Iz Skaručne na Starigrad čez Zapoški hrib

Ne zveni posebno razburljivo, kajne? Razen morebiti za kakega koleričnega ljubitelja pravopisa. Ampak na nekaterih smernih tablicah res piše Starigrad skupaj. Prva je že kmalu za mostom onkraj avtoceste v Skaručni, kjer sva si kar samovoljno podaljšala dovoljenje za parkiranje od zadnjič. Takrat te poti pod snegom ni bilo videti, v torek popoldne pa naju je nanjo opozorila samotna gaz. Zato nisva šla gledat, kam se pride, če na robu gozda zaviješ desno (ne levo proti Pirničam), ampak sva zagazila po na novo odkriti poti: četrti od leve za prostorom za piknike (kam vodijo druge, bova še raziskala). Označena je s Knafelčevimi markacijami in belo-modro-rdečimi trobojnicami (to ni tista, vrisana na zemljevidu Ljubljana in okolica; če obstaja, jo bova morala šele poiskati). Tudi zarjavele tablice z napisom Starigrad visoko na smreki prvič nisva opazila. Enkrat sva oznake za kratek čas izgubila, izgubile pa so se tudi gazi predhodnika, ki je kolovratil deloma po svoje. Morebiti je iskal manj zasnežene prehode, saj je bilo ponekod kar pol metra snega. Že na začetku sva nataknila gamaše.

Razen urnega zajca nisva videla žive duše. Zajčke je delalo tudi sonce, katerega žarki so se pretikali skozi veje dreves, večinoma iglavcev. Kljub debeli snežni odeji se nama je ponekod udiralo tako globoko, da sva stala v vodi; najbrž je v kopnem pot precej mokra. Po kakih 40 minutah sva prigazila do (domnevno – težko je reči, kaj se skriva pod snegom) gozdne ceste, ki tudi pripelje z desne iz Skaručne. Nato se je gozd razredčil in končno sva se začela vzpenjati. Spet sva dosegla cesto, onkraj nje pa sva se povzpela na greben. Tam z desne priteče pot iz Repenj, kar čez greben se pride v Dornice, midva pa sva zavila levo po dobro zgaženi, celo zglajeni grebenski poti proti smledniškemu gradu. Na počivališčih se nisva ustavljala, sva se pa pri vpisni knjigi, kjer sem ga spet polomila: vpisala sem naju, čeprav je namenjena »povratnikom«. Najbrž so me zapeljali tudi Pavčkovi verzi, ob katerih se vedno raznežim.

Tokrat sva gledala Šmarno goro bolj zviška kot zadnjič, a ravno tako pobarvano z večernim soncem. Dan je že za spoznanje daljši, jasno je bilo in »svetil« nama je tudi sneg (lune ni bilo na spregled), vendar je bilo treba pohiteti. Tik pod vrhom sva srečala sankače: očka z malčkom, starejši fantič pa se je peljal sam; če vlečeš ali neseš sanke gor, si zaslužiš hitrejši in udobnejši spust. Pod gradom sva si na hitro privezala dušo in še dobro, da se v snegu nisva povzpela prav na razvaline, kajti ko sva stala spodaj, je zaropotalo: odkrušil se je kos najvišjega zidu. Očitno ni varno riniti tja gor. K avtu sva se po svojih gazeh vrnila v dobri uri (gor sva hodila poldrugo).

Okrog divaškega letališča na Vremščico

Se vam zdi ta naslov podoben besedni zvezi okrog riti v varžet (ne vem, zakaj je ni ne v pravopisu ne v slovarju, seveda pa jo najdete v prostem slovarju žive slovenščine, imenovanem Razvezani jezik)? Upravičeno! Pot na Vremščico sva si ogledala na zemljevidu Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras, potem pa je bilo precej drugače. Parkirala sva na popolnoma praznem parkirišču pri Škocjanskih jamah. Vpisna knjiga je vložena v skrinjico v plastični škatli, ki je knjigo ubranila ne le pred vlago, ampak tudi pred mano – ni mi je uspelo izvleči. Včeraj je bil primeren dan za ogled, saj je v jamah za ta čas prijetno toplo (12 ˚C), a imela sva druge načrte. Pa drugič: pred stavbo so informativne table za Divaški kolesarski krog, Brkinsko sadno cesto, Učno pot Škocjan, izletniške in turistične kmetije ... Prodajajo tudi turistično karto Regijski park Škocjanske jame (1 : 6000), a zjutraj sva bila še prezgodnja, ob vrnitvi pa prepozna, da bi jo lahko kupila.

