Dolga pot na Kum

Ljubitelji Kuma in Kumljanskega hribovja ali kar »kumljanskega kraljestva« pravijo najvišjemu vrhu Posavskega hribovja (1220 m) tudi zasavski oziroma dolenjski Triglav. Nanj vodi več poti in štiri sva že preizkusila: iz Zagorja skozi Čebulovo dolino, iz Hrastnika, iz Zidanega Mosta skozi Škratovo dolino in iz Podkuma. Po skoraj osmih letih sva se 22. februarja spet odpravila nanj, tokrat po najdaljši poti, iz Radeč. Parkirala sva pri Mercatorju (V parku) med Titovo in Ulico Milana Majcna (S 46.066027, V 15.181557), blizu spomenika osamosvojitveni vojni z zanimivim napisom: Brusači, Ostrovrharji, domoljubi svobodoljubni, povezani, strpni Radečani, Slovenci, Evropejci / Občina Radeče.

S parkirišča sva odšla po mostu čez Sopoto (v njej je mrgolelo rib) mimo spomenika NOB, ki ga je zasnoval Jože Plečnik, plamenico in bronaste portrete je oblikoval kipar Vladimir Štoviček, napisi pa so odlomki iz Kajuhovih pesmi. Na Starograjski ulici ob živahni tržnici (bila je sobota) so naju ljudje, tudi mladina, prijazno pozdravljali, nekateri celo ogovorili. Nasproti cerkve sv. Petra sva se povzpela levo po stopnicah in po ozki strmi ulici do konca asfalta, nato po nekakšnem jarku. Kažipot za Stari grad in Kum ob njem je kazal navzgor. Strma stezica je postala skalnata. Cveteli so trobentice, jetrniki, blagodišeči telohi.

Mimo podrte klopce sva v dobrih 10 minutah prišla do razvalin Starega gradu na pobočju Vranskega hriba (579 m). Radeški grad so nad sotočjem Save in Sopote zgradili vitezi Ratschachi v 13. stoletju. V 15. stoletju je bil v bojih med Habsburžani in takratnimi zakupniki Celjskimi porušen, a pozneje obnovljen. Konec 18. stoletja je prišel v meščanske roke (zanimivost: v letih 1902‒1907 je bil lastnik ljubljanski župan Ivan Hribar). Še najbolje sta »ohranjena« vhodni stolp in del obzidja, preostali obrambni objekti in stanovanjski del pa so popolnoma porušeni. Na trati ob gradu sva si ogledala razlagalno tablo o njem in o rastlinstvu v občini Radeče. Okrog miz in klopi so cveteli mali zvončki.

Poleg znamenja nedaleč od gradu so naju pričakali kažipoti nazaj Radeče 10min, naprej Svinjski rt 30min, Nebeška gora 2h 30min, Kum 3h 30min. Pot je postala bolj strma in skalnata, ob njej je cvetelo resje in ptički so žvrgoleli na vsa pljuča. Pripeljala naju je na asfaltno cesto in ob njej do naslednjih hiš. Nekaj časa sva hodila po gozdni poti, nato spet po asfaltu. Usmerjali so naju markacije in pogosti kažipoti. V bregu nad rdečo hišo Prnovše 34, okrašeno z rogovjem, je stala podirajoča se domačija. Kmalu za kažipoti na ostrem desnem ovinku se je asfalt končal in po makadamski cesti sva nadaljevala nad omenjeno zapuščeno domačijo. Za ovinkom sva spet prišla med hiše, za Prnovšami 11 in toplarjem, kjer se je makadamska cesta prelevila v gozdno, pa ob pobočju, vijoličastem od resja, zakoračila med vinograde. Nekatere markacije so bile podčrtane z modro črto, znamenjem dvonamenske poti (planinske in kolesarske). Za vodnim zajetjem sva naletela na »pravopisno zanimiva« kažipota nazaj radeče, naprej kum.

Od vrha vzpona pri kapelici pod Svinjskim rtom čez 25 minut sva hodila bolj po ravnem. Na križišču pri kamnolomu sva zavila desno, še vedno po gozdni cesti. Pogled na skalnati Kopitnik so kazile žice, speljane iz doline, kjer sva videla Zidani Most z železniškim in cestnim križiščem ob sotočju Save in Savinje. Čez dobre četrt ure sva na Jelovem spet stopila na asfaltno cesto in pri kažipotih desno. Tablicam STKP (Slovenske turnokolesarske poti) so se pridružile kolesarske markacije: moder obroč, ki ga prebada bela črta. Za odcepom desno in običajnima kažipotoma nazaj Svinjski rt 15min, Radeče 45min in naprej Nebeška gora 1h 45min, Kum 2h 45min (desno nič) so na tleh ležali stari leseni kažipoti. Asfaltna cesta se je začela vzpenjati skozi listnati gozd in mimo velike poseke. Na tej poti je bilo kar preveč cest, zato sva, če se je le dalo, hodila po bankinah, ampak na tem odseku ne, ker so bile zametane z vejami. Ozka cesta je bila ponekod ograjena in kjer je bila ob njej še skalna stena, sem bila prav zadovoljna, da sva pešačila, saj si srečanja dveh vozil tam res nisem mogla predstavljati (v resnici je bilo komaj kaj prometa).

