Prešerna snežna tura na Lipanco

Ajda si je predvčerajšnjim zaželela snega do pasu. Kam z otrokom, ne da bi rinili v težave? V soboto zvečer sem poklicala v Blejsko kočo na Lipanci. Oskrbnik je povedal, da imajo vse od globokih zametov do spihanih površin, cesta od Mrzlega Studenca do spomenika Pri rupah je od zjutraj splužena, pot pa »zelo zimska«, a uhojena (v Blejsko kočo je veselje vprašati o razmerah in poti, saj vedno dobiš natančne odgovore). Za najkrajšo pot, od spomenika, sva se odločila, ker sva pri tolikšnem snegu pričakovala, da bo šlo še bolj počasi kot navadno.

 

Cesta do Mrzlega Studenca je bila suha, odcep k našemu izhodišču pa res splužen, a še kar precej snežen. Ves čas sva goreče upala, da ne bomo nikogar srečali. Pri križišču s potjo s planine Javornik je parkiralo že veliko avtomobilov. Tudi mi smo se ustavili, kajti cesta je bila taka, da naju ni nič kaj mikalo nadaljevati po njej. S težavo smo obrnili  in parkirali, se opravili za sneg in pri kažipotu Blejska koča – Lipanca stopili v gaz. To pot sva že prehodila pred več kot desetimi leti, a takrat sva pripešačila že z Rudnega polja. Ker je za kako tretjino daljša kot tista od spomenika, sva bila pripravljena tudi na možnost, da ne bomo prišli na cilj – bomo pač šli, do koder bo deklič zmožen in voljan hoditi.

 

Že takoj na začetku je kazalo na težave, saj je bila gaz tako ozka, da dedi in vnukinja nista mogla hoditi vštric. Jaz sem imela tokrat prvič v tej zasedbi palice, Jani pa le eno, da bi lahko držal Ajdo za roko. K sreči se je izkazalo, da je palica lahko tudi vlečnica (te so to zimo, ko je mala postala smučarka, pri njej zelo priljubljene), pa je šlo. Seveda počasi. Že po nekaj minutah se je vrgla v celec in začela kriliti po njem, da je nastal »angelček«. Žal se je pri vstajanju kljub najini pomoči odtis nekoliko pokvaril. Nakremženi obrazek je zbujal skrb, da bo treba umetnijo ponavljati, dokler ne bo brezhibna. K sreči smo našli rešitev: Ajda s sovo na kapi se je prelevila v edino snežno sovo pri nas in veselo odukala naprej. Potem je začela peti in naju je poučila, da je danes Prešernov dan. O tem so se pogovarjali v vrtcu. Pela in recitirala sva tudi midva in ko je dedi nastopil s Povodnim možem, je pesem prepoznala. Lahko si predstavljate najino navdušenje!

 

Najprej smo stopali pod visokimi, ravnimi smrekami, nato pa smo prišli na območje, kjer je vse ležalo navzkriž. Pravo razdejanje. Ko sva ugibala, ali je drevje izruval in polomil močan veter, je Ajda vzkliknila: »To je moral biti pravi vihar!« Plezali smo čez debla in pod njimi; kjer sva morala midva na vse štiri, se je mala postavica le sklonila ali pa niti ne in to jo je silno zabavalo. Z neke podrte smreke so viseli res lepi storži in treba si jih je bilo zapomniti, da bi jih nazaj grede nabrali, ker bi jih Ajda rada pobarvala.

 

Obvestilni stebriček ob gozdni cesti, ki smo jo prečkali, je svaril pred medvedom. Ajda je postala zelo zaskrbljena in ne vem, ali sva jo s pojasnilom, da si tudi medved ne želi srečati človeka, zares pomirila. Obšla jo je silna utrujenost, zato smo si privoščili kratek postanek s čajem. Planinci, ki so nas prehitevali, so jo večkrat pohvalili, da kljub obilici snega tako dobro napreduje. Zdelo se je, da laže hodi v snegu kot v kopnem, menda predvsem zato, ker jo sneg neznansko veseli. Spominjam se, da sva med svojim prvim pohodom po tej poti videla visoko na drevesih trikotničke (zastavice) – zimske markacije, ki kažejo, koliko ga zapade na Pokljuki v zelo sneženih zimah. Tokrat smo opazili le eno.

