Vošca za vse hitrosti

Pride obdobje, ko ni časa za tisto, kar si želiš, ker ti ga zmanjkuje celo za tisto, kar moraš. Tako so od najinega prejšnjega hribolazenja minili že skoraj trije tedni, pa še zadnjih dveh pohodov nisem utegnila popisati. Na dan zmage sva se povzpela na Vošco. Jani si jo je zapomnil zaradi Gorazdovega doživljaja, opisanega v lanski julijski številki Planinskega vestnika: fant je zdirjal z nje in pritekel nazaj nanjo, preden so nekateri, ki jih je srečal dol grede, sploh dosegli vrh. Ali je Vošca res tako fotogenična (Gorazd je tekel v dolino po film za fotoaparat), da si zasluži tolikšen trud?

Začela sva tako kot na Trupejevo poldne: v Srednjem Vrhu. Tam kjer sva tistikrat zavila desno na kolovoz, sva se tokrat spustila levo po pokrpani asfaltni cesti. Mimo slikovite spomeniško zaščitene kapelice, vodnega rezervoarja, počitniških hišic in opuščene karavle sva se sprehodila do Jureža oziroma ekološke kmetije pri Merklnu, tam pa je bilo sprehoda konec. Strma pot naju je mimo Jureževe staje pripeljala v gozd. Levo spodaj je šumel Smeč. Po tleh ležijo žice, ob katere se je kaj lahko spotakniti, še bolj nevarno pa je, da so marsikje napete tudi čez pot v različnih višinah, kar bi bilo zlasti za kakega neubogljivega kolesarja (pod Jurežem je znak, da kolesarji sem ne smejo) lahko celo usodno. Razgledi so bili bajni, ob poti pa so cveteli jegliči in alpski zvončki ter telohi vseh odtenkov med belo in temno rdečo barvo. Nekoliko sva se pomudila na Jureževi planini, kjer nama je bil všeč sodec, v katerem zbirajo deževnico. Naredila sva še nekaj korakov po cesti nad objekti na planini, nato pa pred majhnim peskokopom zavila levo z nje. Po 20 minutah sva stopila na poseko, s katere se že vidi cilj. V četrt ure sva stala na 1737 m. Čeprav je pot nemarkirana, je ni težko najti.

Vrh je travnat in zelo razgleden. »Razpadajoča kamnita hiša« (tako Jelena Justin) tik pod njim je po več virih na spletu in po besedah štirih planincev, ki so bili tam videti kar domači, porušena karavla, Stanko Klinar ji v vodniku Karavanke pravi »razpadla zidana kočica«, Mitja Košir pa piše o ruševinah pastirske koče. Tisto o karavli se nama je zdelo še najbolj verjetno, saj je Vošca na meji (Woschza).* Mejni kamen na vrhu ima številko XXVII/100, taki kamni pa so nama tudi kazali pot pri vrnitvi. Bil je tako lep dan, da se je »malicanje« kar zavleklo.

Z vrha sva se spustila proti vzhodu mimo mejnega kamna 99. Pri kamnu 98 je treba zaviti levo. Pristala sva pod Zajčnikom in se med neverjetno množico telohov povzpela nanj. Pri kamnu 89 sva opazila na levi pod potjo količek in avstrijsko markacijo, te pa so se nadaljevale tudi ob najini poti. Ko sva opravila s strmim pobočjem Zajčnika, sva stala na najvišji točki najine poti (1746 m). Z vrha sva se odpravila v levo in ob grebenu mimo kamna 86. Kmalu sva pod seboj zagledala pot, označeno z avstrijskimi markacijami. Kar hitro naju je pripeljala iz gozda na Blekovo planino (Blekowa Alm). Blekova-Hütte ima res lepo ozadje − Trupejevo poldne. Od širnega razgleda nama je zbudil posebno pozornost Ojstrnik in dva slovenska kolesarja (njuni kolesi sva pozneje »srečala« kmalu pod vrhom) sta nama ga zelo priporočila. S hiškama za hrbtom sva zavila levo po pobočju navzdol in čez 10 minut pri ograji spet levo, še čez 10 minut pa ostro desno nazaj na pot ob živahnem potoku Jermanu. Prečkala sva več snežnih plazov, enega kar hudega; v snegu tod očitno ni varno hoditi. Pot je naporna za že utrujene noge, saj je neravna in posuta s kamni in skalami, pa tudi precej mokra; vrstijo se številni Jermanovi pritoki in bolj ali manj trdni most(ičk)i. Čez Hude hleve sva se vrnila nad Srednji Vrh, od koder so vas in martuljške gore kot na dlani. Čeprav se čisto na koncu že malo naveličam fotografirati, pa se idili v bregu nad Srednjim Vrhom nisem mogla upreti. Škoda bi bilo ostati brez posnetka, kakor je grozilo Gorazdu v »zgodbi«, omenjeni na začetku.

