Dan, ko je bil Boč predvrh Dreveniške gore

Boč je bil že dvakrat najin cilj, tokrat pa sva ga le dodala moji »domislici«, ki se je porodila ob članku v Delu. Tam so namreč pisali o tako imenovanih klopcah ljubezni, ki jih že od leta 2013 postavljajo na lepe razgledne kraje po naših hribih. Zdaj jih je že 50. Ob dveh okroglih številkah, 10 in 50, sem si vtepla v glavo, da greva gledat prvo klopco, tisto na Dreveniški gori. Ker je kljub oznaki gora visoka »samo« 782 m in še nikoli nisva slišala zanjo, Jani mojega predloga sprva ni jemal resno, sploh pa ni bil navdušen, da bi se samo zaradi tega peljala tako daleč. Potem pa se tisti dan ni domislil ničesar boljšega, razen da je dodal Boč, in sva šla.

 

Dotlej sva klopc z izrezanimi srčki videla že kar nekaj, na primer na (Polhograjski) Gori, Vrhu sv. Treh kraljev, Lisci, Donački gori, Peci, Kredarici in morda še kje, vendar nisva vedela, da jih je že toliko in da se zdaj z njimi ukvarja celo PZS. Prva je nastala tako rekoč po naključju: mizar Klemen Klevže iz Kostrivnice pri Rogaški Slatini jo je postavil na svojem dvorišču in ker je bila všeč njegovim tovarišem jadralnim padalcem, so jo odnesli na razgledno točko na Dreveniški gori, kjer je bilo tudi njihovo vzletišče.

 

Za izhodišče sva izbrala Drevenik, vas v krajevni skupnosti Zgornja Kostrivnica. Ker se je najina pot deloma prekrivala s Turistično vodno potjo Kostrivnica (TVP), sva se ustavila še pri izviru kisle vode, točki 5 TVP. Tamkajšnja poskusna vrtina nikoli ni bila dana v uporabo, vodo, ki neenakomerno priteka iz pipe, pa si vendarle natakajo domačini in mimoidoči pohodniki. Nato sva se odpeljala do Drevenika 29, kjer se cesta konča (S 46.270778, V 15.600829). Na vprašanje, ali smeva tam parkirati, sva dobila prijazen »Seveda«.

 

 

 

 

 

Sledila sva smerni tablici 7 TVP Stari vodni mlin naprej proti gozdu in po desni naju je spremljal Dreveniški potok. Poleti mora biti v tisti senci prav prijetno, 24. novembra pa naju je pošteno zeblo. Na prvem razcepu sva se spustila desno, kjer sva že od daleč videla klopci. Po mostičku čez potok sva prej kot v 5 minutah prišla k vodnemu mlinu, ki ga je napovedovala smerna tablica. Stari ali Strnišev mlin, star več kot 200 let, so pred 10 leti prenovili. Ko sva se povzpela nadenj, sva našla izvir pritoka, od tam pa je bila voda speljana pod zemljo na mlinsko kolo.

 

 

 

 

 

 

Od mlina sva se vrnila na razcep in sledila kažipotu Boč. Pri kovinski preži sva stopila na travnik in zavila levo ob njem. Nad seboj sva videla nekaj domačij, v presledku med drevjem pa se je pod travnikom pokazala cerkev sv. Lenarta. V gošči ob poti je tičala podirajoča se lesenjača. Na koncu travnika sva spet vstopila v gozd in nad njim po slabih 10 minutah levo na ozko asfaltno cesto. Po nekaj korakih sta naju pričakala planinska kažipota (436 m) levo Kostrivnica 20min, naprej Boč 1h 30min, Planinski dom na Boču 45min. Na kovanih vratih kapelice nasproti kažipotov je bil napis 19 FMS 10, na plošči levo od vrat pa je pisalo V SPOMIN / STRNIŠA / FRANC / * 1909 † 1946 / ERNEST / * 1921 † 1943 / 2007.

