Prešerna snežna tura na Lipanco

Ajda si je predvčerajšnjim zaželela snega do pasu. Kam z otrokom, ne da bi rinili v težave? V soboto zvečer sem poklicala v Blejsko kočo na Lipanci. Oskrbnik je povedal, da imajo vse od globokih zametov do spihanih površin, cesta od Mrzlega Studenca do spomenika Pri rupah je od zjutraj splužena, pot pa »zelo zimska«, a uhojena (v Blejsko kočo je veselje vprašati o razmerah in poti, saj vedno dobiš natančne odgovore). Za najkrajšo pot, od spomenika, sva se odločila, ker sva pri tolikšnem snegu pričakovala, da bo šlo še bolj počasi kot navadno.

 

Cesta do Mrzlega Studenca je bila suha, odcep k našemu izhodišču pa res splužen, a še kar precej snežen. Ves čas sva goreče upala, da ne bomo nikogar srečali. Pri križišču s potjo s planine Javornik je parkiralo že veliko avtomobilov. Tudi mi smo se ustavili, kajti cesta je bila taka, da naju ni nič kaj mikalo nadaljevati po njej. S težavo smo obrnili  in parkirali, se opravili za sneg in pri kažipotu Blejska koča – Lipanca stopili v gaz. To pot sva že prehodila pred več kot desetimi leti, a takrat sva pripešačila že z Rudnega polja. Ker je za kako tretjino daljša kot tista od spomenika, sva bila pripravljena tudi na možnost, da ne bomo prišli na cilj – bomo pač šli, do koder bo deklič zmožen in voljan hoditi.

 

Že takoj na začetku je kazalo na težave, saj je bila gaz tako ozka, da dedi in vnukinja nista mogla hoditi vštric. Jaz sem imela tokrat prvič v tej zasedbi palice, Jani pa le eno, da bi lahko držal Ajdo za roko. K sreči se je izkazalo, da je palica lahko tudi vlečnica (te so to zimo, ko je mala postala smučarka, pri njej zelo priljubljene), pa je šlo. Seveda počasi. Že po nekaj minutah se je vrgla v celec in začela kriliti po njem, da je nastal »angelček«. Žal se je pri vstajanju kljub najini pomoči odtis nekoliko pokvaril. Nakremženi obrazek je zbujal skrb, da bo treba umetnijo ponavljati, dokler ne bo brezhibna. K sreči smo našli rešitev: Ajda s sovo na kapi se je prelevila v edino snežno sovo pri nas in veselo odukala naprej. Potem je začela peti in naju je poučila, da je danes Prešernov dan. O tem so se pogovarjali v vrtcu. Pela in recitirala sva tudi midva in ko je dedi nastopil s Povodnim možem, je pesem prepoznala. Lahko si predstavljate najino navdušenje!

 

Najprej smo stopali pod visokimi, ravnimi smrekami, nato pa smo prišli na območje, kjer je vse ležalo navzkriž. Pravo razdejanje. Ko sva ugibala, ali je drevje izruval in polomil močan veter, je Ajda vzkliknila: »To je moral biti pravi vihar!« Plezali smo čez debla in pod njimi; kjer sva morala midva na vse štiri, se je mala postavica le sklonila ali pa niti ne in to jo je silno zabavalo. Z neke podrte smreke so viseli res lepi storži in treba si jih je bilo zapomniti, da bi jih nazaj grede nabrali, ker bi jih Ajda rada pobarvala.

 

Obvestilni stebriček ob gozdni cesti, ki smo jo prečkali, je svaril pred medvedom. Ajda je postala zelo zaskrbljena in ne vem, ali sva jo s pojasnilom, da si tudi medved ne želi srečati človeka, zares pomirila. Obšla jo je silna utrujenost, zato smo si privoščili kratek postanek s čajem. Planinci, ki so nas prehitevali, so jo večkrat pohvalili, da kljub obilici snega tako dobro napreduje. Zdelo se je, da laže hodi v snegu kot v kopnem, menda predvsem zato, ker jo sneg neznansko veseli. Spominjam se, da sva med svojim prvim pohodom po tej poti videla visoko na drevesih trikotničke (zastavice) – zimske markacije, ki kažejo, koliko ga zapade na Pokljuki v zelo sneženih zimah. Tokrat smo opazili le eno.