 

Ko se je naša pot združila s tisto od spomenika, smo bili nekje na polovici. Še vedno nisva bila gotova, ali bomo prišli na Lipanco, saj je Ajdino navdušenje pojemalo. Pa še strmina se je povečala. A ker se je izboljšala tudi »logistika« – vlečnico sta sestavljali obe moji palici –, smo spet lepo napredovali. Eden izmed številnih smučarjev se je priglasil, da bi takale naprava tudi njemu prišla prav. Kmalu za stikom s potjo iz Medvedove konte, od koder ni bilo gazi, smo prispeli na pašno območje planine Lipanca. Prav pri tabli nas je dohitela planinka s psom in mu je nadela povodec. To ni bilo ravno potrebno, ker se živina pozimi ne pase, je bilo pa poučno, saj je bilo treba odgovoriti na Ajdin zakaj.

 

Zadnje serpentine so bile nekoliko napete; gaz je bila na hudo strmem pobočju nevarna za zdrs. Šli smo tako počasi, da se je nabrala kolona, a planinci so večinoma prijazni ljudje, nihče se ni obregnil. Ko smo se jim na prvem dovolj širokem mestu umaknili, so nas nekateri celo pohvalili (predvsem seveda Ajdo). Tik pod ciljem (1630 m) je začelo mesti; ni bilo čisto jasno, ali sneži ali veter nosi sneg. Pri koči je vihrala zastava, vreme pa žal ni bilo tako praznično, kot smo pričakovali.

 

V koči se je gnetlo obiskovalcev in najprej ni bilo kam sesti. Pa se je uredilo tudi to in dobili smo ričet (o tem sva ji pripovedovala že po poti – ni ga poznala, najbrž zato, ker ga njen očka ne mara) in čaj. Zgodil se je čudež: Ajda zlepa noče jesti, sploh ne česa neznanega, a v Blejski koči ji je teknilo oboje (čeprav tudi tokrat ni pozabila povedati, da je moj čaj boljši). Ko smo si opomogli, smo odstopili prostor naslednjim. Jani je kupil zemljevid Gorje s Pokljuko, Mežaklo in Radovno, na katerem je tudi podatek, za katerega dotlej nisva vedela: nadmorska višina našega izhodišča (1302 m).

 

Dol grede smo se manj igrali vlečnico in bili še bolj previdni. Sneg še ni izgubil svojega čara; pri nekem zametu je Ajda navdušeno oznanila: »Tukaj je pa meni čez pas, tako kot so napovedali vremenarji!« Začelo je močneje pihati in najvišje smreke so se opazno majale. Prestrašila se je, da se bodo podrle. Kar nekaj prepričevanja je bilo treba, da se je pomirila. Na storže nismo pozabili, a smela sva jih nabrati midva, kajti ko se je deklica pognala proti podrti smreki, je skoraj »utonila« v zametu. Pritisnil je mraz, da jo je v mokrih rokavicah hudo zeblo, in bila sva prepričana, da jo bo na toplem v avtu zmanjkalo. Pa se kljub njenemu najnapornejšemu pohodu doslej to (prvič) ni zgodilo. Res si je zaslužila pohvale. Najbolj si je zapomnila tisto, da je bila daleč najmlajša od vseh, ki smo bili na Prešernov dan na Lipanci.

Mrežce‒Lipanski vrh‒Lipanca

Jani je že bil na Lipanskem vrhu sam, pa je okoliške cilje povezal malo drugače in je 19. julija peljal tja še mene. Lahko tako rečem, saj se z orientacijskimi nalogami ukvarja predvsem on in tudi hodi vedno spredaj.

 

 

Parkirala sva ob vznožju vojaškega smučišča Viševnik nad Rudnim poljem in sledila kažipotu Viševnik. Po smučišču se nisva mogla povzpeti, ker je bilo zaradi tabora PD Bohor ograjeno, in sva pot začela v smrekovem gozdu ob njem. Dosegla sva gozdno cesto in zavila desno po njej. Markacij ni bilo in šele na križišču, pred katerim je parkiralo nekaj avtomobilov, sva dočakala kažipot Lipanca. Kazal je naprej, levo pa se je odcepila gozdna cesta z zapornico. Čeprav tam ni bilo oznak, sva zavila v tisto smer, kakor sva prebrala v nekem opisu na spletu.

