Planine nad Bohinjem

Prejšnjo nedeljo sva se namenila na nekatere planine nad Bohinjem. Začela sva na parkirišču pri Stari Fužini. Parkirnina za ves dan stane 8 EUR (sicer po 1 EUR na uro; parkomat ne vrača drobiža), lahko pa plačate 10 EUR za uporabo gozdne ceste in parkiranje pri planini Blato. Ob parkirišču je zemljevid območja, ni pa nobenega kažipota, kje se začne katera pot; odpravila sva se po desni (spodnji) ob Mostnici. Pričakala naju je belo-rumena markacija (take označujejo tematske poti, tu najbrž sirarsko).

V nekaj minutah sva bila pri Hudičevem mostu čez Mostnico, znano po slikovitih koritih, in pod njim opazila prvo Knafelčevo markacijo. Nato sva pri klopci in obvestilni tabli zavila desno (po spodnji poti) nad Mostnico in prečkala njen pritok. Za Ukčevim mostom sva se večkrat ustavila nad koriti, tudi pri slončku; v tolmunu okoli njegovega rilca so plavale ribe. Onstran zadnjega (Češenjskega) mostu sva zavila levo na prijetno gozdno pot. Držala sva se belo-rumenih markacij, ki jim delajo družbo redki ostanki Knafelčevih. Kažipot Planinski dom 200 m naju je mimo groba padlega partizana usmeril h koči na Vojah. Ker je bilo še prezgodaj za malico ali pivo, sva se vrnila k spomeniku, pred katerim se odcepi s ceste markirana pot. Prva markacija je napravila napačen vtis, da bo dobro označena; številne naslednje niso več prav razločne, steza pa tudi ne povsod. Ko se je strmina unesla, sva prečkala nemarkirano pot, ki vodi levo na planino Blato, desno pa na Grintovico. V slabih treh urah sva dosegla planino Krstenica. Z nje se vidijo Ogradi, Debeli vrh, Škednjovec, Mišelj vrh, Mali Stog. Povzpela sva se nad stanove in si razširila razgled na Uskovnico, Tosc, Veliki in Mali Draški vrh, Ablanco in druge hribe. Bilo je prijetno, le več rož sva pričakovala.

Spustila sva se pod lovsko kočo na robu planine in desno okoli roba; po napotkih bajtarjev sva se ves čas držala desno. Ostankom markacij so pomagali možici. Srečevala sva planince, ki so se vračali z Ogradov zadovoljni zaradi obilice cvetja in lepih razgledov (zatrjevali so, da kljub »brezpotju« ni pretežko). Opazila sva z možicem zaznamovan odcep desno nazaj proti Ogradom in si ga zapomnila za drugič. Kmalu za odcepom je sedelce, s katerega se odpre pogled na mogočni Debeli vrh. Mimo razcepa poti na planini Krstenico in Blato sva se po uri in četrt spustila na planino V Lazu (ali le Laz). V tamkajšnjih bajtah postrežejo z domačimi mlečnimi izdelki. Ko sva malicala pod košatim drevesom v bregu nad stanovi, se je stemnilo in zagrmelo. Dežja ni bilo veliko, ampak lepo je bilo vedriti pri Gregorju: sedela sem na pragu in jedla okusno kislo mleko (je že res, kar je rekel Jani, da bi bilo namreč boljše iz hladilnika, ampak kjer je hladilnik, ne moreš sedeti na pragu in uživati ob pogledu na planino).

Nato sva se z omenjenega razcepa odpravila še proti planini Blato. Na tej poti so nove markacije. Nisva se mogla čisto odločiti, ali je bolje biti moker od dežka ali poten pod pelerino. V slabi uri sva pristala na precej zasedenem parkirišču ob gozdni cesti, ki pelje levo na planino Blato, desno pa na Vogar (kažipotov ni). Najprej sva zavila levo in mimo velikega parkirišča, od koder je dovoljeno le za vozila lastnikov zemljišč (dvomim, da vsi, ki parkirajo še naprej, izpolnjujejo ta pogoj), kar hitro prišla na planino Blato. Tam ni bilo nikogar »doma«.

