Potepanje po Tržaškem Krasu

Ko sva se vrnila s smučanja v Livignu, kjer je bilo strašno mraz, sva si zaželela manj zimsko zimo, zato sva se drugi dan meteorološke pomladi odločila za Kras.

Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu za Sežano, nato pa sledila smerokazom za Trst (Trieste) in Trebče (Trebiciano). S ceste skozi Trebče sva pri znaku P (nasproti italijanske in slovenske osnovne šole) zavila desno; eno parkirišče je takoj pri znaku, drugo pa nekoliko naprej. Parkirala sva na drugem. Ko sva iskala, kje se začne označena pot, sva zašla v še ožje uličice z ograjami ter s psi in prepovedmi »zastraženimi« hišami. Končno sva po zemljevidu dognala, kaj nama je storiti. Od avta sva se vrnila v smer prihoda in zavila v prvo uličico desno. Za hišami naju je kolovoz pripeljal na makadamsko cesto in zavila sva levo nanjo. Čez kakih 30 m prečka avtocesto, onkraj katere je še ena makadamska cesta. Skrajno desni (slab)  makadam vodi do naslednje ceste, ki priteče od vasi čez drugi nadvoz in se na levi konča s parkiriščem. Tam je začetek označene poti z razlagalno tablo z zemljevidom (besedila so v italijanskem, ne najboljšem slovenskem in angleškem jeziku). Na tabli je tudi znak Alpe Adria Trail, pod njo pa kažipota nazaj Itinerario cicloturistico ‒ Kolesarsko turistična steza in naprej Sella di Trebiciano ‒ Trebenski vrh 0,30. Belo-rdeče črte označujejo pot številka 2.

Med suhozidi, ograjami in drevjem ter mimo kamna z vklesanim napisom Jus Trebče 1887 Brdúle (jus je nekakšna upravna enota ‒ comunella, morda krajevna skupnost) in pasjega vadišča sva prišla do naslednje razlagalne table – o kraški gmajni in borovih gozdovih. Zatem sva na zasneženem križišču šestih kolovozov sledila markaciji naravnost navzgor. Tu sva opazila prvi kamniti steber, kakršne so postavili v spomin na ljudi, ki so pospeševali pogozdovanje ali preizkušali uspevanje dreves na tem območju: poleg mestnega grba z vrhom helebarde in B. C. (bosco comunale, občinski gozd) je vklesano 1885 Rossipal MCMVII (leto začetka pogozdovanja, priimek tistega, po katerem se gozd imenuje, v tem primeru Antonija Rossipala, ministrskega svetovalca in pokrajinskega gozdnega nadzornika, člana komisije za pogozdovanje krasa na tržaškem območju, in leto poimenovanja). V dobre pol ure sva dosegla Trebenski vrh (na tabli piše 421 m, v Krajevnem leksikonu Slovencev v Italiji (KLS) pa 436 m), ki je v resnici »prehodni kraj«, kakršnim je posvečena tukajšnja razlagalna tabla (italijansko ime Sella di Trebiciano, ki pomeni Trebensko sedlo, je primernejše). Sedlo je označeno tudi s kamnitim stebrom z napisom Jus Trebče 1837 Vrh. Na njem se pot 2 križa s potjo 1.

Mimo klopce sva se spustila po poti 2 na drugo stran sedla. Takoj pod njim je naslednja razlagalna tabla ‒ o plazilcih. Pod njo sta kažipota levo Sella di Monte Spaccato ‒ Drašca 0.40 in desno Sella di Banne ‒ Banovski vrh 0.45. Izbrala sva drugo smer. Kmalu sva bila deležna lepih razgledov na Trst, njegovo pristanišče in Tržaški zaliv. Kamen z napisom Jus Trebče 1837 Pər hraste stoji ob vznožju bora, tistega hrasta pa najbrž ni več. Skalnata in gruščnata pot se čedalje bolj spušča po kraškem svetu (skale ob njej krasi celo nekaj škrapljic) okrog hriba na desni in se noče povzpeti nanj, kar sva ji malo zamerila. Pri naslednji razlagalni tabli naju je odložila na makadamsko cesto. Kažipot za Banovski vrh kaže naprej po njej (nazaj je bolj kolovoz), levo pod njo pa se spušča gruščnata pot. Na tukajšnjem kamnu piše Jus Trebče 1837 Čez vrh. Na betonskem zidcu, ki teče levo ob cesti, je označeno križišče: gruščnata pot ima še vedno številko 2, cesta pa 18.

