Koseški hrib – popravni izpit

Ko sva prvič osvojila najvišji vrh komendske občine, sva zgrešila pravo pot. V sredo sva se odpravila tja v nasprotni smeri (iz Suhadol, ne iz Mengša) z več nameni: imeti se lepo, videti Mlinčke in Koseški hrib podnevi ter "zadeti" ribnik pa tudi odkriti, kje sva ga prvič polomila.

Od sv. Klemena v Suhadolah sva se po precej blatni sprehajalni poti držala markacij, tudi tam, kjer sta na razcepu dva kažipota Mlinčki: levo po neoznačeni poti in naprej po označeni. Vrečke in druga nesnaga ob Pšati in v njej so bile le uvod v klavrno sliko: večina mlinčkov je polomljenih, vode pa tako malo, da se komaj kateri še vrti. Tolažilo naju je le pomladno cvetje, posebno jetrnikov je v izobilju. Zagrizla sva v Strmec in v pol ure prisopihala na naš "vršac". Razgled je ponoči lepši, ker je letališče ozaljšano z lučkami. Nato sva se po poti, ki sva jo prehodila že decembra, spustila proti Kosezam. Jetrnikom, trobenticam, žafranom, kronicam, blagodišečim telohom, repuhom, tevju so se pridružili še petelinčki (pasji zob). Pri avtobusni postaji sva prečkala asfaltno cesto in sledeč oznakam prišla k ribniku. Ribič je poročal, da krape, ščuke in postrvi še nekoliko zebe. Toda račji pari so se zaljubljeno zibali na vodi, da o vroči ljubezni žab sploh ne govorim.

Ribnik sva obšla in se povzpela na pot nad njim. Hitro je bilo jasno, kaj je šlo lani (iz mengeške smeri) narobe: kako minuto po tistem, ko pot na Rašico zavije levo, se z naše spusti potka desno k ribniku. Čeprav je puščica ob napisu KPP (Komendska planinska pot) na drevesu levo od poti obrnjena navzdol, sva jo razumela narobe: da kaže naprej (nerazločne in na začetku z grmovjem zakrite potke v desno sploh nisva opazila).

Vrnitev sva si nekoliko popestrila z bližnjico, označeno z belo-modrimi markacijami (belo-modre, ki vodijo v Topole, in Knafelčeve markacije ter rumene oznake domnevno Lovske družine Vodice so tako pogoste, tudi vse tri na enem drevesu, da mejijo na onesnaženje – kaj se res ne morejo dogovoriti?), pod Strmcem pa sva zavila desno na neoznačeno pot, ki naju je pri omenjenih dveh kažipotih Mlinčki pripeljala nazaj na označeno. Vsa pot s postanki vred je trajala dobre tri ure in je popolnoma dosegla vse namene. Le klavrno stanje mlinčkov in nesnaga v Pšati sta naju razžalostila.

Kolenoterapija v Čičariji

Če imate manjše težave s koleni, vam bodo nedvomno dobro deli položni (včasih celo markirani) kolovozi, s katerimi so prepredeni grebeni Čičarije, na primer krožna pot nad Movražem in Smokvico.

Izlet začnete malo pred Smokvico: iz Gračišča se po ozki asfaltni cesti zapeljete proti Movražu in parkirate pred prvem križiščem (tam, kjer se z desne priključi asfaltna cesta iz Gračiške vale). Odpravite se desno po stranski cesti, čez dobrih 100 metrov boste našli prvi kažipot, ki vas usmerja v levo na širok gruščnat kolovoz. Ta je naprej povsem položen, nato pa se zložno vzpne do razglednih travnikov Vele griže in vas čeznje popelje do cerkvice sv. Kvirika.Tik pred cerkvico se iz severa mimo ostankov gradišča na Gradcu priključi kolovoz, po katerem se odpravite proti Movražu. Kolovoz se hitro spremeni v ozko dobro vidno stezo, ki se ob postajah križevega pota spušča po travnatem pobočju do starega kolovoza. Temu sledite nekaj minut, nato pa ga pri IX. postaji spet zapustite in se v levo po dobro uhojeni stezi spustite v Movraž.