Približno pet ur čiste hoje. Zmerne, ne z Gorazdovo hitrostjo. Končalo pa se ni tako kot po vrnitvi s Trupejevega poldneva: Hlebanjevim je zmanjkalo sira! Ali ni vsak razlog dober za vrnitev na tak lep kraj?


*7. junija 2010
Ugibava narobe?

Knjiga o gorskem cvetju (in še o čem)

Alenko Mihorič nekateri že poznate iz mojega dnevnika in iz Planinskega vestnika. Poleg njenih ljubezni do hribov, cvetja in fotografiranja spoznajte še eno: do poezije.

Foto: Alenka Mihorič (če roži ne napiše pesmi, jo pa fotografira)

Vabilo

Lepo je v rokah imeti in prebirati knjigo verzov o tako ljubih, tako samo svojih planinah; verzov, napisanih iskreno, iskrivo in pesniško. Neža Maurer

To je poezija, nam vsem razumljiva, nam vsem podeljena. Lepota, ki prerašča minljivost današnjega dne. Stanko Klinar

Res, pesem vedno znova lovi občutja, ki jih tako težko ubesedimo. A Mojci Luštrek to uspeva. Pričara nam vonje, barve, zvoke, tudi žalost, strah in napetost … Marjan Bradeško

V Mojčinem »pesniškem nahrbtniku« se je nabralo toliko lepega, duhovno bogatega, globoko občutenega in doživetega, da zbirke nisem mogel odložiti, dokler je nisem prebral do konca. Jože Pavlič

Vabilo

Pojutrišnjem se bom po dolgem času vrnila v Kamnik. Ne na obletnico mature ali na kako drugo srečanje s starimi znanci in prijatelji iz štirih lepih let, ki sem jih preživela v tem mestu kot gimnazijka, odbojkarica, sotrudnica šolskega časopisa in pesniških recitalov ..., ampak na predstavitev svoje knjige Gora je moja muza. To je zbirka pesmi o doživljanju gorskega sveta in o spoznavanju sebe v njem, o ljubezni, ki je zagorela pozno, pa ne prepozno, da ne bi mogla plameneti z vsem žarom.

Predstavitev bo vodila Marinka Mošnik. Veselim se, da bo dogodek v kamniški knjižnici, v kateri sem si nekoč rada izposojala knjige, in prav tako, da bo moje pesmi bral Tone Ftičar, ki se ga tudi spominjam z odrov, na katerih s(m)o brali svojo in tujo poezijo.

Prijazno vabljeni v Matično knjižnico Kamnik 12. maja ob 19.00!

Murovica

Murovico sva vzela na muho na izletu k sv. Trojici nad Dobom. V sredo popoldne sva se odpeljala v Zalog pod Sv.Trojico. Imela sva srečo, da sva pri mostu čez Račo vprašala, kje se začne pot na Murovico (do Sv. Trojice ni označena), ravno gospo iz hiše št. 19 – še preden nama je odgovorila, naju je povabila, naj parkirava kar na travi ob njihovi dovozni poti. Napotila naju je po ozki asfaltni cesti desno od svoje hiše. Na vrhu klanca se asfalt konča in stopila sva na kolovoz, ki si tu in tam »premisli« in je pravcata gozdna cesta. Kmalu je odcep levo; prav mogoče je dober za poznavalce, a midva sva za vsak primer nadaljevala naravnost po »glavni cesti«, kakor nam je svetovala domačinka.