Nadaljevala sva po cesti in ob njej prvič opazila belo-modro markacijo planinske poti SPD Trst Vertikala (to je 250 km dolga pot s tromeje v zahodnih Karavankah do vznožja Tržaškega Krasa; poleg takih markacij jo deloma označujejo običajne planinske, deloma pa je neoznačena in je treba slediti opisu v vodniku). Končno se je cesta začela vzpenjati. Po njej se je trudilo tudi kar nekaj kolesarjev. Pri razlagalni tabli o živalih sva zavila s ceste desno navzgor za obojimi markacijami na bližnji Banovski vrh (40 minut od Trebenskega; 400 ali 405 m, po KLS 447 m). Pod veliko relejno postajo RAI na Monte Belvedere je pri še eni razlagalni tabli o prehodnih krajih križišče. Ozka asfaltna cesta se vzpenja desno proti naslednjemu stolpu, po širši pa sva se spustila v levo, po poti 1 in Vertikali.

Takoj za ovinkom se začno Ferlugi (Conconello). Še pred krajevno tablo sva zavila desno s ceste pri transformatorski hišici, na katero je nekdo naslikal dve nadrealistični pošasti. Pot (verjetno nekdanja cesta) je označena z belo-rdečo markacijo in tablico Alpe Adria Trail. Zapornica prepoveduje promet po njej. Za hišico sta kamniti gozdarski spomenik z napisi B. C. 1886 Pavani 1897 in razlagalna tabla o gozdovih. Mimo kampa Obelisco in po hudo ovinkasti asfaltni cesti, ob kateri propada zaprti Park hotel Obelisco, sva se spustila na glavno cesto na začetku Opčin (Villa Opicina) 25 minut pod Banovskim vrhom. Na trati za avtobusnim postajališčem stojijo štiri betonske klopce, nad njimi v skalnatem bregu pa visok bel križ. Z ovinka pod hotelom vodi k njemu nekoliko zaraščena pot. Klopc, zdaj pozimi prekritih z gumo, je bilo na izbiro, da sva na sicer ne posebno toplem soncu, a v zavetju pred burjo udobno pomalicala.

 

Povzpela sva se nazaj h kampu. Tokrat sva pri tabli Toponimo/Ledinsko ime Parkljev hrib (426 m; italijanskega imena ni!) pred njim zavila levo, da sva se vračala ob njegovi zadnji strani. Šele zdaj sva videla, da stoji na visoki skalnati gmoti. V njenem vznožju je šest različno globokih kavern z bolj ali manj ohranjenimi vhodi. Žal tod leži tudi precej navlake. Pri prvi kaverni se pot dozdevno konča, a vsaj kolesarske sledi vodijo še dalje. Čez čas se je pojavila osamljena belo-modra markacija, tudi pot je postala spet razločna in sčasoma so se markacije namnožile. Vodile so naju skozi prijetno sončen gozd, saj so krošnje zdaj brez listja, le tu in tam je vmes kak bor. V krošnjah je silno vršalo in pokalo zaradi burje, pri tleh pa je bilo precej mirno, a kljub soncu mrzlo.

