Rilkejeva pešpot za pesniške duše

Soboto sva začela v Sesljanu (Sistiana), kjer je izhodišče za Rilkejevo pešpot (pesnik Rainer Maria Rilke je tu dobil navdih za svoje Devinske elegije). Velikokrat sva že slišala, kako je slikovita, ampak ker je je le slaba 2 km in ni »hrib« (Jani še pripominja, da ni v Sloveniji, ampak o tem sem že), se nisva in nisva spravila tako daleč samo zaradi nje. Tokrat so naju »spravili« tja vremenoslovci, ki večkrat vplivajo na najino izbiro cilja. Že s parkirišča pri spomeniku padlim na soški fronti in pri turističnem uradu (ki spi do desetih!) je lep pogled na Sesljanski zaliv, po katerem so čofotali potapljači, potem pa so se vrstili res imenitni razgledi na sesljanske in devinske stene, morje globoko pod njimi in grad v Devinu (Duino), kjer se pot konča.

Kamnita pot, primerna za vsakogar, se le malo vzpenja in spušča, zato jo je mogoče prehoditi v 20 minutah, a midva sva hodila poldrugo uro. Marsikaj naju je »oviralo«: kosi, ki so žvižgali v cvetočem grmovju, galebi, ki jim je ravno tisti čas očitno ustrezala termika ob navpičnih stenah, rože, cvetoči lovor (nisva ga še videla cveteti!), naravna votlina z »oknom« in »balkonom«, obrnjenima na morje, s škrapljami okrašene skale, klopce na razglednih krajih, tudi na nekdanjem položaju protiletalskega topa ... Žal endemični glavinec začne cveteti šele junija pa tudi spomladansko pisanega kuščarja, simbola tukajšnjega rezervata, nisva videla, a to nama ni pokvarilo veselja nad lepim dopoldnevom.

Na koncu sva si seveda ogledala še grad in se dala odpeljati tudi k razvalinam starega nad Belo damo in Dantejevo skalo, tako da se je »kratki sprehod« zavlekel v zgodnje popoldne. Res vir navdiha za pesnike, a le zakaj za žalostinke?

Iz Sore na Osolnik (bog ne daj mimo Homa!)

Pretekli teden je bila sreda edini dan, ko sva mogla na pohod. Pa deževalo je! Domislila sva se poti na Osolnik (domačini pišejo tudi Osovnik) iz Sore, saj je na zemljevidu videti, da teče večinoma po cesti ali tik nje, torej sva se oborožila z dežnikoma in pelerinama, pa hajd na pot. V Sori naju je pod cerkvijo sv. Štefana pričakalo veliko prazno parkirišče. Cerkev je bila odprta, ker so jo pripravljali za velikonočne praznike, zato sva vstopila. Na svoj spoštljivi – resda »posvetni« – dober dan nisva dobila odgovora. Valentin Vodnik in Fran Saleški Finžgar, ki sta nekoč skrbela za tukajšnje ovčice, sta bila gotovo prijaznejša. Zato pa je bila – kljub slabemu vremenu – prav prijazna pot. Pričakala naju je z markacijo na drevesu pod parkiriščem in tudi odtlej ni skoparila z oznakami. Najbrž sva bila z dežnikoma nekoliko nenavadni pojavi, a v največjih strminah bi nama bili pelerini dobesedno v spotiko, cesta pa naju tudi ni mikala, dokler je šlo po gozdnih poteh. In šlo je skoraj ves čas!

Nenehno sva pogledovala na koničasti Hom na desni. S smernih tablic sva izvedela, da je najina pot del Poti na Grmado. Ko sva naletela na napis, da je na Hom četrt ure, sva morala kajpak gor. Preden sva po zelo strmi in dobro uhojeni stezici dosegla njegovo teme (718 m, v vpisni knjigi pa piše le 715 m), mu je čelo že ovila megla, zato z razgledom ni bilo nič. Smerna tablica nama je povedala, da je Hom ravno na sredi med Soro in Osolnikom: na vsako stran je tričetrt ure. Vesela sva bila, da se nama ni bilo treba vrniti po tisti strmini na »direttissimo« na Osolnik, saj se pride tja tudi čez Hom. Rož skoraj ni bilo, razen naslikane kranjske lilije, ki trka na vest prevelikih »ljubiteljev« te zaščitene rastline, in šopka pri partizanskem spomeniku. Ko se je svet odprl, se je pot razširila, se pred zadnjim vzponom še nekoliko spustila, potem pa sva do vrha pošteno grizla kolena. Z mokrega travnika, posejanega z redkimi žafrani, blagodišečimi telohi in trobenticami, je k sreči zavila v gozd, kjer je z nekaj ključi vsaj nekoliko olajšala vzpenjanje po ilovnati drsalnici.