Po 20 minutah sva prišla do Sv. Trojice. V vasi sva se ustavila pri hišah št. 1, kjer je bila partizanska tiskarna (tam je tudi velikanska planinska vpisna knjiga), 5, kjer je bil rojen senator Valentin Rožič (1878–1935), in 9, kjer stoji (vodovodni?) objekt z napisom v zahvalo taistemu senatorju, zaslužnemu za to pridobitev. Ob cesti so cvetele gozdne jagode; če bodo plodovi tolikšni kot cvetovi, bo imenitno (morebiti pa so muškatni jagodnjaki, ne navadni – nisva raziskala). Pri čednih kažipotih sredi vasi, obdanih s pisanim cvetličnim »vrtcem«, sva najprej zavila levo k cerkvi sv. Trojice, od katere se vidi Murovica, nato pa sva se vrnila in sledila »svojemu« kažipotu. Med potjo sva si ogledala razvaline gradu in grajski vodnjak, občudovala vzorno urejeni Ivanov in Emin gaj, na bližnjem križišču pri kapelici in kažipotih pa sklenila, da bo nekega dne treba pogledati, kje in kaj je Cicelj. Bilo je sončno popoldne, zato je nadvse prijala senca; tako zelo zelenega izleta to pomlad še nisva imela.

Vrh Murovice (743 m) je gozdnat, a je vendar nekaj razgleda na jug. Presenetljivo: kar osem hkrati nas je bilo gori in izvedela sva še za druge poti. Mogoče sta pa nad vpisno knjigo zato kar dva zvončka za srečo, ker je tolikšen »promet«. Klopc je tudi dovolj.

Vrnila sva se po grebenu (iz smeri prihoda desno). Sprva so naju vodile obledele oranžne puščice, kakršne sva spoznala na poti k sv. Trojici. Tedanja domneva, da se od razpela nadaljujejo proti Murovici, je bila napačna: zmanjkalo jih je tam nekje, kjer se levo nazaj odcepi neoznačena stezica v Dolsko (zanjo nama je povedal eden izmed planincev, ki sva jih srečala na vrhu). Pri odcepu h grajskim razvalinam sva zavila pod grajski grič. Tako sva se ognila cesti in po naključju našla spomenik padlemu zavezniškemu letalu B-24 na dvorišču Sv. Trojice 62 v naselju počitniških hišic. Pri zadnji sva se spustila levo in sledila je še ena najdba: Baza Trojica, nekakšen bife z imenitnim razglediščem. Nazadnje sva res pristala pri omenjenem razpelu. Od njega sva se odpravila v vas in spotoma zlezla še na Vrh Sv. Trojice (563 ali 553 m, odvisno od vira). Ko sva se vračala po že znani poti proti gozdu pod vasjo, nisva mogla odtrgati oči od neverjetno širokega razgleda na Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Potepala sva se dobre štiri ure (hoje je bilo kake tri). Prijetno.

Zasavske strmine

Ves teden sem racala okoli z bolečim in oteklim kolenom, zato sva si prejšnjo nedeljo izbrala nekaj pohlevnejšega. Pa se je posrečilo le na pol: nadmorske višine so bile »nikakršne«, strmine pa ponekod kar precejšnje. A koleno je zaradi dobre volje in zdravil zdržalo. Odpeljati se je bilo treba v Radeče. Kadar se voziva po zasavski kapilari (če so prometnice žile, tistim razdrapanim, ovinkastim ožinam ne morem reči drugače), sem vedno slabe volje. Ne zaradi sebe, ki se tam znajdem bolj redko, ampak zaradi Zasavcev, ki bi si končno že zaslužili kaj boljšega.