Za znamenjem na prevalu čez 20 minut sva se spustila, nato je šlo spet nekoliko navzgor čez poseko, zaraščeno z grmovjem. Iz gozda sva izstopila pri »najbolj zasedenem hotelu na Kumu«, namenjenem žuželkam. Prispela sva do Zavrat. Pod cesto se je podirala večja domačija. Po travniku so se »opotekali« električni drogovi, eden za silo podprt, eden že na tleh. Opazila sva, da pri nekaterih hišah zbirajo kapnico in imajo šterne. Na trati pod leseno lopo Športnega društva Jelovo so stala nogometna vrata. Zadaj v gozdu se je skrivala bivalna prikolica ali nekaj takega. Nad dolinico s hišami sva se spet povzpela v gozd. Pri ekološkem otoku se je desno odcepila makadamska cesta, ob njej pa naju je presenetila nepričakovano velika »sončna elektrarna«. Po 25 minutah neizrazitega vzpenjanja in spuščanja sva mimo vodnega zajetja prikorakala na križišče s smerokazi Kum, Dobovec in Čimerno levo, Čeč – Čimerno desno in planinskimi kažipoti; tisti za Kum je kazal desno.

Na desnem ovinku, ob katerem je bilo nekaj prostora za parkiranje, sva zapustila cesto, sledeč kažipotu levo. Od tam sva se vztrajno vzpenjala sprva po kolovozu, nato po stezi, obeh zasutih z listjem, mimo več kažipotov. Sčasoma je pobočje postalo tako strmo, da se je otreslo listja, strmino pa so nama pomagale premagovati tudi stopnice. Na vrhu vzpona sva zavila levo na kolovoz, ki naju je pripeljal iz gozda, nato pa levo čez travnik do kažipotov ob asfaltni cesti, ob kateri je stala preža. Nadaljevala sva po cesti navzgor. Pogled se nama je ustavil na Velikem Kozjem. Kmalu sva dosegla preval, nad katerim je stala hišica, in začela sva se spuščati. Takoj za ovinkom sva zagledala Kum, na desni pa Sv. Jurija v Gorah.

Po dobrih 20 minutah sva po prijetno travnati bankini prikorakala na Čimerno. Z leve sva videla prihajati čez travnike večjo skupino pohodnikov, morda po Martinčičevi poti, imenovani po delavcu, ki je več kot 30 let hodil po tej strmi poti na delo v papirnico Radeče. Ko sva vas s cerkvijo sv. Trojice pustila za seboj, sva se ustavila pri odcepu levo s ceste na kolovoz. Tam je stala tabla o Nebeški gori, najvišjem vrhu občine Radeče, z zemljevidom, poleg pa spet kažipoti. Na Kum se pride levo čez Nebeško goro (2 h) in desno po cesti (1 h 25 min.). Odšla sva po cesti (na Nebeški gori sva že bila). Pod njo je tekla Škratova dolina, ki sva jo prav tako že poznala. Dolgemu spustu je sledil krajši vzpon in čez 10 minut se nama je pri Kovačku (Čimerno 7, 800 m) z desne priključila pot skozi omenjeno dolino. Do tam nisva naletela na živo dušo, torej po »najini« poti tisti dan ni šel nihče.

Takoj za Kovačkom se je levo odcepila pot na Nebeško goro in ponovili so se vsi kažipoti (redkokatera pot je tako bogata z njimi). Vzpenjala sva se dalje po cesti mimo vodohrana in se na razcepu čez približno 10 minut pri smerokazih in kažipotih obrnila desno mimo oglasnega kozolčka, table o Krajinskem parku Kum, transformatorja in še enega hotela za žuželke. Pri Ključevici 1 nama je gospodar, ki je pestoval dva otroka (in še eden je za hišo, je kar ponosno povedal), takole opisal nadaljevanje poti: do vrha je še poldrugo uro, kmalu bo zmanjkalo asfalta, nato bo 10 minut zelo strmo, eno uro lepo in še 10 minut strmo. Pri znamenju in kažipotih na desnem ovinku sva zavila levo s ceste. Povzpela sva se po desni vlaki in na vrhu vzpona prečkala poseko. K sreči je tam delal traktorist, da naju je usmeril naravnost čez čistino v gozd na drugi strani (desna pot ni prava), saj ni bilo markacije.