 

 

 

Na razglednem levem ovinku je cesta pogledala iz gozda. Najprej sem opazila obilico volnatoglavih osatov, šele nato gozdnat hrib s skalnato steno. Stopila sva na rob travnika in spodaj zagledala peskokop Krucmanove konte, ob njem pa velik pisan čebelnjak. Nadaljevala sva po cesti, ki je nekaj časa tekla po robu gozda, nato pa se je potopila vanj in naju pripeljala mimo še enega čebelnjaka, katerega stanovalke so se pasle v gozdu. Tudi midva sva se nekoliko napasla – na jagodah. Ob cesti so cveteli meni zelo ljubi velecvetni naprsteci.

 

 

 

Sredi prvega klanca navzdol se je levo odcepil zaraščen kolovoz (tam sta stala dva avtomobila), po katerem se najbrž pride na Zgornji Razor. Kmalu za dolgim desnim ovinkom se je začela cesta spet vzpenjati in naju pripeljala do kažipotov desno proti Rudnemu polju in levo proti Lipanci. Šele zdaj so se pojavile markacije. Sklenila sva, da jim bova nazaj grede od tukaj sledila in tako dognala, kje teče označena pot. Vzpenjala in spuščala sva se po kraškem svetu, včasih kar strmo. Tamkajšnje markacije so narisane dovolj visoko tudi za zimsko pohajanje. Razveseljevali so me veliki in »mali« zali kobulčki, zvončice, rožnordeči deženi, šentjanževke, posrečene »lučke« kosmatincev in še posebej en sam panonski svišč (še v popkih). Velike krošnje so dajale prijetno senco.

 

 

Drevje se je sčasoma zredčilo in čedalje več je bilo macesnov. Mimo večjega in manjšega kala ter skromne klopce sva prikorakala med ruševje, brinje, rododendron, vednozelene kamnokreče, zvončice ... Na dozdevno neoznačenem razpotju sva bila sprva zbegana, kako izbrati med stezama, katerih ena se je spuščala desno in druga vzpenjala levo. Bolj po naključju sva opazila v macesnovi krošnji skrit kažipot levo za Vodnikov dom, Viševnik in Mrežce. Skozi drevje sva zagledala Blejsko kočo in vrhove nad Lipanco, vendar sva kar nadaljevala proti Mrežcam. Na tej poti naju je presenetila tablica 38. postaje Slovenske geološke poti, na kakršne naletiva tu in tam, ne da bi vedela, katere zanimivosti so ob njej, ker vodnika ne nosiva s seboj (sploh pa so v njem samo poti do 33). Tu je pri še enem majhnem kalu najina pot zavila pravokotno levo navzgor. Sence je bilo v glavnem konec. Na razpotju takoj zatem sva zavila desno (leva pot vodi na Viševnik) in na kratki uravnavi spet naletela na kal. Pojavljale so se nove in nove rože: zlatičnice, krvomočnice, kadulje, marjetice, poponi, rožni koreni, osati.

 

 

 

 

 

 

 

 

Proti vrhu sva se na tratah, posejanih s skalami in ruševjem, večkrat ustavila zaradi razgledov. Na Mrežcah (1965 m) sem bila tokrat prvič v kopnem. Lipanco sva imela kot na dlani, prav tako Lipanski vrh. Do njega sva v četrt ure priplezala ob jeklenicah (in zoisovih zvončicah). O njegovi nadmorski višini bi se dalo »razpravljati« (1974 ali 1975 m ali pa 1965 ali 1968 m), a raje ne bom. Na obeh vrhovih sta žiga. Razgledi dobro poltretjo uro nad izhodiščem so bili res imenitni: Viševnik, Veliki Selišnik, Mali in Veliki Draški vrh, spredaj Debeli vrh in Vrh Razorja, nad slednjim Triglav, Rž, Rjavina, Luknja peč ‒ upam, da od navdušenja nisem kaj pomešala!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Do Lipance sva se vrnila po drugi poti. Spustila sva se proti Brdom (Brdu). V ruševju je bilo vroče kot v kotlu in kadar je zapihalo, sva si prav oddahnila. Smer Brdo sva zapustila pri skali z napisi levo Deb. peč – Brdo in Krma ter desno Blejska koča. Po več kot pol ure pretikanja med skalami in ruševjem sva pristala na poti z Lipance na Debelo peč in v dobrih petih minutah (tričetrt ure pod vrhom) prišla na Lipanco. Na planini so se okrog srčastega kala še pasle krave. Pri Blejski koči pogosto srečava kakega znanca, tokrat mojo sošolko iz osnovne in srednje šole. Po obveznem ričetu sva se odpravila v dolino.

