Okni v Tošču in (Polhograjski) Grmadi

Saj sem rekla! Samo v nečem sem se zmotila: ni bilo »nekega dne«, ampak že 8. avgusta.

Na Grmado vodi kopica označenih poti, a če sem hotel najti okno v Tošču, sem si moral »izmisliti« novo, v glavnem delu neoznačeno. Moje izhodišče je bil seveda Mačkov graben. Samo 200 m od njegovega izteka k Veliki Božni, tam, kjer se v desno odcepi cesta proti Mehačku, me je pričakalo udobno parkirišče (S 46.075976, V 14.313088). Zjutraj je bila v senčni dolinici temperatura še zelo prijetna. Krenil sem za kažipotom Gonte (402 m) pa asfaltni cesti navzgor in v slabe četrt ure dosegel domačijo Maček, ki je potoku in dolinici dala ime. Dve hiši više je cesta izgubila asfaltno prevleko. Pri hiši Setnica 11 se je Mačkov graben končal ali pravilneje začel, saj tam z zlitjem Velikega in Malega grabna potok šele dobi to ime. Na tistem mestu sem se tudi poslovil od označene poti, čeprav markacij ob cesti tako in tako nisem opazil.

 

 

 

 

 

Zavil sem levo na mostič čez Veliki graben, kjer me je ob kolovozu začudilo opozorilo o zasebnem zemljišču in uporabi poti na lastno odgovornost. Ovinek naprej je pot pretekel srnjaček. Obakraj kolovoza je bilo nekaj hiš, ki so bile videti bolj počitniške kot stanovanjske. Po nove četrt ure je za Setnico 22 levo pod cesto stala preprosta lesena baraka brez hišne številke. Ko sem pošteno pogledal, sem bolj zaslutil kot zagledal, da se njej nasproti odcepi v gozd zaraščena pot. Po maPZS je bila to moja. Smelo sem se pognal po njej in samo nekaj korakov dalje se je izkazalo, da je to nedvoumen širok kolovoz. V 10 minutah me je pripeljal do potočka Štirmašev graben, prek katerega se mi je pridružil drug, po katerem sva pred skoraj tremi leti pritavala z Mojco med iskanjem okna v Tošču. Združena sta se za vodnim zajetjem postavila pošteno pokonci. Do sape sem ponovno prišel šele na rahlem spustu, za katerim je kolovoz enostavno izginil.

 

 

Zemljevid je kazal, da naj bi se »slabo uhojena steza« nadaljevala v smeri izginulega kolovoza. Z nekaj domišljije se mi je zazdelo, da vidim stezo po grapi navzdol. Šel sem pogledat. Toda bolj ko sem se spuščal, manj sem verjel, da bi bilo pečevje z oknom v dolini. Po nekaj minutah sem obrnil. Vrnil sem se nekaj korakov po kolovozu in zavil bolj levo v pobočje. Malo sem krožil sem ter tja in s pogledom preiskoval okolico. Opsa, tamle je spet nekaj stezi podobnega. Poln upanja sem se pognal po njej. In res, postala je lepo razločna  in jaz vse bolj prepričan, da sem na pravi sledi. Gozd je postal redkejši, zamenjala ga je mešanica trave in skal. Po dobrih 10 minutah je steza prečila neizrazito grapico, v bregu na levi pa je bilo videti nekaj spodsutega kamenja, kot da bi kdo hodil tam. Sledil sem mu navzgor in, ko sem se prerinil skozi rastje, zagledal okno. Ni bilo veliko, vsekakor manjše kot moje navdušenje. Splezal sem skozenj in si ga ogledal še z druge strani, a se nisem mogel odločiti, s katere strani je prepričljivejše.

Ko je moje vzhičenje popustilo, sem sklenil, da bom nadaljeval v dotedanji smeri, saj bi moral tudi na drugi strani doseči markirano pot. Dobrih 10 minut mi je šlo dobro od nog, četudi so mi visoke trave kdaj pa kdaj skušale skriti stezo. Potem pa me je tik pred potokom ustavilo posušeno podrto drevo. Skobacal sem se okrog njega do vode, kjer pa nadaljevanja poti nisem videl. Zemljevid je kazal, da je treba ob desnem bregu Velikega grabna navzgor. Najmanj četrt ure sem iskal v tisti smeri, potem pa me je presvetlilo: kaj pa če to sploh še ni Veliki graben? Pomisel je bila odrešilna, saj sem na drugi strani potoka res odkril nadaljevanje steze. V nekaj minutah me je pripeljala do pravega Velikega grabna in zaraščenega kolovoza ob njem. Če bi iskal okno s te strani, odcepa k njemu zagotovo ne bi našel. Po nekaj deset metrih je kolovoz prečkal vodo, se obrnil na jug in me zanesljivo pripeljal do domačije Jelovčnik.