V Movražu se po glavni cesti odpravite nazaj proti Smokvici (rahlo v levo), tik pred koncem vasi pa zavijete desno na ožjo cesto proti pokopališču. Pred njim se s ceste v levo odcepi star kolovoz (stara "cesta" v Smokvico), od njega pa čez nekaj minut v desno širok kolovoz proti vrhu Kuka. Po daljšem vzponu se znajdete pod skalnim robom Kuka, ki se mu kolovoz spretno izogne in vas na kraške travnike Kuka in Gradeža pripelje malce bolj vzhodno. Ti travniki so prepredeni s kolovozi, držite se levih krakov. V pomoč vam bodo najprej pečine Kuka, nato pa križ na njegovem najvišjem vrhu; kmalu se pojavijo tudi markacije.S Kuka se spustite proti Lačni, najprej po razglednih travnikih, nato pa po grebenu mimo Kroga in Vrha Križa. Tik pred zadnjim vzponom na Lačno se v levo odcepi dobro viden kolovoz (označen z oranžnimi puščicami), po katerem se spustite nazaj v dolino. V dolini se kolovoz izteče na staro pot iz Smokvice v Gračišče. Na njej zavijete desno in v nekaj minutah vas bo pripeljala do asfalta le 150 metrov od križišča kjer ste parkirali.

Terapija seveda ne bo popolna brez fužev v gostilni v Sočergi.

Več fotografij >>>

Na Šenturško Goro

V sredo je bila na vrsti popoldanska »turca« na Šenturško Goro. Če niste iz Komende kot midva, lahko parkirate nasproti gasilskega doma ali ob Domu sredi vasi (če občinski uslužbenci in njihove stranke pustijo še kaj prostora) ali pa na parkirišču pod cerkvijo ali poleg nje. Iz središča vasi sva se napotila po klancu mimo beneficiatske hiše z znamenito knjižnico Petra Pavla Glavarja, nekdanjega Glavarjevega špitala, pokopališča in cerkve sv. Petra, ki se ponaša z nekaj imenitnimi umetninami, ter Glavarjevega vodnjaka, za graščino pa po bregu navzdol in po mostu čez Pšato na Podboršt. Na razcepu sva zavila levo proti Komendski Dobravi. Na koncu Podboršta stoji dom našega planinskega društva, pred njim pa v pokritem votlem drevesu skrinjica z vpisno knjigo in žigom Komendske planinske poti (KPP). Kažipot naju je usmeril v gozd, da ni bilo treba po asfaltu. Mimo bajerjev, v katerih poleti cveto lokvanji, in partizanske bolnice (kratek označen odcep z glavne poti) sva prišla na Komendsko Dobravo. Na razpotju nad njo sva se odločila za vzpon po poti »Na skalo« (tudi »Čez skalo«) in za vrnitev čez Zaloški rob. Na Skali je klopca za uživanje razgleda in še ena za privezovanje duše. Ko sva prišla do ceste skozi Šenturško Goro, ni bilo nobenega namiga, kam zdaj. Izkazalo se je, da je treba desno. Razen na tem mestu je pot dobro označena. Sprva teče precej po ravnem, sicer pa je razgibana, polna razcepov, križišč, mostičkov in na koncu tudi precej strma.
Od opuščene šole je lep pogled na Ljubljansko kotlino in del Gorenjske. S spominske table na župnišču poleg cerkve sv. Urha, ki je dala vasi ime, izvemo, da je bil tu župnik Simon Robič (1824–1897). Ko je bil kaplan v Dobu, je raziskoval okoliške podzemske jame. V njih je našel posebno vrsto slepih hroščev, ki se imenujejo po njem robiči. Ob obletnicah njegove smrti 7. marca domžalski jamarji pripravljajo na Šenturški Gori spominsko slovesnost. Njegove bogate zbirke hranita Prirodoslovni muzej Slovenije in Narodni muzej. Po njem se imenuje tudi več polžev. Sodeloval je s strokovnjaki iz Evrope in Amerike. Skratka (še en) mož, o katerem premalo vemo. Dve drugi tamkajšnji »prireditvi« pa pripravlja komendsko planinsko društvo: 12 ur Šenturške Gore maja ob občinskem prazniku in pohod z baklami k polnočnici, ki jo daruje priljubljeni župnik Pavle Juhant iz Tunjic (te so (malo manj) znane tudi po tem, da sem tam začela svojo planinsko »kariero«).
Vrnila sva se čez Zaloški rob. Od cerkve sva šla po cesti do gostilne Pavlin, kjer je vpisna skrinjica KPP, kmalu za njo pa se levo odcepi pot proti Komendi in se pred Komendsko Dobravo združi s potjo »Na skalo«. Ker se je že mračilo, sva se z Dobrave vrnila po cesti in srečala kar nekaj avtomobilov, ki so se peljali k planinskemu domu, kjer so ob sredah zvečer »uradne ure«. V obe smeri slabe tri ure hoje (brez postankov). Za primerjavo: najboljši udeleženci 12 ur Šenturške Gore napravijo več kot 10 krogov.

