Tigrovska spominska krožna pot

 

Obljubila sem, da bom poročala o najinem zadnjem lanskem pohodu. Odpravila sva se za soncem na Primorsko, a še prej sva bila deležna lune nad Nanosom. Avtocesto sva zapustila pri izvozu za Kozino in sledila smerokazom za Koper. Potem ko sva se zapeljala pod avtocesto, sva zavila desno za smerokazoma Klanec in Ocizla. Parkirala sva v Ocizli za vaškim vodnjakom. Ob parkirišču so obvestilna tabla Športnega kulturnega (in) turističnega društva »Zveza« Ocizla Tigrovska spominska pot z zemljevidom, kažipota ter nekaj kapnikov, ki so središču vasi sicer v okras, a da so jih odnesli iz naravnega okolja, je – milo rečeno – čudno.

 

Sledila sva omenjenima kažipotoma. Že na začetku (ki je obenem seveda tudi konec krožne poti) sva se vpisala v zvezek, shranjen v nekdanjem poštnem nabiralniku nad nekdanjim vodnjakom. Tam sva zavila z vaške ceste desno med vinograde. Sledeč rumenim markacijam sva zapustila vas in se po gozdu precej strmo spustila po nadelani potki v Luzo; to je nekakšna kotlinica, kjer izvira potok enakega imena. Voda pri izviru je pitna (na voljo je kozarec). Posledice letošnjega vetroloma, o katerem nama je pripovedoval domačin, so že toliko odpravili, da je pot popolnoma prehodna. Označena je zelo na gosto. Prečkala sva potok in se spet začela vzpenjati. Od zgoraj sva videla, kako se Luza izlije v drug potok. Spustila sva se k njemu in prečkala tudi tega. Mimo stopničastega slapa in čez mostiček sva prišla do razvaline Maln'rjevega mlina. Pot naju je vodila ob potoku, pred jaso s prežo pa naju je odvedla desno, proč od vode. A takoj sva prečkala še en potoček. V pletežu številnih vodá in poti je dobra označenost res dobrodošla. Zjutraj so bila tla k sreči še pomrznjena, saj so drugače precej blatna. Pomudila sva se pri hrastu z zanimivo oblikovanim spodnjim delom debla. Hrastov je tam tudi sicer veliko. Komaj sva se spet začela vzpenjati, sva se že spustila k vodi, ki živahno skače čez kamnite stopničke, takoj za ovinkom pa naju je čakal slap v Žlebini (tako piše na tabli, na zemljevidu poti pa slap Žlebine). Nad njim sta že nekoliko utrujeni klopci. Tam sva stopila na kolovoz. Pod velikim daljnovodom sva za kratek čas prišla iz gozda, nato pa se med grmovjem in nizkim drevjem kot po drevoredu povzpela na makadamsko cesto. Rumena markacija na njenem ostrem levem ovinku kaže levo navzdol.

Preden sva nadaljevala krožno pot, sva se povzpela v desno proti Beki. Pri prvi hiši se začne asfalt. Od tam sva šla na pohod po dolini Glinščice (kažipot Botač). Tokrat nama je domačin povedal, da je v vasi še 15 ali 16 prebivalcev, večinoma starih in le dva otroka: 9-letna deklica in pred kratkim rojeni fantek (leta 2008 so nama potožili, da sta v vasi samo še dve družini; če je (bilo) oboje res, se stanje popravlja!). Dve hiši so kupili Italijani.