Razgledi od sv. Mohorja in Fortunata (857 m) niso bili prida, čeprav se je med dežjem za nekaj trenutkov nekoliko kislo nasmehnilo sonce, tako da sta se iz meglic pokazala meni tako ljubi sv. Jakob in sv. Florijan. Da bi se izognila dričanju (dol grede sva pa le nekoliko pogrešala palice, ki jih zaradi dežnikov nisva imela), sva se spustila po kolovozu na drugo stran, kjer naju razveselilo obilje spomladanske rese. Pred turistično kmetijo Rožnik (Osolnik 2) sva zavila levo na asfalt, a ga je bilo hitro konec in sva nadaljevala po nemarkirani makadamski cesti, ki naju je pripeljala na že znano pot. Najstrmejšim bližnjicam sva se ognila in sva šla po cesti, sicer pa po poti vzpona.

V nasprotju s pričakovanji (zaradi vremena) je bilo zelo prijetno, kot vedno, kadar greva tja gor. Jani seveda ni pozabil pripomniti, da posebej razburljivo ni bilo, potem pa je le dodal, da je bilo zelo rekreativno.

Na Tovsti vrh skozi Hudičev graben in nazaj čez Grmado

Prejšnjo nedeljo sva jo mahnila na Štajersko. Avtocesto sva zapustila pri izvozu Celje – center, sledila smerokazom za Zidani Most, takoj za krožiščem v Celju pa nasproti bencinske črpalke zavila levo po mostu čez Savinjo, onkraj katere je na desni makadamsko parkirišče. Pred podhodom pod železnico sta med množico kažipotov tudi dva za Celjsko kočo: pod Grmado in skozi Hudičev graben. Ko sva prišla izpod železnice, naju je kažipot v desno pred gasilskim domom malo zmedel, a so naju poučili, da kaže na bolj izi pot pod/čez Grmado, če hočeva skozi Hudičev graben, pa morava naprej po asfaltni cesti. Mimo »smrtno nevarnega« vojaškega strelišča, pod celjskim gradom in mimo spomenika talcem in borcem – rudarjem iz rudnika Pečovnik – sva med množico trobentic v slabe pol ure prišla do odcepa proti Hudičevemu grabnu. Pot je označena kot zelo zahtevna (trikotnik s klicajem).

Takoj nad cesto sva se znašla na neoznačenem razcepu; levi krak mimo žičnate ograje je pravi. Onkraj travnika, vsega razritega, ker na njem postavljajo hišico, sva zaslišala šum Hudičevega grabna. Čezenj vodi mostiček in na drugi strani sva se začela vzpenjati ob strugi. Pričakalo naju je obilo cvetja, ki se očitno dobro počuti v senčni, vlažni grapi: polžarke, votli petelinčki, mnogolistne konopnice, pljučniki, kronice, beli repuhi, tevje. Markacije so, a včasih sva morala kar po kamnih v vodi, ker čez pot ležijo debla, mnoga že porasla z mahom. Potok v slikovito razgibani strugi je sila živahen. Vzpenjanje je bilo kar vznemirljivo. Padec sicer večinoma ne bi bil globok, zanesljivo pa trd in mrzel. Po lestvenih klinih sva ob jeklenicah dosegla kovinski mostič. Zaradi vlage je pot spolzka, a varovala so zanesljiva (pot vzdržuje PD Železničar Celje), le tu in tam razmočena tla pod večjo težo niso videti posebno trdna, zato nikar preveč po robu. Pot je res zelo zahtevna (varovala so namenjena ne le varnosti, ampak tudi premagovanju najtežjih odsekov), zato je treba biti ves čas zbran. Ni ravno za družine z otroki, na kar opominja tudi plošča v spomin ponesrečeni deklici.