Blegoš, zimski lepotec

Po štirih dneh brez spleta zamujam še bolj kot sicer zaradi običajnega pomanjkanja časa. Prejšnjo soboto sva se podala na Blegoš iz Leskovice. Parkirala sva pred cerkvijo, kajti parkirišča za njo ni več, ker tam gradijo mrliške vežice. Ta pot je že opisana na spletišču Zaplana.net. Od tam, kjer se združi s tisto iz Volake, se je Ivan bolj posvetil levi, neoznačeni različici (ker pač rad tava), z Janijem pa sva izbrala označeno čez Jelence. Ker se po poti razliva voda, je ponekod precej poledenela. Pri ličnem zavetišču Gorske straže sva malo posedela, potem pa se povzpela do sedelca, s katerega do Koče na Blegošu ni več daleč. Pozimi je vedno lepo doživetje, ko stopimo iz gozdne sence na sončno Leskovško planino, kjer se desno nad kočo dviga Blegoš, ves bel in ozaljšan z zimsko nališpanimi drevesi. Zgoraj je malo pihalo, razgledi pa so bili čudoviti.

Odločila sva se za vrnitev čez Črni vrh (kažipot), saj je bila cesta na omenjenem sedelcu lepo splužena. Tudi z opisom te poti (le da v nasprotni smeri) vam postreže Zaplana.net, ki pa dvomi, ali je pot pozimi zgažena. Lahko potrdim, da je in da je prav prijetna. Kakih 10 minut pod sedelcem sva se tik pred strmejšim spustom ceste ločila od nje in zavila levo na markirano pot. V križišču na prelazu med Poljansko in Selško dolino je spet kažipot za Črni vrh. Tam sva se vzpela po strmi potki med smrekami. S Smoletovš je lep pogled nazaj na Blegoš. Spustu na Pretovč je sledil še vzpon na smučišče Smučarskega centra Cerkno na Črnem vrhu. Bilo je precej smučarjev, a brez gneče in sneg je bil še prav dober. Ko sva se naužila lepih razgledov (tudi na Blegoš), sva sledila markacijam do naslednjega smučišča, od koder pa sva hitro pobegnila, kajti iz zvočnikov je neusmiljeno rohnel Franci na balanci. Za sedežnico Počivalo sva se kar na pamet spustila na asfaltno cesto. Ob njej je velik elektrovodni stolp, na katerem sta markaciji, vendar ne povesta nič določnega, saj sta čisto osamljeni. Nekaj metrov naprej se od ceste odcepi pot, ki se v ključih spusti na travnike. Po zemljevidu bi bilo treba pod sedežnico Počivalo, a to je mogoče šele čez čas, ker je na začetku pobočje prestrmo. Enako je nad postajo sedežnice, zato sva tam zavila desno skozi gozd na smučarsko progo in ob njej do postaje, pod njo pa po asfaltni cesti proti Škofji Loki; markiranih poti z zemljevida namreč ni hotelo biti. Skozi razpotegnjene Gorenje Novake (tam sva še zadnjič pomahala Blegošu) in Robidnico sva se vrnila v Leskovico; zdi se, da je asfaltna cesta speljana po trasi nekdanje planinske poti, saj je ob njej še nekaj markacij.

