Letošnji Blegoš

Na Blegoš greva najraje pozimi. Dosedanjim obiskom iz Volake, Leskovice, Zalega Loga in Robidnice sva prejšnjo nedeljo (že 22. januarja!) dodala še enega. Izbrala sva ga v skoraj novem vodniku Škofjeloško in Cerkljansko hribovje (PZS 2011): iz Javorij. V Poljanah nad Škofjo Loko sva zavila desno s ceste Škofja Loka–Žiri ter nadaljevala skozi Volčo in Podobeno do Javorij. Nad gostilno Blegoš je precejšnje parkirišče.

Od šole sva sledila rumeno-zeleni markaciji levo na kolovoz, ki naju je kmalu pripeljal nazaj na asfaltno cesto. Zavila sva levo v Murave, na razcepu pa ostro desno (smer Četena Ravan). Pri prvih hišah se v levo odcepi kolovoz s pogledom na Blegoš in Malenski vrh s cerkvijo Marijinega vnebovzetja. Po njem sva prišla v gozd. Pri veliki drvarnici sva stopila iz njega in se sprehodila do hiše Podvrh 9, kjer se stakneta Loška pot in ta, ki so jo domačini označili z rumeno-zelenimi markacijami. Izza domačije vodijo tri poti; srednja je markirana, vse tri pa pripeljejo na ozko asfaltno cesto, ki priteče z leve iz doline. Po njej sva se povzpela do Gorenje Žetine 1. Na kozolcu ob cesti so tri markacije, ki usmerjajo levo na ožjo asfaltno cesto proti Gorenji Žetini 2. Od tam (in ne od številke 1, kakor piše v vodniku) sta dve možnosti: s knafelčki označena "po cesti" (začne se sicer po kolovozu, a večidel res teče po cesti) ali rumeno-zelena "mimo slapa Rancka" (po cesti še do Gorenje Žetine 2, nato pa po prijetnejših poteh). Že doma sva se odločila za slednjo.

Pri številki 2, kjer se asfaltna cesta konča, dobesedno podirajo hrib, zato sva imela težave najti nadaljevanje poti. Šla sva čez dvorišče in ob gospodarskem poslopju proti levi v gozd. Nekaj časa sva se prebijala skozi nered rastja in vejevja v slabo prehodnem jarku, nato pa spet ujela pot. Pripeljala naju je na travnik na levi strani gozda, kjer sva narobe razumela puščico na skali (opis v vodniku pa najini zmoti tudi ni odpomogel) ter se namesto levo navzdol napotila desno navzgor in znova v gozd. Tam so naju pričakale rumeno-zelene markacije, zato sva se brezskrbno vzpenjala dalje in stopila na plano na desni strani gozda. Pri nekdanjem peskokopu se svet zravna in kolovoz zavije proti gozdu na levi. Nedolgo zatem naju je lesen kažipot obvestil: desno Mladi vrh, levo pa Koprivnik. Ojej! No, tudi čez Koprivnik se pride na Blegoš ...

Čez kake pol ure sva stopila na gozdno cesto in zavila levo nanjo. Tu so se rumeno-zelenim markacijam pridružile Knafelčeve in rumeno-rdeče E7. S te ceste so lepi pogledi na Karavanke. Smerni tablici Koprivnik desno navzgor se Jani ni dal pregovoriti (tam sva že bila). Bil je tako lep dan, da je pogled navzgor, od koder so se skozi drevesne krošnje usipali sončni žarki, spominjal na poletje. Ko se je svet odprl, sva v kotanji na desni zagledala leseno hiško, v bregu nad njo pa prežo. V levo pod cesto naj bi kazal kažipot Žetina, a podrt leži na tleh (tu sva se namenila vrniti). Na koncu čistine se nama je (seveda zaman) ponujala še ena pot na Koprivnik. Kmalu sva se znašla na polnem parkirišču ob križišču na Črnem Kalu pri lovski koči in partizanskem spomeniku. Od tu sva se nekoč že povzpela na Blegoš po strmi poti.
...