Po polurnem plezanju sva si »oddahnila« na zelo prijetni, čeprav precej strmi poti po iglastem gozdu. Tudi oči so bile deležne prijazne spremembe: zelene preproge čemaževih listov, do koder je segal pogled. Dosegla sva odprto uravnavo, nekakšno sedlo s prežo. Od tam se vidi okroglih 700 m visoki Srebotnik v prav izzivalni podobi. Po desni cesti sva bila mimo odcepa za Srebotnik in Tovsti vrh en dva tri pri domačiji Čater, kjer naju je gospodinja vprašala, ali bova kaj naročila (hiša nima nobenega napisa, še hišne številke nisva videla, zato sva bila nemalo presenečena; za ime sva izvedela šele na zemljevidu pri Celjski koči). Kosila si še nisva »zaslužila«, zato sva se vrnila k omenjenemu odcepu in se dala voditi markacijam na Tovsti vrh (834 m), ki sva ga dosegla sopihaje po strmem pobočju med razkošjem kronic in dvolistnih morskih čebulic.

Vrh je porasel z drevjem. Zanimivo: na spletu prevladuje zapis Tolsti vrh, celo »na terenu« je včasih tako, na zemljevidih (razen TIS) in v vodniku pa piše Tovsti. Poleg klopce in vpisne knjige je v tleh globoka luknja, za silo pokrita z nekaj debelci (domačin nama je povedal, da je namenjena »ta žlehtnim«), zato skušajte ne pasti vanjo. Pot se nadaljuje čez vrh v Cel e (najbrž je kak »zaveden« domačin zbrisal j) in v Laško. Nekoliko naprej je levo nad potjo razgleden pomol nad Planinico. Kaj gledava, sva prebrala v vodniku: Peco, Pohorje, Paški Kozjak, Boč, Donačko goro, Gorjance, Bohor in Lisco, v ozadju pa celo Julijce in Kamniške planine. Spust po drugi strani je zelo strm. Tam je dosti manj cvetja. Iznad smučišča je lep pogled na Celje in Grmado, izza katere kuka Stari grad. Nadaljevala sva levo ob smučišču in prebirala drevesni horoskop (nisva našla vseh tabel, zato ...). Mimo jezerca za umetno zasneževanje in lovskega doma LD Grmada sva se spustila k Celjski koči. Nad njo sva naletela tudi na odsek gobarske učne poti in začetek gozdne učne poti (torej ...). Da je Celjska koča zdaj hotel, je bilo majhno razočaranje, jé se pa odlično (tudi na žlico) in prijazne natakarje imajo. Pri številnih kažipotih pod hotelom sem spet postavila tri pike (sem bo še treba priti ...), ker me je Jani utišal, češ da itak povsod rečem isto.

Kmalu pod hotelom sva spet zagledala Čaterjevo domačijo in se mimo nje za puščico ob napisu Grmada spustila k Pečovniški koči. Na oglasni deski sva prebrala, da so imeli ravno prejšnji dan »sadilni dan v cvetlično zeliščnem parku Lilija« (če vas zanima: naslednji bo 24. aprila), in res so nekatere rastline opremljene z imenskimi tablicami. Videla sva precej belih vijolic. Čez dva predvrha je šlo gor in dol, nato pa na »pravo« Grmado (718 m), imenovano tudi Celjski Triglav (pa ima pet glav – še dva »zavrha«). Pri križu in zvončku je tudi vpisna knjiga. Razgled je podoben kot s Tovstega vrha pa še Tovsti vrh se lepo vidi (no, smučišče mu ni ravno v okras). Naslednja vrhova sta ozaljšana s spomladansko reso, spust v dolino pa je čisto vijoličen – velikansko rastišče pasjega zoba. Ko sva pristala na cesti pri znamenju, so se planinci precej namnožili, saj tam teče lažja pot k Celjski koči (pod Grmado). Na križišču pri znamenju je nekdo pustil sporočilo, da je našel fotoaparat in naj lastnik pokliče po telefonu 5483 724. Upam, da že spet veselo fotografira z njim.

Prijetna turca. Slikovita, strma, razgledna, bogata s cvetjem. Do Tovstega vrha skozi Hudičev graben 2 uri, nazaj čez Grmado 1 uro 45 minut. Pa upoštevajte, da je skozi Hudičev graben zelo zahtevno.

