Več kot le sprehod

Zaradi delovne sobote je bilo »treba« tokrat na pohod spet med tednom po službi. Odpravila sva se k smledniškemu Staremu gradu (517 m). Kmalu za Vodicami sva zavila desno v Repnje, tam pa parkirala za samostanom šolskih sester (»Vse dvorišče je lahko vaše,« je rekla ena izmed njih.). Malo naprej sta tablica vodiške pohodniške poti in kažipot v desno k cerkvi sv. Tilna, ki se vidi že iz vasi.

Ko je konec asfalta, prijetna markirana pot (te dni je sicer nekoliko blatna) vodi mimo taborske cerkve, nato pa gor in dol po gozdu. Če bi se radi urili v orientaciji ali se celo izgubili, ta pot ni za vas, saj so ob njej potolčeni vsi rekordi v gostoti napisov. Mnogi so čisto nepotrebni (strožji od mene bi rekli, da gre za onesnaževanje okolja, in imeli bi celo prav), vendar so se tisti, ki so jih postavili, precej potrudili in se zraven očitno izborno zabavali. Spotoma lahko splezamo na gradišče, kjer je nekoč stal grad Retellstein. Pot ni posebno razgledna, a naj lokalpatriotsko omenim, da se nekje zelo lepo vidi Komenda z okolico, tu in tam pa tudi Kamniške planine in na drugi strani Šmarna gora. Mimo partizanskega spomenika, posrečenih »napajališč« za »pse in kužke«, klopc, ostankov silvestrovanja, partizanske zemljanke, postaj trimske steze (ena je videti posebno vratolomna – kot smučarska skakalnica sredi gozda) in drugih znamenitosti smo v dobri uri pri Starem gradu in okrepčevalnici pod njim (ob četrtkih je zaprta). K razvalinam vodi pot, lahko pa k njim tudi na kratko splezamo po klinih in ob jeklenici ter se končno naužijemo razgledov.

Vrnila sva se čez Šternov in Rakov hrib, dalje pa po poti vzpona. Sv. Tilen naju je sprejel z glasnim zvonjenjem in nad njim je sijala luna. V slabi uri sva bila pri avtu. Pričakovala sva le prijeten sprehod, a dobila sva še marsikaj zraven. Če bi hotela oblesti in si ogledati vse, kar napovedujejo vsakovrstni napisi, pa bi lahko pohajkovala ves dan.