Tokrat sva sledila smerni tablici Prva ravan – Blegoš, še naprej po E7. Po nekaj metrih se desno odcepi gozdna cesta, po kateri sva načrtovala vrnitev. Zložno sva se vzpenjala mimo partizanskega spomenika, od katerega je lep pogled na Koprivnik in Mladi vrh (Stari le kuka izza slednjega), kmalu pa so se zadaj med njima pokazali Stol, Vrtača in Begunjščica. Na Prvi ravni sva zavila desno v breg, kamor kaže napis Vrh, mimo bunkerja na levi in više še mimo dveh. Za vso pot do vrha sva porabila dobre tri ure. Še tik pod njim je sijalo sonce, tedaj pa nas (kar veliko nas je bilo) je zagrnil oblak in nam skril razglede. Nisva čakala, da bi se razkadilo, preveč mraz je bilo, zato sva se spustila h Koči na Blegošu (po zglajenem snegu je trajalo kar pol ure). Pogled od nje nazaj gor naju je navdajal z mešanico slabe in dobre volje: gora se je spet kopala v soncu.

Ko sva se v koči ogrela in okrepčala, sva bila odločena vendarle najti slap, ki nama je "določil" izhodišče in pot (ali se imenuje Rancka, Rancke ali Rancek, ne vem, saj ga vodnik imenuje vsakič drugače, v Slapovih Slovenije na spletu pa piše Ranški slapovi; tudi o višini sem našla sila različne podatke: od 12 do 35 m za velikega in 1,70 ali 4 m za malega). Od koče sva se mimo odcepa levo v Potok spustila po precejšnji strmini (posebno po pomrznjenem snegu je bila huda) za Knafelčevimi markacijami in pristala na gozdni cesti (tu se markacije nehajo). Desno pod njo stopnice vodijo na bližnjico, nato pa je šlo spet po cesti z razgledi na Ratitovec in Triglav s sosedi. Ob njej so tablice Zlatorogove transverzale. Na Črni Kal sva res prišla po načrtovani cesti, od tam pa ni daleč do hiške in preže, kjer se odcepi pot, ki naj bi jo označeval zjutraj opaženi kažipot Žetina. Čez začetek rumeno-zelono markirane poti leži podrto drevje. Po kratki "vlaki" sva prišla na travnik, onkraj katerega naju je čakala naslednja markacija. Kljub številnim odcepom je malo oznak; držala sva se glavnega kolovoza, razen ko nama je markacija pokazala desno navzdol po prečnem in zatem še po drugem takem levo. Iz gozda sva stopila nad Gorenjo Žetino (če boste zastavili v Žetini, morate tu vstopiti v gozd po levem kolovozu – oznake ni). Iz vasi je lep pogled na Blegoš. Na križišču nad Andrejonom (turistično kmetijo in postajo GRS) je nenavaden kažipot Slap p/Pod Rancka; ne odgovarja na vprašanje, kako se slap zares imenuje (o začetnici pa zaradi samih velikih črk lahko le ugibam). V Javorje se pride tudi po cesti, a sva upala, da od slapu ne bo treba nazaj v vas.

Sledila sva čudnemu kažipotu in kjer asfalt zavije levo, sva se spustila po markiranem makadamu. Pripeljal naju je na dvorišče Gorenje Žetine 8. V vodniku, ki opisuje pot v nasprotni smeri, piše, da pridemo najprej do te hiše in šele nato do slapu, zato sva mislila, da sva ga že spet zgrešila. Gospodinja pa naju je poslala še naprej: za hišo je nekakšen most čez grapo in po njem sva stopila v gozd. Po kratkem spustu sva stala pred čudovitim prizorom: široko slapišče je bilo ozaljšano z ledenimi stebri, stebrički in svečami, "posladkanimi" s snežnim posipom. Za plezalce v nič kaj uporabnem stanju, nama pa je bilo zelo všeč.