Na koncu kampa se nisva vrnila na staro pot. Začela sva se vzpenjati. Markacije sicer so, a razcepi niso označeni; na prvem je pravi desni krak, na drugem pa levi. Pot se izteče na asfaltno cesto pri gozdarskem spomeniku z napisom B. C. Rossetti 1862 XIII, le nekaj metrov levo od nje pa še ena, označena z belo-modrimi markacijami. Desno ni več daleč do križišča na Banovskem vrhu; tam sva zavila na gor grede omenjeno ozko asfaltno cesto z markacijami 1. Pri tabli Rai Stazione di Trieste – M.te Belvedere sva se povzpela po stopnicah desno v breg do dveh oddajnikov, od tam pa na vrh s še enim stolpom, veliko kamnito vetrovnico (res kaže smeri vetrov: SZ maestral, SV burja in severovzhodnik – greco, JV široko ter JZ jugozahodnik – libeccio) in klopcami. Nisem dognala, ali je to vrh Banovskega hriba (447 m), kakor Monte Belvedere imenuje KLS, ampak končno sva se počutila kot na pravem hribu; četudi ni visok, je razgleden. Pod seboj sva videla jutranjo pot in tržaško pristanišče. Mimo razgledišča s klopcama in z manjšo vetrovnico ter mimo kala (pravzaprav sta dva), ob katerem je razlagalna tabla o mlakah, sva prišla nazaj na Trebenski vrh, tokrat po poti 1, in se po poti 2 vrnila v Trebče.

S parkirišča sva nadaljevala kar naravnost čez avtocesto in markacije so naju pripeljale na glavno ulico. Tako sva odkrila še markirani dostop do izhodišča. Ko se pripeljemo v vas, je treba pred hišo št. 10, pri kateri sta zelen vodnjak in prometno ogledalo, zaviti desno v ozko uličico, ki je že markirana. Pri krajevni tabli moramo desno čez avtocesto, onstran nadvoza pa že zagledamo parkirišče, kjer se začne pot 2. Po glavni ulici sva se sprehodila mimo Ljudskega doma na glavni trg s cerkvijo sv. Andreja in partizanskim spomenikom. Vas je zelo slovenska. Na spletni strani župnije Trebče sem prebrala, da ime izvira iz časa prve naselitve, ko so morali otrebiti kraško gmajno, da so naredili prostor za naselje, KLS pa piše, da iz osebnega imena Trebko. Prebivalci si rečejo Trebənci in tako (s polglasnikom) tudi pišejo svoja ledinska imena.
 

 

Želja najti manj zimsko zimo se nama je sicer uresničila, a celo na kraški gmajni so še ležale zaplate snega, napovedana zmerna burja se je nama, nedomačinoma, zdela na trenutke precej nezmerna in kljub sončnemu, na pogled prav pomladnemu vremenu sva bila kar malo razočarana, ker nisva videla niti ene same rožice. Ne, zime še ni konec. A tudi najinega izleta še ni bilo; končal se je pri Renčlu v Dutovljah, saj nama je zmanjkalo njegovega terana, brez katerega še tako dober pršut ni zares dober.

Baročna lepotica na Bukovem griču

Popoldne pred Prešernovim dnevom sva si privoščila nekaj telesne kulture: po daljšem času sva se spet odpravila k sveti Ani v Tunjicah, ki ima v najinem hribolazenju poseben pomen. Tokrat sva jo obiskala v snegu.

 

Zastavila sva pri lovskem domu na Križu in po že opisani poti v eni uri prišla na cilj. Tudi nazaj nisva bila nič prej, ker sva našla tri bližnjice. Nelogično? Kje pa! Slabe pol ure pod vrhom nisva nadaljevala desno za markacijami, ampak sva izbrala levi krak (naravnost), kamor kažejo rumene puščice. Ta se kmalu razcepi; tokrat nisva sledila rumenim črtam in napisom LDK (Lovska družina Komenda), ampak sva se odločila za desni, neoznačeni krak. Spust je bil kar strm. Pred odcepom k Marijinemu studencu sva se spet znašla na markirani poti, vendar sva jo čez 5 minut znova zapustila po stezici med borovničevjem in nizkim smrečjem v levo. Ta najdaljša bližnjica se prav tako razcepi; po »posluhu« sva izbrala levi krak, ki se spušča (desni se rahlo vzpenja). Takoj zatem sva se dokončno vrnila na markirano pot in v dobre četrt ure sva bila pri avtu.