 

Ko se je naša pot združila s tisto od spomenika, smo bili nekje na polovici. Še vedno nisva bila gotova, ali bomo prišli na Lipanco, saj je Ajdino navdušenje pojemalo. Pa še strmina se je povečala. A ker se je izboljšala tudi »logistika« – vlečnico sta sestavljali obe moji palici –, smo spet lepo napredovali. Eden izmed številnih smučarjev se je priglasil, da bi takale naprava tudi njemu prišla prav. Kmalu za stikom s potjo iz Medvedove konte, od koder ni bilo gazi, smo prispeli na pašno območje planine Lipanca. Prav pri tabli nas je dohitela planinka s psom in mu je nadela povodec. To ni bilo ravno potrebno, ker se živina pozimi ne pase, je bilo pa poučno, saj je bilo treba odgovoriti na Ajdin zakaj.

 

Zadnje serpentine so bile nekoliko napete; gaz je bila na hudo strmem pobočju nevarna za zdrs. Šli smo tako počasi, da se je nabrala kolona, a planinci so večinoma prijazni ljudje, nihče se ni obregnil. Ko smo se jim na prvem dovolj širokem mestu umaknili, so nas nekateri celo pohvalili (predvsem seveda Ajdo). Tik pod ciljem (1630 m) je začelo mesti; ni bilo čisto jasno, ali sneži ali veter nosi sneg. Pri koči je vihrala zastava, vreme pa žal ni bilo tako praznično, kot smo pričakovali.

 

V koči se je gnetlo obiskovalcev in najprej ni bilo kam sesti. Pa se je uredilo tudi to in dobili smo ričet (o tem sva ji pripovedovala že po poti – ni ga poznala, najbrž zato, ker ga njen očka ne mara) in čaj. Zgodil se je čudež: Ajda zlepa noče jesti, sploh ne česa neznanega, a v Blejski koči ji je teknilo oboje (čeprav tudi tokrat ni pozabila povedati, da je moj čaj boljši). Ko smo si opomogli, smo odstopili prostor naslednjim. Jani je kupil zemljevid Gorje s Pokljuko, Mežaklo in Radovno, na katerem je tudi podatek, za katerega dotlej nisva vedela: nadmorska višina našega izhodišča (1302 m).

 

Dol grede smo se manj igrali vlečnico in bili še bolj previdni. Sneg še ni izgubil svojega čara; pri nekem zametu je Ajda navdušeno oznanila: »Tukaj je pa meni čez pas, tako kot so napovedali vremenarji!« Začelo je močneje pihati in najvišje smreke so se opazno majale. Prestrašila se je, da se bodo podrle. Kar nekaj prepričevanja je bilo treba, da se je pomirila. Na storže nismo pozabili, a smela sva jih nabrati midva, kajti ko se je deklica pognala proti podrti smreki, je skoraj »utonila« v zametu. Pritisnil je mraz, da jo je v mokrih rokavicah hudo zeblo, in bila sva prepričana, da jo bo na toplem v avtu zmanjkalo. Pa se kljub njenemu najnapornejšemu pohodu doslej to (prvič) ni zgodilo. Res si je zaslužila pohvale. Najbolj si je zapomnila tisto, da je bila daleč najmlajša od vseh, ki smo bili na Prešernov dan na Lipanci.

Mrežce‒Lipanski vrh‒Lipanca

Jani je že bil na Lipanskem vrhu sam, pa je okoliške cilje povezal malo drugače in je 19. julija peljal tja še mene. Lahko tako rečem, saj se z orientacijskimi nalogami ukvarja predvsem on in tudi hodi vedno spredaj.

 

 

Parkirala sva ob vznožju vojaškega smučišča Viševnik nad Rudnim poljem in sledila kažipotu Viševnik. Po smučišču se nisva mogla povzpeti, ker je bilo zaradi tabora PD Bohor ograjeno, in sva pot začela v smrekovem gozdu ob njem. Dosegla sva gozdno cesto in zavila desno po njej. Markacij ni bilo in šele na križišču, pred katerim je parkiralo nekaj avtomobilov, sva dočakala kažipot Lipanca. Kazal je naprej, levo pa se je odcepila gozdna cesta z zapornico. Čeprav tam ni bilo oznak, sva zavila v tisto smer, kakor sva prebrala v nekem opisu na spletu.

