od koče sva odšla navzdol po cesti, zaprti za javni promet, mimo razlagalne table o Vojah in po robu pašnikov. Na razcepu za hiško na desni sva nadaljevala naprej navzdol (ne levo navzgor) in minuto zatem po betonskem mostičku prestopila potok Snedčico. Na leseni tablici s puščico naprej je pisalo Slap Mostnica Waterfall 1500m in tudi napis, ki je prepovedoval hojo po kmetijskih zemljiščih, je bil dvojezičen. Na travnikih je cvetelo veliko rož, med njimi travniške kozje brade, ki jih vedno opazim, saj se mi zdi, da so veliko redkejše, kot so bile v mojem (že davnem) otroštvu. Napisa pod razpelcem na gospodarskem poslopju žal nisva mogla več prebrati. Šla sva mimo vodnega zajetja na levi in še čez en potoček. V gozd se je odcepilo več zaraščenih potk. Cvetelo je kresničevje.

 

 

 

 

Na razcepu (677 m) pri brunarici čez dobrih 10 minut sva zavila levo za kažipotom Pl. Sp. Grintovica 1 h 30 min, Vodnikov dom na Velem polju 3 h, Triglav 7 h (naprej OKREPČEVALNICA SLAP 15 min, Planinska koča na Uskovnici 2 h; tam teče tudi krožna pot, poimenovana po potoku Mostnica, ki se ponaša s slapom in slikovitimi koriti). Desno od poti je žuborela Mostnica. Travniki med hišami in gospodarskimi poslopji so bili zaraščeni z vsem mogočim; tam očitno niti ne pasejo niti ne kosijo. Zato pa ni manjkalo rož, tudi kranjske lilije so bile med njimi. Del poti je tekel po gozdu, po katerem so ležale velike skale.

 

Slabih 20 minut od razcepa pri brunarici sva prišla do kažipotov poti 5 desno SLAP MOSTNICE, nazaj STARA FUŽINA. Tik pred gozdom je cesta (bolj kolovoz) prečkala zaraščeno suho strugo. Potem sva se začela vzpenjati. V gozdu ni bilo veliko rož, cvetel pa je bezeg. Na jasi čez 5 minut je bil med zaraščenimi kažipoti tudi eden za naju: naprej VELO POLJE. Dalje je bila pot precej kamnita in skalnata, bolj traktorski kolovoz. Pod škarpo na levem ovinku je bila manjša uravnava s pogledom na strugo; po šumu vode sva vedela, da sva nad slapom. Kmalu se je traktorski kolovoz nadaljeval navzgor, desno pa se je odcepila s puščico in markacijo označena široka skalnata steza. Povzpela sva se po njej. Izkazala se je za bližnjico, po kateri sva se vrnila na traktorski kolovoz.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez slabe četrt ure sta naju na levem ovinku pričakala napisa TRIGLAV in VELO POLJE (levo). Strmina se je stopnjevala. Na naslednjih ostrih ovinkih, levem in desnem, ni bilo nobenih znakov. Tam se tudi traktorju ne bi pisalo dobro. Naslednja serpentina je bila spet označena (naštela sva jih osem). Potem ko sva šla čez poseko, se je strmina za kratek čas nekoliko unesla. Po naslednjem vzponu sva čez dobre pol ure zakoračila na planino Spodnja Grintovica, kjer so cveteli glavičasti repuši, vetrovke, zelene čmerike, potočne sretene. V leseno korito je iz pipe tekla voda. Po planini sva nadaljevala naravnost naprej (kažipot VODNIKOV DOM), ne levo proti koritu. Na desni se je vlekel greben Slemena z Ablanco.

 

 

 

 

 

Na planini je bilo konec kolovoza in ko sva spet vstopila v gozd z nekaj dolgolistnimi naglavkami in ozkočeladastimi preobjedami, je bila samo še slaba steza, ki ji je bilo težko slediti. Povzpela sva se po grapi in jo zapustila, ko sva na suhi smreki zagledala slabo markacijo in pod njo na skali rdečo črto, ki naju je usmerila desno navzgor. Skale ob poti je poživljalo rumeno milje. Od Tosca naju je ločila »samo« globoka dolina. Potem ko sva se nekaj časa spuščala, sva se po 40 minutah znašla ob vrsti kotanj. Med potočnimi sretenami, rožnimi koreni, špajkami, pogačicami, dvocvetnimi vijolicami sva se vzpenjala po kar divjem svetu. Visoko spredaj sva videla Jezerski Stog. Skalnato-gruščnati ključi so vijugali ob steni, k sreči večinoma po senci. Ponekod so s prečnimi debelci napravili stopnice. Po dobrih 25 minutah se je pot zravnala in zavila proč od stene. Nekaj časa sva se zložno »sprehajala« med že videnim cvetjem pa tudi alpskimi sroboti, spominčicami, grebenušami, alpskimi kosmatinci, volčjimi jagodami, navadnimi smrdljivkami, trilistnimi vetrnicami.