Za restavracijo se začne pot, ki je sprva učna (2 km) in planinska (na Vremščico tri ure in četrt). Z razgledišča se ponuja slikovit pogled na Veliko dolino ter na Reko in cerkev sv. Kancijana na prepadni skalni gmoti nad njo. Učna pot je kmalu »odšla po svoje«, midva pa sva se odpravila proti Gradišču pri Divači. Na tamkajšnjo asfaltno cesto sva zavila desno, da sva si ogledala cerkev sv. Helene, a le od zunaj (za ključ do imenitnih fresk bova prosila v hiši št. 1, ko bo to na vrsti). Potem sva se držala markacij in kažipotov PD Sežana, katerega markacisti so se zelo izkazali. Po zemljevidu naj bi bila že pred divaškim letališčem v Ležeškem Gabrku zavila desno, a ni bilo tako. Šla sva mimo letališke zgradbe, kažipot onkraj čistine na robu gozda pa je na najino presenečenje kazal levo, tako da sva svojemu cilju, bleščečemu se v snegu in soncu, pokazala hrbet. Še kar nekaj časa je trajalo, da so naju markacije pripeljale do nizkega predorčka pod železnico. Na oni strani sva se kmalu znašla na poti iz Senožeč, ki naju je pripeljala na križišče, na katerem sva v smeri proti železnici opazila sumljivo sled – najbrž zbrisane markacije. Kaj pa, če je tole ...?

Šele po skoraj poldrugi uri hoje pretežno po ravnem sva se začela zares vzpenjati. Med posameznimi drevesi, ozaljšanimi z zimskim okrasjem, sva po čedalje debelejši snežni odeji gazila proti grebenu. Nekoliko pod njim sva zaradi snega in bleščave prezrla markacijo in ga tako dosegla nekoliko na pamet, a brez skrbi, saj je bilo pod novim snegom ponekod opaziti udrtine starih gazi. Ko sva greben prestopila, sva na drugi strani kmalu ujela markirano pot. Tam zgoraj sta veter in sneg drevesa popolnoma oblekla v ledene oklepe in tako skrila nekatere markacije. Pomagale so nama sledi poznavalcev. S te strani pot ni tako prometna (že spet sva si izbrala najdaljšo in najmanj obljudeno), zato gaz ni utrjena, ampak se nama je bodisi udiralo do kolen v celec bodisi sva »padala« v globoke stopinje predhodnikov. Na odprtem naju je burja precej zdelovala, mene tudi kar malo prestavljala. Zadnja strmina je bila otežena še z razlomljenimi in na novo zamrznjenimi kosi poledenelega snega. Na Vrbanovem vrhu (1027 m) nisva bila sama, saj jih je kar nekaj prišlo gor po drugih poteh, posebne gneče pa ni bilo. Čeprav brez rož in pikapolonic je bila včeraj Vremščica verjetno najlepši kotiček na svetu (priznam: to lovoriko bi nadela kateremukoli podobno čudovitemu kraju, kjer bi se imela lepo).

Po isti poti sva se vrnila do križišča, kjer sva gor grede opazila zbrisano markacijo, se napotila v smer, ki jo je nekoč kazala, in kmalu zagledala zid ob železniški progi, na katerem se še vidi napis Vremščica. Najbrž so zato prestavili planinsko pot: prečkanje proge na nezavarovanem »prehodu« je prenevarno. Še ena zvezdica za sežanske planince! Onstran proge sva obhodila letališče po vzhodni strani (stara pot ni bila tako prijetna, kot je nova) in se po že znani poti vrnila k avtu. Parkirišče je bilo polno in na učni poti sva srečala precej sprehajalcev. Ob treh je bil zadnji včerajšnji ogled jame in so si najbrž nekoliko podaljšali prijetno popoldne.

Prešernov dan bodi res naš dan

Kaj reči o Prešernu v planinskem dnevniku? Mož ni bil hribolazec in še ko je pel o Šmarni gori, je imel v mislih čisto druge stvari. Meni je pri srcu že iz (davnih) šolskih dni, ko marsičesa, kar nam je povedal, še nisem razumela. Povsod ga jemljem s seboj, tudi v hribe in še posebno v tujino, saj smo njegovo misel, naj nas meje ne ločujejo, sprejeli za slovensko himno. Tudi ondan na avstrijskem Geissbergu, po naše Kozjaku ali Ovčjem vrhu, je bil z mano, zato je nastala tale pesem:

Prostost

S Kozjaka razgled se razpira
in žarek nasmeh mi ogreje.
Ne vidim, ne čutim več meje,
še križa ne vidim. Zaveje
prostost kakor veter, odstira
oblake, meglice in sence,
ostrino besed Kreuz in Grenze
omili in tudi Slovence
pozdravi in sŕca odpira.