Vrnila sva se na cestni ovinek ter se spustila mimo kala in lipe na Mazarju, nato pa s ceste levo po travniku, poraščenem z brinjem, šipkom, drugim grmovjem in nizkim drevjem, do jame S-3. Za železno ograjico se vidi le ustje. Nedaleč naprej je Jurjeva jama. Ta je ograjena z leseno ograjo in je je videti nekaj več. Od nje sva se najprej nekoliko povzpela, nato pa se spustila k vodi, kjer je markacij zmanjkalo. Pot je spodjedena, tako da sva morala zlesti desno na skalnato pobočje. Spet sva ujela markacije in pripeljale so naju k dotlej najslikovitejši Miškotovi jami. Tam je poleg globoke rečne soteske najbolj zanimiv naravni most. Dokler sva gledala čez ograjo na njem, ni bilo posebno vznemirljivo, zato sva pot nadaljevala do drugega neoznačenega odcepa desno (spotoma sva se ozrla ravno pravi čas, da sva videla naravna okna in vrata), zlezla na vrh vzpetinice in se po drugi strani spustila v suho strugo, iz katere sva šele zares lepo videla most. Naslednja postaja je bil Maletov slap. Pada čez tri stopnice in kot zavesa zakriva vhod v Maletovo jamo. Po kratkem spustu iznad slapu sva se znašla pred Blaževim spodmolom, ki je vhod v Ocisko jamo, kakor ji rečejo domačini (v legendi ob zemljevidu poti pa piše Ocijska), sicer Ocizeljsko (to je pravzaprav nenavadno, saj kraj ni Ocizlja, zato bi pričakovala Ocizelsko). Kar precej globoko lahko pridemo tudi nejamarji. Po stenah je obilo pajkov in majcenih stalaktitov. Vrnila sva se na pot, kmalu zavila levo navzdol po širokem z gruščem nasutem kolovozu in takoj desno z njega. Na robu velike zaraščene globeli stoji tabla Ociska jama Korošca. Tu je drugi konec udorne jame, do katerega se menda pride le skozi Blažev spodmol, seveda z ustrezno opremo. Z roba ni videti veliko.  Takoj zatem so na prijetnem kraju sredi gozdnatih vzpetinic klopce (postaja 13 od 26), ob njih pa kažipota Daljša pot (desno) in Krajša pot (levo).

  

 

Po malici in novoletni penini sva nadaljevala po daljši poti. Prečkala sva suho strugo in se povzpela na eno omenjenih vzpetinic. Pod njo naj bi bilo brezno, a nisva dognala, kaj naj bi bilo to: velika kotanja ni ravno podobna breznu, dve luknji v tleh pa nič zavarovani. Ko sva zavila levo na zaraščen kolovoz, sva onstran grape na levi zagledala Ocizlo. Skozi gosto brinje (nekateri grmi so se kar šibili od plodov) sva se pretaknila na kolovoz in po njem stopila na plano pri ograji. Kar sva videla za njo, se nama je zdelo še najbolj podobno vodnemu zajetju (po zemljevidu poti sva sicer pričakovala deponijo). Markacije so se nenavadno zredčile, a ko sva zavila levo na makadamsko cesto, so se spet pojavile. Pred mostom, čez katerega se cesta nadaljuje proti vasi, sva pri lipi v spomin pesniku, novinarju in fotografu Karlu Kocjančiču, prijatelju Ocizle, zavila desno. Nekaj med kolovozom in slabo cesto naju je pripeljalo do zabetoniranih ostankov prve svetovne vojne. Nad cesto se vrstijo kaverne, večinoma podrte. Za deseto sva zavila desno v breg do bunkerjev in dolgega strelskega jarka. Ko se ta konča, se pot počasi obrne nazaj navzdol. Po kar strmem spustu sva pod zadnjo, 18. kaverno spet pristala na cesti. Prečkala sva jo in se ob potočku povzpela do slapa Cumpet, nad njim pa desno od vodnega zajetja stopila iz gozda. Moker in blaten kolovoz naju je pripeljal do ograjenega Krmonovega studenca, od koder ni bilo več daleč do izhodišča.

Običajno povem, koliko čiste hoje terja kak pohod (tokrat dve uri in pol). Že hodimo ne vsi enako hitro, ta podatek pa še vsak po svoje »raztegnemo« s postanki (midva sva se potepala šest ur). Tokrat sva dva celo »preskočila«: Komunsko hišo in korita. To me malo jezi, pa ne preveč ‒ niti toliko ne, da bi ju načrtovala za drugič.

Srečno 2013 s točke 13!

Dan pred silvestrovim sva ušla komendski megli na Primorsko. Opravila sva Tigrovsko spominsko krožno pot iz Ocizle do Beke in nazaj v Ocizlo. Ob njej so številne naravne in zgodovinske zanimivosti, o katerih bom še poročala, ko se izteče praznični čas. Izmed 26 točk je srednja namenjena počitku. Ravno 13., kakor se za pravkar začeto leto spodobi. V kotlinici med prikupnimi grički so klopce, kjer sva si privoščila tradicionalno novoletno penino sredi sončnega gozda, preden sva se odpravila na drugi del poti. Ko je bilo uživanja konec, se je bilo treba odločiti za krajšo ali daljšo različico. Nagradno vprašanje: katero sva izbrala? Domov grede sva pri Logatcu, kot bi odrezal, spet zapeljala v štrenasto sivino in pustila sonce za seboj. Do naslednjič.