 

V snegu so bili prizori na poti in na cilju precej drugačni kot spomladi ali jeseni, a kot vedno lepi.

  

  

In zakaj tak pesniški naslov? Zaradi knjige s tem naslovom (Tunški glas, strani 6‒8). Do nje niti nisem vedela, da cerkev svete Ane stoji na Bukovem griču. In še marsičesa drugega ne. Lepotica je pa res in znameniti Komendčan  Peter Pavel Glavar je zanjo izbral nadvse imeniten kraj.

Kosmati vrh, najlepši vrh Ratitovca

Te dni, ko sonce naglo pobira sneg, je skoraj polarni mraz na Kosmatem vrhu prvo februarsko nedeljo le še spomin. A zelo lep spomin. Obiskovalci Ratitovca se običajno povzpnejo na Gladki vrh (1667 m), ker je tik pod njim koča (1642 m); Kosmati vrh (1643 m), Kremant (1658 m) in celo najvišji Altemaver (1678 m) pa stojijo nekako ob strani. A za naju je vedno najimenitnejši tisti hrib, na katerem nama je lepo.

Odpeljala sva se na Prtovč (1011 m, po zemljevidu Gorenjska 1025 m, po Kozincu pa poleg 1011 še 1025 in celo 1035 m). Cesta je bila sumljivo spolzka, ko sva se namenila parkirati pri cerkvi Marije Pomočnice, pa naju je zaustavil plug in potem nisem mogla več speljati. K sreči je (moj!) avto ubogal vsaj Janija. Tako ledeno je brilo, da sva si komaj upala pomisliti, kako bo šele zgoraj. Parkirišče pa je bilo polno.

Po cesti sva odkorakala proti lovski koči in tik pred njo zavila levo (naprej proti koči kaže kažipot Dražgoše 3^h). Hodca pred nama sta napravila prvo gaz in nekdo je že potegnil smučino. Pot ni označena; v visokem snegu večinoma tudi nisva ločila steze od kolovoza in tega od (gozdne) ceste. Na razcepu kakih 20 minut od koče je gaz predhodnikov zavila levo v breg, midva pa sva nadaljevala v dotedanjo smer, prav tako kot smučarja in krpljar ter njihova pasja prijatelja, ki so naju prehiteli. Stopala sva po zasneženem gozdu in šla mimo čedne brunarice na levi. Na desni so pritegovali pogled cerkvica na Miklavški gori, nizki hribi, ozaljšani z zasneženim drevjem, Lubnik, Šmarna gora v daljavi.

Čez približno pol ure se je pot začela vzpenjati. Šlo je sila počasi, a sneg se je za težave obilno odkupil z idiličnimi prizori. Pri spominski plošči narodnemu heroju Jožetu Mihevcu - Rudarju, komandantu Vojkove brigade, in drugim partizanom so naju pričakali Knafelčeva markacija, rdeče-bele puščice, kažipota nazaj Prtovč 45 min in desno navzdol Ledine 30 min – in silen veter. Šele tedaj sva se zavedela, kako prijetno je bilo v zavetju gozda na "pravi" strani hriba. Za ovinkom je kar zažvižgalo in tudi pod nogami se je poznalo: prava poledica. Brez derezic ne bi bilo šlo, sploh ker je vzpon postal precej strm. Glede pestrosti težav se ni bilo mogoče pritoževati: ko je nehalo drčati, se je začelo udirati čez kolena, nekajkrat tudi do pasu. Le zakaj nisva vzela s seboj krpelj?!