 

 

 

Na razglednem levem ovinku je cesta pogledala iz gozda. Najprej sem opazila obilico volnatoglavih osatov, šele nato gozdnat hrib s skalnato steno. Stopila sva na rob travnika in spodaj zagledala peskokop Krucmanove konte, ob njem pa velik pisan čebelnjak. Nadaljevala sva po cesti, ki je nekaj časa tekla po robu gozda, nato pa se je potopila vanj in naju pripeljala mimo še enega čebelnjaka, katerega stanovalke so se pasle v gozdu. Tudi midva sva se nekoliko napasla – na jagodah. Ob cesti so cveteli meni zelo ljubi velecvetni naprsteci.

 

 

 

Sredi prvega klanca navzdol se je levo odcepil zaraščen kolovoz (tam sta stala dva avtomobila), po katerem se najbrž pride na Zgornji Razor. Kmalu za dolgim desnim ovinkom se je začela cesta spet vzpenjati in naju pripeljala do kažipotov desno proti Rudnemu polju in levo proti Lipanci. Šele zdaj so se pojavile markacije. Sklenila sva, da jim bova nazaj grede od tukaj sledila in tako dognala, kje teče označena pot. Vzpenjala in spuščala sva se po kraškem svetu, včasih kar strmo. Tamkajšnje markacije so narisane dovolj visoko tudi za zimsko pohajanje. Razveseljevali so me veliki in »mali« zali kobulčki, zvončice, rožnordeči deženi, šentjanževke, posrečene »lučke« kosmatincev in še posebej en sam panonski svišč (še v popkih). Velike krošnje so dajale prijetno senco.

 

 

Drevje se je sčasoma zredčilo in čedalje več je bilo macesnov. Mimo večjega in manjšega kala ter skromne klopce sva prikorakala med ruševje, brinje, rododendron, vednozelene kamnokreče, zvončice ... Na dozdevno neoznačenem razpotju sva bila sprva zbegana, kako izbrati med stezama, katerih ena se je spuščala desno in druga vzpenjala levo. Bolj po naključju sva opazila v macesnovi krošnji skrit kažipot levo za Vodnikov dom, Viševnik in Mrežce. Skozi drevje sva zagledala Blejsko kočo in vrhove nad Lipanco, vendar sva kar nadaljevala proti Mrežcam. Na tej poti naju je presenetila tablica 38. postaje Slovenske geološke poti, na kakršne naletiva tu in tam, ne da bi vedela, katere zanimivosti so ob njej, ker vodnika ne nosiva s seboj (sploh pa so v njem samo poti do 33). Tu je pri še enem majhnem kalu najina pot zavila pravokotno levo navzgor. Sence je bilo v glavnem konec. Na razpotju takoj zatem sva zavila desno (leva pot vodi na Viševnik) in na kratki uravnavi spet naletela na kal. Pojavljale so se nove in nove rože: zlatičnice, krvomočnice, kadulje, marjetice, poponi, rožni koreni, osati.

 

 

 

 

 

 

 

 

Proti vrhu sva se na tratah, posejanih s skalami in ruševjem, večkrat ustavila zaradi razgledov. Na Mrežcah (1965 m) sem bila tokrat prvič v kopnem. Lipanco sva imela kot na dlani, prav tako Lipanski vrh. Do njega sva v četrt ure priplezala ob jeklenicah (in zoisovih zvončicah). O njegovi nadmorski višini bi se dalo »razpravljati« (1974 ali 1975 m ali pa 1965 ali 1968 m), a raje ne bom. Na obeh vrhovih sta žiga. Razgledi dobro poltretjo uro nad izhodiščem so bili res imenitni: Viševnik, Veliki Selišnik, Mali in Veliki Draški vrh, spredaj Debeli vrh in Vrh Razorja, nad slednjim Triglav, Rž, Rjavina, Luknja peč ‒ upam, da od navdušenja nisem kaj pomešala!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Do Lipance sva se vrnila po drugi poti. Spustila sva se proti Brdom (Brdu). V ruševju je bilo vroče kot v kotlu in kadar je zapihalo, sva si prav oddahnila. Smer Brdo sva zapustila pri skali z napisi levo Deb. peč – Brdo in Krma ter desno Blejska koča. Po več kot pol ure pretikanja med skalami in ruševjem sva pristala na poti z Lipance na Debelo peč in v dobrih petih minutah (tričetrt ure pod vrhom) prišla na Lipanco. Na planini so se okrog srčastega kala še pasle krave. Pri Blejski koči pogosto srečava kakega znanca, tokrat mojo sošolko iz osnovne in srednje šole. Po obveznem ričetu sva se odpravila v dolino.