V novem letu vam želiva čim več sonca in čim manj vsakršne megle. Srečno!

 

Cicelj 12. 12. 12

Cicelj (po Križevski vasi ob južnem vznožju menda imenovan tudi Križevski Cicelj) sva odkrila, ko sva se potikala po Murovici, in končno je prišel na vrsto. Odpeljala sva se proti Litiji. Z glavne ceste sva zavila levo v Senožeti, a ker sva bila preveč neučakana, sva se morala pretikati po ozki cestici med hišami, ves čas v strahu, da bi koga srečala (zato priporočam šele drugi, ne že prvi odcep v vas). Parkirala sva nasproti gasilskega doma. Na koncu parkirišča stoji obvestilna tabla o Dolu pri Ljubljani in Senožetih. Za njo sva nadaljevala po asfaltni cesti, prečkala potoček in na križišču onstran njega zavila levo (smerokaza Križevska vas in Velika vas). Na razcepu pri kapelici levi krak pelje v Veliko vas, midva pa sva se po nekaj korakih v desno tik pred kapelico povzpela levo po markirani poti. Knafelčevim markacijam delajo družbo rumeno-rdeče, ki označujejo evropsko pešpot E6. Bližnjica je kratka, a z nadaljevanja asfaltne ceste naju je mostiček čez obcestni jarek kmalu spet povabil desno v breg.

Naslednja vrnitev na cesto naju je nekoliko zmedla. Kažipot Miklavž nasproti velikega vodnega zajetja sva razumela narobe. Njegov namen ni zelo očiten, a naprej po cesti ni prava izbira. Dognala sva, da je treba levo z nje, in odkrila dve možnosti: pred zajetjem (levo od njega), še pred kažipotom, se odcepi od ceste markirana pot; nad zajetjem (desno od njega) pa se pri kažipotu požene strmo v breg nemarkirana potka, ki se više stakne z omenjeno markirano. V snegu noben odcep ni bil posebno očiten. Poleg planinskih in evropskih markacij sva večkrat opazila tudi oznaki za Badjurovo krožno pot in Zasavsko pot. Pripeljale so naju do grička; markacije sva pustila na desni in zlezla nanj. Stopila sva na čistino s klopco in pred seboj zagledala Cicelj. Spustila sva se na drugo stran mimo razpela na asfaltno cesto. Na hribu na desni je bilo čedalje lepše videti cerkev sv. Miklavža.

Ko se je cesta izvila iz gozda, je bila pred nama Velika vas z velikim daljnovodom in velikimi hišami. Nekaj časa naju je zamudila pisana šoja, ki se je skrivala v drevesni krošnji. V središču vasi (smerokazi desno Moravče 6,5, levo Križevska vas 1, nazaj Senožeti 2,5) sva sledila puščici in markaciji. Po strmem asfaltnem odcepu med dvema novodobnima »graščinama« sva se povzpela nad vas in asfalta je bilo konec. Držala sva se kažipotov Miklavž. Slabe pol ure nad Veliko vasjo sva stopila na sedlo med Cicljem in Miklavžem. Pot do tja teče po zelo strmem pobočju, a višino premaguje lepo počasi. Precej je shojena in zato v snegu kar ledena.

 

Preden sva nadaljevala levo proti cilju, sva stopila nekaj deset metrov proti desni in mimo preže na robu gozda na plano. Prav pred seboj sva zagledala hišo, kjer me je predlani obdaroval Miklavž. Na hribu na desni se je sončila njegova cerkev, ki sva jo takrat zaradi megle komaj videla. A tokrat je bil na vrsti sosed Cicelj, zato sva se vrnila na sedlo. Markacijam sva sledila proti grebenu. Prečkala sva dva kolovoza, po tretjem pa zavila levo. Ko sva dosegla greben, sva se za kratek čas ustavila na goličavi (po ograjah sodeč pašniku) nekoliko desno s poti (pozor na slabo opazno žico!), od koder sva kljub drevju videla Storžič in Zaplato, Kočno in Grintovec, Brano in Planjavo, Ojstrico, Raduho.