Ne toliko zaradi težavnosti napredovanja kot zaradi skrbi, da utegne postati nevarno, sva se ravno namenila obrniti, ko sta naju dohitela smučarja. Svet sta dobro poznala in sta naju spodbujala, naj se potrudiva samo še do bližnjega roba, od koder bo šlo dosti laže. In je šlo, le tisto "dosti" ni bilo čisto res. Ko nisva vedela, ali sva še na pravi poti, naju je pomiril zasnežen kažipot Ratitovec. Kmalu zatem sva se znašla na razcepu (1410 m): levo Ratitovec čez Kosm. vrh 1h 15min, desno Ratitovec čez pl. Klom 1h 15min. Vse gazi so vodile desno, zato sva izbrala desni krak. Prišla sva na plano, kjer so se gazi in smučine "zmedle" in nato izgubile, markacije prav tako. Po občutku in tam, kjer se je manj udiralo, sva se vzpenjala v levo in s precejšnjimi težavami dosegla kolovoz s prelepim razgledom. Zavila sva levo po njem, a se je kar hitro končal, z leve (od spodaj) pa so se pojavile markacije. S poti na Ratitovec čez planino Klom sva se očitno "preselila" na pot čez Kosmati vrh. Podala sva se navzgor ob ograji na levi. Preredkim (ali zasneženim) markacijam so k sreči pomagali kazati pot rdeči trakovi na nekaterih drevesih.

Skozi strmino in snežne zamete sva se prigrizla iz gozda in končno zagledala Kosmati vrh. Pod košato smreko sva pomalicala, nato pa se spopadla z zadnjo strmino. Saj ni posebno huda, če ne bi bilo močnega vetra, ki nama je pihal nasproti, da so se solzile oči in se je ustavljal korak. Veter pa je imel tudi dobro plat: sneg na pobočju je bil spihan in ravno prav pomrznjen, da se nama ni več udiralo. Na vrhu so naju pričakali zaledenel in zasnežen žig ter osupljivi razgledi. Vse se je kopalo v soncu. Kljub nepopisni lepoti vsenaokrog pa se nisva zadrževala dolgo, ker je bilo premrzlo.

 

 

 

Vrniti sva se namenila čez sedelce Vratca. V globokem snegu sva se spuščala na drugo stran kar po občutku, ker ni bilo videti oznak. Niže sva ujela smučino. Zazdelo se nama je, da zavija preveč v levo, zato sva se začela ravnati po Golem vrhu. Ko sva naletela na prvo (in edino) markacijo, se nama upanje, da bo smer poslej označena, ni izpolnilo. Dohitel naju je smučar in nama potrdil, da sva na pravi poti. Smučina je kmalu zavila ostro desno in nato levo navzgor k bunkerju. Previdno sva napredovala do roba, pod katerim sva končno zagledala tablico v Vratcih. Strmi spust na sedelce po pomrznjenem snegu ni bil čisto nedolžen.

Z Vratc sva se vračala po prometni poti. Čeprav so se sence že pošteno podaljšale, sva srečala še precej ljudi. Prvi kažipot levo navzdol k lovski koči sva zanemarila, ker pot ni bila zgažena. Hodečim navzgor je namenjeno opozorilo o nevarnosti snežnega plazu. Na naslednjem odcepu levo k lovski koči je zemljevid okolice, po katerem je do Prtovča po markirani poti desno še 20 minut, do lovske koče pa levo 15 minut in nato po cesti še 8 minut do vasi. Na Prtovču ni več pihalo in parkirišče ni bilo več tako polno. Pri srcu nama je bilo sicer ves čas toplo, a po 8 urah mraza se je zelo prilegel še zadnji požirek toplega čaja.

Ko sem manjkala na Kofcah

Zadnjo januarsko nedeljo je bil Jani prvič brez mene na Kofcah, ker sem tako neusmiljeno kašljala, da nisem bila za nikamor. Štruklje sem sploh zamudila, dobila pa sem nekaj slik ‒ bolj za skomine kot za tolažbo.