Že iz Radeč se vidi Žebniška gora (490 m). Za tablo za konec kraja sva zavila levo po mostu čez Sopoto in onkraj njega takoj spet levo po dovozni poti k hiši Žebnik 1. Gospodar nama je prijazno odkazal parkirni prostor. Markacije so naju vodile po hudo strmi ozki asfaltni cesti, a sva k sreči kmalu presedlala na kolovoz. Ta naju je med cvetočimi travniki pripeljal do kažipotov, od koder sta se na levi pokazala prisekani stožec Grajskega hriba nad Svibnim in Kum z oddajnikom, pred nama pa so se že vrstile kapelice pod lepo obnovljeno cerkvijo Žalostne Matere božje. Prva in zadnja kapelica sta običajni, vmes pa je ducat zelo plitvih, katerih zaprte polknice skrivajo slike križevega pota. Kjer je cerkev (do nje vodi natanko 100 vegastih stopnic), je nekoč stala grajska kapela, a od gradu ni ostalo skoraj nič. Poleg stoji precejšnja opuščena hiša. Le nekaj korakov nad njima so zaraščene razvaline gradu. Vrnila sva se po isti poti. Uro in četrt kratek sprehod za ogrevanje.

Odpeljala sva se naprej in na začetku Zagrada pri tabli Klub Čarodej zavila desno. Pod čarodejevo hišo (s številnimi »depandansami«, kot so Vila Čira-čara, Ostrovrharjev grad, Magic Saloon, domovanje Sneguljčice in palčkov, hlevčki in kletke za številne nenavadne živali, ribnik z japonskimi krapi) je razcep: levo se pride k čarodeju, desno po ozki asfaltni cesti pa na Kum. Nad razcepom je majhno parkirišče (čarodej ga je namenil vsakršnim obiskovalcem, zato le brez zadrege!), midva pa sva imela čast biti povabljena kar na njegovo dvorišče s pogledom na Grajski hrib (642 m) nad Svibnim. Vrnila sva se na glavno cesto (desno) in jo zapustila po drugem mostu levo čez Sopoto. Čakal naju je strm vzpon. Markacijam so delali družbo oštevilčeni znaki Turistično-zgodovinsko-gozdne učne poti Svibno. Na Svibnem sva se pomudila pri kapelici, spomeniku žrtvam 1. svetovne vojne in župni cerkvi sv. Križa z ločenim zvonikom, nato pa se napotila mimo druge kapelice pod steno, od koder naju je kažipot Pot na grad kmalu usmeril desno na stezico proti vrhu. Do tja je le še četrt ure, a strmina je kar spoštljiva. Pot je lepo nadelana in radeški planinci so že odpravili posledice zime. Na vrhu so preproste klopce, razgledna plošča in ostanek nečesa, kar vrha ne krasi posebno. Z Ostrovrharjevega gradu (saj se še spomnite, to je bil tisti vitez, ki je zmešal glavo turjaški Rozamundi) se vidi podružnična cerkev sv. Janeza Evangelista na grebenu na Počakovem. Pod razvalino je ostanek grajskega vodnjaka. Čez dobro poldrugo uro sva se vrnila po isti poti.