Grebenska potka vodi tik pod najvišjo točko Ciclja (836 m ali morda 825 m – viri se, kakor smo že vajeni, ne strinjajo), do katere ni bilo videti ne poti ne gazi. Cilj obiskovalcev je drugi najvišji vrh (med njim in najvišjim se greben šestkrat dvigne in spusti). Ni razgleden, le na Janče naj bi se videlo, a je dolino zalivala megla. Kdo ve, zakaj klopce in vpisne skrinjice niso postavili na najvišjega. Južna stran je strma in skalnata; domačin, ki je prišel gor po »svoji« poti, nama je povedal, da je dom številnih gamsov. Žal nisva srečala nobenega.

Sonce je bilo že zelo nizko, zato sva se vrnila kar po poti vzpona. Uro in tričetrt gor, manj kot poldrugo dol. Datum, ki je – če omenim samo skrajneže – nekatere navduševal in druge navdajal z grozo, je bil za naju samo dan za prijeten popoldanski pohod na hrib nedolžnega imena in nedolžne višine. Samo? Ali ni vsak tak dan vreden zlata?

Krpljanje po pokljuških planinah

Drugo decembrsko nedeljo sva šla na Pokljuko preizkusit krplje, ker je prejšnji dan močno snežilo. Malo me je skrbelo, saj sva prebrala, da začetniki pogosto padajo, pa ni bilo tako hudo. Padla nisva nobenkrat, seveda pa je teže (naporneje) in zato tudi počasneje krpljati kot gaziti z gojzarji. Toda na krpljah ne drsi, kar nekako plavaš in ko se sneg udre, se ne usuje ves na čevlje. Parkirala sva pri biatlonskem stadionu na Rudnem polju, kjer so se delavci v mrazu (eden nama je potožil, kako jih je prejšnji dan zasipalo) trudili s pripravami na tekmo svetovnega pokala.

Ko sva prikrpljala do gozda na drugi strani stadiona, sva zavila desno proti Uskovnici. Prevrnjen napis se je opravičeval, ker cesta zaradi obilice snega ni bila prevozna. A midva sva tako in tako zavila levo proti Praprotnici in Zajamnikom. Prvi postanek sva imela na Razpotju, znanem po zdravilnem gaju. Točke blagodejnega zemeljskega sevanja so označene s kamni, razvrščenimi okoli središča, s katerim so povezane z »žarki«, zato to območje nekateri imenujejo Kamnito sonce. Po zdravje in dobro razpoloženje menda prihajajo celo tujci. Čeprav je ta blagodejni kraj na Gorenjskem, za obisk (še?) ni treba plačati. Ob Razpotju stoji lopa (garaža?), mimo katere se odcepi neoznačena pot na Konjščico. Naprej kažeta kažipota Pl.Šeh in Uskovnica, levo nazaj pa je neoznačen odcep proti planinama Praprotnica in Zajamniki (vožnja je dovoljena samo lastnikom zemljišč).

Do Praprotnice (1212 m) ni daleč. Tam je le še en pastir iz Srednje vasi s trinajstimi kravami in tremi psi(čki), druge hiše pa so prazne ali le počitniške. Tod vodi turistična sirarska pot. Brez pastirjevega napotka ne bi bila vedela, da morava zaviti desno navzdol po ograjenem in z drevjem obdanem kolovozu skozi spodnji del naselja do ceste in pri tabli Praprotnica zaviti ostro levo nanjo (kažipot Pl. na Šeh pa usmerja naprej). Med vztrajnim, a ne zelo strmim vzpenjanjem se nisva menila za odcepe in razcepe, tudi ne za markacijo, ki sva jo opazila desno pod seboj. Po skoraj uri hoda pa sva prišla na pravi razcep. Desno navzdol kaže kažipot, ki obljublja prvo pomoč ‒ sir, skuto, kislo mleko in šnopc pri Mosu (Mos je Alojz Frelih, znani rejec cikastega goveda). S to dobrodošlico naju je sprejela planina Zajamniki (1280 m), zaradi katere sva se pravzaprav podala na pot.