Čez dobrih 20 minut sva zavila levo na gozdno cesto ter slabih 10 minut zatem prišla do kapelice. Lesena kažipota sta opozarjala na cerkev sv. Marije in mežnarijo na desni. Tudi ta kraj sva že poznala. Za kapelico pri TP Ključevica 2 kolesarji zavijejo levo, planinci pa desno. Mimo dveh počitniških hišic in navzgor po blatnem travniku, čez katerega ni bilo markacij, sva se držala razritega kolovoza, ki naju je pripeljal iz gozda. Od klopce s pogledom na Kum, prepoznaven po TV-oddajniku, sva se spustila mimo hiš in po četrt ure pri Ključevici 18 stopila na makadamsko cesto. Pri kapelici sv. Jošta (1017 m), obnovljeni leta 1994, sva zavila s ceste navzgor po skalnatem in blatnem kolovozu skozi gozd. Pod vrhom sva srečala veliko skupino, večinoma starejših žensk, med njimi pa je bil možakar, ki se je spravil na kolena, da bi fotografiral lep šopek zvončkov in telohov – prav prisrčno. Drugi je bil bolj »možat« in mi je zaupno povedal, da je čajček še, šnopca bo pa zmanjkalo. Ne vem, zakaj se je tako zakrohotal, ko me to ni nič »prizadelo«. V kakih 20 minutah sva dosegla cilj.

Kljub soboti in dokaj prijaznemu vremenu se na vrhu okrog cerkve sv. Neže z mogočnim dodatnim prosto stoječim zvonikom ni motalo toliko ljudi kot navadno. Razgledi niso bili posebno jasni, a videli so se bližnji posavski hribi in Kamniško-Savinjske Alpe v ozadju. V Planinskem domu na Kumu (1211 m, na stavbi 1219 m, na kolesarskem kažipotu 1208 m) sva se okrepčala in se vrnila v dolino po isti poti.

Čez uro in 10 minut sva se ustavila pri Sv. Trojici na Čimernem in si ogledala stensko sliko razpela ob vhodu, pred Jelovim čez tričetrt ure pa naju je radovednost gnala k hiški, o kateri sva zjutraj ugibala, da je bivalna prikolica. Na dnu razmeroma strmega travnika sva zagledala zarjavelo železje, najverjetneje ostanek vlečnice, in hiška je bila morda žičniška postaja. Na bližnji tablici ni nič (več) pisalo, zdelane klopi in mizica poleg pa so spominjale na boljše (smučarske, sankaške?) čase.

Na odcepu pri podrtih lesenih kažipotih čez 25 minut sva zavila levo po makadamski cesti, da bi si ogledala podružnično cerkev sv. Katarine na Jelovem. Do nje je bilo slabih 10 minut hoda. Stavba je zelo zanimiva in razgibana. Zvonik ima spodaj kvadraten tloris, ki v drugem nadstropju preide v osmerokotnik. Pravokotni ladji je prizidan prezbiterij. Prizidana je tudi zakristija. V cerkev se žal ni dalo niti pokukati. Na obrobi fasade sva lahko prebrala letnico 2005, na škarpi Rest. 2007. Jani je pozvonil za srečo.

Vrnila sva se na asfaltno cesto, mimo kamnoloma in pri kapelici čez četrt ure levo na Svinjski rt, saj je bilo do vrha samo 5 minut. Vzporedno s pobočjem sva prišla do lesene hiške z zunanjim kuriščem in napisom ZRS Radio klub S59 DGA Radeče v zatrepu. Kmalu za tablo Zveze za prosto letenje Slovenije – Kondorja Radeče – in tablo o Svinjskem rtu (490 m) se nama je odprl pogled na Radeče. V naslon razgledne klopce je bila vrezana štiriperesna deteljica, o kateri je na tabli pisalo, da pomeni vero, upanje, ljubezen in srečo pa tudi zemljo, zrak, ogenj in vodo, štiri vetrove in štiri značilnosti zemlje: stabilnost, celostnost, popolnost in enovitost. Ime vzpetine je nekoliko »problematično«, saj se celo na (isti) tabli imenuje enkrat Svinjski rt, drugič Svinjska rt. Po ljudskem izročilu ime izvira iz časov, ko so na prisojnih pobočjih hriba redili prašiče, druga razlaga pa je, da drugače naglašen »termin« (!) rt »praviloma predstavlja geografsko najbolj izpostavljen del«.

Po drugi strani hriba sva sestopila nazaj h kapelici in se v pol ure vrnila v Radeče. Pri hiši nad cerkvijo naju je ogovoril gospodar; izprašal naju je o poti in nama ponudil pijačo. Res so prijazni tile Radečani.

