Kje so tiste stezice: Od Volake do Leskovice

Že večkrat, ko sem hodil iz Volake na Blegoš, sem razmišljal o stari poti, ki naj bi (tako trdijo vsi zemljevidi) povezovala Volako in Leskovico. Če bi radi preizkusili svoje orientacijske sposobnosti, jo poiščite tudi vi ... takole gre:

• Odpravite se po markirani poti iz Volake proti Blegošu.
• Za prvim travnikom se v levo (rahlo navzdol) odcepi kolovoz (na istem mestu je pod markacijo puščica v desno), ki vas pripelje do potoka (Volaščice) globoko pod vami.
• Ko boste začeli razmišljati, kako prečkati potok, ta v bližini ostankov zidu (mlin?) nenadoma ponikne, po kamnih se odpravite v levo in prečkate strugo potoka.
  
• Do sem je kolovoz dobro viden, zdaj pa morate poiskati komaj vidne ostanke steze na desnem (v smeri hoje) robu grape, ki je skoraj pravokotna na potok.
• Po dobrih 100 metrih vzpona pot zavije v desno, po krajšem strmem vzponu skozi gozd (kjer postane steza bolj vidna) se znajdete na robu travnika pod kmetijo Gartner (ki jo že vidite nad seboj).
• Krajši vzpon po robu travnika vas pripelje do kolovoza, ta vas v levo odpelje skozi gozd in nato čez travnike do cerkve sv. Urha v Leskovici.

Do izhodišča se lahko vrnete po isti poti ali pa naredite krog po markiranih poteh proti vrhu Blegoša.

"Na oblo plešo Blegoša"

»Tja, kjer razgleda ne zastira nič več. Na oblo plešo Blegoša, prepoznavnega od vsepovsod,« je zapisal Marjan Bradeško v letošnji Mohorjev koledar. Blegoš je vedno privlačen, za naju posebno pozimi. Letos je kazalo že slabo, pa se je navsezadnje vendarle (bolj ali manj) posrečilo.

Zadnjo februarsko soboto sva si za izhodišče izbrala Volako. V Škofji Loki in Gorenji vasi sva sledila kažipotom za Žiri. V Hotavljah sva zavila desno proti Leskovici, spet desno mimo tovarne Marmor in kamnoloma, nato pa levo proti Čabračam in Volaki. Pri mostičku čez Volaščico je treba desno (ne levo v Debene in Studor), na koncu doline pa se cesta razcepi v dva kraka. Na levi pri hišah je parkirni prostor ob mostu čez Volaščico. Na stavbi, ki je videti kot garaža, sta markacija in smerna tabla za Jelence in Blegoš.

 

Sledila sva puščici in pri hiši Volaka 30 pod čebelnjakom zavila v gozd na slabo gozdno cesto. Prva markacija se je pojavila šele čez kakih 200 m. Pod cesto je šumela Volaščica. Na desnem ovinku se je levo odcepil najin kolovoz, ki se je nato zožil v stezo. Po pol ure naju je napis na skali obvestil, da je do Blegoša še uro in četrt, kar se računsko nikakor ne ujema s podatkom, da je iz Volake do tja dve uri in pol (sem kaj narobe razumela?). Takoj zatem sva prestopila kovinski mostič. Začelo je snežiti, da sva si morala pokriti glavi in nahrbtnika. Korenine in skale so bile poledenele, pod nogami je kar hrustalo. Za nekaj časa sva zapustila pravo pot, da sva obhodila podrto drevje. Gazi so pričale, da nekdo pred nama tudi sicer ni vedno sledil markacijam. Ob kamniti in koreninasti stezi je čemel možic, ki mu je sneg že pobelil glavo. Ne vem, zakaj se možicev vedno razveselim, celo kjer niso nujno potrebni.

