Prijetna stranpot

Če ste bili že vsaj stokrat pri Valvasorjevem domu in bi se radi povzpeli k njemu še po kaki novi poti, poskusite iz Javorniškega Rovta nad Jesenicami. Ker je Valvasorjev dom precej oblegan cilj, bo ta pot za željne miru in samote kot nalašč, saj ni posebno obljudena (midva na sončen dan nisva videla žive duše). Po slabih treh urah zložne hoje v miru, ki ga »motijo« le ptičji zborčki in solisti, pa boste prenesli tudi nekaj »civiliziranega« živ-žava pri domu.

Pot ni posebno razgibana in razburljiva (če odštejemo plezanje pod podrtim drevjem ali čezenj in izogibanje blatnim odsekom), zato se boste gotovo razveselili prijetnega postanka na planini s čudnim imenom Lniči (tako piše v vpisni knjigi, nekdo pa je spredaj dodal A – Alniči – da si ne bi zlomil jezika ali ker kaj ve o tem?) pod Debelim brdom (1210 m). Markirana pot ta kotiček obide, a ga ni težko najti (po pravici povem, da sva ga midva popolnoma po naključju, če veste, kaj mislim). Kake tričetrt ure od izhodišča vas levo nad potjo markacija na tenkem drevesu vabi v breg, vi pa jo uberite po položni neoznačeni poti v desno. Ta bo z desnim ovinkom prav kmalu prečkala grapo in vas mimo lesene podrtije v četrt ure pripeljala na planino.

Pripis 24. 5. 2007: Na natančnejšem zemljevidu sem našla, da gre za Alničje, nekakšen greben, ki teče od JZ proti SV in se izteče na tej planini.

Tamkajšnji leseni koči je odpadla stena in pogled v notranjščino ni posebno lep, a na klopci pod smreko, na katero je pritrjena skrinjica z vpisno knjigo, je tako prijetno (če imate s seboj malico, si jo privoščite tukaj – senca in dober tek sta zagotovljena), da boste kar neradi spet vstali. Če pa še vedno hočete k Valvasorju, se pot nadaljuje za »vašo« smreko in vas po kakih 10 minutah znova pripelje do markacij.

Sprehod po naravi in tehniški zgodovini

Včeraj je bil prelep dan. Če si niste dali duška v zasneženi grapi Brane, ste pa morebiti osvojili prikupen sončen grič. K sreči imamo različne želje in sposobnosti, da se zlahka najdejo kotički brez gneče, nič manj lepi (ali pa še lepši) od tistih »božjepotnih«, kjer se tare ljudstva.

V Javorniškem Rovtu nad Jesenicami stoji dom Trilobit, namenjen vedoželjni mladeži (Center šolskih in obšolskih dejavnosti). Mimo njega teče pot na Struško (o tej berite 17. 11. 2006). Po Medjem dolu sva gazila (in s spremenljivo srečo iskala markacije) do strmine pod Medvedjakom, a ker je bila pomrznjena in je bilo zgoraj levo od sedla videti prav lepe opasti, sva se vrnila v gozdove, kjer izvira Javornik (srečala sva mlad par, tudi namenjen na Struško, a opremljen z derezami in cepinoma, taki brez prave opreme pa raje počakajmo, da skopni sneg).

Potok ima dva glavna izvira. Veliki prihaja na dan iz šestih vrelcev. Za jezom se zbira bistra, skoraj soško zelena voda, potem pa po drči in z mahom obloženih koritih steče proti hidroelektrarni Javorniški Rovt. V svojem času je poganjala največjo turbino na svetu (tako beremo na eni številnih tabel Naravoslovne in rudarske učne poti). Ob elektrarni je umetno jezero in če vas ne zanima tehniška zgodovina, lahko opazujete race. Ali pa se sprehodite po Zoisovem parku – botaničnem vrtu okoli doma Pristava. In če se vam bo zdelo, da takle sprehod ne more zadovoljiti vaših potreb po gibanju, se lahko preizkusite na Trilobitovi umetni plezalni steni (midva sva jo raje mahnila proti Valvasorjevemu domu).