Majhna zadovoljstva

Prejšnjo soboto zvečer sem se počutila kot v otroštvu pred počitnicami: samo še enkrat spat, naslednji dan pa noski, pritisnjeni ob šipe pregretega avtobusa, in vrh črnokalskega klanca navdušen unisono tistih, katerih želodčki so uspešno prestali postojnske ride: "Mooorje!!!" Zaradi bolezni dva tedna nisva šla v hrib in konec abstinenčne krize je bil razlog za tolikšno veselje, da sploh nisem mogla zaspati. Pa sva šla "samo" na Kum, na sestanek z družbo, s katero bova preživela pohodniški avgust. Ker se na sestanek ne sme zamuditi, sva si izbrala najkrajšo pot od še ne prehojenih: iz Podkuma. Kako tja? V Zagorju čez Savo, levo na glavno cesto in pri prvem odcepu desno z nje. Slabo cesto (7 km) popravljajo; zapora od 7.00 do 13.00 ob nedeljah očitno ne velja, čeprav obvestilna tabla ne izvzema nobenega dneva.

Ker je iz Podkuma na Kum premajhen zalogaj, sva si privoščila »predjed«: na začetku vasi sva zavila desno proti Rodežu in parkirala pri kamnolomu. Po makadamski cesti sva kmalu prišla do kapelice in počitniške hišice, mimo katere sva se povzpela desno na travnik, toda ker pot ni označena in se nama je zdelo, da je ta odcep bliže kot kolovoz, narisan na zemljevidu, sva se spustila v levo proti kmetiji. Tako sva si skrajšala cestni ovinek; mogoče je kolovoz pri kmetiji tisti z zemljevida. A ko sva bila že tam, sva obiskala še sv. Brikcija, od katerega se lepo vidi slikoviti Ostrež, nato pa kar po cesti naprej. Nekoliko za domačijo z nenavadnim, a resničnim imenom Višje sva pri studenčku in gredici z umetnimi rožami zapustila markirano cesto (modre markacije najbrž označujejo naravoslovno pot Čopova hosta – to bom še raziskala*) in se podala desno v breg, na neoznačenem razcepu levo čez potoček, s sedelca s krmilnico in več neoznačenimi potmi v različne smeri pa sva kar na pamet zagrizla desno v strmino in ujela pravo pot, ki naju je pripeljala k sv. Lenartu na Rodežu (od kamnoloma tričetrt ure). Nič posebnega ni, a jaz že najdem kaj, da me veseli. Predvsem sva kljub nenehnemu »veličastju motoviljenja na robu izgube«, kakor je pred leti zapisal Dario Cortese, našla cilj, Rodeževo pobočje je bilo polno telohovih popkov (zdaj so najbrž že odprti), Lenart goduje prav na moj rojstni dan in ima prijazna soseda, ki sta nama dobro opisala krajšo pot za vrnitev (tudi to, ne le govorica, je izdajalo, da nista domačina; z opisi domačinov si navadno ne pomagava dosti, ker jim je vse preveč jasno – sploh ne pomislijo, da prišlek na prvem neoznačenem razcepu ne bo vedel, kam): po tisti, ki naju je pripeljala k cerkvi, v nasprotno smer do znamenja in levo mimo njega na travnik nad kapelico in kamnolomom. Manj kot četrt ure! Še dobro, da te poti nisva odkrila že gor grede - tedaj bi bila tudi »predjed« prepičla.

Po vrnitvi v Podkum sva brez potrebe (sicer z dovoljenjem) parkirala pred gospodarskim poslopjem ob križišču, saj je pod cerkvijo parkirišče. Res ne vem, zakaj pisci vodnikov takih stvari ne povedo. Glede tega bi se lahko zgledovali po Zaplana.net. Prvih 40 minut naju je utrujal asfalt mimo sv. Uršule v Borovaku (na tabli pred njo dobite zamisel za še en »podvig« – Nežino pot) in skozi Mali Kum z zanimivo lipo, od koder je na Kum še tričetrt ure hoda, od toplarja nekaj korakov stran pa celo uro (to bo kaj v zvezi s »protižejnim« napisom na lipi). Na Malem Kumu je konec asfalta, pot pa postane spodobno strma. Med tukajšnjimi telohi je bilo že nekaj odprtih, proti vrhu pa je bilo čedalje več snega, čeprav ni bilo treba ravno gaziti.

Po sestanku na Kumu sva samo midva sprejela še dva sklepa: 1. podkumska pot je za silo dobra samo za na sestanke (preveč asfalta); 2. ko bova naslednjič v teh krajih, se bova povzpela na Ostrež. Se že veselim!

.

* Pojasnilo Irene Mihevc, skrbnice naravoslovne poti, 2. 3. 2009: Modre markacije niso oznake naravoslovne poti, pač pa oznake zasavske kurirske poti.

