Škocjan

Če se boste te dni, naveličani spremenljivo oblačnega vremena, potikali po Primorski, se odpravite še do Škocjanskih jam (izvoz Divača s primorske avtoceste, nato pa le sledite kažipotom do lepo urejenega parkirišča). Tudi če ste si jame že ogledali (drugače pa brž popravite to napako), se odpravite po prijetni krožni naravoslovni učni poti. Poleg prijetnega sprehoda po borovih gozdičkih in lepih razgledov vas v bližini sedme postaje (tam, kjer opisujejo Justinovo zvončico) čaka pravi naravni skalnjak, v katerem prav zdaj cveti neverjetno veliko netreskov, našli pa boste tudi cvetove lepega, rumenkastega in gorskega luka.

Krn – kakšen skalnjak!

Za dan državnosti sva si pripravila prelepo proslavo: odpravila sva se na Krn (2244 m). Nisva ubogala Tineta Miheliča, ki pravi, da se je treba poleti povzpeti od Krnskega jezera, ker je z juga prevroče; južno pot priporoča za jeseni. Ampak jeseni ni toliko rož!

Iz petke pri Jazbecu na Idrskem je bilo zjutraj videti izzivalno silhueto, ki se ji ni bilo mogoče upreti. Začela sva med cvetočimi šipki na planini Kuhinja. Čez planino Slapnik, kjer pasejo konje, in mimo planine Zaslap pod slikovitim Kožljakom sva se vzpenjala med zlatimi jabolki, triumfettijevimi glavinci, glavičastimi repuši, prstastami kukavicami, pogačicami, potočnimi sretenami, kačjimi in živorodnimi dresnimi ter cvetočimi travami. Više gori so naju navdušile cele preproge pri nas baje sicer redkih srebrnih krvomočnic. Skale krasijo razkošne blazine brezstebelnih lepnic in alpskih oklepov. Skušam razumeti tiste, ki postanejo nestrpni, ko že »celo večnost« gledajo Gomiščkovo zavetišče, poti pa noče biti konec, ampak krivi so si sami: preveč stavijo na cilj, namesto da bi uživali v poti. Ta je čudovita, ker razgledov ni treba plačati s strahom: prijazna je tudi do vrtoglavih, saj je dovolj široka, da ni treba hoditi čisto po robu. Proti vrhu se namnožijo še kobulaste vetrnice in clusijevi svišči – majhni, a tako silno temno modri, da so včasih videti skoraj črni. Pot je dobro markirana. Z vrha nad zavetiščem so prelepi razgledi. Slabe tri ure je trajalo in precej nas je šlo gor.

Za vrnitev sva si izbrala samotnejšo pot (skoraj štiri ure nisva srečala žive duše). Spustila sva se na Krnsko škrbino in zlezla na razgledno Batognico, polno kavern in zarjavelega železja iz prve vojne, a tudi okrašeno z velikimi šopi rožnih korenov. Na Pragu pod njo sva naletela na orientacijske težave, ker so se markacije kar izgubile, mogoče tudi pod snegom. Dolina Lužnica je precej divja; čeprav je kamnita in pusta, naju je presenetila z navadnimi alpskimi zvončki ob robovih talečega se snega in s celim »vrtom« visokih jegličev. Že tako redke markacije so popolnoma izginile, a zemljevid naju je le pripeljal do prikupnega jezera, kjer so se noge in oči, utrujene od razbeljenih skal, znova razveselile zelenja in cvetja. S sedelca nad jezerom se nama je odprl čudovit pogled na Rdeči rob in zanimive gore, ki so naju spominjale na inkovsko deželo, Machu Picchu. Spustila sva se v novo dolino, v kateri so mnoge skale okrašene z rumenim miljem, manj radodarne pa so z oznakami. Kjer je bil napis za najino smer zbrisan, je k sreči vsaj pisalo, kam ne smeva: na planino Sleme. Tako sva se čez planini Leskovca in Kašina srečno in srečna vrnila k avtu.