 

 

Čez slabe pol ure sva prispela do mesta, kjer bližnjica preseka ovinek nečesa, kar je široko kot gozdna cesta, a razrito kot vlaka. In že sva bila pri Ogradah, kjer se pot iz Volake združi s tisto iz Leskovice. Ta je bila dosti bolj zgažena kot najina. Nekateri so se pripeljali prav do tja. Od Ograd sva zavila v desno, kamor je kazal kažipot brez napisa (nazaj Leskovica 35min). Po mostičku čez jarek sva se povzpela v gozd, kjer je bilo še veliko nepospravljenega lesa. Spet sva dosegla cesto in čez čas na levem ovinku zavila z nje navzgor na kolovoz. Medtem ko sva pila čaj, so naju prehiteli trije planinci, dva pa sta nadaljevala po cesti; za tako vreme kar veliko prometa. Tudi kolovoz se je razcepil in spet je bil pravi levi krak. Voda je tekla kar po poti in prestopila sva precej deroč potoček. Ko sva čez pol ure gozdno cesto prečkala naslednjič, sva se na drugo stran povzpela po stopnicah, ob katerih piše, da je do Jelencev še 15 minut.

 

 

Iz zavetišča gorske straže na Jelencih (1185 m) se je kadilo, a nisva vstopila. Nad kočo sva v kake četrt ure štirikrat prečkala gozdno cesto. Na novem snegu je precej zdrsavalo. Od nekoga, ki je pritekel z desne, sva bila deležna zelo prijaznih, čeprav nič kaj hribovskih pozdravov: Jani »Lepo pozdravljeni!« in jaz »Pozdravljena, dama!« Hm. Po desni sva videla sestopati še druge, a midva sva se držala markacij. Šele ko so zavile bolj levo, kjer je bil celec, sva se oprijela gazi. Četrt ure nad Jelenci sva dosegla sedlo s kažipoti in kolesarsko skrinjico. Zavila sva desno in mimo zapornice v 10 minutah prispela do koče (1391 m). Že med potjo je bilo precej megleno, tu pa gosta megla!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Četudi je Blegoš prav negostoljubno tiščal glavo v bel oblak, sva se odpravila še na vrh (1562 m). Zadnji del poti je v snegu in mrazu navadno precej naporen, zato sva si že pri koči nadela dereze. Storila sva prav: šlo nama je dosti bolje kot drugekrati. Ni bilo prvič, da nisva imela nikakršnega razgleda, a mraz je bil znosen, ker ni preveč pihalo, in umetnije, ki jih napravi zima, so bile lepe kot zmeraj.

 

 

 

Ko sva se vrnila h koči, se je Blegoš vendarle nekoliko razkril. Na toplem sva si privoščila kosilo. Jani je imel prevelike oči in je komaj zmogel dva kosa ocvirkovice. Bilo je prijetno kot vedno, pa saj v okolju in družinam prijazni koči tudi mora biti. Razpoloženje je bilo še vedrejše, ker je bil po prvi seriji Peter Prevc (že spet) prvi.

 

 

Vrnila sva se po isti poti, le da tokrat do Jelencev ves čas po gazeh. Sneg je smrekam napravil  nova čipkasta ogrinjala. Od Ograd navzdol je sledi na cesti že skoraj popolnoma zasnežilo in pokazalo se je, da pot tam ni dobro označena, saj sva stežka našla od markacije do markacije. Kljub temu sva bila pri avtu že v poldrugi uri (od koče ‒ gor grede sva hodila dve). Naslednjo zimo se bova zanesljivo vrnila, a upam, da v lepšem vremenu. Morda pa bova poleti na kak jasen, sončen dan gor peljala vnukinji.

Letošnji Blegoš

Na Blegoš greva najraje pozimi. Dosedanjim obiskom iz Volake, Leskovice, Zalega Loga in Robidnice sva prejšnjo nedeljo (že 22. januarja!) dodala še enega. Izbrala sva ga v skoraj novem vodniku Škofjeloško in Cerkljansko hribovje (PZS 2011): iz Javorij. V Poljanah nad Škofjo Loko sva zavila desno s ceste Škofja Loka–Žiri ter nadaljevala skozi Volčo in Podobeno do Javorij. Nad gostilno Blegoš je precejšnje parkirišče.

