Neverjetno: zemljevidi na Internetu

Že pred časom sem slišal za spletno stran geopedia.si, jo obiskal, našel nekaj zemljevidov, ki sem jih že imel, in pozabil nanjo. Danes sem po naključju spet naletel nanjo in našel pohodniške zemljevide: na zemljevid Slovenije so dodane (neverjetno natančne) markirane poti. Res kakšna manjka, na primer pot z Rudnega polja do Vodnikovega doma (sicer pa tam v teh dneh tako ali tako ne bi rad hodil), so pa zato poti okoli Kuclja in Čavna končno pravilno narisane. Avtorjem tega projekta lahko le čestitam za odlično opravljeno delo!

Škocjan

Če se boste te dni, naveličani spremenljivo oblačnega vremena, potikali po Primorski, se odpravite še do Škocjanskih jam (izvoz Divača s primorske avtoceste, nato pa le sledite kažipotom do lepo urejenega parkirišča). Tudi če ste si jame že ogledali (drugače pa brž popravite to napako), se odpravite po prijetni krožni naravoslovni učni poti. Poleg prijetnega sprehoda po borovih gozdičkih in lepih razgledov vas v bližini sedme postaje (tam, kjer opisujejo Justinovo zvončico) čaka pravi naravni skalnjak, v katerem prav zdaj cveti neverjetno veliko netreskov, našli pa boste tudi cvetove lepega, rumenkastega in gorskega luka.

Po poteh Argonavtov

Slovencem ljube razlage legende o Argonavtih govorijo, da so se ti ustavili na Vrhniki (ki je tako dobila razlog za ladjo v grbu), Jazon pa naj bi v nemočni jezi, ker je Ljubljanica izginila pod zemljo, pustil nad njenim izvirom odtis svoje pesti. Če je to res, so imeli antični Grki precej večje pesti kot današnji, kar lahko preverite tudi v živo. Na začetku vrhniškega klanca zavijte proti jugu (oznaka za Močilnik in parkirišče) in se odpeljite do gostilne v bližini izvira, kjer lahko parkirate. Okoli Močilnika je speljana prijetna sprehajalna pot (zelo primerno za družinski izlet z majhnimi otroki), lahko pa se podate še do Retovja, do naslednjega izvira Ljubljanice.

Po sprehajalni poti nad makadamsko cesto boste po prijetno senčnem gozdu prišli do asfalta, ki z Vrhnike vodi v Mirke. Tam sledite oznakam za Retovje (najprej v desno, nato pa ves čas po glavni cesti). Če se želite izogniti asfaltu, boste zagotovo našli tudi kakšno stransko pot (nasveti bralcev s tovrstnimi izkušnjami pa bodo zelo dobrodošli). Po slabih 500 metrih se asfalt spet spremeni v široko pot, ki pripelje do mostu čez Veliko Ljubljanico. Tam se lahko po precej skriti pešpoti podate do Velikega okenca, ali pa se po udobni poti sprehodite do plezališča v Retovju in izvira Pod skalo. Do gostilne v Močilniku se boste najhitreje vrnili po isti poti, pred odhodom pa si lahko privoščite še odlično nedeljsko kosilo.

Pršivec (1761 m)

Skozi Staro Fužino se zapeljite do trgovine in takoj za njo zavijte levo, šele za ovinkom pa boste zagledali kozolček z napisom Planinski dom na Vojah. Do parkirišča ni daleč, je pa nekakšna bohinjska posebnost: lahko plačate 10 evrov za ves dan, a če boste tam manj kot 10 ur in ne veste, koliko, boste v zadregi: plačati morate namreč vnaprej, kazen za premajhno plačilo pa je menda huda.
Povzpela sva se po poti nad parkiriščem do asfaltne ceste, po njej pa do vrat in pred njimi levo po domnevno opuščeni lovski stezici, ki pa je v resnici zelo široka in uhojena. Pripeljala naju je na markirano pot (tja bi prišli tudi, če bi nadaljevali kar po cesti), ta pa na planino Vogar. Z nje sva sledila kažipotom za Pršivec. Razgledov ni prida, a tisti na Ukanc skozi globoko zev kako poldrugo uro nad Vogarjem je imeniten. Vrh pa je zelo razgleden. Dan so nama polepšali pisane rože, metulji, poskočne kobilice, ki so se oglašale kot ropotuljice, in prava forma viva odmrlih macesnov v različnih »držah«, ki so zaradi vremenskih vplivov že čisto sivi kot kamniti kipi.
Vračala sva se po precej kraškem svetu mimo Majske jame, iz katere je vel prijeten hlad, v eni manjših jam pa je bilo še nekaj snega. V Bregarjevem zavetišču na planini Viševnik sva dobila piti, v koči na Planini pri Jezeru pa jesti (ričet je bil zelo dober). Nekaj junakov se je celo kopalo v najbrž zelo mrzli vodi. Označena pot teče pod Vodičnim vrhom in se izogne istoimenski planini. Potem pa spet Vogar in po že znani poti do avta.
Jani vztraja, da je pot dolgočasna. Res ni posebno razburljiva, je pa dovolj razgibana in čisto prijetna. Zdaj ko bova mesec dni v zelo drugačnih krajih, bom naše hribe kar pogrešala, celo take »dolgočasne«. Na svidenje septembra!