Res se nama ni bilo treba vrniti v vas, ampak sva se odpravila kar po zgornji (levi) poti od slapu. Po precejšnji strmini sva prisopihala do razcepa, od tam pa bolj položno v levo. S klopce na robu gozda je lep pogled na Žetino in Blegoš. Del poti je zaraščen, a ključna mesta so razločno označena z rumeno-zelenimi markacijami. Desno pod nama je šumel potok. Preden sva ga prečkala, nama je pritegnil pogled napis na steni Soteska s puščico v levo. Po nekaj korakih se je pred nama odprla kratka, a kar slikovita soteska. Onstran potoka se pot spet začne spuščati. Iz gozda, kjer sva opazila prve letošnje telohe in trobentice, sva mimo podrtije pripešačila do dozdevno zapuščene hiše Žetina 5. Pot se nadaljuje levo okoli toplarja in navzgor. Kmalu sva dosegla levi ovinek kolovoza, kjer z desne iz gozda priteče pot, s katere sva zjutraj pri skali z dvoumno puščico zavila navzgor namesto navzdol. Do avta ni bilo več daleč. Stopila sva še do cerkve sv. Tilna z napisom Emina romarska pot. V okolici je več klopc; najbrž tudi s teh občudujejo Blegoš.
...
Vrnitev od koče nama je vzela tri ure. In tudi nekaj dala: iz tiste mešanice slabe in dobre volje je izpuhtela slaba. Zaradi slapu, rožic, lepega večera ...

Letošnji Blegoš prelep in uspešen

Kar težko že najdeva kako novo pot na Blegoš. Tokrat je Jani izbral za izhodišče Potok. Skozi Škofjo Loko in Železnike sva se odpeljala proti Zalemu Logu. Pred vasjo sva zavila levo za smerokazoma Davča in Cerkno. Garmin naju je čez slaba 2 km pripeljal do smerokaza levo za Ocvirkovo domačijo. Strma in vijugasta asfaltna cesta se je končala pri Potoku 2. Kar se je nadaljevalo, je bilo še najbolj podobno zasneženemu kolovozu. Sreča v nesreči je bila, da sva »zašla« prav k domačiji s ploščo v spomin na okupatorjev požig hiše (S 46.188187, V 14.095169), v kateri je bil v letih 1945 in 1946 komite KPS za Gorenjsko. Kasneje sva jo nameravala poiskati, ker je bila na Partizanskih spomenikih (to je projekt, ki ga vodi moj študijski kolega Miran Hladnik) označena z modro zvezdo kot še ne obiskana. Razveselila sva se: zdaj bo dobila rdečo! Iz hiše sta prišla pogledat prijazna gospa, ki je bila na obisku pri tam živeči mami, in kuža z nadvse primernim imenom Medo, a kljub velikosti in kosmatosti prav prisrčno priljuden. Nisva se dala prepričati, da bi s štirikolesnim pogonom šlo tudi naprej, in sva se opremljena z napotki domačinke vrnila v dolino.

S ceste Cerkno‒Zali Log sva sledila smerokazu za vas Potok in se po 5 km pripeljala k nenaseljeni Matevžkovi hiši (tablice s hišno številko Potok 15 ni bilo) skoraj na koncu vasi. Pred gospodarskim poslopjem je bil prostor za kake tri avtomobile (S 46.181486, V 14.101182). Nekaj metrov naprej po cesti sva pri kažipotih (905 m) naprej Blegoš in Koča na Blegošu 1h 20min ter smernih tablicah, med njimi levo za Črni kal, zavila čez Fajtji potok in po nemarkirani ožji asfaltni cesti navzgor. Kar hitro sva bila najprej pri Brnu, nato pri Hribovcu. Nad domačijama je bila cesta ne le zasnežena, ampak na daljšem odseku tudi zasuta s snežnim plazom. Tik pod njim je tičala majhna hiša, ki je imela srečo, da je ni zasulo. Zlezla sva čez plaz in nadaljevala nad Šturmovo grapo. Ko je cesta zavila levo, sva grapo prečkala. Na cesti so bile vidne sledi smuči, gojzarjev, divjadi. Skozi drevje na levi sva na pobočju Smrekovnika videla štiri gamse; pasli so se na zaplatah trave, ki jih je odkril zanje očitno dobrodošel plaz.