 

 

Najprej sva se povzpela do razpotja nad planino, na katerem sva zjutraj zavila proti Mrežcam. Kakor se rado zgodi, sva gor grede po tej poti hodila čisto sama, samo skupinica presenetljivo tihih otrok z vodnico naju je prehitela, zdaj pa sva srečala le poljsko družino. Ko sva prispela na gozdno cesto, nisva nadaljevala desno po njej (od tam sva prišla zjutraj), ampak sva jo pri kažipotih prečkala v smeri Rudno polje. Dobro označena pot naju je presenetljivo hitro ‒ prej kot v pol ure ‒ pripeljala k peskokopu Krucmanove konte, kjer je ob gozdni cesti parkiralo veliko avtomobilov. Tam je kažipot Blejska koča Lipanca, mimo katerega zjutraj nisva šla. Kot bi mignil, sva pri zapornici zašpilila klobaso, le še pod smučišče se je bilo treba spustiti (z Lipance uro in 20 minut).

 

Lipance in okoliških hribov se človek menda nikoli ne naveliča. Veseli me, da sem spoznala še enega.

Spet doma – v soboto in brez Maria

Ker so vremenarji grozili s plohami in nevihtami in je v Komendi zjutraj res deževalo, sva si izbrala nezahteven cilj in takega, kjer sva že bila: Roblekov dom. Toda po novi poti. V Dragi je bilo še vedno kislo in tudi tisti, ki so kljub zadostnemu številu parkirnih prostorov s svojimi avtomobili zasedli odcep na Preval čez Luknjo in prostorček pred kažipoti, naju niso spravili v boljšo voljo. Takih pa res ne razumem.

Lepo nadelana in dobro označena pot se ponekod zelo strmo vzpenja, večkrat prečka potok ter dovolj jasno vodi skozi labirint hudourniških strug in grapic. Najslikovitejši del je soteska Luknja. Prevzelo me je navdušenje; začutila sem, kako močno sem že pogrešala naše hribe. Živahni potok (po zemljevidu težko rečem, ali Begunjščica ali njen pritok, ampak na spletu omenjajo pritok) dela slapove in kakih 20 minut od izhodišča bodite pozorni na stezico v levo k strugi, od koder je res lep pogled na korita potoka. Pot se prilagaja skalnim ožinam; kjer se pretakne skozi najožji del, so v pomoč klini in jeklenica. Mostiček, lestev in klopi ob poti je napravil R. P. ter poskrbel še za prijetne drobnarije. Nad vhodom na planino Preval so pot dodatno »nadelale« (in podelale) krave. Zavila sva desno h koči. Iz kuhinje je dišalo. Tam dobite jesti, prenočišč pa nimajo.

Pot sva nadaljevala po gozdni cesti in odtlej so naju spremljali rdeči slapovi jerebikovih plodov. Če jih imate radi, je zdaj pravi čas. Nad klavrnim napajališčem sva zavila s ceste na gozdno stezo in pri tablici Društva prijateljev mineralov in fosilov Tržič 23 zaman iskala, kaj označuje. Ko sva gozd zapustila, je pot postala čudovito razgledna. In sonce je sijalo! Kadar sva si hotela ogledati grad Kamen, Dobrčo, Blejsko jezero, Planinico, Poljško planino ..., pa sva se raje ustavila, da se ne bi spotaknila ali zdrsnila, saj je bilo treba paziti na vsako stopinjo; stezica namreč marsikje visi in teče ob silno strmem travnatem pobočju, na katerem bi zaradi napačnega koraka lahko končala zelo globoko, morda celo »onkraj«. V mokrem ali v snegu je nikakor ne priporočam. Če ste ljubitelji volnatoglavih osatov, pridite ob njihovem času, saj jih je tu (zdaj seveda že suhih), kolikor poželi srce. Tudi klopco pri studencu Roža (na zemljevidih je narisan prekmalu) je napravil R. P. Čez grape so nama pomagali klini. Čeprav pot ni zahtevna, pa ni za vrtoglave in je na nekaj mestih lahko kar nevarna. Ogledala sva si ostanek manganovega rudnika, takoj za njim pa so naju pričakale silno radovedne ovce. Te živali se navadno razbežijo, tukajšnje pa so si naju prišle ogledat prav od blizu in so nama še nekaj časa sledile.