Novo na Zaplana.net: Pomladne rože, Slavnik

Na Primorskem (pod Črnim Kalom) že cveti rani mošnjak, na suhih višje ležečih travnikih pa boste kmalu našli rumene cvetove Tommasinijevega petoprstnika. Obe roži si oglejte v galeriji slovenskih rož.

V toplih dneh brez burje bo zelo prijeten vzpon na Slavnik, ki ga priporočam kot izlet tega meseca. Seveda se nanj odpravite po južnih pobočjih (iz Podgorja), da vas bo med potjo prijetno grelo sonce. Povezavo na ta izlet boste našli na naši domači strani.

Čez dober mesec boste na kraških travnikih opazili cvetove avstrijskega gadnjaka, rože tega tedna. Tudi njegova fotografija vas čaka na naši domači strani.

Nad dolino Dragonje

Konec decembra je bil na spletišču gore-ljudje.net objavljen opis krožne poti med Krkavčami in Pučami, kot nalašč za izlet v mrzlih suhih februarskih dneh (po dežju so flišna tla nemarno blatna). V začetku sem zlahka sledil opisu: mimo torklje, levo na kolovoz (za hišo, ne na tistega pred njo), na desnem ovinku naravnost po poti, nato levo navzgor po kolovozu. Tam pa se je zapletlo, saj se opis nikakor ni hotel ujemati s tem, kar sem videl. Odpravil sem se po desnem kolovozu (položno po pobočju) in nato zavil desno na prvem odcepu. Napaka ... po uri grmičenja in iskanja ostankov starih stezic sem se znašel v dolini Dragonje. Namesto tega bi moral počakati do drugega odcepa (ta del poti je dosti bolje opisan v enem od prejšnjih prispevkov Jožeta Praprotnika).

Tudi nazaj grede ni šlo povsem po opisu. Vedno bolj zapuščen kolovoz (na koncu steza), po kateri se vrnete v Krkavče, je najbolj desna izbira, širši kolovozi, ki se končajo med nasadi oljk, pa se odcepijo v levo. Razen te malenkosti pa bi me opis zanesljivo pripeljal do izhodišča ... če se ne bi odločil za drugo porcijo grmičenja. Tam, kjer vas kažipot (stiliziran vodnjak) pošlje v desno, poiščite staro zaraščeno stezo, ki precej naravnost (le na začetku malce navzdol) vodi pod kamnitim zidom. Ko boste čisto dokončno obupali, boste morda (tako kot jaz) za grmovjem med odluščenimi kamni v zidu desno od sebe opazili stopinje, ki vas popeljejo na višje ležečo teraso, s te pa je do ceste le še minuta ali dve (sicer pa lahko pretikanje med grmovjem kadarkoli prekinete in se odpravite v desno, do asfaltne ceste je ves čas le nekaj deset metrov).

Več fotografij

Novo na Zaplana.net: Kucelj mimo Školja svetega Pavla

Če se radi povzpnete na Kucelj nad Vipavsko dolino, in ste izčrpali že večino drugih možnosti, si pot iz Vrtovina podaljšajte z obiskom Školja svetega Pavla.

Sredi pomladi boste v bukovih gozdovih po vsej Sloveniji našli trilistno penušo, rožo tega tedna. Njena fotografija vas čaka na naši domači strani.