Po poti XIV. divizije – 7. in 8. etapa

Po počitku v okolici Okroglic se je divizija spustila v dolino Gračnice. Pri Lokavcu je prehod čez reko in cesto zavaroval 1. bataljon Šercerjeve brigade. Iz smeri Rimskih Toplic je prišlo kakih 50 nemških vojakov in vermanov z živim ščitom – 20 do 25 šolarji. Komandant bataljona Ilija Badovinac je dolgo omahoval, ko pa so Nemci ogrozili prehod divizije, je le izdal ukaz za napad. Med streljanjem so otroci bežali k Blatnikovi gostilni, od koder so jih klicali partizani. En šolar je bil ubit, štirje so bili ranjeni. Nemci so se umaknili na Kozje in streljali od daleč. Ko je Badovinac pobiral na cesti puščeno orožje, ga je zadela nemška krogla in kasneje so ga sovražniki na kraju smrti zagrebli. Razglašen je bil za narodnega heroja. V poročilu o spopadu so Nemci zlorabo otrok zamolčali, ogorčenje domačinov pa jih je prisililo, da so svojo ljudsko šolo (Volksschule) v Lokavcu zaprli.

 

Sicer etape nizava lepo po vrsti, a 7. in 8. sta bili izjema, ker sva hotela ujeti čas cvetenja clusijevih sviščev na Lovrencu. Ko sva že opravila naslednje tri etape, pa sva izvedela, da so encijani letos dva tedna zgodnejši. Ravno takrat je zima še enkrat pomahala s sneženim repom, tako da je prišel Lovrenc na vrsto šele 28. aprila.

 

Z Lisce prek Lovrenca (KT 8) do Lokavca (KT 9)

Avto sva pustila na parkirišču za avtodome (S 46.067289, V 15.285000) pred Tončkovim domom na Lisci (927 m; v vodniku Francija Horvata Po poteh XIV. divizije piše 948 m, a to je vrh Lisce), najvišjo kontrolno točko (KT) 6. in 7. etape. Za smetarno niso več ležali tabla o poteh na Lisco in kažipoti kot pred dvema mesecema. Za domom sva se spustila po stopnicah mimo kažipotov in preden sva odšla na pot, zlezla še na bližnji rob s klopco ljubezni, od koder je lep pogled proti Lovrencu in Kumu (zakaj se na sliki kljub temu držim tako grdo, pa ne povem).

 

 

Od klopce sva sestopila v gozd in na razcepu s kažipotoma (890 m) levo Cirje 15min in Sevnica čez Krakovo 2h, naravnost pa Sevnica čez Sv. Jošt 2h 10min, Breg 1h 40min in Lovrenc 1h nadaljevala proti Lovrencu. Pot je bila precej obljudena. V slabih 20 minutah sva prišla k Sv. Joštu, podružnični cerkvi župnije Razbor. Tudi naslednji razcepi do kapelice Marije Pomagaj in vodnega zajetja so bili dobro označeni.

 

Četrt ure pod cerkvijo sva se spustila levo na asfaltno cesto, po kateri sva se pripeljala na Lisco. Nad njo je bilo nekaj počitniških hiš. Za odmikališčem z zaraščenimi mizo in klopcama sva kljub kažipotu (675 m) Lovrenc 55min levo na bližnjico, po kateri teče Pot XIV. divizije, ostala na cesti, ker sva hotela obiskati še partizanski grob na Selah. Mimo ekološkega otoka, oglasne deske in smerokazov desno Jurklošter, levo Breg sva prikorakala na križišče na Selah, zaselku Polane, kjer sva nadaljevala po asfaltni cesti, označeni s smernima tablicama za kolesarsko pot 9 (Laški krog). Kakih 10 minut od sestopa na cesto sva spodaj na robu gozda zagledala nagrobnik in se spustila čez travnik. Tam naju je pričakal grob borcev Kozjanskega odreda v sramotnem stanju in tudi napis je bilo komaj še mogoče prebrati: BORCI / KOZJANSKEGA / ODREDA / Padli v borbi z ustaši / decembra 1944.

 

 

Ko sva nadaljevala po asfaltni cesti, je z leve pritekla omenjena označena bližnjica. Ob cesti so cveteli zimzeleni, jagode, pljučniki, tevje, plazeči skrečniki in še kaj. Na blagem desnem ovinku  sva sledila kažipotu (690 m) Lovrenc 45min levo med smreke, ki so se vrstile kot nekakšen drevored. Pri naslednjih kažipotih (715 m) na travniku pod domačijo Frece (Polana 38) sva med zlaticami, trobenticami, regratovimi lučkami in črnimi deteljami še enkrat zavila levo proti gozdu. V ključih sva se vzpenjala po njem in po slabih 20 minutah dosegla naslednje kažipote (Polana, 722 m). Zavila sva levo na zemljat kolovoz, ki se je kmalu zožil v stezo, in po njej obhodila hrib Njivce (v vodniku napačno Njivice) po južni strani. Srečala sva tričlansko družino in izvedela, da so encijani na Lovrencu še zaprti.