Pri Jelovčniku na dvorišču si je sivolas par dajal opraviti s popravilom gorske kosilnice. Izmenjali smo si nekaj besed. Na pripombo o lepi lokaciji sem dobil odgovor, da pa življenje na odročni samotni kmetiji ni tako lepo. Gospodinja je sklenila: »Saj ne bo več prav dolgo.« S trpkim okusom v ustih (morda je kanček k temu prispevala bližnja strupena dobrovita) sem se vrnil za hišo in sledil knafelčku skrajno desno na kolovoz. V 10 minutah sem prikorakal do studenčka, ki je, speljan v cev, vrtel preprost mlinček. Da je voda pitna, je pričala kamnita »omarica«, ki jo je nekdo (najbrž Jelovčnika) uredil ob njem in je v notranjosti hranila dva lončka. Takoj za studenčkom sem zavil levo v breg. Na poti, ki se je vzpenjala skozi gozd, so mi padli v oko najprej trhlo deblo, poraslo z bledo grivo, potem pa še trije poganjki pegastega kačnika, oba tudi bolj ali manj strupena. Po četrt ure sem prilezel iz gozda na s soncem obsijano sedlo s šopkom kažipotov (780 m), pod katerim se je ponujala znana turistična kmetija Gonte. Trenutno je bila zaprta zaradi posodobitve (tako splet).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Usmeril sem se desno čez travnik po najkrajši poti na Grmado. Zadaj sta se razkazovala oba Tošča. Hitro sem se spet znašel v gozdu, ki pa me s svojo senco ni mogel več ubraniti pred vročino. S klopce ob poti se je odprl lep pogled na zahod, kjer se je videlo poraščeno pečevje Tošča, v katerem se je skrivalo pravkar obiskano okno, in velika travnika, levi Štirmasov in desni Jelovčnikov. Nad klopco je postala pot že prav visokogorsko strma in skalnata, malo pred koncem se je preštevilnim stopnicam pridružilo celo nekaj metrov jeklenice. Pol ure nad Gontami sem stopil na vrh Grmade (899 m). Opremljen je z vsem, kar spodobnim vrhovom pritiče: z razgledno ploščo, skrinjico z vpisno knjigo, kar dvema žigoma in seveda obveznimi klopcami. Razgled bi moral biti kar razkošen, posebej proti Grintovcem, vendar je bilo v zraku toliko mrča, da fotoaparat na gore sploh ni hotel izostriti slike.

 

 

Bil je skrajni čas, da si privežem dušo, potem pa me je čakala pot navzdol. To ni tako enostavno. Poti na Grmadi je komaj obvladljivo veliko, marsikateri kažipot pa je obrnjen precej dvoumno. Dva (884 m) sem s težavo razbral v grmovju malo pod vrhom, kjer je bila moja smer še Belica 1h. Medtem ko sem se jezil na njihovo slabo postavitev, me je spravilo v vsaj nekoliko boljšo voljo nekaj klobčastih zvončic, enih redkih cvetic, ki jih je tiste dni ponujala Grmada. Strm spust je zahteval previden korak. Na naslednjem križišču s kažipoti (762 m) sem sledil tistemu, ki je kazal Polhov Gradec 1h desno. Strmina je končno popustila. Steza je zavila v gozd pa spet iz njega in predme se je nenadoma postavil kar mogočen skalni steber. Iz Planinskega vestnika sem vedel, da se tudi v njem skriva okno. Vedel sem samo še to, da se s poti ne vidi in da je z nje umaknjen kakih 50 m. Če se ne vidi, mora biti nekje na strani stebra, sem sklepal. Poskusil sem najprej po levi, kjer se mi je zdel prehod lažji. Nič. Pa še po desni – in sem ga zagledal. Okence resda ni nič posebnega, ampak bistvo je bilo tako in tako v njegovem iskanju. Piska v Vestniku še ugiba, da ga je morda prva opazila Francka Kozjek, po domače Jevcova, teta pokojnega alpinista Pavleta Kozjeka.

Tako, oba cilja sta bila dosežena in lahko sem se odpravil domov. Po udobni potki sem v četrt ure prihlačal do koče lovske družine Dobrova. Postavljena je bila v spomin na 18. marca 1943 padle borce 1. bataljona Dolomitskega odreda, ko so Italijani in belogardisti vdrli na tedaj osvobojeno ozemlje. V poklon žrtvam je na vzhodni steni koče kamnita plošča. Pod kočo sem zavil desno na sicer nemarkirano, a nezgrešljivo pot proti Setnici. Samo 10 minut kasneje sem se že znašel v civilizaciji – pred mežnarijo Svete Uršule. Takoj pod njo stoji gostilna Pri Mehačku (Setnica 5). Sedel sem v senco za njihovo mizo in objokoval, da obratujejo samo za konec tedna. Potem pa sem zagledal hladilnik ob vhodu, na njem odpirač za steklenice in zraven zaboj za prazne. Previdno sem pokukal v hladilnik. Bil je poln mrzlega piva. Nisem si mogel kaj, da si ne bi postregel sam, sem pa seveda na pladnju pustil petaka.

 

O zadnjem delu spusta ni kaj dosti povedati. Kažipot Mačkov graben 
25min (660 m) me je usmeril pod gostilno navzdol čez travnik z 
znamenjem. Sledila je pot skozi gozd, nekaj časa po kolovozu, več po stezi, za »popestritev« pa na koncu še nekaj deset metrov po asfaltu. 
No, moje noge so za vse skupaj potrebovale malenkost več, kot je 
obljubljal kažipot.