Pomladno kolovratenje po Rajhovki

Da je nad Ljubnim ob Savinji že pomlad, kažejo slike. Kolovratenju se najbrž že zato nisva mogla ogniti, ker sva začela v tistem delu Ljubnega, ki se imenuje Kolovrat. Da je Rajhovka dobila ime po grofih Rajhih, katerih grad se je že davno podrl, pa je napisala Pika Povh v predlanskem Ljubenskem vevniku. In zakaj sva »morala« tja gor? Sobotni Okrešelj je bil sicer lep in strrrm, ampak nekam kratek. Na zemljevidu je pod Ljubnim narisana skoraj okrogla krožna pot, ki teče čez komaj 815 m visoko Rajhovko, pa sva si rekla: samo zaradi nje nikoli ne bova prišla sem, pa naj bo za povrhu, ko sva že tako blizu. Po okrešeljski strmini se nama bo prilegel še tale sprehod, sva mislila. Odločila sva se iti gor po planinski poti, dol pa po cesti.

Z glavne ceste naju je pri mostu čez Savinjo usmeril kažipot Rajhovka 1 h. Ker nisva našla parkirišča, sva pustila avtomobil napol na cesti, napol na travniku pod smučarskimi skakalnicami. Po sledovih sodeč tudi gledalci smučarskih skokov naredijo tako. Začela sva pri hiši Kolovrat 7 in se povzpela po asfaltni cesti do krajevne table Ljubno. Izrazita rumeno-modra markacija in puščica na vegastem gospodarskem poslopju na desni sta naju usmerili s ceste. Ob razdrtem plotu sva se strmo povzpela v gozd. Strmina se je kar stopnjevala do konca gozda, kjer je – kako značilno! – zmanjkalo markacij. Pri hišah na vrhu travnika so se spet pojavile. Knafelčeve in rumeno-zelene markacije so razmeroma redke, so pa na vseh križiščih in odcepih, tako da sva brez posebnih orientacijskih težav, zato pa s precej sopihanja dosegla greben. Od mize s klopcama poleg kapelice, kjer je skozi vrzel med smrekami lep pogled na Ljubno, je le še nekaj minut do cilja. Pod vrhom je lesena hiša z neurejeno okolico, vrh pa je le nekaj korakov više – gozdnat, nerazgleden in neoznačen. Eden tistih primerov, ko ti je pot v veselje (tokrat naju je razveseljevalo pomladno prebujanje narave), cilj pa ne posebno (le veter je zelo lepo pel v krošnjah).

Med vrhom in kapelico se odcepi v dolino označen kolovoz (gozdna cesta?), a sva kmalu spoznala, da to ni cesta z zemljevida, kajti potem ko sva se spustila po stopnicah ob samotni hiši, se je kmalu pod njo začela nerazločna, ozka, neprijetno viseča stezica po zelo strmem pobočju. Markacij je bilo na začetku dovolj, pozneje pa so naju večkrat spravile v dvome. Kakih 20 minut pod hišo se je zdelo, kakor da je poti konec. Tam je treba zaviti desno, čeprav ni nobene oznake. Nekajkrat sva že mislila obrniti, pa sva le vztrajala in pristala nad največjo skakalnico, pod katero naju je čakal avto.

Sploh ni bilo tako, kot sva načrtovala: vse prej kor sprehod in ne posebno podobno zemljevidu (pot sva zaokrožila proti vzhodu namesto proti zahodu). Ampak po tisti uri gor in tričetrt dol sva se prav zadovoljna odpeljala proti domu.

Recept za srečno vrnitev z Okrešlja

V soboto sva bila na Okrešlju (1396 m). Kako tja, sva si za začetek prebrala na Zaplana.net. Vesela sva bila, da nisva prezrla namiga, kako hitreje do Luč; pa ne zaradi hitrosti, ampak ker nama je bilo v Podvolovljeku tako všeč, da sva se kar naprej ustavljala in je trajalo skoraj dlje kot čez Črnivec, naredila pa sva tudi nekaj načrtov za toplejše (in bolj zelene) dni. Ceste so precej slabe, predvsem pa na njih vsepovsod leži kamenje, ki ga je zima odgriznila od pobočij, tudi tolikšni kosi, da so nevarni. Parkirala sva pri (zaprtem) Domu planincev, čeprav je že od Razpotja (tam piše, da je Koča na Klemenči jami zaprta) prepovedan promet v obeh smereh. Zakaj, ne vem; cesta do Doma planincev je popolnoma kopna, mnogi pa se vozijo še naprej (enega sva videla odnehati tik pred Logarskim kotom, kjer jih je sicer parkiralo precej, dva pa sta se pripeljala prav do Koče pod slapom Rinka).