Od šole sva sledila rumeno-zeleni markaciji levo na kolovoz, ki naju je kmalu pripeljal nazaj na asfaltno cesto. Zavila sva levo v Murave, na razcepu pa ostro desno (smer Četena Ravan). Pri prvih hišah se v levo odcepi kolovoz s pogledom na Blegoš in Malenski vrh s cerkvijo Marijinega vnebovzetja. Po njem sva prišla v gozd. Pri veliki drvarnici sva stopila iz njega in se sprehodila do hiše Podvrh 9, kjer se stakneta Loška pot in ta, ki so jo domačini označili z rumeno-zelenimi markacijami. Izza domačije vodijo tri poti; srednja je markirana, vse tri pa pripeljejo na ozko asfaltno cesto, ki priteče z leve iz doline. Po njej sva se povzpela do Gorenje Žetine 1. Na kozolcu ob cesti so tri markacije, ki usmerjajo levo na ožjo asfaltno cesto proti Gorenji Žetini 2. Od tam (in ne od številke 1, kakor piše v vodniku) sta dve možnosti: s knafelčki označena "po cesti" (začne se sicer po kolovozu, a večidel res teče po cesti) ali rumeno-zelena "mimo slapa Rancka" (po cesti še do Gorenje Žetine 2, nato pa po prijetnejših poteh). Že doma sva se odločila za slednjo.

Pri številki 2, kjer se asfaltna cesta konča, dobesedno podirajo hrib, zato sva imela težave najti nadaljevanje poti. Šla sva čez dvorišče in ob gospodarskem poslopju proti levi v gozd. Nekaj časa sva se prebijala skozi nered rastja in vejevja v slabo prehodnem jarku, nato pa spet ujela pot. Pripeljala naju je na travnik na levi strani gozda, kjer sva narobe razumela puščico na skali (opis v vodniku pa najini zmoti tudi ni odpomogel) ter se namesto levo navzdol napotila desno navzgor in znova v gozd. Tam so naju pričakale rumeno-zelene markacije, zato sva se brezskrbno vzpenjala dalje in stopila na plano na desni strani gozda. Pri nekdanjem peskokopu se svet zravna in kolovoz zavije proti gozdu na levi. Nedolgo zatem naju je lesen kažipot obvestil: desno Mladi vrh, levo pa Koprivnik. Ojej! No, tudi čez Koprivnik se pride na Blegoš ...

Čez kake pol ure sva stopila na gozdno cesto in zavila levo nanjo. Tu so se rumeno-zelenim markacijam pridružile Knafelčeve in rumeno-rdeče E7. S te ceste so lepi pogledi na Karavanke. Smerni tablici Koprivnik desno navzgor se Jani ni dal pregovoriti (tam sva že bila). Bil je tako lep dan, da je pogled navzgor, od koder so se skozi drevesne krošnje usipali sončni žarki, spominjal na poletje. Ko se je svet odprl, sva v kotanji na desni zagledala leseno hiško, v bregu nad njo pa prežo. V levo pod cesto naj bi kazal kažipot Žetina, a podrt leži na tleh (tu sva se namenila vrniti). Na koncu čistine se nama je (seveda zaman) ponujala še ena pot na Koprivnik. Kmalu sva se znašla na polnem parkirišču ob križišču na Črnem Kalu pri lovski koči in partizanskem spomeniku. Od tu sva se nekoč že povzpela na Blegoš po strmi poti.
...

Tokrat sva sledila smerni tablici Prva ravan – Blegoš, še naprej po E7. Po nekaj metrih se desno odcepi gozdna cesta, po kateri sva načrtovala vrnitev. Zložno sva se vzpenjala mimo partizanskega spomenika, od katerega je lep pogled na Koprivnik in Mladi vrh (Stari le kuka izza slednjega), kmalu pa so se zadaj med njima pokazali Stol, Vrtača in Begunjščica. Na Prvi ravni sva zavila desno v breg, kamor kaže napis Vrh, mimo bunkerja na levi in više še mimo dveh. Za vso pot do vrha sva porabila dobre tri ure. Še tik pod njim je sijalo sonce, tedaj pa nas (kar veliko nas je bilo) je zagrnil oblak in nam skril razglede. Nisva čakala, da bi se razkadilo, preveč mraz je bilo, zato sva se spustila h Koči na Blegošu (po zglajenem snegu je trajalo kar pol ure). Pogled od nje nazaj gor naju je navdajal z mešanico slabe in dobre volje: gora se je spet kopala v soncu.