 

 

 

 

 

 

Med vnovičnim vzpenjanjem so nama pomagale stopničke – skalnate, koreninaste in nadelane. Pojavili so se clusijevi svišči, navadni slečniki, že pojemajoči visoki jegliči. Zdaj je bil pogled na Jezerski Stog že res lep. Na skali sta bila napis VOJE in puščica nazaj. Pokazal se je Triglav. Ob množici macesnov sem pomislila, kako lepo mora biti tam jeseni. Na neoznačenem razcepu čez slabih 50 minut sva zavila levo, čeprav je čez pot ležal hlodec, morda namig, da je zaprta (na maPZS je tam narisana nemarkirana pot). Povzpela sva se skozi Razorje po ozki dolinici, ki je je bilo hitro konec in pot se je prekucnila navzdol med grmovje. Tam je cvetelo veliko alpskih kosmatincev in vse rumeno dvocvetnih vijolic. Pred nama so se odpirali čedalje lepši pogledi na okoliške gore.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko sva se naužila razgledov, sva se v dobrih 20 minutah spustila v dolino, posejano s spomladanskimi in clusijevimi svišči, brezstebelnimi lepnicami, rožnimi koreni in kalužnicami, ki se jim je gotovo tožilo po številnih tedaj večinoma posušenih lužah. Na drugi strani doline naju je spet čakal vzpon, po slabe četrt ure pa sva sestopila na travnike na robu Planine pod Mišelj vrhom. Tam sva zagledala veliko mlakužo – presihajoče jezerce – in pravo razkošje pogačic. Jani je za hip uzrl svizca. Stopila sva na markirano pot z Mišeljskega prevala.  

 

Nadaljevala sva skozi ostanke lese ter kmalu zagledala Malo polje in lovsko kočo nad njim, daleč zadaj pa že tudi Velo in Vodnikov dom. Vsepovsod so zijale luknje, v katerih so najverjetneje domovali svizci. Čez Malo polje (1670 m) je v številnih zavojih tekel potok, ob njem pa so se zlatile kalužnice. Steza se je nekoliko povzpela in naju pripeljala na razpotje, kjer je z desne pritekla pot od Vodnikovega doma. Dotedanjemu cvetju so se pridružili ranjaki in mračice. Nadaljevala sva proti Velemu polju. V 20 minutah sva prispela na to najviše ležečo delujočo bohinjsko planino (1680 m) in se ustavila pri sirarni, mimo katere teče tudi turistična sirarska pot. Na leseni tabli s podobo pastirja sva prebrala: 1693 m / Velo polje raj pastirjev / brhkih planšaric bohinjskih / si pravljica resnična / veža* romarjev planinskih. Vseh pet slikovitih stavb »zaselka« je kljub novim streham delovalo precej starodavno. Krištanov** stan so preuredili v kapelico. Vse razen sirarne je bilo leseno, tudi žlebovi za deževnico. Dotrajanost klopc so več kot odtehtali prelepi razgledi. Do Vodnikovega doma na terasi ob vznožju Tosca je od tam še kakih 140 višinskih metrov vzpona. Ko sta naju zagledala nemško govoreča planinca, je k nama pristopil moški z vprašanjem, ali imava kako protibolečinsko tableto. Upam, da sva ga odrešila bolečin.

 

 

 

 

 

 

 

Z Velega polja sva odšla proti lovski koči. Cvetočih travnikov sem se že kar »navadila«, pa vendar sem opazila še kaj novega, na primer alpske mastnice, rumene svišče, trnate osate. Ob potočku sva se povzpela proti ruševju in macesnom. V četrt ure sva bila pri stanu in nato v 5 minutah pri lovski koči (Stara Fužina 240) z mizo, klopema in »stoloma« (štoroma) na dvorišču ter kuriščem, vzidanim v skalnati breg. Kakih 20 m (dolžinskih) po potki jugovzhodno nad kočo sva našla skalo, na katero je bila nekoč pritrjena plošča, posvečena Edvardu Kardelju, ki je rad zahajal tja. Na Partizanskih spomenikih sva našla stare slike in dodala dve novi.

 

 

 

 

 

 

 

Od lovske koče sva se vrnila k stanu in pred njim zavila levo navzdol. Strm skalnat spust naju je pripeljal nazaj na Malo polje, od koder sva se mimo lese in presihajočega jezera vračala po poti prihoda. Čez debeli dve uri sva se odžejala pri koritu na Spodnji Grintovici, nato pa se po uri in četrt razveselila Planinske koče na Vojah. Kljub lepemu dnevu in čudoviti pokrajini sva v 10 urah in pol srečala presenetljivo malo ljudi, samo osem. 

* Starinski izraz božja veža pomeni cerkev, svetišče.

** Po Planinskem vestniku 9/20 (str. 19): Krištanov Fronc je bil Franc Stare iz Podjelij 20, znana osebnost svojega časa. Menda naj bi se bil sirarstva učil od Švicarja Sieberja, ki naj bi bil na poziv bistriškega župnika in deželnega poslanca Janeza Mesarja prišel učit Bohinjce sodobnega sirarstva. Zgodovinsko Sieberjev prihod v Bohinj ni potrjen; po nekaterih virih je bil le v Kobaridu in so Bohinjce učili njegovi učenci.