Od Doma planincev cesta ni bila kopna, zvožena pač. Z nje naju je nekajkrat povabil na bližnjico kažipot Pešpot do slapa Rinka, a v snegu je ni bilo videti; očitno vsi hodijo po cesti, ki je tudi markirana. Planšarija Logarski kot je bila vsaj zjutraj zaprta. Cesta se komaj kaj vzpenja. Najine poglede je pritegovala gora, ki naju je zelo spominjala na Krn: Štajerska Rinka. Ena bližnjica pa je bila vendar shojena in zato vidna; od klopc ob cesti sva se povzpela skozi gozd in na drugi strani prečkala cesto pri mostu čez Kotovec. Onstran je spet klopca, na kateri bi lahko sedela v nedogled (če ne bi do vrha naslona tičala v snegu), saj se z nje ponuja čudovit pogled na gore. Še ugibati nama ni bilo treba, na katere, ker je tam lična razgledna slika. Za najinim hrbtom se je dvigala Krofička v (za naju) popolnoma nedostopni izdaji. Ker se je bližnjica spet izgubila v snegu, sva se vrnila k mostu in nadaljevala po cesti. Ni bilo dolgo, ko je je bilo konec, pri Koči pod slapom Rinka pa naju je čakalo obvestilo, da je Frischaufov dom na Okrešlju odprt. Pastirska pot ni bila zgažena (v snegu najbrž niti ni varna) pa tudi k slapu sva hotela. V tankem curku je padal na ledeno grmado, nekak stalagmit, kjer se je razpršil v milijone kapljic. Povzpela sva se še do Orlovega gnezda, slikovito pripetega na rdečkasto skalno steno. Napisu Ludo i nezaboravno 22. 11. 2009 niti ne morem ugovarjati, čeprav bi bilo še lepše (pa nič manj nepozabno), če ga ne bi bilo.

Potem pa sva zagrizla v strmino levo od slapu. Nekatere jeklenice zdaj v visokem snegu pot le označujejo, varovalne vloge pa ne opravljajo, saj se vlečejo tam nekje pri gležnjih. Strmino in prehode čez strugo pomagajo premagovati stopnice in mostički. Eden je prav nad slapom. Pobočje je res zelo strmo in morebitni padec se ne bi dobro končal. Zato sva si kar oddahnila, ko je pot zavila za skale, ki so nekoliko skrile globino. Od izvira Savinje je bilo videti le lužico. Za njim se pot umakne v gozd in ni več izpostavljena. Kmalu sva na levi skozi drevje zagledala Frischaufov dom. Nekoliko naprej stoji Čajzovo zavetišče GRS Celje.

Gore, ki obdajajo krnico Okrešelj, so se kopale v soncu, da sva se kar precej obirala, preden sva vstopila. Kako je zadišalo! Hrvaški svatje, napovedani za ta dan, so bili »krivi« za to. Le zakaj bi Hrvatje hoteli svatovati na Okrešlju? Mogoče pa imata mladoporočenca lepe spomine na te gore? Ker jima je bilo tu ludo i nezaboravno? Med potjo me je nekoliko skrbelo, kar sem prebrala na Zaplana.net: »Doma nikakor ne smete zapustiti, dokler ne pokusite izvrstnega borovničevega štrudlja.« Menda ne bova kar ostala gori? A štrudelj je bil (res izvrsten) in lahko sva se vrnila v dolino. Seveda je bilo za srečno vrnitev treba tudi nekaj previdnosti.