 

Onstran Njivc sva prišla iz gozda in zagledala Lovrenc, izza katerega je kukal Kum. Čez travnik s prežo sva po slabe četrt ure prispela k samotni Blatnikovi hiši (Okroglice 35). Že nekaj časa ni bilo nobene markacije, le eno slabo sva opazila ob robu gozda. Pot čez travnik je bila uhojena, pokošeno pa ni bilo. Cveteli so mlečki, mračice, zlatice, relike, kukavice. Ko sva prišla do kažipotov (730 m), sva ugotovila, da markirana pot teče po gozdu, a sva jo pred Blatnikom zgrešila. Čez travnik in nato spet skozi gozd sva po dobrih 10 minutah prišla do kažipotov (700 m), kričeče table POZOR! HUD BIK in prepovedi hoje po travniku, ki se je že videl skozi drevje. Zato so pot speljali po notranji strani gozda. Kažipot čez 5 minut naju je usmeril desno na asfaltno cesto.

 

Za naslednjimi kažipoti sva ob manjšem parkirišču zavila levo mimo dolge lesene hiše, kjer je bilo konec asfalta. Pri tabli o botaničnem naravnem spomeniku – rastišču clusijevega svišča – je bil v ograji prehod na travnik. Po kolovozu sva v slabih 10 minutah dosegla cerkev sv. Lovrenca na Gori (722 ali 713 m, podatki so različni). Tam je še ena razlagalna tabla o zavarovanem območju pa tudi o Sv. Lovrencu. Občina Sevnica je območje leta 1994 razglasila za naravni spomenik in ga zavarovala z ogrado, a je kljub temu že močno osiromašeno. Jani se spominja izleta na Lovrenc iz otroštva; tedaj je bil breg pod cerkvijo bolj moder kot zelen. Zdaj pa je ograjene travnike krasilo le še malo modrih cvetov, večinoma zaprtih – ne še, ampak že, saj so že odcvetali. Sicer sva v gorah videla že nešteto encijanov, tudi večjih in lepših, a na enem najniže ležečih rastišč so te cvetice vendarle nekaj posebnega. Nekaj več življenja pa so kazale endemične opojne zlatice.

Pri kapelici pod cerkvijo je stala že tretja razlagalna tabla. Lučaj stran sva našla kažipote in skrinjico z žigom, vpisne knjige pa ni bilo. Tistim, ki hodimo po Poti XIV. divizije, so zastavili nenavadno uganko: na enem izmed kažipotov, ki kaže v isto smer kot najin Lokavec 1h 30min, piše Žig številka 8 3min. V tisti smeri ni bilo videti nič uporabnega, a ko sva pobrskala po skrinjici, sva v njej (ne 3 minute stran!) k sreči našla žig KT 8. Tam se ustavljajo tudi hodci na Sevniški in Zasavski planinski poti.

Od KT 8 sva se povzpela po makadamski cesti mimo šterne k Centrihovi domačiji (Okroglice 27). Po vodniku je najvišja točka 8. etape nekdanje planinsko zavetišče na Lovrencu (695 m). Moralo je biti že zelo davno, saj že v Pergarjevem Posavskem hribovju iz leta 2004 piše, da na Lovrencu ni nobene koče ali zavetišča. Samo na Najdi.si sem našla zemljevid, po katerem je bilo zavetišče prav pri Centrihu. Pred hišo sta sedela dva možaka. Eden je modro molčal, drugi je trdil, da se tam sploh ne pride v Lokavec. Ko mu je Jani povedal, da tja po zemljevidu pelje pot prav od Centriha, je ubral drugo skrajnost: kje pa, poti je več, saj je Lokavec velik. Kam v Lokavec pa greva? V Lokavec pač, saj tja vodi ena sama markirana pot. Šele tedaj nama je pokazal, kam morava.

 

 

Pri kažipotih (705 m) sva se spustila po kolovozu za domačijo desno v gozd (Lokavec 1h 30min). Bolj slabo označena pot je rezala strm breg. Bezeg še ni cvetel, čemaža je bilo pa že konec. Čez 10 minut sva prišla na plano pri Dežanu (Lokavec 39), kjer se je »cesta« končala. Domačija ni bila videti stalno naseljena, a je – najbrž zaradi dneva upora proti okupatorju dan prej – na gospodarskem poslopju visela zastava, žal raztrgana. Tudi encijan, narisan na pročelju stanovanjske hiše, je že »odcvetel«. Mimo skromne garaže sva spet prišla v gozd na vlako, na kateri je bila prst rdeča, skoraj vijolična.

 

 

Že čez 5 minut se je z leve po stopnicah spustila na vlako markirana pot, midva pa sva nadaljevala po vlaki. Za ostrim desnim ovinkom sva prišla med travnike in levo v grmovju opazila »umirajočo« Požinovo hiško, nekaj metrov naprej pa je na vlaki ležala čisto zares mrtva kuna. Ko sva se že ustavila, je Jani pogledal na maPZS, saj že nekaj časa ni bilo markacij, in res se je izkazalo, da sva zgrešila pot. Vrnila sva se k stopnicam in na drugi strani vlake zagledala markacijo s puščico. Torej bi bila morala prej nasproti stopnic zapustiti vlako. Zdaj sva popravila napako in se spustila po nekakšnem grebenu. Ob njegovem prvem delu so rasle breze in od spodaj se je z obeh strani slišal šum potokov. Po ozki strmi stezi sva brž pristala na gozdni cesti in jo prečkala. Pobočje je bilo prekrito z borovničevjem, svetlo zelen mah plišastega videza pa je pokrival skale in ponekod tudi stezo. Ob ograji sva se spustila na kolovoz in šla čezenj, nato še čez enega malce v desno. Kmalu zatem sva se spustila na vlako, ki naju je 20 minut od prečkanja gozdne ceste pripeljala na asfaltno. Najin kažipot (380 m) je kazal desno Lokavec 45min.