Šaleška planinska pot sedmič: Huda luknja‒Ramšak‒Dom na Paškem Kozjaku + Špik

Parkirala sva tam kot ob svojem prvem obisku Šaleške planinske poti (ŠPP), nad cesto pri avtobusnem postajališču Huda luknja (S 46.411801, V 15.177075). Kljub obetavni vremenski napovedi je bilo parkirišče prazno. Prečkala sva cesto, po kateri sva se pripeljala, pri bližnji hiši po mostu prestopila Pako in se po mokrem travniku mimo vodnega zajetja povzpela proti gozdu. Ko sva se ozrla, sva videla Tisnik, hrib, po katerem sva hodila, ko sva bila v jamah Huda luknja, Špehovka in Pilanca. V gozdu sva zavila levo po markirani blatni stezi ter med zlaticami, mlečki, skrečniki, jagodami, tevjem, smrdljivkami prečkala dva potočka. Steza, zaradi mokrote marsikje podrta, je rezala strmo pobočje. Na vrhu vzpona naju je pričakal prečni kolovoz k hišam na desni, midva pa sva zavila levo nanj. Že po nekaj korakih se je od njega odcepil drug na travnik, a ostala sva v gozdu in nadaljevala po plitvem jarku. Tudi na vrhu tega vzpona sva naletela na prečni kolovoz. Levo je tekel mimo vodnega zajetja, midva pa sva zavila desno po njem na travnik s pogledom na Paški Kozjak s Sv. Joštom in Špikom. Kolovoz se je že po nekaj metrih obrnil levo nazaj v gozd, kjer je cvetelo nenavadno veliko gozdnih jagod.

 

Po četrt ure sva sledila kažipotu ŠPP levo na kolovoz, ki naju je pripeljal na plano in do lesenega gospodarskega poslopja z markacijo. Za njim sva se obrnila v desno mimo mogočne breze. Na tamkajšnjem razcepu sva nadaljevala naravnost navzgor. Ob blatnem razritem kolovozu so cveteli mlečki, ivanjščice, grebenuše, kukavice in vse rumeno zlatic. Med gozdom na levi in strmimi travniki s starim sadnim drevjem na desni sva čez slabih 20 minut prispela do domačije Pečovnik (Kozjak 6). Tam je bilo treba odpeti električnega pastirja, a ni šlo zlahka in oddajal je kar zlovešče zvoke. Pot je tekla prav čez dvorišče, kjer sva dobila glasno spremstvo: belega psička in velikega opotekajočega se črnega psa. Gospodinja z dojenčkom in majhnim otrokom je prišla pogledat, kaj se dogaja. Mali kuža je star, sva izvedela, psica pa je mlada, a zaradi bolezni težko hodi.

 

Onstran domačije sva po dovozni cesti odkorakala na makadamsko in zavila desno po njej. Od vseh strani so se oglašali psi in petelini. Kmalu sva zagledala Ramšakovo domačijo in nad njo partizanski spomenik. Sestopila sva na asfalt in v dobrih 10 minutah mimo številnih kažipotov k domačijam prispela na kontrolno točko (KT) 5. Od tam se je spet lepo videl Tisnik. Pri Ramšaku (650 m, Kozjak 10) so bili ob skrinjici z vpisno knjigo in žigom trije zbledeli kažipoti ŠPP: naprej Paški Kozjak koča 1h 30min, nazaj Meh – Legenška bajta 2h 30min in žig Kmetija Ramšak (kar je malo smešno, saj smo že tu). Pogrešala sem kako poličko, da bi se bilo laže vpisati in si odtisniti žig. V letu 2021 je bilo do 16. maja pred nama šele 17 vpisov. Žig je bil zelo slab; napis Ramšak se skoraj ni več videl. Po stopnicah skozi majhen cipresov drevored sva se povzpela še k partizanskemu spomeniku tik nad dvoriščem, kjer je v skromnem parku mogoče posedeti na leseni klopci pod lipo. Plošča spominja na 13 borcev 14. in 24 borcev 17. divizije, ki so padli za domovino.

 

Od Ramšaka sva nadaljevala po asfaltni cesti med travniki, pisanimi od kukavic, skrečnikov, travniških kozjih brad, zlatic, ivanjščic, kislic, spominčic, kukavičjih lučc, in pri Kozjaku 11b zavila levo na makadam. Za čedno Pezmanovo kapelico pod košato lipo sva se po označenem levem kolovozu povzpela v gozd, kjer je prepevala kukavica. Po 15 minutah sva stopila na plano. Potem ko se je najinemu kolovozu z leve pridružil še eden, sva prišla do rožnate hiše z igrali. Pes čuvaj je bil tiho, dokler se nisem spotaknila, tedaj pa je kar podivjal ‒ ne vem, kateri se je bolj ustrašil. Tamkajšnja Podlesnikova kapelica je bila popolnoma zaraščena. Pod Špeglom sva se priključila drugi cesti, nad katero je stala še ena klavrna kapelica.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pri oranžni hiši kmalu za ovčjim pašnikom na levi in gospodarskim poslopjem na desni se je cesta prekucnila navzdol. Ko se je čez kakih 15 minut desno odcepila druga, ob kateri so bili kažipoti k domačijam, sva po njej prišla do odcepa levo navzgor na širok kolovoz. Postal je kamnat; mnogi kamni in skale so bili pisani, konglomeratni. Po skoraj četrt ure se je zravnal in nato spustil na križišče, s katerega sva nadaljevala po »glavni cesti« navzgor. Čez slabih 10 minut se je z leve priključil ožji kolovoz in tam je stala majhna brunarica z veliko streho. Na desni se je razprostiral travnik s prežo, nato sva zagledala veliko kotanjo oziroma več kotanj zaselka Globoka. Mimo nekaj hiš in nenavadne kapelice sva prišla do asfaltne ceste in jo pri Šuklerju (Kozjak 34) z lepim skalnjakom prečkala. Deklica, ki je sedela na pragu, je povedala, da je za skalnjak zaslužna babica. Mimo obnovljene Šuklerjeve kapelice sva se napotila v gozd. Po četrt ure sva se priključila širšemu kolovozu z leve in ker stičišče ni bilo označeno, sem tja postavila velik kamen, da nazaj grede ne bi zgrešila poti. Nato sva prečkala lepo gozdno cesto. Cvetele so zajčje deteljice, špajke, podlesne in zlatične vetrnice, dišalo je po gobah. Čez 10 minut sva šla pošev čez isto gozdno cesto. Na nekem drevesu je bila oznaka ML in poleg narisana smrečica. Strma pot je postajala čedalje ožja.