Do najvišje točke na drugem koncu planine najbrž ni več kot četrt ure hoda, a na dolgi »Triglavski ulici«, kakor ji pravijo nekateri, ki povezuje razpotegnjeno vrsto stanov na eni in hlevov na drugi strani, se je treba večkrat ustaviti zaradi slikovitosti naselja in imenitnih razgledov. Ti so najlepši z najvišje točke, ki jo »krasi« bajtica z rešetasto streho. Domačina sta nama povedala, da ji rečejo kapelica, in naju posvarila, naj paziva, da ne bova dobila kake dile na glavo. Tam sva pomalicala in uživala v pogledu na Zajamnike s točke, s katere je nastalo nič koliko fotografij, pa komaj katera pričara resnično lepoto tega kraja. Nad njim se dvigajo Debeli vrh, Mišelj vrh, izza Tosca sam Triglav, na levi so Bohinjsko jezero, Studor, Vogel, zelo daleč zadaj (tako naju je opozorila domačinka) je mogoče opaziti celo konico Krna. Tudi mraz ni bilo več tako zelo kot zjutraj, zato bi si bila za ta lepi kraj težko izbrala boljši dan.

Od bajtice sva se napotila levo proti gozdu. Čez dobrih 50 m sva dosegla gozdno cesto in zavila desno nanjo. Najprej sva krpljala po ravnem, nato pa se rahlo povzpela do planine Na Pečeh (okoli 1340 m; na tabli piše le Peči). Na levi strani ceste je videti kakih deset hišk. Sledi blag spust. Številni odcepi v levo niso označeni, tako da nisva vedela, kateri je pravi za Javorov vrh (na zemljevidu je pot nanj označena). Slabe pol ure pod Pečmi naju je pričakal kažipot za Konjsko dolino (okoli 1330 m). To je zelo dolga planina, saj sva še precej časa tu in tam skozi drevje opazila kak stan.

Kaj bova videla na tej poti, sva v glavnem vedela, kažipot v levo Bolnica E 0,3 km pa naju je presenetil. Sledila sva mu po neoznačeni stezici in visoko na levi zagledala hiško. Ker partizanske bolnice nisva pričakovala na tako izpostavljenem kraju, sva tisti vršič obšla, se spustila na nekakšno jaso, polno snežnih »kipov«, in se od zadaj povzpela k omenjeni hiški. Kljub dvomom je bila prava. Bolnico E so ustanovili po tragediji 3. bataljona Prešernove brigade na Goreljku; veliko se je selila, tu pa je bila najdlje. Zdaj je v žalostnem stanju: vrata so vlomljena, okno odtrgano, znotraj razdejanje.

Vrnila sva se na gozdno cesto. Čez čas sva na desni spet opazila stanove in sva mislila, da sva že pri planini Jelje, pa naju je zmote rešil kažipot Konjska dol. Res je dolga. Šele po kakih 20 minutah sva prišla do odcepa k Jelju (okoli 1300 m). Tik pod cesto je velika hiša s satelitsko anteno, potem še ena, nato pa se začne planina. Naprej nisva šla, ker je bilo že pozno. Janez Pikon bi gotovo rekel, da nama je lahko žal. Kamela, Sneguljčica s palčki in druge snežne podobe so že dobivale modrikast nadih in spet je postajalo bolj mraz.

Katero planino sva videla skozi drevje na levi in katera (če sploh) je še ena desno tik ceste, nisva dognala. Nato so se prikazale prve hiše Spodnjega Goreljka. Sonce je zahajalo in obzorje se je obarvalo rožnato. Pri kažipotih sva snela krplje in zavila levo na asfaltno cesto. Ko sva prišla do table Šotno barje Goreljek, sva ga sklenila skupaj s spomenikom borcem Prešernove brigade in drugim, kar imata pokazati Spodnji in Zgornji Goreljek, pustiti za drugič, ker se že ni nič videlo. Kmalu za Šport hotelom sva zavila levo na glavno cesto Bled‒Pokljuka. Zdaj je bilo treba »plačati« za čudovito krožno pot: 3 km asfalta se je vleklo, kot se pač vleče asfalt pod utrujenimi nogami, nasproti pa je bilo za tak kraj in čas presenetljivo veliko prometa.

Slabi dve uri do Zajamnikov in večina od treh nazaj ter še posebno tista ura na »Triglavski ulici« in pri »kapelici« nad njo zlepa ne bodo pozabljene, nočni asfalt je pa že.

Svete višave

December je čas največjih zaostankov v temle mojem dnevniku. Danes je na vrsti šele pohod na (Svete) Višarje (Monte Santo di Lussari), kjer sva bila na prvi decembrski dan. Tja se pride z žičnico iz Žabnic (Camporosso in Valcanale) – Tine Mihelič omenja še staro žičnico iz Ovčje vasi (Valbruna), po gorski cesti iz Zajzere (Val Saisera) in po pešpoteh. Najlepša je menda romarska pot iz Žabnic (»Za mlini«) in to sva si izbrala tudi midva. Ob njej ni več polen, da bi jih romarji kot nekoč nosili na vrh, tudi mlinov ob Višarskem grabnu (Rio Lussari) ne, lepa je pa še vedno.