Črno jezero

Pred nekaj dnevi sem naletel na vrhunec naravovarstvene ironije: umetno jezero je zaščiteno kot naravni rezervat. Črno jezero, eden od pohorskih biserov, je namreč umetno jezero, v katerem so zbirali vodo za plavljenje lesa po drčah v dolino Drave. Seveda drč danes ne uporabljajo več, ostalo pa je čudovito jezero, do katerega vas udobna položna pot od Doma na Osankarici (do tja se pripeljete po lepi makadamski cesti iz Oplotnice ali z Rogle) pripelje v dobre pol ure. Izlet bo zanimiv tudi za otroke, saj večino časa hodite po hlodih (tla v okolici so precej močvirna).

Bolj zahtevni planinci se lahko do Črnega jezera seveda odpravite tudi po bolj zavitih poteh; nanj pripeljejo markirane poti s Treh kraljev, iz Oplotnice ali s prevala Bajgot, kamor se lahko iz doline povzpnete mimo Šumika.

Na Struško (Veliki vrh, 1944 m)

Včeraj sva se odpravila na Struško. Parkirala sva v Javorniškem Rovtu nad Jesenicami, kjer asfaltna cesta zavije levo proti Pristavi, naravnost naprej pa se od nje odcepi gozdna cesta. Po tej sva se napotila mimo Doma Trilobit in umetnega jezera skozi senčni Medji dol na planino Seča. Tam sva se poslovila od sence, si pri lovski koči nekoliko oddahnila, nato pa se povzpela na sedlo Medvedjak. Markirana pot Stol-Golica teče po južnih pobočjih Struške, midva pa sva hotela že takoj na vrh, zato sva se odločila za graničarsko stezo, ki teče ob mejnih kamnih.

Najprej sva osvojila najvzhodnejši vrh Struške Zijalke, se spustila v sedelce, kjer so naju navdušili panonski svišči, ki jih doslej še nisva videla, potem pa se po grebenu povzpela na Veliki vrh. Ves čas naju je razveseljevalo obilje najrazličnejšega cvetja. Kljub vročini je bila pot prijetna, saj je prav osvežilno pihljalo. Z vrha, od koder je imeniten razgled na vse strani (še posebno lep na Golico), sva se spustila na jugozahod in po travnati grapi, posuti s kamenjem, prišla do kolovoza, zavila desno nanj, naslednja grapa pa naju je pripeljala na Belsko planino (Svečico). Tam so naju spet pričakale markacije in naju vodile po preostanku Struške do sedla Kočna. Čez Pusti rovt sva se spustila na križišče Križovec (tako zemljevid in atlas, stari in novi vodnik Karavanke pa knjižno Križevec), z njega pa po cesti proti Domu Pristava. Malo se nama je posrečilo, malo pa so nama pomagale Knafelčeve markacije (te vas skušajo nekje prepričati, da morate ves čas po cesti, pa ni treba) in oznake Naravoslovne in rudarske učne poti, ki so si naju podajale, dokler nisva prišla iz gozda, kjer so nič kaj nepričakovano »izginile«. Kar po travniku navzdol do kolovoza in po njem v vas! Lahko se povzpnete še po cesti do Pristave, a trenutno jo obnavljajo. Pri avtobusni postaji na križišču poiščite začetek markirane poti, da vam do avta ne bo treba po cesti.

Struško toplo priporočam. O njej ste v tem dnevniku lahko že brali, če se vam je bo zahotelo še po kaki drugi poti, pa posezite po izbirnem vodniku Karavanke Irene Mušič in Vladimirja Habjana, ki bo avgusta izšel pri Sidarti.

Kje je že Šit?

Če se boste na Vršič pripeljali z gorenjske strani, boste tik pred prevalom zagledali strme stene dvatisočaka, za katerega marsikdo misli, da je Mala Mojstrovka ... pa ni tako, vrh se imenuje Nad Šitom glava (in res nisem še uspel ugotoviti nad katerim Šitom naj bi bila ta glava). Do vrha vas markacije ne bodo pripeljale, zato boste na udobnih razglednih travnikih pod vrhom srečali le kakšnega alpinista, ki bo nanj prisopihal čez severno ali vzhodno steno.

A kljub temu vzpon ni zahteven: odpravite se po nezahtevni planinski poti na Malo Mojstrovko (ne čez Vratca), nato pa na prvem večjem melišču, ki ga pot prečka, poiščite dobro uhojeno stezo, ki zavije ostro v desno in vas po zložnem vzponu pripelje do melišč pod našim vrhom. Do vrha vodi množica stezic, izberite tisto, ki se vam zdi najprijaznejša, izgubiti se v lepem vremenu res ne morete. Te dni vas bodo na vrhu poleg čudovitega razgleda, mehke trave in črede ovc pričakale tudi prave preproge triglavskih rož.