 

 

Mimo starega in novega znamenja s Križanim sva po dobrih 5 minutah dosegla naselje Paški Kozjak. Vstopila sva skozi ograjna vrata pri stari šoli (Kozjak 93), ki je že kakih 5 let zaprta, je povedal domačin, ki se je pripeljal mimo s kolesom. Zdaj naj bi bil v njej krajevni dom, a ni vedel, ali deluje. Na stavbi sta bili tablici Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna (tudi v angleščini in Braillovi pisavi), Centra za usposabljanje in varstvo Kozjak.* V brežino ob šoli je bil vgrajen spomenik I. udarni brigadi Toneta Tomšiča z napisom V spomin na srdite in težke borbe XIV.divizije od 17.‒19. februarja 1944 z Nemci za posest Paškega Kozjaka. Sosednjo hišo je skušal župnik preurediti v ne ve se prav kaj, zdaj pa ne zmore več in je že dve leti v domu za ostarele, sva izvedela. Novega nimajo, zato imajo mašo le enkrat na mesec. Ko sva povedala, da sva namenjena k planinskemu domu, je kolesar omenil, da so ga nameravali že podreti. Ob vhodu na pokopališče pod obnovljeno cerkvijo sv. Jošta (okrog 1070 m) je stal spomenik trem borcem XIV. divizije, padlim v bojih februarja 1944 na Kozjaku. Pozornost nama je vzbudila prav posebna kapela, sestavljena iz različnih starih nagrobnikov. Na parkirišču pred pokopališčem je bilo več kažipotov; sledila sva tistemu Planinski dom 15min.

 

 

Spustila sva se po kar strmi stezi, s katere je voda sprala prst in pesek čisto do skal. Knafelčkom so delali družbo klobučki (markacije Poti od Miklavža do Miklavža) in oznake Poti XIV. divizije. Skozi presledke v drevju sva videla Visoko s šopkom smrek, pod katerimi je spomenik XIV. Čez 10 minut sva sestopila na makadamsko cesto in zagledala hiše. Brž zatem sva prispela k Planinskemu domu na Paškem Kozjaku (960 m, Paški Kozjak 61). Žiga ŠPP (KT 4) nisva našla, zato sva uporabila tistega od planinskega doma, ki je bil zaprt. Pod nadstreškom z nekaj mizami in klopmi, imenovanim planinska okrepčevalnica, sva se lahko okrepčala le iz nahrbtnika. O razgledu s Paškega Kozjaka, katerega najvišja vrha sta Basališče (1272 m) in bližnji Špik (1108 m), sva se poučila na panoramski sliki.

 

 

 

Najin naslednji cilj je bil prav Špik. Po kolesarjevem nasvetu sva se odpravila po stopnicah čez škarpo za domom in pri kažipotih (med njimi Špik 30min nazaj, od koder sva prišla, po markirani planinski poti) vstopila v gozd po stezi, ki jo je nadelal njegov prijatelj in jo celo označil s Knafelčevimi markacijami, a so jih planinci »likvidirali«. Na eni prvih smrek je visela nenavadna ptičja hišica z napisom Veseli se majhnih stvari. Majhne sreče odpirajo vrata velikim, ki vstopajo neopazno. Mimo zajetja sva se povzpela po ozki, a razločni strmi stezici z nekaj ostanki »likvidiranih« markacij. Po slabe četrt ure se je spustila v ključih. Na neoznačenem razcepu sva imela na izbiro spust levo ali vzpon desno. Na desni sva opazila ostanek oznake in sledilo je grizenje kolen po skalnatem svetu. Ponekod naju je oviralo podrto drevje. Ko sva dosegla nekakšen greben, sva nadaljevala desno po njem navzgor. Še malo plezanja in prej kot v 20 minutah sva bila na vrhu Špika, kjer se je dvigal mlaj z dvema vencema in zastavo, pod njim pa je plapolala še ena. Na majhni betonski ploščadi so stale miza in klopi, pri vpisni skrinjici pa še zasilna klopca. Skrinjica je bila grdo zarjavela, zato naju je še toliko bolj presenetila vsebina: lična vrečka z izvezenim napisom ŠPIK 1108 m nv pod podobami gora, srca in planike. Pot, po kateri sva se povzpela na Špik, sva našla edino na OpenStreetMap.