 

 

Najprej sva se povzpela do razpotja nad planino, na katerem sva zjutraj zavila proti Mrežcam. Kakor se rado zgodi, sva gor grede po tej poti hodila čisto sama, samo skupinica presenetljivo tihih otrok z vodnico naju je prehitela, zdaj pa sva srečala le poljsko družino. Ko sva prispela na gozdno cesto, nisva nadaljevala desno po njej (od tam sva prišla zjutraj), ampak sva jo pri kažipotih prečkala v smeri Rudno polje. Dobro označena pot naju je presenetljivo hitro ‒ prej kot v pol ure ‒ pripeljala k peskokopu Krucmanove konte, kjer je ob gozdni cesti parkiralo veliko avtomobilov. Tam je kažipot Blejska koča Lipanca, mimo katerega zjutraj nisva šla. Kot bi mignil, sva pri zapornici zašpilila klobaso, le še pod smučišče se je bilo treba spustiti (z Lipance uro in 20 minut).

 

Lipance in okoliških hribov se človek menda nikoli ne naveliča. Veseli me, da sem spoznala še enega.

»Odprava Činkelman« – prvi dan: z Rudnega polja k Vodnikovemu domu

Jani se je že pred leti na prvi pogled zaljubil v slikovite vrhove, ki se pokažejo z obeh ravnic pod Zgornjo Krmo, ne da bi bil vedel, kako se sploh imenujejo. Ko se je dokopal do njihovih nenavadnih imen, so mu ta postala nov izziv: od kod izvirajo, kaj pomenijo. Tudi na ta vprašanja je sčasoma našel odgovore, ki so ga kolikor toliko zadovoljili. Ostalo je še zadnje: ogledati si jih od blizu, stopiti na njihove vrhove. Upoštevaje najine sposobnosti, je za izpolnitev želje organiziral tridnevno »odpravo« in zanjo ogrel še Tomaža. Izhodišče za njune vzpone naj bi bil Vodnikov dom na Velem polju, jaz pa bi medtem počela kaj manj škodljivega za svoja kolena. Tako smo se 3. septembra odpeljali na Rudno polje in parkirali na že dokaj polnem brezplačnem delu parkirišča nasproti vojašnice. Planina je bila zelo hrupna, saj so kar naprej vzletali in pristajali helikopterji.

 

 

 

 

 

 

 

 

Za vojašnico smo zavili desno po gozdni cesti mimo kapelice zavetnice rudarjev sv. Barbare (v preteklosti so na Rudnem polju rudarili, kar je planini dalo ime) in kažipotov (1347 m). V slabe četrt ure smo prišli k smučišču Viševnik. Stavbo z zimsko sobo Kujovc so »krasila« tri rdeča srca, napis JEZUS pa je bil prebarvan. Zavili smo levo po gozdni cesti mimo odcepa za Viševnik, Srenjski preval in Blejsko kočo, sledeč kažipotu (1410 m) Studorski preval 1 h 30 min, Vodnikov dom 3 h, Triglav 6 h. Pri enakih kažipotih (1420 m) smo zavili levo s ceste v gozd. Široka kamnita, ponekod koreninasta pot se je kar strmo vzpenjala po pretežno smrekovem gozdu. Nad nami so nenehno v obe smeri brneli helikopterji, večina s tovorom.