Tedaj sva zaslišala glasbo. Mene veselice v hribih vedno ujezijo, saj si tam želim predvsem miru. Na mestu, ki pozimi zaradi snega ni bilo prehodno, sva stopila na že znano pot in v nekaj minutah dosegla kočo. Tisti hip je leška godba na pihala urezala ravno Na Roblek bom odšel in sitnoba me je minila. Izvedela sva, da imajo vsako leto prvo soboto v septembru tukaj koncert, letos pa so ga prestavili, da ga nisva zamudila ...

Vrnila sva se čez Pol(j)ško planino in Planin(i)co. Tod sva hodila že pozimi, letos pa sta naju pričakali dve »novosti«: velik del poti se je prelevil v razrito in blatno vlako, ki se konča šele pod kočo na Poljški planini, na Planinici pa so veliki rdeči napisi, naj ne hodimo po travi, zato je treba še nekaj časa po cesti in šele pod planino nam je dovoljeno na stezo v gozd. Deloma po označenih bližnjicah, deloma po cesti sva se vrnila k avtu. Tri ure in četrt gor, slabi dve dol. Če bi bila vedela, da se bo naredilo tako vreme, bi bila najbrž šla kam drugam, ampak bilo je tako lepo, da nama ni bilo nič žal. Posebno zaradi poti čez Luknjo, ker je zelo razgibana, slikovita, razgledna in - čeprav vodi k obleganemu Robleku - kar samotna.

Poletno potepanje po svetu je bilo sicer lepo, a doma je še vedno najlepše. Oči se s tem mogoče ne strinjajo vedno, srce pa zagotovo.

Planine pod Stolom

12. 12. je bil tak lep datum in vreme se je strinjalo. Ko se človek na sončen zimski dan pelje proti Gorenjski, se mu ob pogledu na zasnežene Julijce lahko zmeša od navdušenja (sploh če je nagnjen k temu). Pot do Tinčkove koče sva že poznala. Na makadamski cesti, preozki za srečanja, se nama je primerilo táko, vredno omembe. Lovec v poltovornjaku je pripeljal nasproti ravno pri enem redkih odmikališč. Imava pa res srečo, sva se spogledala. Račun brez krčmarja! Čeprav naju je zagledal pravi čas, se je še kar peljal, dokler naju ni odrezal od razširitve cestišča, potem pa nejevoljno čakal, da se mu umakneva. Le kam? Šele ko se nisva ganila, se je potrudil toliko vzvratno, da sva lahko zapeljala na »svoje« odmikališče. Tako neprijaznega srečanja ne pomnim vseh teh ducat let, kar se potikava po hribih. K sreči se je dan nadaljeval dosti prijazneje.

 

Parkirala sva pri Tinčkovi koči, eni izmed tako imenovanih Jagrskih bajt (Pr' jagrsk'h bajtah). Imenuje se po alpskem smučarju Tinetu Muleju, ki je zastopal Jugoslavijo na zimskih olimpijskih igrah v St. Moritzu leta 1948 in v Oslu leta 1952, bil pa je tudi lovski čuvaj. Že na izhodišču so naju pričakale prve zaplate snega.

 

Sledila sva kažipotoma za Zabreško planino, Valvasorjev dom in Stol. Ko sva pustila za seboj spomenik Dragoljubu Milovanoviću, sekretarju CK SKOJ, ki se je leta 1922 smrtno ponesrečil pri ilegalnem prehodu meje, sva se kmalu začela sprva položno in nato strmeje vzpenjati skozi precej razdejan gozd. Onstran doline na levi so se dvigali pod nebo obronki Begunjščice. Spodaj sva videla planino Pri žagi, čez katero sva se pripeljala na izhodišče. Čedalje ožja steza je bila kar nevarna za zdrs. Ko sva čez dobre četrt ure zavila okrog velike skale z enico poleg markacije, se nama je naproti prismejalo sonce. Ni čudno, da so trobentice mislile, da je pomlad, in so meni nič, tebi nič zacvetele. Potem se je svet nekoliko zravnal, dosegla sva kolovoz in na levi se je odprl pogled na savsko dolino.