 

Nadaljevala sva po markirani cesti. K sreči je bilo vsaj toliko bankine, da sva namesto po asfaltu lahko hodila po suhem listju. Za popisano in porisano z mahom poraščeno betonsko škarpo sva pri majhnem parkirišču na vrhu vzpona dosegla drugo cesto in zavila ostro desno nanjo. Manj kot 5 minut nad kapelico naju je pod Drevenikom 43 markacija usmerila levo na razdrapano makadamsko cesto med pašniki. Na strmem odseku pod naslednjo hišo je bila prevlečena z betonom. Desno se je odcepila pot k leseni hiški, pred njo pa je že rasla večja zidana na takem kraju, da se ne bi čudila, če bi jo kdaj ogrozil plaz. Svet je bil precej lapornat. Mimo domačije s svarilom pred psom na gospodarskem poslopju sva se povzpela do Drevenika 27a, kjer naju je divje oblajalo kar pet sicer sila prikupnih psičkov.

 

 

 

 

 

Pri hiši 27a sva dosegla prečno cesto in po nekaj korakih levo po njej zavila desno na kolovoz. Od tam sva imela razgled na Kostrivnico pa spet na Sv. Lenarta v Dreveniku in Rogaško Slatino, kjer gradijo Kristal, najvišji razgledni stolp (106 m) v Sloveniji (menda za zdaj sploh najvišjo stavbo v državi). Na desni sva že videla Boč z oddajnikom in razglednim stolpom. Po strmem vzponu mimo vinograda sva si 20 minut nad Drevenikom 43 oddahnila na ravnici z vodohranom in propadajočo Plavševo domačijo. Najprej sva zavila levo čez izdatno pognojen travnik k tabli TVP 9, posvečeni Plavševemu skoršu (tudi škorž; po SSKJ škorš ali skorš – Sorbus domestica). To drevo je stara vrsta, ki je v Sloveniji že zelo redka. Raste na travnikih in gozdnih robovih. Doseže višino do 22 m (v gozdu celo 30) in debelino do 100 cm (v gozdu do 60). Rumeni plodovi, podobni majhnim hruškam (tepkam), postanejo užitni, šele ko porjavijo in se omedijo. Iz njih so nekoč delali zelo cenjeno žganje in jih uporabljali tudi kot zdravilo proti driski. Zaradi odličnega lesa so ta drevesa skoraj iztrebili. 

 

 

 

 

Mimo Plavševe domačije sva nadaljevala po kolovozu navzgor v gozd. Ko sva prišla do cestnega ovinka, je smerna tablica TVP 10 Cerkev sv. Miklavža sicer kazala naprej po cesti, a nisva šla po njej, temveč sva sledila planinski markaciji levo. Tla so postajala skalnata. Tik preden sva šla čez prečno pot, je bila čez najino napeljana žica, a k sreči je na njej visela bela pentlja, da se nisva spotaknila. Po tleh so ležale bodičaste želodove kapice hrasta cera. Čez slabih 10 minut sva stopila iz gozda na travnik s številnimi ograjami in z velikim drevesom. Mimo klopce in nekaj dreves sva prišla na naslednji travnik, vrh katerega je stala zapuščena hiša. Travnik sva zapustila skozi »vrata« v gozd, kjer sva pod visokimi drevesi zabredla v suho listje.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Začela sva se ozirati za potjo na Dreveniško goro, ki sva jo nameravala obiskati nazaj grede. Po slabe četrt ure sva opazila neoznačen odcep levo, kmalu za njim pa še enega. Brž zatem sva se spustila na Dreveniško sedlo med Dreveniško goro in Bočem, kjer je oranžna plastična ograja obkrožala ne kako delovišče, ampak nekaj, kar je bilo nekoč najbrž vrt, ki je verjetno spadal k počitniški hišici desno v goščavi. Lepši je bil pogled naprej navzgor na oddajnik in razgledni stolp na Boču. Ob asfaltni cesti na sedlu (697 m) je bilo več planinskih kažipotov in smernih tablic TVP ter stebriček Formilske kolesarske poti. Zavila sva levo na cesto, onkraj katere je stala velika hiša (Drevenik 5).

 

 

 

 

 

 

 

Pri kažipotih ob bližnjem kamnolomu (670 m) sva sledila tistemu desno naprej Planinski dom na Boču (po kolovozu) 5min. S kolovoza sva zavila levo pri kažipotih in podrti tabli Gozdne učne poti Boč III (prvi, neoznačeni odcep se že po nekaj metrih združi z označenim) in prej kot 10 minut od sedla prispela k domu (658 m), ki se je od najinega zadnjega obiska precej spremenil. Okrog njega je bilo že pred enajsto vse polno avtomobilov. Čeprav sva se nameravala prehranjevati iz nahrbtnika, sva si ogledala tudi notranjost. Kar sva videla, je spominjalo na dobro (dolinsko) gostilno, veliko miz je bilo že zasedenih, na preostalih pa je pisalo, da so rezervirane.