 

Zatem sva se začela nekoliko bolj vzpenjati. Pod cesto je tičala zapuščena Primožičeva hiša. Z desnega ovinka čez kakih 40 minut je bil lep pogled proti Julijcem. Če ne bi bilo kolesnic, bi se nama bilo pošteno udiralo. Ko je cesta obšla Mali Blegoš, je zavila levo proti Črnemu kalu. Po 10 minutah se je gozd razprl in zagledala sva domačijo Čemšišar na Martinj Vrhu na zasneženem sedlu. Cesta je še kar zavijala levo proti koničastemu Koprivniku. Za nekaj časa naju je zaposlil par pisanih kalinov, ki sta se spreletavala ob poti. Potem se je drevje spet strnilo in po dobrih 10 minutah sva prispela na sedlo Črni kal (1103 m) z lovsko kočo in partizanskim spomenikom II. grupi odredov, ki se je tam zadrževala julija 1942 na pohodu na Štajersko. Kljub poledici se je nabralo precej avtomobilov.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

S Kala sva se povzpela po strmi grebenski poti mimo bunkerja, na katerem je bilo kakih 90 cm že sesedenega snega, in spomenika, katerega pomena še vedno ne poznam. To pot sva prehodila že nekajkrat. Zdelo se nama je, da se gaz ni ves čas držala markirane poti, saj nisva videla markacij. Moški z derezami se je že vračal. Ni bil pri koči in je hitel, ker je moral v službo, midva, upokojenca, ki se nama nikamor ne mudi, pa si kar vzemiva čas, je bil spodbuden. Ha, bo že videl, kaj je pomanjkanje časa, ko bo v penziji! Greben je bil slikovito zasnežen. Vsakič ko grizem kolena naravnost navzgor proti vrhu Špika (po maPZS 1522 m), si oddahnem, ko steza končno zavije desno podenj. Snežna odeja je bila posuta s kristali in ker so bili čisto suhi, so pod podplati in palicami kar rožljali in zvončkljali. Prvič sva opazila, da se za tablo Gorske straže skozi drevje že vidi koča. S Črnega kala do cilja (1562 m) sva hodila uro in 10 minut. Na Blegoševi pleši zmeraj piha, a tokrat ni bilo tako hudo kot običajno. Sonce je sijalo kot za stavo in zrak je bil čist, zato so bili razgledi res lepi. V takem čudovitem vremenu sva bila na vrhu Blegoša prvič čisto sama.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ker sva si želela še eno modro zvezdo s Partizanskih spomenikov spremeniti v rdečo, sva se spustila z vrha po nemarkirani poti na jug. Že od daleč sva videla pomolu podobno uravnavo z nekaj skalami in tam nekje naj bi bil partizanski spomenik. »V strelcih«, kakor se je izrazil Jani, sva prečesavala območje in že po dobrih 10 minutah se mi je nasmehnila sreča: na kraju s pogledom na Blegoš in na Julijce s Triglavom je iz snega kukal vogal spominske plošče. Obledeli napis je posvečen junaštvu in žrtvam Poljanske čete. Od spomenika je bil kar pravljičen pogled na planinsko kočo. Kakšno "kuliso" ima!