Na Čaven iz Vrtovina

Če vam je že zmanjkalo poti do Bavčarjeve koče na Čavnu, se tja odpravite iz Vrtovina. Ta je sicer eno bolj pogostih izhodišč za vzpon na Kucelj, kar boste na koncu seveda izkoristili za zaokroženje poti. Izlet začnete v Vrtovinu, lahko pa sledite lepo obnovljenim planinskim kažipotom in se z avtom odpeljete vse do kapelice v Guštinih, za katero vas čaka majhno parkirišče.

Kažipoti in markacije vas ves čas zgledno usmerjajo proti Kuclju (in Čavnu). Kmalu za tem, ko markirana pot zapusti makadam nad Guštini, vas kažipot proti Čavnu pošlje desno na kolovoz, ki se zlagoma dviga skozi redek gozd in postaja pri tem vse ožji. Tik pod vrhom Lukovca (tega dobro vidite med borovci; nanj se lahko povzpnete v nekaj minutah in si tam malce odpočijete) zavije steza v levo, nato pa spet desno na gozdno jaso, kjer imate edino možnost, da se na tem izletu izgubite. A brez skrbi - po stezi, po kateri ste hodili, se odpravite se kar naravnost čez jaso, na drugi strani vas spet čakajo markacije.

Po krajšem vzponu skozi prijeten borov gozd se priključite kolovozu, ki z desne prihaja iz Kamenj. Le še nekaj minut vzpona po kolovozu vas loči od lovske koče pod Črno pečjo, kjer se lahko spet malce ustavite, ali pa brez počitka po lepo speljanem položnem kolovozu odpravite naprej proti Mali gori.

Z Male gore se lahko na Čaven odpravite po najkrajši poti ali pa naredite ovinek po Poti po robu in se nato do cilja povzpnete po markirani poti iz Stomaža ali Lokavca. Da se ne boste vračali po isti poti, se nazaj grede odpravite še na Kucelj in se z njega po markirani poti spustite proti Vrtovinu.

Turneja z napako

V soboto sva načrtovala imenitno turnejo iz Zazida na okoliške vrhove. Temu sijajnemu načrtu so izdatno botrovali vremenoslovci, ki so trdili, da bo edino znosno vreme na Primorskem. Vesela, da imava majhen avto (v slikoviti Podpeči pod Kraškim robom je cesta tako ozka, da morata še pešca, ki se srečata, potegniti trebuha noter), sva se pripeljala v starosvetni Zazid. Tam je več kot le rosilo, a če prepotuješ "pol Slovenije" do izhodišča na nekakšne kuclje (to je Janijeva utemeljitev nenehnega zavračanja pohodov na Primorsko), ne moreš kar odnehati, pa sva si nataknila kapuci in hajdi v hrib.

Lipnika (804 m) ni bilo težko najti, saj sva imela dober opis poti. Do vrha je dež pojenjal in uživala sva celo v pogledu na morje. Naprej je šlo že teže, ker je bila večina markacij pod snegom (če so sploh bile), a sva se kljub temu kmalu veselila sonca na Malem Kavčiču (na zemljevidu ga ni, a sva našla še komaj čitljiv napis na skali na vrhu); zaslužila sva si ga, saj sva pošteno gazila. Na Kavčiču (883 m) se je že razščeperila burja. Sicer posvarjena o zemljepisni zmešnjavi, sva se napotila proti nekakšni prekli (oddajniku ali merilniku vetra?), ne vedoč, ali osvajava Golič (890 m) ali Majbrmo. Po "posvetovanju" z interaktivnim naravoslovnim atlasom sva zdaj precej gotova, da sva bila na Nadglavinjaku (888 m). Tedaj je začelo neusmiljeno snežiti in ker so se grozeče bližali črni oblaki, sva opustila misel na krog in se vrnila po isti poti. To bi me v običajnih okoliščinah silno užalostilo, a zdaj se bo zaradi Goliča in Kojnika (802 m) nujno vrniti, seveda ko bodo tisti hribi cveteli.