Jelendol                                                                           Dolžanka

                                                                                                                                                       

Živa in mrtva narava

Košuta
    Triglav

Kofce

                

Blegoš (skoraj) brez Blegoša – drugič

Na redkokateri gori sva bila že tolikokrat kot na Blegošu. Odkar sva odkrila, kako lep je v snegu, »morava« gor vsako zimo. Zgodilo se je že, da ga zaradi megle sploh nisva videla, a drugič se nama je pošteno odkupil. Včeraj so minili trije tedni od letošnjega obiska. Tokrat ni bil najlepši, bil pa je najbolj mrzel. Začela sva v Leskovici. Parkirala sva pri cerkvi kot pred petimi leti, potem pa sva ugotovila, da je zdaj za njo lepo urejeno parkirišče. Toda te novosti tako in tako ne bi bila mogla izkoristiti, ker je bilo čisto polno.

Še eno spremembo sva opazila. Pod Jelenci je del poti speljan drugače kot prejšnjikrat – nekoliko več po cesti. Morda so jo preusmerili zaradi podrtega drevja. V zavetišču sta kot vedno dežurala dva člana PD Gorenja vas. Eden nama je z veseljem pripovedoval o zgodovini zavetišča in še posebej ponosno, da ne pripada več Hajnriharju (Fran Hajnrihar je bil gozdni veleposestnik), ampak je lastnik PD Gorenja vas. Pot čez sedelce do koče pa je nespremenjena. Zaradi obilice snega je bil gozd prav pravljičen, poln razkošnega okrasja in zanimivih prikazni. Toda ko sva stopila iz njega, sva bila že drugič v teh letih razočarana: Blegoša ni bilo videti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kljub temu in kljub hudemu mrazu sva se odpravila na vrh. Srečevala sva premrle smučarje, krpljarje in pohodnike. Bolj ko sva se bližala cilju, bolj je pihalo in zgoraj me je kar prestavljalo. Samo za trenutek se je pokazalo bledo sonce in razgleda ni bilo nobenega. No, ko sva se vračala proti koči, sva bila vendarle za nekaj trenutkov deležna prizorov, ki se jih vsako zimo veseliva, čeprav brez sonca niso bili tako lepi.

Pa naslednjo zimo, če prej ne!

Slap Cuc in Riherska hojka

Greva za spremembo na kratko dopoldansko, sva se odločila natanko pred mesecem dni in sklenila prečrtati eno izmed vrstic na najinem »rumenem seznamu«. V Podvolovljeku sva že večkrat opazila kažipote za Rihersko jelko, slap Cuc in Rogatec, ki kažejo čez most na drugo stran Lučnice, pa sva se vedno peljala mimo, ker so naju načrti vodili drugam. Tokrat sva jim sledila in parkirala pod domačijo, na zemljevidu zapisano kot Rihar, onkraj potočka, ob katerem se na zemljevidu vleče napis Rogačnikov graben (na spletišču Slapovi Slovenije tudi Riherjev ali Riherski graben). Ko sva se preobuvala, je gospodar prišel nakrmit živino v bližnji hlev, pa sem stopila k njemu in povprašala, kako se pri njih reče po domače. »Riher,« je bil odločen, »čeprav na zemljevidih piše Rihar.« In preden sem zastavila naslednje vprašanje, je povzel kar sam: »Na zemljevidih tudi piše Rogačnikov graben, ampak pri nas tej vodi nihče ne reče drugače kot Potok. Saj tudi ni jasno, ali je prav Podvolovjek ali Podvolovljek.« (V Sidartini knjižici Slapovi res piše Podvolovjek, povsod drugod – če izvzamem splet, ki ni popolnoma zanesljiv – pa sem našla Podvolovljek.) Bil je tako prijazen, da mi najbrž ne bi bilo treba vprašati, ali je kaj narobe, če parkirava na njegovem svetu, a se mi je zdelo, da se spodobi. »Pa prav nič!« je bil pričakovani odgovor.