 

 

Po asfaltu sva se spustila k mogočni Taškarjevi domačiji (Lokavec 14), pod katerim sta se potoka z leve in desne združila v Lokavški potok. Skozi križišče (339 m) in mimo ekološkega otoka sva čez dobrih 15 minut prispela v strnjeno naselje in k nekdanji nemški šoli (Lokavec 5). Napis iz vojnih časov je prebarvan, a zdi se, da je pisalo VOLKSSCHULE LOKAVEZ. Gorazd Gorišek, ki je doma iz Lokavca, mi je povedal, da so šolo zgradili že pred drugo svetovno vojno, tudi njegov stari oče je bil med graditelji. Med vojno so jo prevzeli Nemci, po osvoboditvi pa je kot štirirazrednica delovala do šestdesetih let. Ko so jo zaprli, so nekdanja učiteljska stanovanja postala občinska stanovanja za mlade družine. Po letu 2000 je bila stavba že nevarna za bivanje, a je občina ni obnovila, ampak jo je prodala lokalnemu podjetniku, ki se ukvarja z gradbeništvom. Kakršna je zdaj, Lokavcu ni ravno v okras.

 

Pri zeleni kapeli (287 m) sva zavila levo. Ob cesti so cveteli dlakavi skrečniki, jetičniki, zlatice, spominčice, krvomočnice, gozdne jagode, marjetice, orlice, odcveteli repuhi so bili še lepši kot cvetoči, na regratu se je zibal citronček. Dobre četrt ure od stare šole sva se v spustila h Gračnici. Ob izlivu Lokavškega potoka vanjo stoji napol uničena nekdanja gostilna in trgovina Blatnik. Poleg nje je pri Hriberniku (Lokavec 2) nasproti nekdanje ribogojnice KT 9. Ob gospodarskem poslopju je drog s tablico, na kateri sta markacija in XIV. V vodniku piše, da je na fasadi skrinjica z žigom, a je še vedno ni bilo. Tam sva se namreč ustavila že med 9. etapo 7. marca; ker takrat skrinjice nisva našla, v garaži pa je nekaj ropotalo, sva kar potrkala. Gospodar naju je prijazno povabil noter in nama prinesel žig, češ da bo skrinjico kmalu vrnil na svoje mesto. Imela sva srečo, saj tokrat ni bilo videti, da bi bil kdo doma, in bi bila lahko ostala brez žiga.

 

Od hiš s slikovitim ozadjem, Blatnikovo skalo, sva se odpravila po mostu čez Gračnico na cesto proti Rimskim Toplicam, ob kateri so se belili cvetovi ptičjega mleka. Kakih 250 m levo po njej sva prišla do spominskega parka. Ob Gračnici je poleg groba Ilije Badovinca, komandanta 1. bataljona Šercerjeve brigade, ki je tam padel 12. februarja 1944, še štirinajst jeklenih telohov, delo Rudija Stoparja iz leta 1983, ki ponazarjajo otroški živi ščit. Spomenik je zelo poseben in lep – pokončni cvetovi simbolizirajo preživele otroke, povešena ranjence, na tleh ležeči pa ubitega. Na drugi strani ceste se dvigajo tri betonske tribune z imeni brigad, ki so tvorile XIV. divizijo. 

Nazaj pa malo drugače

 

Od spomenikov do stopnic, nasproti katerih sva tja grede zapustila vlako, sva se dobro uro vračala po poti prihoda. Povzpela sva se po njih in sledil je strm vzpon po rdeči zemljati stezi, ki pa se je že čez nekaj deset metrov vrnila na vlako. V 20 minutah sva bila spet pri KT 8. Od tam sva se nameravala vračati drugače, za začetek v smeri Brega in Loke. Zakoračila sva po spodnji cesti nad travnikom z vodnim zajetjem. Takoj ko sva prišla do gozda, naju je kažipot 1.30 BREG usmeril levo (cesta teče naprej v Loko), nato pa sva pred kadjo, iz katere je curljala voda, zavila desno v senco dreves. Steza naju je po slabe četrt ure pripeljala na prečno pot. Desno je kazal rdeče prebarvan kažipot (nekoč je na njem pisalo zgoraj AJDOVSKI GRADEC, spodaj PLANINA in še nekaj, zdaj pa najbrž čaka na nov napis, morda Breg), midva pa sva zavila levo in zapustila markacije.