Tavanje po markirani poti

Ta konec tedna se je razgibalo le telo, saj je bilo treba kidati sneg, za dušo pa ni bilo prida poskrbljeno, ker nisva bila prosta. Za to klavrno stanje se teden ni odkupil niti s pošteno ta kratko popoldansko. Bila je bolj sprehod, a po svoje zanimiva: pristala sva pod hribom, ne na njem, in to ne pod tistim, ki sva si ga izbrala za cilj. Odkrila pa sva novo označeno pot, ki se ne ujema z zemljevidom Ljubljane in okolice in katere drugi konec bova še poiskala.

V Vodicah sva zapeljala proti Skaručni. Za tamkajšnjo okrepčevalnico Jur se v desno odcepi ozka asfaltna cesta in se konča pri avtocesti, pod katero so si stanovalci zadnje hiše uredili drvarnico. Gospodar nama je dovolil parkirati na svojem (sosedovo »ozemlje« nama je odsvetoval!). Kakor je opisal pot, bi morala teči tako kot rdeča črta na zemljevidu. Odpravila sva se pod avtocesto in na drugi strani čez most, onstran njega pa so naju pri prostoru za piknike čakale tri neoznačene poti (domačini naju na taka presenečenja navadno ne pripravijo in tudi tokrat ni bilo drugače). Poskusov in napak na (pre)številnih razcepih ne bom opisovala; Janija navadno jezijo, jaz pa se raje veselim prelesti zasneženega gozda. Nazadnje sva zakoračila po srednji (malo v levo in nato desno). Na prvem razcepu sva »po posluhu« izbrala desni krak. Po 10 minutah je na robu gozda z desne pritekla še ena pot; levo in desno kažeta rdeči puščici in obe smeri sta markirani. Zavila sva levo, po mostu prečkala Mlako in mimo odcepa, označenega z rumenimi L, nadaljevala do križišča pod daljnovodom. Tam sva na desni zagledala hiše; postalo nama je jasno, da sva zgrešila odcep proti Smledniku in da se bližava Pirničam. Z(a)motile so naju markacije, ki jih po zemljevidu proti Pirničam ne bi smelo biti. Na cesto sva prišla prav pri tabli za konec Spodnjih Pirnič. Kako najti začetek (sicer očitno markirane) poti v Pirničah je uganka, saj ni označen.

Starega gradu nad Smlednikom tako nisva videla, sva pa zato stala pod Šmarno goro, rdečkasto ožarjeno s poslavljajočim se soncem. Mračilo se je in mraz je že pritiskal, ko sva se po slabih dveh urah vrnila k avtu. Prezračila sva se pa le.

Moje pesmi pri sevniških planincih

Sevniški planinci se srečujejo vsak torek. »Navadna« torkova srečanja so tako imenovane planinske urice, enkrat na leto pa srečanje ni čisto navadno in tistemu rečejo planinski večer. Tedaj se zberejo v prostorni Kulturni dvorani ob zanimivem in bogatem programu. Taka prireditev je bila ta torek (predstavila jo je tudi novomeška TV Vaš kanal - prispevek o sevniških planincih se začne na 15. minuti Posavskega obzornika 11. februarja*); tokrat so medse povabili tudi mene in moje pesmi. Med prizadevnimi in prijaznimi ljudmi sem se dobro počutila, prav tako dobro pa so se počutile moje pesmi v družbi lepih fotografij Vinka Šeška in prijetne glasbe, ki jih je tiho spremljala.

Hvala za povabilo in prijazni sprejem!
* Dopolnjeno 13. 2. 2010.

Tavanje okoli Slavnika

Včeraj sva se namenila na Primorsko po sonce. Ker je tam »vse prenizko« in ker sva bila »že povsod«, je bilo težko izbrati. Pa sva šla na Slavnik, ker štrli čez tisoč (1028 m), ker tam že sedem let nisva bila in ker sva na Zaplana.net našla tudi opise poti, po katerih še nisva hodila (poznala sva le dve iz Podgorja). Za izhodišče sva izbrala Markovščino. Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu Kozina in sledila kažipotom za Hrpelje, potem pa je šlo naravnost do Markovščine. Nerada parkirava pred gostilnami, v katerih nič ne pustiva, a gospodinja, ki je pometala dvorišče bara Dimnice čisto na začetku Markovščine, je bila tako prepričljivo prijazna, da nama ni bilo nič nerodno.