 

Spustila sva se levo po kolovozu in po kakih 150 m, tik pred dnom kotanjice, sva pri dveh markacijah (kažipota ni bilo) zavila desno na stezo. Takoj zatem sva prečkala slabši kolovoz. Pobočje je bilo še vedno strmo, steza pa ne več tako; izmenično se je vzpenjala in spuščala. Potem se je spet postavila pokonci in prečkala domnevno isti kolovoz. Pripeljala naju je nad Doslovško planino (1210 m). Onkraj nje je pogled segel v dolino z Blejskim jezerom in Julijci v ozadju. Pred koncem planine sva opazila nemarkirano stezo in ker naju je zanimalo, ali bi po njej morda lahko prišla še na eno, Staro planino, sva se ločila od markacij in zavila desno navzgor po stezi.

 

Čez kakih pet minut se je od steze odcepila pravokotno levo strmo navzgor slabo vidna stezica. Ker sta bila na prvi smreki pribita kronska zamaška, sva sklepala, da gre za nekakšne markacije. Še več jih je bilo in čeprav sva jim zaradi majhnosti težko sledila, sva po stezici kmalu dosegla širok razrit kolovoz. Tam je vsakršnih znamenj zmanjkalo, zato sva si postavila možica, če bi se morala vrniti po isti poti. Nekoliko više sva stopila na travnik. Vrh njega je v košati smreki tičala preža. Pod njo se je od najinega traktorskega kolovoza v desno odcepil še eden, ki pa se je kmalu končal pri poseki. Zato sva se vrnila k preži in nadaljevala po kolovozu levo od nje. Od razcepa sta se lepo videli Šmarjetna in Šmarna gora, kolikor sta pač kukali iz megle.

 

Preža in nad njo še ena sta očitno napovedovali lovsko kočo, saj sva v nekaj minutah prišla do hiške z znakom Lovske družine Stol Žirovnica. Videti je bila nova in zelo lepo urejena. Z zanimive klopce je čudovit pogled na Blejsko jezero in okolico. Lep razgled imajo tudi ptički, ki jim je namenjena hišica na bližnjem drevesu. »Depandansa« s srčkom je stranišče. Na verandi je spravljeno orodje za košnjo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nad lovsko kočo se je kolovoz končal in skozi presledek v žičnati ograji (»spečem« električnem pastirju) sva vstopila v gozd. Onkraj domnevno najvišje točke dotlej sva se začela spuščati in kmalu prispela na Staro planino (okoli 1300 m). Planinec s psičko, ki je s klopce polizala skoraj ves sneg (studenec je ni zanimal) in se navdušeno povaljala po zasneženi travi, jo je imenoval Stara Zabreška planina. Z nje so prelepi razgledi; komur se zjutraj na poti proti Gorenjski še ni zmešalo, to lahko »popravi« tukaj. Ljubljansko kotlino in Kranjsko polje je še vedno zalivala megla. Zaplate snega so se izmenjevale s šopki telohov in trobentic. Skrivljen kažipot Prešernova koča–Stol na podrtem drevesu je bilo nekam težko prebrati. Na spodnjem delu planine pri koritu iz leta 1933 in novem z reliefnima konjsko in kravjo glavo je betonsko zavetišče ali morda shramba za orodje v ne najboljšem stanju (je to tisto, čemur Hribi.net rečejo »novejša "Betonska bajta"«?). Ob spodnji poti k Valvasorjevemu domu sta lesena kažipota Prešernova koča na Stolu 2½^h (Stol je od tu videti kot kaka mizasta gora), naprej pa Zabreška in Valvazor. Na dnu planine stoji preža.

 

S planine vodita proti Valvasorjevemu domu zgornja in spodnja pot. Z zgornjega roba planine sva se napotila po zgornji, ki je ni na zemljevidih in ni prida markirana. Levo, nekoliko proč od steze, sva opazila ograjo; najbrž je že napovedovala Zabreško planino. Čez čas sva skozi drevje zagledala Ajdno in v daljavi Valvasorjev dom. Prečila sva kratko melišče. V snegu je bilo zaradi pičle označenosti stezi težko slediti, a k sreči so naju vodile stopinje. Na razcepu čez četrt ure so zavile levo navzdol, midva pa sva se držala markiranega desnega kraka. Takoj zatem sva stopila iz gozda nad Žirovniško planino. Na razcepu na 1220 m pri kažipotih nazaj proti Prešernovi koči in vrhu Stola in levo proti Zabreški planini sva sklenila, da bova nazaj grede zavila proti slednji. Zgornja in spodnja pot sta se tu združili. Nedolgo zatem sva prečila zaraščeno melišče na pobočju Potoškega Stola. Prehiteli so naju trije mladeniči z mokrimi gojzarji; najbrž so prihajali s Stola.