V Trbižu (Tarvisio) nisva smela zaviti na avtocesto, ampak sva se držala regionalne ceste v Videm (Udine). V drugem krožišču so se pojavili znaki za višarsko žičnico, za cerkev in za parkirišče. Po 4 km od Trbiža do Žabnic sva se pod avtocesto zapeljala proti spodnji postaji žičnice in pred njo levo do križišča, kjer sva zavila desno. Kmalu za kažipotom Monte Lussari in tablico Alpe Adria Trail sta prometna znaka za prepoved prometa v obeh smereh in za slepo cesto; ustavila sva se na precejšnjem makadamskem parkirišču na desni. Pod njim teče reguliran Višarski graben. Povzpela sva se po asfaltni cesti med hišami in nad njimi naju je presenetilo še eno, sicer manjše, a lepo urejeno asfaltirano parkirišče z mizo in klopmi (le komu je torej namenjena prepoved vožnje?). Kažipot nama je napovedal poltretjo uro hoda po poti 613. Na Promoturjevi tabli v italijanskem, angleškem, nemškem in slovenskem jeziku (lepa poteza, a o spoštovanju našega jezika sem kljub temu podvomila, boste brž videli, zakaj) sta zaradi gradnje nove smučarske žičnice obvestili za vozila (Cesta za vozila do Višakjev za izvedbo del lahko bo imela zapire. V pkimerv zapor po cestišcv je obvezno jih ne obvoziti in premikati. Pocakat na osebo ki bo to naredila in dopustila nadaljno vožnjo.) in za pešce (Hoja bo dolocena z namešcenimi zaporami in kanalizikana. Obvezno bo hoditi med temi.). Tu se asfalt konča in stopila sva na kolovoz.

Kolovoz kmalu zavije desno čez potok Canale Argento in teče mimo velikega vodohrana na levi. Za naslednjim, manjšim in ograjenim, prav tako na levi, stoji podirajoča se hiša s popisanim pročeljem in rdeče-belo-rdečo markacijo na vogalu. Večinoma strma pot naju je vodila čez številne poto(č)ke in mimo razpela do kapelice I s sliko Pilat obsodi Jezusa na smrt. Za njo so se hitro zvrstile II Jezus vzame križ na svoje rame, III Jezus prvič pade pod križem, IV Jezus sreča svojo žalostno mater, V Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ in VI Veronika poda Jezusu potni prt. Nato so namesto kapelic sledili leseni križi VII‒IX. Vmes nama je križev pot popestril velik (lesen) jurček. Tu in tam sva opazila črno-bele markacije, za katere nisva dognala, kaj označujejo; tik preden sva prečkala še enega izmed potočkov, so »odšle« levo navzgor, midva pa sva se onkraj vode ustavila pri križu X pred kapelico, drugačno od drugih: v njej je namesto slike Marijin kip.









 

 

Pot je postajala čedalje bolj slikovita, saj so bili macesni odeti v prelepe pajčolane iz ivja in snega. Nato so se pojavila nič kaj lepa znamenja gradbišča ‒ oranžne zaščitne mreže in ostanki trakov na drevesih. Ko sva prišla pod novo štirisedežnico, se je začela spuščati megla. Nedaleč naprej je markirani kolovoz zavil levo, midva pa sva sledila gazem desno čez grapo na neoznačeno, a razločno stezo po pobočju Beračnega kugla (Monte Prasnig, 1780 m). Po njej sva v lepo speljanih ključih dosegla rob gozda. Megla se je zelo zgostila, a po snežnih topovih sva vedela, da sva ob smučišču na Višarski planini (Malga di Lussari). Še naprej sva se vzpenjala skozi gozd po lepo nadelani poti. Na več mestih sva opazila table, ki prepovedujejo dostop nezaposlenim; po njih in po neoznačenosti poti sva sklepala, da so jo zaradi gradnje žičnice prestavili s planine v gozd. Ob njegovem robu pri križu XIII sva sledila napisu v italijanščini, angleščini, nemščini in slovenščini Steza za Sv. Višarje desno, tablica Alpe Adria Trail pa tam usmerja
hodce naprej ob smučišču. Še vedno brez markacij sva spet prisopihala pod štirisedežnico, kmalu nato pa se je od najine smeri (Borgo Lussari) odcepila v levo navzdol druga z napisoma Sentiero del Cacciatore in Strada per Valbruna. Na koncu oranžne zaščitne ograje naju je pričakal odprt svet ‒ velika uravnava. Mimo kupov gradbenega materiala in še ene Promoturjeve table ter ličnega spomenika 650-letnici Višarij sva prišla do ceste. Onkraj nje sva zagrizla v strmo pobočje, kakor sva malo prej videla storiti dva mladeniča. Tako sva nekoliko po sreči dosegla najvišjo točko s križem (1789 m). Tik pod seboj sva v gosti megli bolj slutila kot videla naselje z Marijino cerkvijo (1766 m). Zaradi strupenega mraza nisem veliko fotografirala, saj sem se kar bala sneti rokavice.