Po asfaltni cesti sva odpešačila do odcepa levo proti Slivju in jami Dimnice (tja bo še treba jeseni, ko imajo v Slivju – se razume – češpove dneve, ko bova že tam, pa še kak bližnji hrib), nasproti katerega se začne markiran kolovoz na Slavnik (Knafelčevim markacijam delajo družbo rumeno-rdeče E 6 in rumeno-modre Poti kurirjev in vezistov NOV). Opisu na Zaplana.net bom dodala le nekaj namigov in svaril, potrebnih v snegu, ko marsikatere oznake in celo poti ni videti (čeprav je bilo včeraj na Slavniku veliko ljudi, iz Markovščine ni bilo nobene gazi), da ne boste izbrali napačne poti »čisto povsod, kjer je mogoče«, kakor midva (to je Janijeva izjava; pri takih stvareh rad pretirava, ampak nekajkrat sva res nekoliko tavala – kakor se za tale dnevnik navsezadnje spodobi).

S kolovoza iz Markovščine je treba zaviti desno po kake četrt ure (prva markacija, ki je gledala iz snega, je bila tako daleč od odcepa, da je nisva videla, zato sva odšla predaleč). Ta kolovoz (kolesnice so bile sitno poledenele) naju je res pripeljal na asfaltno cesto. Po napotkih sva čez dobrih 100 m (200 korakov sva naštela nazaj grede) zavila desno, a pot ni bila ne ozka ne strma. Ko jo je presekala poseka z elektrovodom, vrh katere sva zagledala transformator in za njim streho (sv. Roka, kakor se je izkazalo pozneje), se nama je posvetilo, da nisva na pravi poti. Vrnila sva se na cesto in nadaljevala po njej (še 250 korakov) do ozke planinske poti desno, ki naju je brž spravila k sv. Roku v Skadanščini. Pot skozi vas je odlično označena in tudi na razcepu kmalu po koncu asfalta nama je bilo razločno ukazano desno, odtlej pa je bila gaz tako temeljita, da zasneženih markacij sploh nisva pogrešala. Kar nekaj planincev sva prehitela, si na cesti, ki jo je treba prečkati, privoščila prvi čaj in nato brez težav prilezla na vrh. Sonce je veselo sijalo z brezoblačnega neba, vendar je bilo spodobno mraz, na vrhu pa me je še pošteno zlasala burja, mi ogrizla nos in ušesa, a tudi prezračila glavo. Med številnimi obiskovalci Slavnika je bilo precej gorskih kolesarjev. Le kako jim uspe?! Za fiziko sem bila vedno precej trde glave ...

Vrniti sva se hotela čez Mala vrata. Ponovila sva Ivanovo napako in si »ogledala« lovsko kočo (»tolažilna nagrada« – bogato rastišče rož – je tokrat seveda umanjkala), ker napotek »na prvem razcepu levo« v snegu ni deloval. Pravokotno levo je treba še pred rdečim kažipotom za Podgorje, proti velikemu košatemu drevesu in desno okrog njega v gozd. Tam je ravno še kukal iz snega napis Žabnik. Pot naju je vodila skozi pravljični gozd. Žled je upognil čeznjo veje. Ni bilo mogoče mimo, ne da bi se jih dotaknila, in takrat so nežno zazvenele. Kar so bili zame čarobni zvončki, pa so bili za drevesa navčki – vsepovsod so ležale odlomljene veje in tudi marsikatero tanjše drevo. Markacije so naju vodile po zasneženi cesti in levo z nje na stezo do pravokotno zlomljene rdeče črte, ki je velevala desno na cesto, katere rob sva že videla, potem pa nisva našla nobene oznake več, zato se nama je zdelo varneje nadaljevati po cesti. Na mestu, kjer sva si zjutraj privoščila prvi čaj, sva si zdaj zadnjega in se po že znani poti vrnila v Markovščino.

K soncu

Danes zjutraj je vztrajno metlo, česar po napovedi, da bo občasno snežilo, nisva pričakovala. Prva misel je bila: še dobro, da sva šla v hribe včeraj! Najprej je bil načrtovan Kum. Potem je Lola (ena udeleženk »sestanka« v hribih) spremenila načrt v Blegoš, ki da je pozimi »pravi cuker« (res je in nazadnje se nama je vremensko izjalovil, zato nisva preveč protestirala). Nato je v petek zvečer urgentno sporočila, da bo v sredogorju oblačno (napoved je bila do 1500 m), zato predlaga Lipanco in Mrežce. Kot samotarja nisva vajena takih »usklajevanj«, ampak sva se prilagodila. Na Lipanci sva že bila in sva hotela tja vsaj po kaki novi poti. Prebrala sva, da je tista z Rudnega polja odlično označena, kar je v snegu precej važno, pa sva se odločila zanjo.