Nazadnje sva namerila korak proti Vogarju. Prečkala sva nekaj manjših rovtov s hiš(k)ami in vrtički. Na enem rastejo ognjice; doslej sem jih opazila le pod Pristovškim Storžičem. Tistih 45 minut do Kosijevega doma na Vogarju sva videla veliko turških lilij. Rože so bile pravzaprav poglavitni razlog za ta pohod, a jih ni bilo prav veliko. Neka deklica, ki je zdaj že gospodična in menda ne hodi več v hribe, je pred leti te planine razglasila za Heidino deželo. Ker sem v otroštvu tudi jaz (vsaj desetkrat) prebrala Heidi, sem si vsa ta leta silno želela tja. Bilo je lepo, vendar ne tako, kot sem si predstavljala. Podobno »razočarani« sta bili še dve planinki, ki sta tudi vedrili pri Gregorju in sta prišli tja gor predvsem zaradi cvetja. Ampak tisto kislo mleko (čeprav ne kozje) je vtis precej popravilo. Sploh je v slabi uri, kolikor sva še hodila do avtomobila (tudi po neoznačenih in kar strmih bližnjicah, ki jih ne znam opisati), »razočaranje« izpuhtelo in končni sklep je bil precej podoben kot vedno: lepo sva se imela!

Dolina Triglavskih jezer – prvi dan

O Dolini Triglavskih jezer sva se pogovarjala že skoraj od začetka svojega hribolazenja leta 2002, pa nekako nisva znala uskladiti vremena in Janijevega »čudnega« delovnega časa, rezervirati dolgo vnaprej in potem odpovedati, če vreme ne bi bilo primerno, pa nisva hotela. Lani, ko zaradi korone nisva mogla na običajno poletno potovanje, pa je želja postala resničnost, sploh ko so nama v planinskih kočah zagotovili, da odpovedati rezervacijo ni nič tako groznega (če ne prideš, ne da bi jo odpovedal, je pa seveda grdo). Kljub epidemiji ali pa ravno zaradi nje so bile koče precej zasedene (večinoma odprte le še tisti teden), a za načrtovani »podvig« od 16. do 18. septembra sva le dobila prenočišči in še vreme se nama je kar posrečilo.

 

Dolina med Trento in Bohinjem, dolga približno 8 km, je nastala, ko je Slatenska plošča, imenovana po vrhu Slatna (2077 m), z vzhodne strani narinila kamnine, slabo prepustne za vodo. Čelo tega nariva so današnje prepadne stene in melišča v grebenu Zelnaric, Kopice in Tičaric. Zatem je dolino oblikoval ledenik, ki je za seboj pustil številne krnice, balvane, kotanje in morene, nato pa je pod vplivom vode in vetra še zakrasela. Kot varstveni park je bila zaščitena že leta 1924 in 1961 razglašena za Triglavski narodni park (TNP), ki so ga leta 1981 močno razširili in danes meri približno 85.000 ha. Ker se nekatere vodne kotanje čez poletje posušijo, ni enotnega mnenja, koliko jezer je v dolini, a na splošno je obveljalo ljudsko število sedem. Zato se poleg uradnega imena Dolina Triglavskih jezer uporablja tudi Dolina sedmerih jezer.

 

Za izhodišče sva izbrala parkirišče pri planini Blato, od koder sva že šla na Ograde, Adama, Evo in Stoge. V Stari Fužini je bilo najino potrpljenje na precejšnji preizkušnji: do zapornice na začetku plačljive ceste pri spodnjem parkirišču (na Vorenčkojci) sva po polžje vozila za čredico krav in starima pastirjema, ki se niso ne umaknili ne pohiteli. Više naju je voznik, ki se je pripeljal naproti, opozoril, da od zgoraj prihaja velik tovornjak, zato sva se ustavila na nekem ovinku in počakala, da je odpeljal mimo, sicer ne vem, kako bi se bilo srečanje končalo. Nazadnje sva se srečno pripeljala na parkirišče (S 46.290231, V 13.886998). Bilo je polno; poleg številnih domačih avtomobilov so parkirali tudi Avstrijec, Nemec in Luksemburžan.