Ko sva se v koči ogrela in okrepčala, sva bila odločena vendarle najti slap, ki nama je "določil" izhodišče in pot (ali se imenuje Rancka, Rancke ali Rancek, ne vem, saj ga vodnik imenuje vsakič drugače, v Slapovih Slovenije na spletu pa piše Ranški slapovi; tudi o višini sem našla sila različne podatke: od 12 do 35 m za velikega in 1,70 ali 4 m za malega). Od koče sva se mimo odcepa levo v Potok spustila po precejšnji strmini (posebno po pomrznjenem snegu je bila huda) za Knafelčevimi markacijami in pristala na gozdni cesti (tu se markacije nehajo). Desno pod njo stopnice vodijo na bližnjico, nato pa je šlo spet po cesti z razgledi na Ratitovec in Triglav s sosedi. Ob njej so tablice Zlatorogove transverzale. Na Črni Kal sva res prišla po načrtovani cesti, od tam pa ni daleč do hiške in preže, kjer se odcepi pot, ki naj bi jo označeval zjutraj opaženi kažipot Žetina. Čez začetek rumeno-zelono markirane poti leži podrto drevje. Po kratki "vlaki" sva prišla na travnik, onkraj katerega naju je čakala naslednja markacija. Kljub številnim odcepom je malo oznak; držala sva se glavnega kolovoza, razen ko nama je markacija pokazala desno navzdol po prečnem in zatem še po drugem takem levo. Iz gozda sva stopila nad Gorenjo Žetino (če boste zastavili v Žetini, morate tu vstopiti v gozd po levem kolovozu – oznake ni). Iz vasi je lep pogled na Blegoš. Na križišču nad Andrejonom (turistično kmetijo in postajo GRS) je nenavaden kažipot Slap p/Pod Rancka; ne odgovarja na vprašanje, kako se slap zares imenuje (o začetnici pa zaradi samih velikih črk lahko le ugibam). V Javorje se pride tudi po cesti, a sva upala, da od slapu ne bo treba nazaj v vas.

Sledila sva čudnemu kažipotu in kjer asfalt zavije levo, sva se spustila po markiranem makadamu. Pripeljal naju je na dvorišče Gorenje Žetine 8. V vodniku, ki opisuje pot v nasprotni smeri, piše, da pridemo najprej do te hiše in šele nato do slapu, zato sva mislila, da sva ga že spet zgrešila. Gospodinja pa naju je poslala še naprej: za hišo je nekakšen most čez grapo in po njem sva stopila v gozd. Po kratkem spustu sva stala pred čudovitim prizorom: široko slapišče je bilo ozaljšano z ledenimi stebri, stebrički in svečami, "posladkanimi" s snežnim posipom. Za plezalce v nič kaj uporabnem stanju, nama pa je bilo zelo všeč.

Res se nama ni bilo treba vrniti v vas, ampak sva se odpravila kar po zgornji (levi) poti od slapu. Po precejšnji strmini sva prisopihala do razcepa, od tam pa bolj položno v levo. S klopce na robu gozda je lep pogled na Žetino in Blegoš. Del poti je zaraščen, a ključna mesta so razločno označena z rumeno-zelenimi markacijami. Desno pod nama je šumel potok. Preden sva ga prečkala, nama je pritegnil pogled napis na steni Soteska s puščico v levo. Po nekaj korakih se je pred nama odprla kratka, a kar slikovita soteska. Onstran potoka se pot spet začne spuščati. Iz gozda, kjer sva opazila prve letošnje telohe in trobentice, sva mimo podrtije pripešačila do dozdevno zapuščene hiše Žetina 5. Pot se nadaljuje levo okoli toplarja in navzgor. Kmalu sva dosegla levi ovinek kolovoza, kjer z desne iz gozda priteče pot, s katere sva zjutraj pri skali z dvoumno puščico zavila navzgor namesto navzdol. Do avta ni bilo več daleč. Stopila sva še do cerkve sv. Tilna z napisom Emina romarska pot. V okolici je več klopc; najbrž tudi s teh občudujejo Blegoš.
...
Vrnitev od koče nama je vzela tri ure. In tudi nekaj dala: iz tiste mešanice slabe in dobre volje je izpuhtela slaba. Zaradi slapu, rožic, lepega večera ...