Nad »parkiriščem« naju je pozdravljal Veliki Rogatec (tu se začne ena izmed markiranih poti nanj), v daljavi na levi pa se je pretegovala Raduha. Povzpela sva se po travniku in kjer se kolovoz konča, ga prereže droben potoček. Onstran njega je svet razrit, a se kmalu uredi v travnato pot, ki vodi v gozd. Midva sva nekoliko pred koncem kolovoza zavila levo mimo kupa drv po pobočju, razrezanem s traktorskimi kolesnicami. Na razcepu naju je pričakal kažipot Slap Cuc (desno) in ko sva mu sledila, se je ta (desni) krak takoj spet razcepil. Razriti traktorski kolovoz se nadaljuje navzgor, rdeč kažipot brez napisa pa spet usmerja v desno po lepšem travnatem kolovozu v gozd. Po brvi sva prečkala potoček in še en rdeč kažipot brez napisa naju je usmeril desno. Pot je označena tudi s knafelčki. Povzpela sva se pod skoraj navpične skale nad ozko skalnato strugo, v kateri se je penila voda. Domnevam, da so to Riharjevi slapovi, kakor jih imenuje Sidartina knjižica.

Nad to tesnijo je kolovoza konec in nadaljevala sva po stezi. Ko sva zavila desno po (prvi) brvi čez strugo (to je prva pot k slapu), sva se ločila od označene poti na Rogatec. Na drevesu sva opazila ostanke rdeče barve, a najverjetneje le zato, ker sva v vodniku PZS Kamniško-Savinjske Alpe brala o obledeli puščici (zdaj si niti te oznake ne zasluži več). Od tu naj bi bila »uradno« nemarkirana pot označena z rdečimi krogi, a prvega sva opazila šele čez več kot 10 minut. Drobnejše drevje je polomljeno ležalo po gozdu; Riher je res omenil neurje, ki jim je odneslo celó cesto. Nekoliko nerazločna pot se odmakne od potoka na levi. Skale so poraščene z mahom, najbrž zaradi obilice vlage. Prečkala sva strugo na levi, onkraj katere se pot razcepi: desni krak se strmo vzpenja proti skalam, levi pa se rahlo spušča proti naslednji strugi. Z razcepa se že vidi slap. Vodnik svari pred zdrsom, a to neoznačeno pot opiše kot nezahtevno, knjižica Slapovi pa celo kot zahtevno. V resnici je zelo ozka, nekoliko visi in čeprav k sreči ni bila ne poledenela ne zasnežena, je bila spolzka zaradi vlažnih korenin. Levi krak naju je pripeljal na ograjeno razgledišče, s katerega je lep pogled na slap Cuc. Lep je tudi od spodaj, od vznožja (na približno 600 m). Tam je videti drugo pot k slapu, ki priteče z leve. Cuc je po različnih virih visok 60–65 m in tudi o številu stopenj se ne strinjajo (dve ali tri). Nad njim je 15-metrsko slapišče z dvema izrazitejšima skokoma.

 