 

 

 

 

 

 

Cerkvica sv. Miklavža (Nikolaja) iz 16. stoletja je točka 10 TVP. Pod njo sta temneli jezerci, h katerima nisva smela (prepoved lastnika – PD Poljčane), pri ograjenem vojaškem območju poleg njiju pa je gibanje kakopak omejeno. K sreči pa sva se lahko neomejeno sprehodila do spomenika zaščiteni velikonočnici kiparja Franca Tobiasa iz leta 1986 (pred skoraj 20 leti sva bila tam o pravem času, da sva ujela še nekaj cvetov, a takrat še ni bilo tegale spletnega dnevnika), geološkega stebra, informacijskega središča s ploščo v spomin na raketiranje oddajnika RTV Slovenija med vojno za samostojno Slovenijo ter že zelo klavrnih tabel krajinskih parkov Boč-Plešivec in Boč-Donačka gora. Skozi macesnov drevored sva se podala še k spomeniku padlim borcem Kozjanskega odreda.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od spomenika se nisva vrnila h kažipotu za vrh Boča pri domu, ampak sva šla kar naprej na gozdno cesto in zavila levo nanjo, kjer so naju pričakale markacije. Mimo odcepa levo (790 m) Poljčane (žel. postaja) po Detičkovi poti 1h 30min) sva prišla čez četrt ure na nekakšno obračališče, kjer se je markirana pot odcepila levo v breg. Strma skalnata in koreninasta pot je vijugala v ključih. Pri kažipotih na 840 m sva zavila levo na zahtevno pot (Vrh Boča – čez Balunjačo 35min, Zahtevna plezalna pot 10min), »navadna« pa se je nadaljevala desno (Vrh Boča 35min). Vzpenjala sva se proti skalovju in se slabih 15 minut nad obračališčem oprijela jeklenice. Plezanje ni bilo posebno zahtevno, ko pa sva prišla do začetka plezalne poti, sva se odločila, da se brez opreme ne bova podala po njej. Jeklenica se je nadaljevala in že sva bila pri jami Balunjači, postaji 8 gozdne učne poti III. Ne vem, kje sem pred leti dobila podatek, da je dolga okoli 50 m – zdaj v katastru jam berem, da je dolga 9 m in globoka 1 m. Kataster ne omenja Špelcine jame, kakor nekateri tudi imenujejo Balunjačo, drugi pa trdijo, da je Špelcina tista manjša nad njo in da nista povezani. Po ljudskem izročilu so v Balunjači prebivale žalik žene.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dobrih 5 minut nad Balunjačo sva pri kažipotih na 940 m spet stopila na pot, ki sva jo zapustila. Zavila sva levo, kamor ni kazal noben kažipot in na začetku še markacij ni bilo. Tudi sicer sva videvala veliko bližnjic. Pojavili so se betonski drogovi za ograjo in bodeča žica; približala sva se vojaškemu območju, ki obsega tudi vrh s TV-stolpom (978 m). Ob ograji sva nadaljevala proti naslednjemu vrhu mimo treh vhodov v podzemne objekte, transformatorske postaje in vhoda skozi ograjo, ki obdaja prepovedano območje (tamkajšnji objekti spadajo k vojašnici Vincenca Repnika v Slovenski Bistrici). Po dobre četrt ure sva dosegla greben. Preden sva se podala na naslednji vrh (975 m) z razglednim stolpom, sva se spustila levo k drugemu vhodu (z druge strani pripelje k njemu cesta), ob katerem sva našla spominsko ploščo v zahvalo udeležencem osamosvojitvene vojne.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se na greben in v minutki dosegla razgledni stolp. Prejšnjega, lesenega, so na vrhu Boča postavili leta 1930 (njegov predhodnik iz leta 1899 pa je bil baje sploh prvi v Sloveniji). Med vojno je bil uničen in že leta 1946 postavljen nov. Sedanji jekleni stolp iz leta 1962 s 110 lesenimi stopnicami je visok 20 m. Na zahtevo vojske so ga leta 1983 prestavili. V letih 1992 in 2007 so ga obnovili. Pri stolpu se je zvrstilo kar nekaj planincev, ki so se večinoma vračali po drugi strani, kjer naj bi bila pot zaprta zaradi podrtega drevja. Z vrha stolpa smo imeli res lep razgled na vse strani, seveda tudi na Dreveniško goro. Takrat pogled sicer ni segel do Blatnega jezera, naju je pa domačin poučil, da je tisto, ki ga vidimo, Sestrško.