Za ljubitelje celca

Doslej sva bila na Čemšeniški planini dvakrat. Prvi pohod pred šestimi leti sem si zapomnila po tem, da je oskrbnik obiskovalcema, ki sta prinesla svojo hrano, skušal zaračunati polovico cene obroka, čeprav sta pri njem kupila pijačo in razglednice. Tedaj sva si za izhodišče izbrala Brda pri Izlakah, drugič Zaplanino južno od Ločice pri Vranskem, prejšnjo nedeljo pa Zajasovnik pri Trojanah. Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Trojane, sledila smerokazu Ločica in tik preden je cesta zapeljala pod avtocesto, opazila na drevesu na desni markacijo in rdečo planinsko tablico, ki usmerja na Limovce in Čemšeniško planino. V snegu je bilo za silo prostora za najin mali avto, v kopnem pa bi bilo morebiti še za katerega. Seveda ni prav parkirati pri odcepu, a cesta, ki se čez nekaj metrov iz asfaltne spremeni v ozko makadamsko, pelje le do nekaj hiš, torej na njej ne more biti veliko prometa. Strmi klanec je bil poledenel. Vožnje po njem pa ne priporočam tudi zato, ker zgoraj ni kje parkirati (razen če radi parkirate na tujih dvoriščih).

Na leseni podrtiji poleg prve domačije v Jelševici sta markacija in puščica desno. Ker je bil sneg nedotaknjen, sva si nadela gamaše in zagazila do kolen. Po travnatem bregu nad domačijo jo je pred nama ucvrla v gozd lisica; mogoče sva rešila življenje kaki kokoši. S Spodnjih Limovc sva imela lep razgled na Trojane in Šentgotard. Na eni od hiš v drugem delu vasi je skrinjica z vpisno knjigo Savinjske planinske poti. Pri razpelu na Zgornjih Limovcah sta naju pričakali novi smerni tablici; markacisti PD Vransko si za označenost te poti sploh zaslužijo pohvalo. Nad napisom Pozor, hud pes pri Limovcah 8 je čepela dobrodušna mačka, psa pa ni bilo na spregled (v tisti utici bi težko prebivalo kaj hudega). Skidani sneg, ki je obdajal dvorišče, naju je precej oviral pri iskanju nadaljevanja poti, pri hiši pa je menda še vse spalo, zato nisva imela koga vprašati. Markacija na drevesu onkraj kupov snega je nakazovala le smer, poti pa ni bilo videti, saj tod najbrž že dolgo ni nihče hodil. Celca, kolikor hočete! Le kako nama vedno uspe najti neobljudene poti na (zelo) obljudene hribe?

Že kmalu pod hišo sva v daljavi zagledala cesto in se namerila naravnost proti njej. Po celcu čez kolena sva prigazila do precej popisane avtobusne postaje; med napisi je tudi smerna tablica za Čemšeniško planino. Kaže po cesti proti Zaplanini, s katere pa sva zelo hitro zavila desno v gozd, kar je bilo zaradi sneženega »zidu«, ki ga je naredil plug, nekoliko težavno. Od tu skrbi za pot PD Zagorje; ker so markacije precej redke, si je treba pomagati še s tistimi za nazaj. Večinoma po cesti pa tudi po bližnjicah, kjer so bile zgažene, sva dosegla Prvine. Ko sva domačinu, ki se je čudil najinemu pripovedovanju, koliko sva že pregazila, povedala, da sva prišla od Zajasovnika, je bil odločen, da »to ni normalna pot«. Hm. Pri hotelu (domu) Utrip je parkiralo veliko avtomobilov, saj mnogi obiskovalci Čemšeniške planine zastavijo šele tu. Z vrha smučišča je lep razgled na Kamniško-Savinjske Alpe. Malo preden priteče z desne strma pot iz Izlak, sva dosegla greben. V daljavi se je pokazal Kum. Mimo planinskega doma sva nadaljevala čez Tolsti vrh (oznak nisva videla, a domnevava, da je to tam, kjer stojijo krmilnica, preža in na drevo obešen sod vsaj nama neznanega namena) mimo partizanskega spomenika do radioamaterske hišice, kjer je nekoč stala Tinetova koča. Od tam je do vrha s kamnito piramido le še skok.

Dol grede sva si v planinskem domu privoščila kosilo. Tistih, ki pojedo kaj svojega, zdaj ne gledajo več grdo, razpoloženje je prijetno, skuhajo pa tudi dobro. Vrnila sva se po isti poti. Lepot zasneženega gozda se nikoli ne naveličam. Dve uri in tričetrt gor, dobri dve uri dol. Priporočam posebno ljubiteljem gaženja – pustila sva vam še dosti snega.

Pomlad prihaja!