Ooo, Blegoš!

Midva »morava« enkrat na leto na Blegoš. Najraje pozimi, ko je tako lep. Doslej sva hodila nanj po treh poteh: iz Leskovice, iz Volake in s Črnega kala. Tokrat sva se odpeljala proti Zalemu Logu v Selški dolini in še pred njim zavila levo (smerokaza Cerkno in Davča). Cesta in most čez Davčo sta bila prejšnjo nedeljo »v delu«, ampak vozna. Kakih 50 m za mostom sva parkirala in se zaupala knafelčkom, ki so nama svetovali kolovoz desno v breg, rumeno-zelene markacije in tablice Rupnikove linije pa so odšle po cesti naprej.

Občasno kar strma pot je izmenično označena z belo-rdečimi in rumeno-modrimi markacijami (Pot kurirjev in vezistov NOV). Nekatere so že slabe in včasih je na razcepu ni, a izgubiti bi se bilo vendarle težko. Janijeva ocena (njegove so strožje) je bila, da je pot dolgočasna, moja (zmernejša!) pa, da res ni nič posebnega, a kar prijetna. Vso pot je snežilo in v takem vremenu je gozd vedno skrivnosten in romantičen. Če izvzamem srnici, ki sta se nama plaho ognili, sva bila ves čas sama. Videla sva dva (najbrž Rupnikova) bunkerja. Označena bližnjica nama je prihranila velik cestni ovinek in naju odložila v Potoku (imajo kar dva potoka in dve (nekdanji?) žagi ali mali elektrarni ali nekaj takega), kjer ima vsaka hiša napis, kako se reče pri njih. Na razcepu sredi zaselka sva nadaljevala desno proti Matevžkovi grapi. Dobro uro od izhodišča sva bila edinikrat v resnih dvomih, kam naprej, kajti na križišču gozdnih cest, ki jih na zemljevidu ni, ni oznak, tam nekje pa naj bi po taistem zemljevidu morala zaviti ostro levo. Izkazalo se je, da ne tukaj, ampak nekoliko više pri rdečem kažipotu, ki se s križišča ne vidi. Kratek čas zglednim oznakam je sledil lep kos (strme) poti, ko sva se morala nenehno ozirati, ker so bile redke markacije vse v nasprotno smer. Ko sva prisopihala do koče, se je zaslišalo: »Ooo!« Vedno se, ko stopim iz gozda, le da je tokratni vzklik izražal ne občudovanje, ampak razočaranje: vrh je bil v megli.

V koči se je trlo planincev; spet so vsi prišli gor po drugih poteh. Blegoš oblegajo zelo različni ljudje: »navadni« kot midva, blegoške korenine, ki se vpisujejo v posebno knjigo (naj mi bo oproščeno – odložila sem zarošena očala in se tako »na pol slepa« pomotoma vpisala v njihovo knjigo, ki je odprta ležala na mizi) in tolčejo rekorde, pa še drugačni posebneži. A kljub temu sva bila na vrhu čisto sama. Panoramska plošča je za spremembo služila ravno nasprotnemu namenu: povedala nama je, česa ne vidiva.

Vrnila sva se po isti poti (2 uri gor, poldrugo dol) in se ustavila še pri strelišču ob Sori nasproti plezališča, da sva zlezla k cerkvi v Suši (nisva dognala, kaj je Suša, saj tam ni nobenega naselja; strelišče se imenuje Pod Sušo – je to morda skala, plezališče?). Ob poti je zdravilni izvir (res sva srečala ljudi, ki so prišli pit in si napolnit posode). Marijina romarska cerkev naju je presenetila z lepo poslikanim pročeljem. Od nje vodi pešpot v Zali Log. Obiskovalci se lahko vpišejo v vpisno knjigo tamkajšnjega ŠD Senca, podobno tisti v Žagarjevem hlevu (tretji kraj, kjer imajo tako knjigo, je Petrovo Brdo, kolesarski cilj).

