Sveta Ana prvič po 23. marcu 2002

Na ta dan sva šla z Janijem prvikrat v Tunjice k sveti Ani. To »ni noben hrib«, in še po cesti sva šla, a so naju bolele noge, kot bi bila splezala na kako goro. Ampak občutek je bil dober in razgled lep pa še cerkev, ki jo je postavil znameniti Komendčan Peter Pavel Glavar svoji materi v spomin, sva si ogledala. Tako se je z majhnim izletom začela velika ljubezen do pohodništva in planinstva.

V četrtek sva šla tja na sprehod po markirani poti. Odpravila sva se iz središča Komende (od gasilskega doma mimo hipodroma, čez mostiček in levo po asfaltirani poti z javno razsvetljavo na Goro, tam pa desno po cesti do znamenja za lovski dom, kjer je tudi prva markacija), če pa niste od tu, se lahko zapeljete skozi Gmajnico in Goro proti Križu ter pri omenjenem znamenju zavijete levo v gozd. Od lepo urejenega doma vodi pot po travnikih in ko sva se ravno pogovarjala, kako slabo poznava okolico »svoje« Komende, sva skoraj zgrešila odcep v levo, ker je markacija na betonskem stebru zakrita z vejami. Takih stebrov je še več, tudi ob Tunjščici in celo v njej; to so ostanki velikopoteznega načrta enkrat že omenjenega zidarskega mojstra Boštjana Belcijana za naravno kopališče ob Tunjščici. Ta je bila takrat veliko čistejša kot danes, kraj pa v lepem naravnem okolju. Najini radovednosti je s tem pojasnilom prijazno odpomogel Jože Pavlič, ki je tudi avtor nekaterih besedil in večine fotografij v knjigi Po poteh kulturne dediščine v občini Komenda. Ostanke kopališča bi morali predstaviti kot kulturno dediščino, saj so precej zanimivi, ali pa jih pospraviti.

Pot je kar dobro markirana, le na nekaterih razcepih nekoliko »z zamudo«. Zaradi kažipota Marijin studenec sva zavila malo vstran, pa ni bilo dosti videti: za pol vedra vode v majhni kotanji. A na tablici narisani kozarec najbrž pomeni, da ni vedno tako in da je voda morda celo pitna (omenjena knjiga studenec pozna, a ne pove nič o njem). Pot v blagih vzponih in spustih pripelje na gozdno cesto, ta pa mimo napisa Vinski vrh in prostora za piknike v Tunjice. Te so znane po naravnem zdravilnem gaju, a midva sva se namenila obiskati hrib s cerkvijo. Priljubljenega župnika Pavleta (še ene tamkajšnje »znamenitosti«) ni bilo na spregled in hram je bila zaklenjen. Zlezla sva še na sosednji hrib, od koder se cerkev najlepše vidi, potem pa počasi domov. Do lovskega doma urico zmerne hoje, do Komende pa še 20 minut. Če boste ravno v našem koncu, se pa le sprehodite.

Prvih deset let

23. marca 2002 sva se odpravila k Sveti Ani v Tunjice, kar ni ne tavanje ne hribolazenje, ampak je malo daljši sprehod s hribčkom na koncu. A pomemben sprehod: ta dan štejeva za začetek najinega planinstva. Odtlej ni minil teden, da ne bi šla v hrib, razen na dopustu, pa še tam zadnja leta tudi hribolaziva. V tem času sva naredila okroglo 460 "izletov": od sprehodov in pohajkovanja po gričevju in sredogorju, do (sicer bolj redkih) vzponov na dvatisočake pri nas in v tujini. Najviše sva stala na Fudžiju (3776 m), največjo višinsko razliko pa sva premagala v Grand Canyonu (2842 m). To sta za naju sicer lepa dosežka, a jaz imam največ veselja s slovenskim sredogorjem. Rada povem, da sem šodrovka.

xxx

Odkar hodim v hribe, spet veliko pišem. Prvo priložnost sem dobila na Zaplana.net, nekaj časa sem objavljala v Planinskem vestniku, izdala sem pesniško zbirko Gora je moja muza in že šesto leto pišem tale dnevnik, s katerim imam veliko veselje (doslej 267 zapisov). Tudi zato, ker imam veliko bralcev. Upam, da bom enako zadovoljna obhajala dvajsetletnico hribolazenja ...

Mili vrh

Po sinočnjih divjih ritmih in decibelih Gogol Bordella v ljubljanski Cvetličarni bi se danes prileglo nekaj miru kje v hribih, pa je vreme odločilo po svoje: vse dopoldne sem poslušala trušč napredka (v Komendi napeljujejo plin). Zato le poročilce o pohodu prejšnjo sredo; za kratke popoldanske izlete in slabo vreme so za nekaj časa določeni bližnji cilji Komendske planinske poti (KPP); tokrat je bil na vrsti Mili vrh (485 m).

Do lovskega doma na Križu sva se kar peljala in skoraj do svete Ane v Tunjicah je še deževalo. Od nje sva se spustila proti vasi in tam nekje, kjer je narisana označena pot na Mili vrh, res našla kolovoz, a brez markacij. Čez hrib z nevarno nagnjeno visoko skladovnico drv sva prišla na asfaltno cesto in po njej na glavno Tunjice-Kamnik. Šele na mostu čez Tunjščico je spet markacija. Naprej od odcepa v Sidraž in Laniše je treba pri slabo opazni markaciji desno čez potok na kolovoz in na prvem ovinku z njega desno v breg (ni oznake). Pot po grebenu je spet označena in pripelje do Žal (del Kamnika). Prav na Mili vrh ni mogoče, ker je ograjen. Pri gostilni Mili vrh sva dobila žig. Nazaj grede sva zaman iskala domnevno označeno pot h Kriškemu bajerju.