Po smučarskih počitnicah sva se v sredo popoldne namenila iz Ihana v/na (Sveto) Trojico (vse to »dovoljuje« razprodani leksikon Slovenska krajevna imena Cankarjeve založbe iz davnega leta 1985, ki ga kdo ve zakaj ne izdajo posodobljenega), seveda k sv. Trojici (530 m). Pot je že opisana na spletišču Zaplana.net, tu in tam pa sva napravila kaj po svoje. Parkirala nisva pri trgovini, ker je parkirišče majhno, avtov pa veliko, zato sva se odpeljala do športnega parka (saj sva nameravala športati!) takoj za križiščem v smeri Brdo. Pred pohodom sva stopila nazaj na križišče, da sva si ogledala številne kažipote in zemljevid TD Ihan.

Že v Goričici so naju pozdravile kronice in trobentice, nad obzidano sv. Kunigundo pa celo nekaj jetrnikov. Pod cerkvijo je zdaj kažipot, zato ni težav z iskanjem »nevidnih« markacij. Gozd sicer (še) ni posebno lep, ker še ni zelen pa tudi vsevprek ležečega vejevja in podrtega drevja (še) niso pospravili, a pomlad se očitno že napoveduje. Pred Brdom nisva opazila poti iz Krumperka; ne vem, ali sva bila kriva midva ali pot. Do Brda so se zvrstili še blagodišeči telohi in spomladanski žafrani. V tej vasici podirajočim se starim hišam delajo družbo prave vile, imajo gasilski dom(ek), komaj kaj večji od kapelic, in v tistih nekaj minutah, ko sva bila tam, sta kljub slabi, ovinkasti in ozki cesti dva voznika tako pridivjala, da so mi šli kar lasje pokonci (upoštevajte, da v sredo še nisem bila ostrižena!). Nekaj asfaltnih ovinkov sva si skrajšala po neoznačenih kolovozih.

V gozdu pri Dobovljah sva opazila dve tablici Poti revolucionarnih tradicij; na eno se je nekdo »podpisal« s kljukastim križem. Ta konec je kar precej partizanski. Na Oklu sva se pomudila pri spomeniku 72 žrtvam izdajalcev. Tudi tukaj so s smerno tablico odpravili orientacijske težave, imela pa sva manjše »tehnične«, ker je razmeroma strmi kolovoz mastno ilovnat in temeljito razrit. Toda kaj je to proti ne(i)zmernim množinam malih zvončkov! Sicer so še »mižali«, ampak je bilo kljub temu kar belo. Med njimi sva se povzpela še do znamenja v spomin na partijsko konferenco, ki se je je udeležil celo Tito. Tam sva upoštevala Ivanov nasvet: nadaljevala sva po »nemarkirani« poti, a ob robu gozda naju je rdeča puščica usmerila na pošten kolovoz, precej na gosto označen s takimi puščicami. Novejše se slabo vidijo, ker so pretemne, saj je temno tudi lubje, starejše, ki so (bile) bolj oranžne, pa so se že postarale. Pot je postala sčasoma manj razločna in nekje naju je ustavilo podrto drevje, da sva morala malo po svoje.

Po grebenu, posutem s skalami, sva prišla do razpela in klopce. Prav tedaj je prineslo nasproti domačina, ki nama je pojasnil, da je naravnost naprej še kakih 40 minut na Murovico (mračilo se je že, zato si je nisva mogla privoščiti), kamor so menda odšle tudi rdeče puščice (to domnevo bova preverila drugič), levo skozi golo drevje pa sva že videla cerkev sv. Trojice. Posebnih razgledov ni bilo več in zaradi bližajoče se noči sva se odločila za vrnitev po hitrejši poti, skozi Žeje. K sreči je dobro markirana, sicer bi se bila v temi lahko izgubila. Za fotografiranje visoke lesene skulpture, enega največjih kipov sv. Florijana v Evropi, pred domom krajanov v Žejah je bilo že pretemno. Kažipota Dobovlje ni (več), so pa drugi, tako da ni bilo težav. Pot s travnika, ki sva ga gor grede zapustila po »nemarkirani« poti, sva pa že poznala. Od Dobovelj do Brda nisva več ubirala bližnjic in tudi od tam sva pohitela kar po cesti. Gor in dol tri ure čiste hoje in nekaj načrtov za drugič.