Danes je bil zlat sončen dan, prejšnjo nedeljo pa sneg in megla. Človek bi se razjokal. Ampak ne jaz! Meni je v hribih vedno lepo, kadar in kamor pač lahko grem. To je tako kot ljubezen med ljudmi: če je prava, ni nič manjša tudi zjutraj, ko je še krmežljav in razkuštran, kadar ima razbit nos in celo če je siten. Tudi Blegoš ne more biti vedno prešeren in kot iz škatlice!

Blegoški ekstremi

Na zadnji januarski dan sva se po obilnem sneženju odpravila na Blegoš (1562 m), ki enkrat na zimo »mora biti«. Leskovica se je bleščala v novem snegu kot v belo oblečena nevesta. Ker sva šla spat šele zjutraj (brez mačka, ponočujeva samo zaradi kulture), sva začela komaj ob desetih. Ravno pravi čas, da sva pri kozolcu nad vasjo, kjer je plug obrnil in je bilo treba natakniti gamaše, srečala mladega vaščana in njegovega prisrčnega psa (le zakaj psi tako uživajo v snegu ‒ globlji je, bolj norijo?), ki sta nama napravila gaz. Proti Blegošu so se navlekli oblaki, a sva upala na najboljše.

 

 

Sneg je škripal, vetra pa tokrat za spremembo ni bilo. Na parkirišču kmalu za mostičkom čez Volaščico sva opazila, da iz Volake ni prigazil še nihče. Dobro označene poti kljub obilju snega ni bilo težko najti, saj so markacije razločne in dovolj visoko. Ko sem pot primerjala s svojim prejšnjim opisom, se mi je zdela za parkiriščem nekaj časa drugačna kot prejšnjikrat, a kadar je pokrajina tako močno zasnežena (bilo je kakega pol metra snega), je ta občutek pogost, zato ni nujno, da je res kaj novega.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Takoj pa sva opazila spremembo po drugem prečkanju gozdne ceste; kažipot onkraj nje Jelenci 5 min je dobil dodatno enico: 15 min; najina resnica je nekje na sredi. Pri zavetišču gorske straže na Jelencih sva srečala planinko, ki se je že vračala z Blegoša. Na vprašanje, kako je tam zgoraj, je nadvse resno odgovorila: »Ekstremno.« Hm, težka beseda.

 

 

Po gozdu nad zavetiščem je bilo vse polno gazi, a le redke so sledile markacijam. Končno so naju tako zapeljale, da sva bila čisto ob sapo, saj sva po strmem pobočju rinila naravnost navzgor. Po »direktni« sva na pot proti Koči na Blegošu prigazila nekoliko nad sedlom. Kljub tam običajnim sledem motornih sani se nama je kar precej udiralo.

 

Preden stopiva iz gozda, sem vedno nekoliko nestrpna, ali bom zagledala Blegoš ali ne. Tokrat sem ga, a pod sivimi oblaki ni bil tako zal, kakor je v sončni svetlobi. Kmalu se je izkazalo, da sva imela še srečo, da sva ga sploh videla. Ura je bila primerna za kosilo, zato sva pred vzponom na vrh zavila v kočo. Medtem ko je Jani hvalil svoj segedin, jaz pa sem obupovala nad célo suho klobaso, ki bi jo še kak hrust težko zmazal (k sreči je bila tako okusna, da sem je pol z veseljem odnesla domov), se je pooblačilo, spustila se je megla in metlo je kot za stavo. Oskrbnica je potožila, da je vreme že dva dni tako muhasto, na mojo »prestrašenost« zaradi prevelike porcije pa se je odzvala s smehom, češ da bom tako dovolj krepka za vzpon na vrh.