Toliko za tiste, ki morebiti nabirate žige KPP. Sodeč po vpisih v knjigah PD Komenda vas ni veliko - ugibam, ali so slabo označene poti vzrok ali posledica.

Še en moker izlet

Ta konec tedna je voda mnogim odnesla ne le dobro voljo, ampak še veliko več. Midva sva imela srečo, da nama je namočilo samo pohod. Ubogala sva pristojne, naj se ne vozimo po nepotrebnem naokoli, ter verjela vremenoslovcem, da bosta konec tedna popoldneva manj mokra, zato sva se v soboto po kosilu peš odpravila od doma. Na Šenturško Goro (666 m) po še ne preizkušeni poti. (Ker našega dvorišča ne priporočam za izhodišče, naj bo to bližnji Dom, kjer je sedež komendske občine.)

Skozi Gmajnico in Mlako - ta je (bila) znana po lončarjih (h Kremžarju še vabi kažipot) in po lončarski zadrugi (tam zdaj prodajajo med drugim kitajsko keramiko) - sva, oborožena z načeloma nepremočljivimi oblačili in dežnikoma, odčofotala v Tunjice. Pri hiši 19a sva opazila nekaj novega: planinske kažipote, o katerih sva zaradi fotografij, posnetih na Triglavu, ugibala, ali so »spomenik« temu planinskemu dosežku. Na naslednjem razcepu sva izbrala desni krak (ne levega, kamor kaže kažipot Gostilna) in ko je asfalt prepustil prostor makadamu, so se pojavile markacije. Nekaj časa sva se vzpenjala, potem pa se je cesta prekucnila navzdol. Pri hiši Vrhovje 2a, kjer je konec občine Kamnik, smerna tablica diskretno (skrita za grmom) vabi desno na Šenturško Goro. Pri majhni brunarici ter nadstrešku z mizo in klopema v bregu pod tablico je Planinsko društvo Komenda pohodnikom nastavilo orientacijsko zanko. Če sem natančna, puščica meri v slabo prehodno grmovje, a se je zdelo verjetnejše, da nama hoče dopovedati, naj se spustiva po travnatem bregu proti gozdu. Spodaj je očiten "vhod" v gozd (razločna pot v levo pripelje nazaj na cesto, ki sva jo zapustila), desno nazaj v goščavo pa se izgublja zaraščena steza. Kljub domnevi, ki jo je podpiral zemljevid Komendske planinske poti, da je omenjena steza prava (bilo bi prijazno, če bi moje planinsko društvo to kako namignilo), sva se odločila za nadaljevanje po makadamski cesti (tudi če omenjena steza res pripelje do potoka Dobliča, ki bi ga bilo treba prečkati, naju je skrbelo, ali bi bilo to v razmerah, ko so mnoge vode prestopile bregove, možno). Pripeljala naju je do odcepa asfaltne ceste v desno (čez Doblič); po njej sva se povzpela na Viševco, kjer so naju spet pričakale na Vrhovju »izgubljene« markacije, asfalta pa je bilo konec. Kmalu se je bilo treba posloviti tudi od makadama: povzpela sva se desno v strmi breg po blatnih »stopničkah« in skozi gozd do travnikov pod Šenturško Goro. Ko sva dosegla glavno cesto skozi vas, sva zavila levo nanjo.

Sprehodila sva se do cerkve. Sv. Urh je skozi meglo, zaradi katere se je kar zmračilo, nejeverno strmel v dve mokri prikazni in to naju je nekoliko streznilo: nisva nadaljevala do vpisne knjige pri Pavlinu, ampak sva kar obrnila in se kljub pozni uri odrekla najkrajši poti v Komendo (imenovani Na S/skalo/i), ker je tudi najbolj strma in v mokrem sploh navzdol kar "prehitra". Tako sva se vrnila do asfaltnega odcepa, tam pa desno po makadamski cesti do kažipota levo proti Komendski Dobravi. Še zadnjič ta dan sva prečkala narasli Doblič in se onstran Janotove brvi spopadla z blatom in vodo. Nekje sva zgrešila markacijo in pričofotala do lesene hiške in razpela, kar se ne bi bilo smelo zgoditi. Nič za to! Zavila sva levo na kolovoz ob robu gozda in kmalu zagledala markacijo, pri kateri bi bila morala priti iz gozda. Od tam ni bilo več daleč do Komendske Dobrave.

Lilo je kot za stavo, zato sva šla domov kar po cesti, ne meneč se za bližnjico skozi gozd, partizansko bolnišnico, bajer, planinski dom. Popoldanski sprehod se je kljub temu razvlekel na šest ur, tudi ker sva vmes zaradi nasprotujočih si napotkov domačina in gobarja zgrešila neoznačeno pot. Videla pa sva tudi lepe plati jeseni: jablane, polne rdečih in rumenih sadežev, vztrajne rudbekije, prve jesenske podleske, vsakovrstne gobe (samo jurčkov ne - ni čudno, saj je po gozdu prav mrgolelo gobarjev!), močerade, ki imajo radi takšno vreme, in polže, ki ga očitno ne marajo (eden se je povodnji umaknil prav domiselno: zlezel je na jabolko in tako ni ne utonil ne stradal). Včeraj po kosilu ni več deževalo in celo sonce je posijalo. Se bodo pa gojzarji hitreje posušili, bi se pošalila, če ne bi videla, kaj vse morajo posušiti poplavljenci ...