 

Vrnila sva se na začetek parkirišča ter zastavila po blatnem in precej skalnatem kolovozu proti Planini pri Jezeru. Nekateri odseki so bili kar strmi, scefrana les in lubje pa sta pričala, da je to tudi vlaka. Na desni sva videla (in slišala) planino Blato. Pri kažipotih na 1190 m sva nadaljevala levo po kolovozu (desno se je odcepila krajša strma pot), na 1200 m pa je kolovoz zavil desno (levo se je odcepila pot proti Vogarju). Po 35 minutah se je z desne priključila strma pot. Tam sta na klopci sedela tujca in naju v angleščini vprašala, ali je to pot na »džezêro«. O strmi sta povedala, da je »precej strma«. V naslednje četrt ure sva mimo še enih kažipotov prispela na Planino pri Jezeru.

 

 

 

 

 

 

 

Koča na Planini pri Jezeru (1453 m, na enem kažipotu na istem drogu pa kar 1560 m), ki je tudi obveščevalna točka GRS, se ponaša s priznanjema družinam in okolju prijazna planinska koča. Ima zimsko sobo. Zraven stoji še majhna brunarica. Ob ograji nad jezerom, po katerem se planina imenuje, je poleg lesenega koritca s pipo in napisom Pitje vode na lastno odgovornost (tudi v angleščini) ležal lesen čoln z vesloma. Sledila sva kažipotu Koča pri Triglav. jezerih 2h 30min, šla mimo nekaj pastirskih koč in se nekoliko pomudila pri jezeru, globokem do 11 m. Obkrožali so ga bujno zelenje in rdeči slapovi jerebikovih plodov, gladino pa so kazile rumenozelene alge.

 

Od jezera sva se povzpela po strmi gruščnati stezi, ob kateri so cveteli le še svečniki. Čez čas se je strmina unesla. Četrt ure nad jezerom, na 1490 m, se je levo odcepila pot proti planini Viševnik, Pršivcu in planini Ovčarija čez Krištofojco (1 h 25 min.). Prej kot v četrt ure sva stopila na planino Dedno polje (1560 m), posejano z lesenimi pastirskimi kočami. Pri betonskem koritu so bili kažipoti, v najino smer Planina Ovčarija 1h 35min in Koča pri Triglav. jezerih 2h 15min. Ob koritu je ležala tablica TNP z napisom Ne umivaj psov.

 

Na koncu Dednega polja sva vstopila v macesnov gozd. Skalnata steza se je večkrat poglobila v jarek. Mimo zanimive Boltove kapelice, vdelane v deblo, sva prišla v svetel kotanjast svet, kjer je bilo manj drevja, večinoma macesni, nato čedalje več ruševja. Po pol ure se nama je odprl pogled na gore nad Komno. Spustila sva se k bližnjima kažipotoma na 1660 m ‒ zarjavelemu levo proti planini Viševnik, Pršivcu in Planini pri Jezeru (po tej poti sva se nameravala tretji dan vrniti) ter na roko načečkanemu za nazaj na Dedno polje in Planino pri Jezeru. S smermi, puščicami in markacijami so bile popisane in porisane tudi bližnje skale. Čez minuto so sledile še tri smerne tablice. Od tam sva imela na voljo dve enourni poti h Koči pri Triglavskih jezerih: naprej prek Prodov ali desno čez Štapce. Odločila sva se za prvo. Čeprav ni nikjer nič pisalo, sva sklepala, da je to obsežno, razgibano in že precej zaraščeno območje planina Ovčarija. Daleč na levi sva opazila staro leseno gospodarsko poslopje, više v gozdu pa novejše leseno stranišče.

 

 

 

 

 

Čez dobre četrt ure, ko se je stezica prekucnila navzdol, sva postala pri trhli »klopci« z vrezanim napisom Triglavski naro in Triglav Natio (besedilo je bilo očitno daljše kot kos lesa, ki je ležal na skalah in je bil nekoč najverjetneje tabla z napisoma Triglavski narodni park in Triglav National Park). V daljavi sva prepoznala Dom na Komni. Steza je zavijala desno čez Prode okrog Rušnate glave; levo spodaj je bila Lopučniška dolina. Ob poti je raslo mnogo velikih košutnikov, a so se žal že posušili. Čez Prode sva se ves čas spuščala, dobrih 15 minut od klopce pa sva se začela strmo vzpenjati in nazadnje zakoračila v gozd. Mimo še dveh zasilnih klopc in kažipotov na 1650 m, kjer je z leve pritekla pot od Črnega ali Sedmega jezera (štejejo jih od severa proti jugu), sva po dobre pol ure prispela k tabli Zavoda za ribištvo Slovenije, TNP in drugih o »naložbi v vašo prihodnost« ‒ ohranjanju Dvojnega jezera.