Pokljuški gozdovi me vedno navdajo s spoštovanjem in občudovanjem; med visokimi smrekami, odetimi v snežno belino, se počutim slovesno kot v svetišču. Parkirišče na Rudnem polju se je šele začelo polniti. Tekaške proge so bile vzorno steptane. Podala sva se proti snežnemu stadionu in pred njim pri grozdu kažipotov (med njimi tudi Lipanca 2 h) desno. Povzpela sva so po desnem robu smučišča Viševnik, dosegla gozdno cesto in nadaljevala desno po njej. Ves čas nisva videla niti ene markacije, le en kažipot, ki naju je odvrnil od odcepa levo, zaprtega z zapornico, in še enega pred peskokopom, ki je tudi kazal naprej po cesti. Do peskokopa je bila cesta lepo steptana za smučarje, od tam pa je bila po njej potegnjena le ena smučina, tako da sva gazila kakih 40–50 cm globok sneg. Vse belo in tiho. Ko sva prišla do križišča, s katerega je desno 4 km do Šport hotela, je bilo očitno, da sva zgrešila odcep levo proti Lipanci, zato sva sklenila nadaljevati levo do partizanskega spomenika Pri rupah. Do tja sva hodila uro in četrt. Tedaj je bilo konec samote in miru. Od množice parkiranih avtomobilov se je vzpenjalo precej planincev in od priključka poti od Šport hotela sva hodila že v procesiji. Pot od Medvedove konte pa ni bila uhojena. Čez tričetrt ure na Lipanci o napovedanem soncu ni bilo ne duha ne sluha, čeprav je Blejska koča na 1630 m.

Večina je zavila desno proti Debeli peči, midva pa sva se namenila na Mrežce (1966 m). Pot je dobro zgažena. Četrt ure nad kočo sta dve možnosti; odločila sva se povzpeti po strmejši desni poti in se vrniti po položnejši levi. Šele zelo blizu cilja se je pokazalo sonce in dalo Loli prav (sva priznala). Nad goro so se spreletavale kavke. Nenadoma sva na vršnem pobočju zagledala tri: Lolo in Anko, ki sta se sončili in malicali, ter še eno neznanega imena, ki je skakljala okoli njiju in iztegovala lačni kljun. Srečanje je bilo veselo in soglasno smo sklenili, da sta Lolin in Ankin božični Kilimandžaro ter naša skupna poletna Kamčatka sicer imenitna, a nikjer ni tako lepo kot v naših hribih. Razgledi z vrha so bili prelepi in brez dvoma so se jih veselile tudi številne pike, ki smo jih videli na pobočjih in vrhovih Debele peči in Viševnika. Dolina pa je bila eno samo megleno morje.

Ko sva se vračala, sva naletela na znanko iz gimnazijskih časov. Tako kot vse, ki sva jih srečevala, jo je zanimalo, ali je na vrhu sonce. Lahko sva jih razveselila. Vrnila sva se po isti poti, ker položnejše nisva našla. Zaradi srečanj z znankami sva se ravno pogovarjala, da manjka samo še Luka, na katerega sva v hribih v zadnjem času naletela že dvakrat, ko naju je nekdo poklical izpred koče. Luka! Z Andrejo sta bila namenjena po svoj košček sonca na Debelo peč. Koča je bila nabito polna in ričet natanko tak, kot slovi: odličen. Tema »sestanka« z Lolo in Anko, ki sta se nama pridružili pri posladku, pa ne sodi več v ta dnevnik.

Pri rupah so vsi posedli v avtomobile, midva pa sva odpešačila po svoji mirni poti do omenjenega križišča in od tam po gozdni cesti v smeri Šport hotela, ki naju je pripeljala na glavno cesto. Med hojo poldrugi kilometer ob asfaltu sva se ogibala parkiranim avtomobilom; očitno je bilo rekreativcem sicer veliko parkirišče premajhno, toliko jih je prišlo na Pokljuko. To je res raj zanje.

Kadar se na poti v hribe ali iz njih peljeva skozi Bled, se ustaviva zaradi znamenitih kremšnit. Tokrat pa sva se prvič še zaradi enega, precej žalostnega razloga. Janijevemu sodelavcu Mladenu sva šla prižgat svečko. Zelo mlad je odšel – kdo ve koliko neizpolnjenih želja je odšlo z njim. Za eno pa vem: stopiti na zasneženi vrh zimskega Triglava. Tudi na to sem mislila, ko sem z Mrežc gledala proti vrhu Očaka, pod katerim se je razločno svetlikala streha doma na Kredarici.