 

 

Nemarkirana pot se je nadaljevala desno od spomenika proti markirani, ki teče okrog Blegoša. V slabih 10 minutah sva stopila nanjo. To je pot ob Rupnikovi liniji, po kateri sva se že večkrat vračala v dolino in skoraj vsakič naštela drugačno število bunkerjev (ker tam večinoma hodiva pozimi, so skriti pod snegom). Ob ograji Leskovške planine, na kateri stoji koča, sva prišla iz gozda in po dobrih 20 minutah h koči. Od nje je pogled na Blegoš najlepši. Polknice so bile zaprte, a iz dimnika se je kadilo. Nekateri planinci (ni jih bilo veliko) so se napotili k vhodu, midva in še en par pa smo pomalicali kar v odprti lopi za kočo.

 

 

 

 

 

 

Od lope sva se odpravila skozi leso pri kažipotu (1391 m) Kal 1h. Spustila sva se čez gozdno cesto in pod njo po robu gozda. Kažipot levo Potok 1h in Davški most 2h je bil sicer vabljiv, a ker ni bilo gazi in sva imela to pot tudi v kopnem v spominu kot slabo označeno, sva se v Potok raje vrnila po daljši, spet čez Črni kal. Po približno četrt ure sva sestopila na gozdno cesto in nadaljevala desno po njej. Levo spodaj se je pokazal Potok. Knafelček je bil podčrtan z modro, znakom za dvonamenska pot, za planince in gorske kolesarje. Tudi na to cesto se je splazil sneg.

 

Kakih 50 minut od Koče na Blegošu sva bila spet na Črnem kalu in klobasa je bila zašpiljena. Zakoračila sva po cesti, po kateri sva prišla zjutraj gor. Niže se je dol grede udiralo tudi v kolesnicah. Po dobrih 20 minutah sva na razglednem ovinku šele zdaj opazila, da se z njega dobro vidi Prtovč, pogosto izhodišče za Ratitovec. Na Smrekovniku se je tokrat paslo kar enajst gamsov. Cesta je bila na novo splužena, plaz pred Potokom odstranjen. Pred Hribovcem čez dobrih 20 minut sva snela dereze. Pozornost nama je pritegnila slika na pročelju, katere osrednji lik je stal na dvorišču (prav fotografsko ga je narisal mož njegove tete). Mladi Hribovčev gospodar je bil tisti, ki je pravkar splužil cesto. Plazovi se prožijo šele zadnji dve leti, prej jih ni bilo, sva izvedela. Povedal je, da je Matevžkova hiša, pri kateri sva parkirala, pred kakimi 30 leti pogorela in da se mu zdi, da od takrat na njej ni več spominske plošče (tudi ta je bila na Partizanskih spomenikih označena z modro zvezdo, ki je zdaj postala zelena, kar je znak za odstranjen spomenik). Pred približno 15 leti so hišo prodali in novi lastnik se je navdušeno lotil prenove in dozidave, potem pa kar nehal delati. Med drugo vojno je bilo v tem okolišu devet šivalnic in nekaj skladišč zdravil, na severno in južno Primorsko pa je vozila žičnica. Čeprav se Potok zdi odročen, je v vasi menda veliko otrok; v šolo jih vozijo v Železnike. Od Hribovca do avta je bilo le še 5 minut.

Najin običaj, da Blegoš obiščeva vsako zimo, naju je že velikokrat nagradil s soncem in čudovito zimsko naravo, bilo pa je že tudi kar nekaj ponesrečenih poskusov, ki so jih pokvarili megla in oblaki. Letos se je zelo posrečil, Janiju se je celo zdelo, da najlepše doslej (bili smo 17. in to je njegova srečna številka). Pa še pri spreminjanju modrih zvezdic v rdeče (žal tudi zelene) sva bila uspešna. Res lep dan. Tako lep, da ni mogel počakati sedem mesecev, kolikor že zamujam s spletnim "dnevnikom", ampak je prišel na vrsto takoj.

P. S. 28. decembra: Ko je tole prebral Iztok Snoj, mi je sporočil, da je bil pri Hribovcu doma "njegov" Jos.