 

 

 

 

 

 

 

Na ovinku v bližini table se je levo skozi travo odcepila slabo vidna stezica k ruskemu grobu kakih 50 m zahodno s poti. Napis na nagrobniku je dvojezičen. Leta 1917 so avstrijski orožniki na planini Ovčarija zajeli dva ruska vojna ujetnika, ki sta pobegnila z gradbišča ceste proti Bogatinu. Na tem samotnem kraju sta si morala sama izkopati grob in nato so ju ustrelili. To so opazovali pastirji s planine in kasneje obvestili planince, ti pa so jima leta 1923 postavili spomenik. Potem ko ga je močno zdelal zob časa, ga je leta 2015 na lastno pest obnovil gorski reševalec Marko Matajurc. Tam sva v senci pomalicala in ves ta čas nobeden od planincev, ki jih ni bilo malo, ni zavil tja, čeprav je spomenik označen na zemljevidu. Niso nič radovedni?

Od spomenika je bilo le 5 minut do Dvojnega jezera (okrog 1670‒1680 m, našla sem pet različnih podatkov). Leži pod ostenjem Tičaric. Izpod bližnje Male se do jezerske obale spušča z rušjem zaraslo melišče s posameznimi podornimi skalami, kjer je rastišče redke rapontike in hacquetovega ušivca, tam pa rastejo tudi kranjske lilije, košutniki, sternbergovi klinčki, mlahave bilnice in ozkolistne preobjede, a za vse to sva bila že prepozna. Izza Male Tičarice je gledala Velika. Od južnega jezera sva šla po suhem območju (kadar je pod vodo, se Peto in Šesto Triglavsko jezero združita, od tod ime Dvojno) proti Koči pri Triglavskih jezerih (1685 m), ki stoji ob severnem jezeru. Kadar je jezero eno, je dolgo približno 220 m, široko 80 m in globoko 7 m. Pod zemljo odteka proti kraškemu izviru Savice. Ko sta jezeri ločeni, se na začetku zalivčka severnega običajno sliši klokotanje vode, ki se po ponoru pretaka v južno. Zadnje čase je voda vedno bolj onesnažena. Glavni krivec je človek, ki je leta 1991 z vnosom jezerske zlatovčice in kasneje še pisanca pokončal planktonske rakce in omogočil pretirano razraščanje alg. Leta 2020 je končno stekel projekt Vrh Julijcev za odstranitev vnesenih rib. Na tabli pri koči piše, da živi v jezeru 85 vrst rastlin (alg) in 40 vrst živali. Mimo Dvojnega jezera vodi Slovenska geološka pot (na koči je tablica 51).

 

Preden sva prišla do manj kot 5 minut oddaljene koče, sva šla mimo spomenika njenemu najbolj znanemu oskrbniku Alojzu Knafelcu, ki naju je spravil v slabo voljo. Ne Knafelc, spomenik. Oziroma tisti, ki (ne) skrbijo zanj. Knafelc je bil oskrbnik zadnjih devet let svojega življenja (1859‒1937). Eno najstarejših planinskih koč pri nas je že leta 1880 zgradil Avstrijski turistični klub, po prvi svetovni vojni pa jo je prevzelo Slovensko planinsko društvo. Po drugi vojni jo je PD Ljubljana ‒ Matica trikrat razširilo in posodobilo. V vzhodno steno je vgrajen kamen z okamnelo hišico prazgodovinskega amonita.

 