 

 

Pobočje je navadno vse pregaženo in dostikrat poledenelo, tokrat pa sva se vzpenjala po ozki gazi skozi mehak sneg, ki nama je tu in tam segal celo do komolcev. Čeprav ni bilo sonca, me je navduševalo vse: zameti in smreke v debelih plaščih, črno-beli pleteži golih vej listavcev, celo markacije so bile okrašene. Ekstremno lepo. Toliko snega na Blegošu še nisva bila deležna. Tudi ekstremno. Morda je imela planinka, ki sva jo srečala na Jelencih, v mislih kaj od tega. K sreči pa se tem »ekstremom« ni pridružil veter, ki je bil ob najinih prejšnjih obiskih praviloma veliko močnejši in ledeno mrzel. Tokrat bi bila na vrhu zlahka fotografirala brez rokavic, če bi bilo kaj fotografirati. Kar nekaj planincev se je povzpelo gor tudi s smučmi, a pri spustu sva videla le enega ‒ bolj je sestopal kot smučal.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se po isti poti. Sicer sem vse to že videla, a me je kot pogosto, kadar je posebno lepo, popadel pravcati pohlep po čim več fotografijah, čeprav me izkušnje učijo, da nobena ne more ujeti vse lepote, ki jo vidita oko in duša. Pozneje na njih samo jaz, ki sem bila tam, vidim resnične podobe, drugim, ki jih niso doživeli, pa preostanejo le gola dejstva. Še vedno lepa, a vendar gola.

Blegoš, zimski lepotec

Po štirih dneh brez spleta zamujam še bolj kot sicer zaradi običajnega pomanjkanja časa. Prejšnjo soboto sva se podala na Blegoš iz Leskovice. Parkirala sva pred cerkvijo, kajti parkirišča za njo ni več, ker tam gradijo mrliške vežice. Ta pot je že opisana na spletišču Zaplana.net. Od tam, kjer se združi s tisto iz Volake, se je Ivan bolj posvetil levi, neoznačeni različici (ker pač rad tava), z Janijem pa sva izbrala označeno čez Jelence. Ker se po poti razliva voda, je ponekod precej poledenela. Pri ličnem zavetišču Gorske straže sva malo posedela, potem pa se povzpela do sedelca, s katerega do Koče na Blegošu ni več daleč. Pozimi je vedno lepo doživetje, ko stopimo iz gozdne sence na sončno Leskovško planino, kjer se desno nad kočo dviga Blegoš, ves bel in ozaljšan z zimsko nališpanimi drevesi. Zgoraj je malo pihalo, razgledi pa so bili čudoviti.

Odločila sva se za vrnitev čez Črni vrh (kažipot), saj je bila cesta na omenjenem sedelcu lepo splužena. Tudi z opisom te poti (le da v nasprotni smeri) vam postreže Zaplana.net, ki pa dvomi, ali je pot pozimi zgažena. Lahko potrdim, da je in da je prav prijetna. Kakih 10 minut pod sedelcem sva se tik pred strmejšim spustom ceste ločila od nje in zavila levo na markirano pot. V križišču na prelazu med Poljansko in Selško dolino je spet kažipot za Črni vrh. Tam sva se vzpela po strmi potki med smrekami. S Smoletovš je lep pogled nazaj na Blegoš. Spustu na Pretovč je sledil še vzpon na smučišče Smučarskega centra Cerkno na Črnem vrhu. Bilo je precej smučarjev, a brez gneče in sneg je bil še prav dober. Ko sva se naužila lepih razgledov (tudi na Blegoš), sva sledila markacijam do naslednjega smučišča, od koder pa sva hitro pobegnila, kajti iz zvočnikov je neusmiljeno rohnel Franci na balanci. Za sedežnico Počivalo sva se kar na pamet spustila na asfaltno cesto. Ob njej je velik elektrovodni stolp, na katerem sta markaciji, vendar ne povesta nič določnega, saj sta čisto osamljeni. Nekaj metrov naprej se od ceste odcepi pot, ki se v ključih spusti na travnike. Po zemljevidu bi bilo treba pod sedežnico Počivalo, a to je mogoče šele čez čas, ker je na začetku pobočje prestrmo. Enako je nad postajo sedežnice, zato sva tam zavila desno skozi gozd na smučarsko progo in ob njej do postaje, pod njo pa po asfaltni cesti proti Škofji Loki; markiranih poti z zemljevida namreč ni hotelo biti. Skozi razpotegnjene Gorenje Novake (tam sva še zadnjič pomahala Blegošu) in Robidnico sva se vrnila v Leskovico; zdi se, da je asfaltna cesta speljana po trasi nekdanje planinske poti, saj je ob njej še nekaj markacij.