Vrnila sva se ne razcep in se začela vzpenjati proti skalam. Videla sva sledove gorskih koles. Med golimi vejami so se nama ponujali pogledi na Dleskovško planoto in Raduho nad Podvolovljekom. Mimo še enega ograjenega razgledišča nad grapo, po kateri teče Cuc oziroma Potok, sva se povzpela na naslednjo uravnavo, od tam pa sva napredovala vzporedno s pobočjem. Potka sitno visi; gazila sva po debeli plasti odpadlega listja in žira, zato sva jo ponekod komaj slutila, redki ostanki rdečih krogov pa nama niso bili ravno v pomoč. Prečkala sva nekaj grap in onstran ene sva na smreki poleg zelo obledele puščice nazaj stežka razbrala napis Potoki, napisa, ki spada k puščici naprej, pa ni več mogoče prebrati: morda Bra... in Rog... (to je najbrž ostalo od Rogatec). Čez čas sva zakoračila kar naravnost navzgor po zelo strmem grebenu med potokoma. Rdečih krogov je bilo nekaj več, a sva jih venomer izgubljala in nazadnje dokončno izgubila. Tako ne znam zares opisati, kako sva dosegla gozdno cesto, ki se tam konča. Zavila sva levo, kjer se cesta prelevi v kolovoz (morda tudi slabšo ali nekdanjo gozdno cesto). Čedalje lepše sva videla Veliki Rogatec. Tu in tam je bila kaka zaplata snega. Iz desnega brega bode nekaj skalnih igel. Za ovinkom je konec tudi kolovoza in zagrizla sva v gozdnati breg. Potka se brž razcepi: levi krak se rahlo spušča, desni pa se vzpenja. Odločila sva se za slednjega. Na naslednjem razcepu se desni krak nadaljuje navzgor proti prevalu Kal (med drevjem sva videla bivak), levi pa se spusti k še eni gozdni cesti, spet na njenem koncu.

Ko sva se nagledala Ojstrice in njenih sosedov, sva se odpravila po cesti. Ob njej sva opazila puščico, čez čas pa sva zagledala na drevesu na levi dve obledeli in že čisto razvlečeni markaciji. Te oznake gotovo vodijo na Kal. Oprezala sva za markirano potjo iz Luč na Rogatec, ki naj bi pritekla na cesto z leve. Prišla sva do kažipota Riherska jelka 10min. Majceni in (pre)veliki knafelčki ter rdeč kažipot brez napisa so naju v »predpisanem« času res pripeljali do Riherske hojke (1065 m), kakor piše na tablici Zavoda za gozdove Slovenije, Območne enote Nazarje (»najdebelejše izmerjeno drevo iglavec v območju«, prsni obseg 560 cm, premer 178 cm, višina 27 m, ocenjena starost 250 let). Podatki o njenem obsegu so precej različni: 585 cm (vodnik), 560 cm (poleg tablice pri jelki tudi www.slovenia.info), 550 cm (Slovenija – Turistični vodnik, Wikipedija), visoka je »prek 20 m« (vodnik) ali »več kot 27 m« (www.slovenia.info), stara pa »več kot 250 let« (www.slovenia.info). Sicer še vedno mogočno drevo je zelo okleščeno, vrh pa se je zaradi strele posušil.

Od jelke sva se odpravila za Knafelčevimi markacijami (smer Luče), ne za rdečimi krogi, in prečkala grapico. Skozi drevje se je že videla Riherjeva domačija. Pot je večinoma mehko postlana z iglicami, treba pa je paziti na korenine in češarke. Speljana je v ključih. Sčasoma postane zelo strma. Markirana je bolj na redko (na zemljevidu PZS ni narisana kot označena) in ker je nerazločna, terja nekaj pazljivosti. Spuščala sva se po grebenu med grapama. Najprej sta se na levi zlila dva potoka, nato pa se je njuna grapa združila še z desno. Čez skupno je kmalu zatem postavljena (druga) brv na poti proti Cucu; na oni strani sva videla zeleno-belo markacijo na drugi poti k slapu (bolj uhojeni od prve). Ostala sva na svojem bregu. Prečkala sva dva pritočka in se povzpela v desno, proč od potoka. Pot je bila zelo blatna in strma. Slabih 10 minut za drugo brvjo sva pri prvi zašpilila klobaso in se vrnila k avtu.

Izlet je bil zelo prijeten, seveda pa se je »kratka« dopoldanska popolnoma ponesrečila: ko sva k trem uram in pol čiste hoje prištela tavanje in postanke, je zneslo dobrih pet ur. Brez malice seveda. Kako se nama je mudilo kuhat!