Ker je bilo še zgodaj, sva se povzpela še na Rušnato glavo. Na zemljevidih Triglav PZS 2005 in Sidarta 2013 je pot nanjo markirana, na PZS 2016 in maPZS pa ne (in res ni). Na razpotju na 1680 m kakih 5 minut pod Kočo pri Triglavskih jezerih sva zavila levo navzgor proti Tičarici, Zelnarici in Planini pri Jezeru čez Štapce (zahtevno). Na skali so bili poleg puščice v najino smer še slabo čitljivi napisi Štapce, Ovčarija in Pršivc. Skozi kratek pas gozda in čez melišče sva se povzpela do nekoliko težjega prehoda. Po klinih in ob jeklenici sva dosegla skalno stopnjo više in prišla do razpotja na prevalu Štapce (1851 m). Tam sva se usmerila desno proti planini Ovčarija (levo Tičarica, Zelnarica). Ko se je pot zares spustila, se je desno med ruševje odcepilo nekaj stezici podobnega. Na čistini sva jo izgubila in jo više spet ujela – v gostem ruševju je bila prav izkrčena. V dobre pol ure sva se prebila na vrh (1899 m) natanko pri geodetskem kamnu. V beton okrog njega so bile vrezane številke in črke, a jih nisva znala prebrati. Uživala sva v pogledu na Malo Tičarico in Dvojno jezero s planinsko kočo. Vrh sva zapustila nekoliko nejeverna, da bova našla pot, po kateri sva prišla gor. Spet se nama je posrečilo: po krajšem tavanju in pretepanju z ruševjem sva se znašla pri možicu, ki sem ga postavila gor grede, in dobre četrt ure pod vrhom spet na markirani poti. V pol ure sva se vrnila h koči.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prenočevanja v kočah nisva vajena, zato je bilo za naju doživetje tudi to. Imela sva prikupno sobico in lep pogled skozi okno. Lahko sva si kupila žeton za nekajminutno tuširanje s toplo vodo in na dvorišču je bila pipa s pitno vodo – oboje tam gori nikakor ne samoumevno in zato toliko več vredno.

 

 

Slatna ‒ »nezanimiva« gora, na katere razgledni vrh vodi prijetna pot

Z letošnjim hribolazenjem sem za silo na tekočem, imam pa še veliiiko dolgov od lani. Na vrsti je Slatna, ki sva si jo izbrala 13. junija. Do Dednega polja sva šla po poti, ki sem jo že opisala, ko sva se potepala po Dolini Triglavskih jezer. Parkirišče pri planini Blato je bilo polno, le pod krušljivimi skalami je bilo nekaj prostora. Zima je še opletala z repom; ob poti je bilo čedalje več snega in ponekod jo je obrobljal pravcat snežni zid. Nekoliko nenavadno se mi je zdelo, da se je kljub temu z višino večala raznovrstnost in številčnost rož: cveteli so jetrniki, spominčice, podlesne vetrnice, deveterolistne konopnice, votli petelinčki, visoki jegliči, vse belo podlesnih vetrnic in nunk. Čez pot je stekla veverica in urno splezala na drevo. V 50 minutah sva bila na Planini pri Jezeru (1453 m). Bila je že lepo zelena in jezero tudi.

 

Dalje je bila pot izmenično kopna in zasnežena, a povsod so v bregu nad njo cveteli telohi, avriklji, nunke, alpski kosmatinci. Srečala sva skupino, v kateri so bili trije otroci, ki so navdušeno poročali, da je na Ovčariji še zelo veliko snega. V pol ure sva prispela na planino Dedno polje (1560 m). Do tja sva pot že poznala, zdaj pa sva se pri koritu spustila v desno na ledeno stezo, ponekod posuto z žaganjem. Na drugi strani planine so bili poleg »uradnih« rdečih planinskih kažipotov še leseni, med njimi tudi za Slatno (naprej; desno proti planinama V l/Lazu in Krstenica). Pričakale so naju množice avrikljev in velike zaplate resja, da drugo cvetje, ki ga tudi ni bilo malo (zaspančki, votli petelinčki, deveterolistne konopnice, alpski kosmatinci, navadni slečniki), kar ni prišlo do besede.

 

Po ozki skalnati stezici sva se čez trato, belo od skal in nunk, povzpela v gozd. Med menjavanjem zasneženih in kopnih odsekov sva izgubila markacije in gazi, ki so nama tudi pomagale. Prehitela sta naju prijazna mladeniča, katerih cilj je bila Tičarica, a nista bila gotova, ali bo šlo. Ob množici macesnov sva pomislila, kako lepo mora biti tam jeseni, ko pozlatijo. Ko sva markacije izgubila drugič, sva se po zasneženem pobočju vzpenjala kar po občutku. Z roba dobre pol ure nad Dednim poljem sva pod seboj zagledala kotanjo, daleč spredaj pa se je dvigal Prvi Vogel. Še vedno ni bilo markacij. Spustila sva se proti dolini Za Kopico in se ob pogledu na Kopico spomnila vzpona nanjo.