S Špika sva se spustila po drugi strani, za »legalnimi« markacijami. Cveteli so votli petelinčki. Pot naju je vodila mimo jase na levi in nato še ene s prežo. Pod drugo jaso sva zagledala košarkarsko igrišče, ki je napovedovalo naselje: že po slabih 10 minutah sva bila spet pri Sv. Joštu na Paškem Kozjaku. Od tam sva se vračala po poti vzpona. Na neoznačenem razcepu nama je prišla prav moja skalca, pri kateri sva zavila levo, sicer pa nama je bila pot že znana. Na pašniku pri Podlesniku so se ovce tokrat postavile lepo v vrsto in naju opazovale. Ko je bilo treba zaviti levo navzdol po travniku, sva prezrla markacijo in nadaljevala naravnost po »glavnem« kolovozu (toliko o poznavanju poti). Tako sva bila deležna pogleda na razkošen šop belih mrtvih kopriv in oduren kup živalskega drobovja. Slednje naju je opozorilo, da sva zgrešila pot, saj ga tja grede nisva videla – težko bi ga bilo prezreti. Očitno teže kot puščico in markacijo. Pri hiši z dvema psoma naju je spet ogovorila gospodinja. Opozorila naju je, da je elektrika v električnem pastirju precej močna (zato je tako prasketalo!). O psici pa sva izvedela še to, da je zelo pametna in skrbno nadzoruje svoje ozemlje. Če se s sosedovim psom sreča na njegovem, je čisto tiho, če pa on pride sem, tako laja, kot je na naju. V Hudi luknji naju je kar presenetilo, da je najin avto kljub večinoma sončni nedelji še vedno sameval. Če štejem za cilj Špik, sva hodila gor dve uri in 50 minut, dol le dve.

 

Vožnjo domov sva si popestrila z dvema postankoma. Najprej sva se zapeljala na Graško Goro (S 46.416983, V 15.123316), saj sva se končno dogovorila za obisk spominskega parka in sobe XIV. divizije, kjer sva se ustavila že dvakrat. Ključ imajo na domačiji Štumpfel (Branka Štumpfel, 041/983-424, Plešivec 62, 3325 Šoštanj). Poleg naju je prišel na ogled še en par. Prebrali in ogledali smo si lepo urejeno gradivo o XIV. diviziji iz časa, ko se je bojevala na Štajerskem.

 

 

 

 

 

 

Garmin naju je na poti z Graške Gore proti Velenju kmalu za Klančnikom v Završah usmeril desno v Škalske Cirkovce. Sredi vasi na križišču pri cerkvi sv. Ožbolta sva presenečena opazila lično smerno tablo za Izakovo bolnico (S 46.40581, V 15.13742), in to z avtom ali peš. Po 2 km sva se pripeljala do zadnje kmetije (Černar, Škalske Cirkovce 18). Malo nad njo sva po kolovozu dosegla rob travnika in parkirala. Spustila sva se naravnost po travniku, mimo izvira Lepene in desno v gozd. Kmalu naju je smerna tablica usmerila levo navzdol k potoku. Nad njim sva zagledala informacijsko tablo za bolnico  in bel stebriček z zvezdami. Čez dobre tri mesece (21. avgusta) pa so postavili še macesnov posnetek bolnice. Tja se pride tudi od Klančnika, celo veliko bliže je, a nisva našla.

 

* Radovednost mi ni dala miru, zato sem se pozanimala v Dobrni, od koder so mi takoj pojasnili, da je njihov Center od septembra 2020 uporabnik šole na Paškem Kozjaku. »Iz Dobrne se dnevno pripelje na ta čudovit kraj 22 otrok z učitelji, kjer se izvaja pouk za otroke s posebnimi potrebami. Ti otroci in mladostniki imajo poleg lepega objekta tudi čudovito naravo, s katero se ob vseh letnih časih srečujejo in se iz nje tudi učijo. Res je, da vsi domačini še ne vedo, da smo dnevno prisotni v tej šoli, to vrzel bomo popolnili, ko nekoliko pojenja epidemija,« mi je napisala direktorica mag. Zlatka Srdoč Majer. Rada verjamem, da Paški Kozjak dobro dene ne le nam »hribovcem«, ampak tudi mladeži s posebnimi potrebami.