 

 

 

 

 

 

 

 

Pri tabli POZOR! HUD BIK, kakršno sva že videla zjutraj pod Lovrencem, sva skozi drevje zagledala nekaj med odpadom in deloviščem. Ognila sva se ograjam in se spustila desno. Po zgornjem robu travnika sva že kakih 5 minut od rdeče prebarvanega kažipota prispela do kraja, kjer naj bi stal partizanski spomenik. Zaradi delovnih strojev, razpostavljenih okrog njega, ga sprva sploh nisva videla. Na nekdanji domačiji Prašnikar (Okroglice 28) je bila plošča v spomin šestim pobitim partizanskim kurirjem. Ko je sedanji lastnik (eko kmetija Ivandić) zgradil novo hišo, so ploščo vzidali v podnožje spomenika iz leta 1978, še ene Stoparjeve stvaritve.

 

Onstran asfaltne ceste, ki pripelje k Ivandiću, sva se povzpela po makadamski levo od lesene lope. Tam je cvetelo precej ptičjih semen, pljučnikom podobnih rožic. Makadam se je iztekel na asfaltno cesto proti Lovrencu, ki naju je po dobrih 10 minutah pripeljala do kažipotov, in spet sva bila na Poti XIV. divizije. Tablo na 700 m, ki svari pred hudim bikom, je medtem nekdo prepognil, da se napis ni več videl.

 

V bližini Blatnika čez 20 minut sva se zdaj držala odseka markirane poti, ki sva ga zjutraj zgrešila. Pripeljal naju je do mize in klopi, obraščenih z grmovjem, in kažipotov, pod katerima je bila na isti drog pritrjena rdeča plošča v obliki srca ali morda jabolka. Ko sva prišla iz gozda, sva na desni zagledala Blatnikovo hišo, mimo katere sva šla tja grede, zdaj pa sva jo »izpustila«. Po slabe pol ure sva zavila desno na označeno bližnjico, ki sva jo zjutraj obšla zaradi obiska partizanskega groba. Spustila sva se čez potok, na drugi strani pa se povzpela čez asfaltno cesto (Sela, 655 m), sledeč kažipotu naprej Lisca 55min (nazaj Lovrenc 55min), torej sva bila natanko na sredi med gorama, če seveda lahko verjamem kažipotom, ki pogosto »strižejo« (po tamkajšnjih sva bila na 690 m pred 20 minutami celo 5 minut bliže Lisci!). Zamikala naju je hladna voda v potoku, a je bila težko dostopna, potem pa sva naletela na cev, iz katere je tekla, in sva si umila roke, a piti si nisva upala. Blatna in koreninasta steza se je povzpela do asfaltne ceste (675 m) pod počitniškimi hišami in tam sva znova stopila na jutranjo pot. Tako sva v dobrih 5 minutah prehodila še en zjutraj izpuščeni odsek.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nadaljevala sva nekoliko po svoje. Asfaltno cesto sva zapustila po neoznačenem kolovozu nekoliko više od točke, kjer sva zjutraj prišla nanjo. Čez 40 minut, po štirih dooolgih in kar strmih serpentinah, je bilo kolovoza nenadoma konec, a v grmovju sva k sreči opazila stezo, po kateri sva se vzpenjala dalje. Čez dobrih 5 minut sva pri razlagalni tabli o gozdu ter njegovih rastlinskih in živalskih prebivalcih končno zagledala vrh Lisce. Nanj tokrat nisva šla, ampak sva jo ubrala naravnost k 5 minut oddaljenemu Tončkovemu domu.

 

 

 

Po oddihu in pijači pri domu sva se odpeljala z Lisce proti Bregu, da bi poiskala še en pomnik žrtvam vojne. Ustavila sva na odmikališču nad Zalisco (S 46.072185, V 15.283511) in se spustila h grobu borcev Kozjanskega odreda levo pod cestnim odcepom.

 

 

Ko sva že bila na tistem koncu, sva se zapeljala še v Boštanj pogledat, ali bova imela z azalejami kaj več sreče kot z encijani. Parkirala sva pri pokopališču (S 46.012244, V 15.278371), kjer je tabla Naravoslovne poti Azaleja Boštanj. Na zemljevidu je označenih 7 točk in namenila sva se na najvišjo, 5. Čeprav pot ni bila označena, se nama je posrečilo najti zgornjo točko rastišča na Gavgah nad Boštanjem in ob sedmih zvečer sva se lahko nagledala obilice rumenih cvetov te ogrožene in zavarovane vrste. Pri nas so le tri rastišča rumenega sleča (Boštanj, Vrhek pri Šentjanžu in Brusnice pri Novem mestu), znanega tudi kot pontska ali rumena azaleja. Cvetovi teh visokih grmov so strupeni, strupena sta celo vonj in med. Lepi pa so!