Nadaljevala sva desno ob dolini. Ko se je svet nekoliko zravnal, sva postala pozorna, kajti tam naj bi se odcepila steza na Slatno. Možicev, o katerih sva brala na spletu, ni bilo in tudi odcep desno je bil slabo opazen, toda steza više gori je bila dobro vidna. Poslej nisva mogla več računati na markacije, saj so odšle naprej na sedlo Vrata. Po gruščnati potki sva se vzpenjala čez melišče pod stene. Na drugi strani doline se je vlekel greben z najvišjo Veliko Tičarico. Ob poti je cvetelo veliko alpskih kosmatincev, avriklji, nekaj mračic, pogačice in sleči pa so bili še zaprti. Neki pacek je odvrgel ovitek frutabele; zdaj ne pobiram več smeti, ker so lahko kužne. Na nagnjeni ravnici, posuti z alpskimi zvončki, nisva bila gotova, ali naj greva naprej po njej ali desno. Po »posvetu« z GPS na telefonu sva zavila desno po ozki stezici, ki je bila ponekod še pod snegom, drugod naju je z nje zrivalo ruševje.

 

Pol ure od najvišje točke nad Dednim poljem sva dosegla zasneženo uravnavo in se povzpela ostro desno po njej (pot je bila skrita pod snegom). Nad seboj sva že videla svoj cilj. Za nekaj časa sta najino pozornost pritegnila gamsa, ki sta dirjala proti nama izpod Prvega Vogla. Eden naju je najbrž opazil, saj se je ustavil, drugi pa je dirjal dalje in ko naju je končno zagledal, v hipu obstal kot vkopan, nato pa se nama v širokem loku ognil. Potem sva se spet posvetila poti; melišče in sneg, oboje je bilo nevarno za zdrs, zato sva stopala sila pazljivo. Nazadnje je bil »na voljo« le še sneg. Bilo je precej naporno. V takih razmerah ne pričakujem, da bi naletela na kačo, zato sem kar odskočila, ko je izpod skale prilezel gad in vidno vznemirjen k sreči »oddirjal« proč od mene. Po približno 20 minutah sva dosegla rob s pogledom na Slatno. Na zemljevidih pot obide vrh po levi, midva pa sva jo izgubila in se kar za nosom bolj ali manj naravnost vzpenjala proti njemu. Kaki trije metri skozi na prvi pogled neprehodno ruševje so nama prihranili velik ovinek, nato pa sva po skalnato-travnatem svetu nekoliko laže napredovala proti cilju. Spet sva zagledala gamse.

 

 

 

 

Čez 35 minut sva dosegla vrh (2077 m), označen bolj s kupom kamenja kot s piramido ali možicem. Tudi ledeni veter mi ni pokvaril veselja nad pirenejskimi kamnokrasi in zaspančki (clusijevi svišči so bili še v popkih) ter širnimi razgledi. Pred seboj sva videla sosednjo Kredo, na drugi strani bližnji greben Voglov, Debeli vrh, na (severo)vzhodu Tosc, Ograde in Planino v lazu pod njimi, na jugu Spodnje Bohinjske gore, še dlje na jugozahodu Krn in Batognico.

 

 

 

 

 

 

 

S kopnega vrha sva videla pravo pot, zato sva krenila v smeri Prvega Vogla, po zahodni strani obhodila vršni del in prišla na svoje sledi. Ko sva se po treh urah vrnila k planini Blato, je bilo parkirišče že napol prazno. Za nama je bil tak dan, da se težko strinjam s sicer zelo cenjenim Tinetom Miheličem, ki je v vodniku Julijske Alpe Slatni in Kredi skupaj namenil samo slabih pet vrstic v drobnem tisku: »Vrhova sta jugovzhodni podaljšek grebena Voglov in ustvarjata pregrado med planinama Laz in Dedno polje. Za planince sta nezanimiva, le kak smučar se včasih spomni nanju. /.../« Tisto o nezanimivosti nikakor ne drži: pot je pestra, rož obilo, razgledi širni. Priporočam pa obisk v času brez snega tako zaradi nevarnosti zdrsa kot tudi zaradi orientacije.