 

Kmalu sva prispela k Valvasorjevemu domu (1181 m). V najbolj priljubljeni planinski koči leta 2014 sva si privoščila kosilo. Jani je zbral pogum za masovnek; pokusila sem ga in lahko rečem, da je bil kar junaški, da ga je pojedel (zame je ta jed odločno premastna). Moji štruklji pa so bili nadvse slastni. Nekaj gostov je prišlo s Stola in vsi so poročali o neznanskem vetru in mrazu na vrhu.

 

Vrnila sva se, kakor sva prišla, potem pa sva zavila proti Zabreški planini. Pot naju je vodila čez Žirovniško planino (1188 m), ki sva jo tja grede gledala z zgornje poti. Poleg prikupnega stanu je zrasla čisto nova staja. Po slabi markaciji na koncu korita sva sklepala, kako naprej; za koritom sva opazila stezico proti smrekam. Pripeljala naju je na kolovoz in pri preži sva vstopila v gozd.

 

Kljub skromni označenosti sva brez težav našla na  Zabreško planino (1225 m; v Klinarjevih Karavankah piše kar 1307 m). Mimo novega zavetišča Agrarne skupnosti Selo Zabreznica, namenjenega konjem in pastirjem (vsaj tako je sklepati po podobah konj v zatrepu in jaslih ter mizi in klopeh) sva čez razgledne travnike prikorakala do obsežnega stanu s panoramskimi slikami in kažipoti. S spominske plošče sva izvedela, da je bil stan iz leta 1919 med drugo vojno požgan in leta 1953 obnovljen. S slikovitih stolov in klopi je mogoče uživati v lepem razgledu, seveda če niso zasneženi, kakor so bili tokrat. Pri napajalnem koritu si je najbrž mogoče natočiti vodo. Z roba nad planino sta se ravno takrat pognala jadralna padalca in čeprav me je strah letenja, sem jima kar malo zavidala.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Širok kolovoz naju je privedel do kažipotov, kjer sva zavila levo navzgor (cesta se je nadaljevala proti gozdu, kjer so onstran zapornice stali avtomobili, torej se je do sem mogoče pripeljati). Po travnatem pobočju sva se povzpela v precej razdejan gozd. Poslej pot ni bila več razgledna. Stezo je prečkal potoček, zato sva nekaj časa gazila po vodi in blatu. Sledil je temeljit spust. Priključila sva se širši stezi z leve in ta naju je pripeljala na kolovoz. Kar kmalu sva ga zapustila po stezici levo navzdol. Nekaj časa se je vzpenjala, kdaj tudi strmo, in spuščala, včasih pa tekla po ravnem. Ob kozarcu pri potočku sva imela precej pomislekov, saj je bil žleb, po katerem je pritekala voda, zelo umazan. Ko sva se znašla nad Doslovško planino, ki sva jo zjutraj le obšla, sva nadaljevala do razmeroma strmega in razritega kolovoza, ki je zavil desno nazaj k njej, in se spustila po njem. Pristala sva na majhni planini, na kateri najbrž ne pasejo več, kjer poleg ostanka podolgovate kamnite zgradbe stojita na eni strani lepo obnovljena hiša in na drugi nekakšna lesena stojnica. Vrnila sva se na odcep in nadaljevala desno navzdol (smer Zelenica-Roblek).

 

Od tu sva pot že poznala. Iznad Žage sva spet lepo videla Begunjščico, šele zdaj pa sva opazila, da se vidi tudi Roblekov dom. Nenadoma je nekaj zašumelo in zagledala sva gamsa, ki je lahkotno prečil strmino pod nama. Kot bi mignil, sva bila spet pri avtu. Po sedmih urah (štirih hoda). Med vožnjo v dolino sva se ustavila še na planini Pri žagi (okrog 1200 m). Na pastirski hiši iz leta 1985 je napis Smokuška planina pri Žagi. Tako sva ta dan naštela pet planin pod mogočnim Stolom. Na njem sva bila enkrat samkrat, pred desetimi leti. Morda bi bil spet čas.