Kucelj po Srednječavenski poti

Če vam je Srednječavenska (Bošnarska) pot tako pri srcu kot meni, boste zagotovo veseli še enega "izgovora" da se odpravite tja, tokrat na vrh Kuclja.

S parkirišča pod Predmejo se odpravite po Srednječavenski poti proti zahodu. Po stičišču s potjo iz Lokavca postane Bošnarska steza precej manj uhojena (tu in tam jo je težko opaziti), odcep z nje po pobočju navzgor pa boste hitro našli, saj so skoraj vsi markirani. Desno (navzgor) lahko zavijete na pot iz Kamnja (ta vas pripelje na Malo goro), nadaljujete sprehod do lovske koče (tudi od tam pelje pot na Malo goro) ali pa se odpravite čez melišče pod Kucljem vse do poti iz Vrtovina.

Pot iz Vrtovina vas bo pripeljala naravnost na vrh, če boste končali na Mali gori, pa se naprej odpravite takole (markacije in kažipoti niso najboljši): sledite kažipotu proti Vrtovinu, na prvem razcepu kolovozov pa zavijete desno navzgor (stezica do tega kolovoza se začne tudi tik za kočo na Mali gori). Po ostrem levem ovinku na razcepu zapustite markiran kolovoz (ta gre proti Čavnu) in sledite levemu, ki vas v nekaj minutah pripelje do markirane poti od Doma na Čavnu proti Kuclju, po kateri se povzpnete na vrh.

Do izhodišča se lahko vrnete mimo Doma na Čavnu, meni pa je dosti bolj všeč vrnitev čez Malo goro, kjer sledite kažipotom na Pot po robu; ta vas prav po razglednem robu planote (nemarkirano, delno slabše vidno) popelje vse do markirane poti, ki se od Doma na Čavnu spušča proti Lokavcu; po tej se spustite do Srednječavenske poti.

Sečoveljske soline

Kadar si boste zaželeli pohajanja ob slovenskem morju ne da bi se ob tem spotikali ob izdatno naoljene zapečene kopalce, se odpravite v sečoveljske soline. Krajinski park ima še vedno dva vhoda, sredi vasi Seča je vhod v severni del, kjer še pridobivajo sol, z mejnega prehoda Dragonja pa v opuščeni južni del. Če se boste odločili za obisk severnega dela, se mimo Portoroža zapeljite proti jugu, v Seči pa vas kažipoti usmerijo desno na ozko asfaltirano cesto, ki se konča z manjšim parkiriščem. Čez mostiček prečkate Kanal sv. Jerneja (ime mu je dala bližnja cerkvica), nato pa vas čaka dober kilometer (in slabo uro) dolgo pohajkovanje med solnimi polji.

Kjer si zima in pomlad podajata roke

Ko sva se z juga bližala Vrhu Bače, naju je obdajalo razkošje pomladnega cvetja, onstran sedla pa - kot bi odrezal - sneg, da sva ponekod pošteno gazila. Greben Možic-Slatnik-Lajnar-Dravh je pravcata meja med zimo in pomladjo. Na Soriški planini so smučarji v soboto kljub že precej "gnilemu" snegu očitno uživali. Ko sva stala na Lajnarju, sva opazovala kar številne pohodnike na sosednjih Slatniku in Dravhu. Možic, najin prvotni cilj, pa nama ni bil usojen - zaradi slabe označenosti ter že kar običajnega neujemanja zemljevida in dejstev "na terenu" sva prezrla odcep. Ko bo pomlad na obeh straneh, bova šla gledat, kje sva ga zgrešila.

Na fotografiji Slatnika, posneti z Lajnarja, se lepo vidi meja med zimo in pomladjo.