Zakaj Svete Višarje? Leta 1360 naj bi bil pastir našel ovce klečati okoli brinovega grma, v katerem je tičal lesen Marijin kip. Trikrat ga je odnesel v žabniško župnišče, a Marija se je trikrat vrnila na goro, zato je oglejski patriarh dovolil sezidati cerkev. Nastala je zelo obiskovana božja pot. Ko je cesar Jožef II. leta 1780 božje poti prepovedal, so kip odnesli v Žabnice, cerkev pa je propadala. Leta 1790 so jo pod cesarjem Leopoldom II. obnovili. Leta 1807 je leseni del zgorel zaradi strele, a so jo spet obnovili in razširili. Med prvo vojno jo je razdejala granata, vendar so kip rešili in ga hranili v različnih krajih (tudi v Sloveniji), leta 1925 pa se je vrnil in naslednje leto so cerkev na novo pozidali. Krasijo jo freske Toneta Kralja, a Franci Petrič posrečeno pravi, da je njena najlepša »oprema« čudoviti razgledi na vse strani. Sem poleti in jeseni prihajajo slovenski, italijanski, furlanski in avstrijski romarji, pozimi pa smučarji.

Od 1. decembra naj bi bila odprta gostilna pri Juretu (Rifugio Locanda al Convento, »Da Jure«) in hotel Al Rododendro (tako piše na spletu), a letos so začetek sezone prestavili na 8. 12., »ker žičnica še ne vozi« (tako mi je Jure povedal po telefonu; torej ni prav varno zaupati podatkom na spletu). Le malo preddverje Juretove gostilne je bilo odprto; tam sva se malo »odtajala« in si ogledala zemljevid tega območja – Tabacco 019. Nedaleč stran je zgornja postaja žičnice (1760 m). Sprehodila sva se po ulici z zaprtimi lokali in si našla zatišje za malico iz nahrbtnika. Največ vreden je bil vroči čaj. Sonce se je nekaj trudilo, a je kmalu odnehalo.

Vrnila sva se deloma po drugi poti. Mimo kapelice (domnevno XV – pozabila sem pogledati!) sva se spustila po cesti, ki vodi v Zajzero, ter pri kapelici (na njej je napis v spomin znanemu trbiškemu alpinistu Luci Vuerichu) in križu XIV zavila levo na pot ob smučišču. Pri odcepu so številni kažipoti; Cima del Cacciatore (Kamniti lovec) bo prišel na vrsto kdaj poleti, midva pa sva sledila tistemu Malga di Lussari (Višarska planina). Mimo križa XIII sva kmalu prišla do stavb na planini (1573 m) in naslednjega križa (XI; tako nama je manjkal le XII). Kar kmalu sva se znašla na mestu, kjer sva zjutraj zapustila kolovoz in zavila čez grapo na neoznačeno pot. Če bi bila torej gor grede nadaljevala po označenem kolovozu, bi bila prišla na smučišče in bi se bila po njem lahko povzpela na cilj. Po že znani poti sva se vrnila k avtu. Čiste hoje je bilo gor grede dobro poltretjo uro, dol pa uro in štirideset minut. Ustavila sva se še pri spodnji postaji žičnice in si ogledala zemljevide. Tam je visela slika Višarij na sončen zimski dan. Take bodo mogoče naslednjič ‒ ali pa zelene!

In zakaj svete višave? Na Višarje nisva šla romat, a v hribih me vedno preveva nekakšna poganska pobožnost. Ker me osrečujejo in pomirjajo. Zato pa je gora moja muza.