 

 

 

Od stolpa sva se vrnila na razpotje na 940 m, tam pa zavila ne desno čez Balunjačo, ampak levo. Oznake učne poti so bile večinoma uničene, ponekod sva le slutila podobo velikonočnice, napisa pa največkrat ni bilo več. Ena redkih izjem je bil PUHASTI HRAST. Pri kažipotih na 840 m čez pol ure sva se spustila levo, nazaj na pot vzpona, in v dobrih 20 minutah prispela na Dreveniško sedlo. Kmalu nad njim sva zavila desno z označene poti, kjer je na enem prvih dreves ob stezi nekdo potrdil, da kjer se osel valja, tam dlako pusti. Kmalu je z leve od markirane poti pritekla še druga pot, torej sta obe pravi. Od tam sva se vzpenjala po kolovozu. Na nekem drevesu sva vendarle opazila »markacijo«, ki bolj pritiče tej poti: srce (no, tudi te bi se avtor(ica) lahko vzdržal(a)). Čeprav gre za precej nedolžen hrib, je bil vzpon proti dvema vršičema kar strm. Čez slabe četrt ure sva dosegla presledek med njima, pobočje se je prevesilo na drugo stran, midva pa sva zavila levo čez poseko in precej na pamet dosegla greben. Desno po njem malo gor in dol ter med skalami in po suhem listju sva bila v slabih 20 minutah na vrhu, označenem z nenavadnim možicem: dvema betonskima votlakoma, postavljenima na skalo.

 

 

Kje pa je znamenita klopca? Okolje ni bilo čisto nič podobno sliki iz časopisa pa tudi ne uporabno za vzletanje jadralnih padalcev. Da bi poiskala njihovo odskočišče, sva se spustila na drugo stran proti travniku, vidnemu skozi drevje. Po dobrih 5 minutah sva se znašla na vzletišču Društva jadralnih padalcev Mavrica s tablo za obvestila, seznamom ustanoviteljev in datumom 7. 10. 1999. Nekdaj je bil od tam morda res razgled, a pobočje se je že zelo zaraslo. Priti tako daleč in ne najti, kar si iskal, je seveda razočaranje, zato sva sklenila poskusiti še zadnje, kar nama je prišlo na misel. Imena mizarja, ki je naredil klopco, se nisva spomnila, zato sem najprej na telefonu poiskala članek iz Dela, ki me je zvabil na Dreveniško goro. Ko sva imela mizarjevo ime, pa nikakor nisva našla njegove telefonske številke. Nazadnje se mi je le posrečilo in možak je bil zelo prijazen. Povedal je, da je to padalsko vzletišče opuščeno (zdaj vidim, da tudi DJP Mavrica ne obstaja več) ter da sva prišla predaleč in se morava vrniti na poseko, tam pa gledati proti zahodu, kjer bova našla drobceno stezico proti nekakšnemu grebenu. Vrnila sva se torej na poseko, na severozahodu opazila »pomol«, proti kateremu je vodila stezica, in čez približno 10 minut sedla na klopco (S 46.27980, V 15.58946) z napisom Daj vsakemu dnevu priložnost, da bo najlepši dan v tvojem življenju! Ni bil ravno najlepši, bil pa je lep. In razgled tudi.

 

Sonce se je že spuščalo proti obzorju, zato sva pohitela in po poti vzpona že po dobrih 40 minutah prispela k avtu. Čeprav je Boč zelo znan in priljubljen, saj čezenj tečejo učne, pohodniške in kolesarske poti z mnogih izhodišč, slovi po velikonočnicah in je sploh nekakšen kralj tistih krajev (imenujejo ga celo Štajerski Triglav), je tokrat hočeš nočeš postal predvrh Dreveniške gore. Samo za en dan in samo za naju seveda.