 

 

 

 

 

 

 

 

Na kraju, kjer je bilo nekoč zadnje parkirišče (napis je še), smo spet dosegli gozdno cesto. Slabih 100 m naprej nas je že tretji enak kažipot (1460 m) usmeril desno s ceste. Nad njim je bila še »reklama« za kislo mleko, nato se je naklon povečal, zato so poleg korenin prav prišle stopnice, strmino pa so blažili tudi ključi. Ob prvem ovinku smo zagledali nekdanji rudniški rov (po Mapy je oznaka za jamo na napačni strani poti). Rdeče puščice so bile verjetno namenjene tistim, ki se jim preveč mudi, da ne bi sekali ovinkov označene poti, ampak ravno taki puščic najbrž ne ubogajo. Kotanje ob poti so bile najverjetneje povezane z nekdanjim rudnikom. Kjer je bilo pobočje skoraj navpično, je bila steza podprta z debelci. Nato smo nekaj časa stopali skoraj po ravnem ali celo nekoliko navzdol. Razveseljevale so nas z rdečimi plodovi okrašene jerebike. V levo se nam je občasno odprl pogled proti smučišču Vogel.

 

 

 

Na že precej skalnati poti, ozaljšani s svečniki, so se vrstile zelene oznake, bolj packe. Ko sem dobrih 40 minut nad smučiščem zaostala in sta me sopotnika čakala, je Jani pripovedoval Tomažu, kako je v spletnem katastru jam našel podatek, da je nekaj pred prvim, neoznačenim odcepom na planino Konjščico desno tik poti Jama pod Plesiščem (S 46.34764, V 13.90415). Tomaž je pogledal desno in – kakšno naključje! – pokazal v grmovje: »Tukaj je!« Res sta stala prav pred zaraščenim rovom. Dobrih 5 minut zatem smo šli res mimo neoznačenega odcepa levo na planino, zelene oznake pa so ostale na naši poti. Nato se je na križišču s kažipoti odcepila levo označena pot na Konjščico in desno na Viševnik. Od tam ni bilo več zelenih pack.

 

Potem ko smo prečkali grapo, je s planine zadonel pravcati koncert kravjih zvoncev. Na tem delu poti je bilo veliko stopnic. Po zelo skalnatem svetu so se menjavali rahli vzponi in spusti, vlažne korenine in skale pa so bile zelo zdrsljive. Četrt ure od križišča nas je razveselil lep pogled na Vrh Slemena, Ablanco in Veliki Draški vrh, pod nami pa se je končno pokazala Konjščica. Na desni so se dvigale Sive police. Rož skoraj ni bilo, le posamični grintovci in ciklame, tudi svečnikov komaj še kaj. Kljub precejšnjim oviram – skalam in koreninam – je tu in tam ležal kak kravjak. Čez kakih 10 minut se je gozd razredčil. Napisov JEZUS kar ni bilo konec, a je bila večina spraskana ali prečrtana. Nabor cvetic se je povečal: bilo je nekaj zvončic, smetlik, materinih dušic, resastih sviščevcev, primožkov. Vrstila so se pravcata stopnišča in nekatere stopnice so bile (pre)visoke celo za fanta. Tik pod Sivimi policami je bilo že kar precej rož, a so že skoraj vse odcvetele. Lilije in šipkovi grmi so že razkazovali plodove.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Srečevali smo čedalje več planincev, ki so se vračali v dolino. Čez pol ure smo se ustavili pri skromni klopci (bolj deski) s pogledom na planino. Bili smo že nad gozdno mejo, kjer je prevladovalo ruševje. Od klopce smo se povzpeli po stopnicah nad suho hudourniško strugo, ki smo jo pozneje prečkali. Zatem je z leve pritekla potka s Konjščice in tam so bili kažipoti (1684 m), za nas Studorski preval 45min, Vodnikov dom 2h 15min, Triglav 5h 30min). Čez 10 minut smo pri naslednjih kažipotih (1720 m) stopili v krnico Jezerce (tudi Na jezercu, 1720 m). Midva sva sedla na senčno klopco, Tomaž pa se je zleknil na sončni travnik. Po kratkem počitku smo jo mahnili proti zgornjemu delu krnice, kjer je bilo pri veliki skali leseno korito, ki ga je s pitno vodo napajal potoček. Od tam smo se povzpeli levo na pobočje, po katerem so nam pomagale tudi stopnice. Pod nami je šumel omenjeni potoček in zapihal je prijeten vetrič, to idilo pa je še vedno motilo hrumenje helikopterjev.

 

V dobre pol ure smo v ključih dosegli Studorski preval (1892 m), kjer je bilo veliko planincev. Z desne je pritekla zahtevna pot s Srenjskega prevala, z naše poti pa sta se odcepili neoznačeni stezi levo na Ablanco in desno Veliki Draški vrh. Mi smo sledili kažipotu Vodnikov dom 1h 30min na drugo stran prevala. Cveteli so avstrijski sviščevci, resasti sviščevci in ena sama (kamniška?) ivanjščica, bodeče neže pa so bile že zelo slabe. Prvemu zdrsljivemu spustu je sledila precej ravna steza z le kratkimi položnimi spusti in vzponi, a s še vedno nadležnim gruščem in kupi skal. Po 20 minutah smo se ustavili pri plošči v spomin Stanislavu Rovtarju - Stašku, ki mu je tam 3. julija 2023 med vsakoletnim pohodom od Nanosa do Triglava odpovedalo srce.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez pol ure smo si odprli za naju nova vrata na planino Zgornji Tosc (1800 m). Na planini se je mudila skupina vojakov, ki so kmalu odkorakali naprej. S Tomažem sva počakala na klopci pri odcepu poti na Tosc, Jani pa se je spustil k pastirski koči, ki je bila za naju prav tako nova (spominjala sva se le skromnih ruševin). V tistem pol hlevu, pol stanu je star možak poslušal radio. Zaradi otečenega kolena še ni vedel, kako se bo vrnil v dolino. Skrbel je za 60 ovac in ker je bila trava okrog koče že zanič, jih je spustil iz ograde. Tam so jih menda ogrožali risi in volkovi, zato je na kupu skal stalo strašilo. Pri koči je bil zbiralnik za deževnico, malo naprej od nje pa še majhen kal.

 

  

 

Pot z lepimi pogledi na gore od Krsteniškega Stoga do Mišelj vrha se je nadaljevala nad planino ter mimo odcepa levo na Uskovnico in pod mogočnim Toscem. Šli smo mimo spominskega kotička, za katerega je Jani po ostankih napisov na »svečki« ugotovil, da je posvečen trem Hrvatom, ki jih je oktobra 2025 pod Toscem zasul snežni plaz. Na območju aktivnega podora je sedela tuja planinka in malicala. »It's not smart sitting here,« smo jo poučili. Opozorilni tabli sta bili že precej uničeni. Malo naprej me je razveselilo ozkolistno ciprje, lépo tudi popolnoma odcvetelo. Po 40 minutah smo se na razcepu Na Zagonu s kažipoti (1817 m) in drugimi oznakami držali desno (Vodnikov dom 20min). Začeli smo srečevati vojake, ki so se vračali z vaje. »Le pazite na nas!« sem jim naročila in jih spravila v smeh. Kmalu po tistem, ko smo prečili veliko melišče z grobimi kamni, smo zagledali Velo polje in Vodnikov dom s Triglavom v ozadju ter pol ure od razcepa prispeli na cilj.

 

 

 

 

Vodnikov dom (Stara Fužina 242; na tablici PZS piše 1805 m, na njihovi spletni strani in na spletni strani doma pa 1817 m) sem že opisala, ko sva bila »na« Vernarju. Kljub počasnosti smo prispeli že ob pol treh; to je pomenilo kar nekaj čakanja, saj smo smeli v sobe šele ob petih. Medtem smo spoznali domačo psičko Lolo, ki je pred kratkim praznovala trinajsti rojstni dan in je bila precej betežna, a se je kljub temu pridno sprehajala, celo v breg. Tomaž je dobil prostor na skupnih ležiščih, midva pa sva spala v tako majhni dvoposteljni sobi, da se oba hkrati nisva mogla prosto gibati. Sicer pa je bila lepa, saj so notranjost doma prenovili pred dvema letoma. Bil je kar poln; gostje so bili večinoma tujci.

 

Prvotni načrt je bil, da bosta Jani in Tomaž hribolazila, jaz pa bom bolj ali manj počivala. Toda na koncu prvega dne sem se počutila nepričakovano dobro, zato sem začela razmišljati o dejavnejšem drugem dnevu.