Avto je še ostal pri čarodeju, midva pa sva se odpravila više pod nebes (Nebeška gora, 958 m, je skoraj tisočak!) po ozki strmi cesti proti Kumu. Asfalt se konča pri naslednji, zadnji hiši. Oznake so tudi dalje ob kolovozu (napis na kažipotu je vsakič drugačen, celo z И in z & namesto Š). Ko sva iz gozda prisopihala na plano, sva v ozadju zagledala dolgo Jatno, na pol skrito v mrču, pred njo pa so se dvigali Legnarski vrh, Grajski hrib in Vetrni vrh. Travnik je bil posut z mračicami. Nad zapuščeno Breznikovo domačijo sva spet vstopila v gozd. Za znamenjem se je svet ponovno odprl in na travniku pod prežo se je pasla čredica muflonov. S Čimernega se vidi Nebeška gora z nove strani. Domačinka je povedala, da oni tega imena ne poznajo, ampak ji rečejo »Rjebe«, kar bi utegnilo biti Reber (tako je ugibala druga domačinka!). Mimo podružnične cerkve sv. Trojice sva prispela do table z zemljevidom najvišjega vrha radeške občine in okolice. Ob poti so naju razveselili zelo veliki navadni lusneci, pod vrhom in razglediščem pa sva bila končno deležna nekaj pomladnega cvetja. Radečani so na svoj najvišji vrh postavili stolp z zvončkom. Posebno lep pogled je na Veliko Kozje in Lisco.

Vrnila sva se po drugi strani, skozi Sitni Kal. Spodaj na cesti je treba levo (ni oznak). Pri Drnovšku, kjer »imajo konje in dva jagra«, sva se poigrala s kopico ljubkih pasjih mladičev in izvedela, da je Sitni Kal staro ime za sedanjo Ključevico. Skozi Vetrni Vrh sva se spustila pod Vetrni vrh (toliko za tiste, ki dvomijo o koristnosti pravopisa!), kjer stojita razpelo in znak svibenske poti 20. Za njima je treba takoj desno s ceste (kažipot Radeče). Kmalu pod opuščeno domačijo Črnološk (Zagrad 33) sva stopila na asfalt in pri ribogojnici na glavno cesto že čisto blizu izhodišča. Trajalo je kratke tri ure in pol.

Za konec sva se odpeljala v Sopoto in še malo naprej do slapov na Sušjeku. Kar živahni so tačas. Okoliški mladoporočenci se hodijo tja fotografirat. Domov pa sva se vrnila skozi Podkum in si tako skrajšala vožnjo (na zasavsko cesto se pride pri Šklendrovcu).

Po dolini Lobnice

Danes teden je bila znamenita čistilna sobota, midva pa sva šla gledat, ali ima Lobnica dovolj vode, da si »zasluži« obisk. Majčkeno slabo vest sem že imela, da vesoljna Slovenija čisti divja odlagališča, midva se pa potepava, a spet ne preveč, saj najine smeti ne ležijo nikjer. Kje bova parkirala, sva vedela že od pohoda na Klopni in Mizni vrh; tedaj sva v dolini Lobnice nekoliko naprej od Ruš na ostrem desnem ovinku opazila kažipote levo (naravnost), ki precej obetajo, malo pa tudi svarijo, saj piše, da je pot zahtevna.

Najprej je šlo precej po ravnem po gozdni cesti mimo bolj ali manj (ne)opaznih ostankov žag in mlinov (o znani drči – v teh krajih se ji reče riža – za plavljenje lesa pa sploh ni več sledu). Ni čudno, da se pot imenuje Holcarska. Še najzanimivejši spomenik tehnične kulture je Marinčeva žaga z razločno letnico 1930 (vodnik Po gorah severovzhodne Slovenije kdo ve zakaj trdi, da na ostankih »še lahko razberemo letnico 1938«). Kjer je gozdne ceste konec, se je najina pot povzpela desno v breg (kažipot Slap Šumik), a še prej sva zavila levo k Rebrski bajti, partizanski postojanki, ki je zdaj videti počitniška hišica. Čeprav sva po poti tudi midva pobirala smeti, pa ne bi bila mogla odnesti zavržene žičnate ograje – ne le zato, ker je očitno spadala v ne prav urejeno okolico bajte (z neredom se je »lepo« ujemalo tudi stranišče tik potočka, kamor gotovo ne spada), ampak je je bilo čisto preveč. Naravna okolica pa je bila lepa: vse belo kronic in belih repuhov.

Čeprav Jani poti po gozdovih navadno označi za »ne najbolj razburljive«, pa tokrat ni bilo tako. »Adrenalinsko« prečkanje živahnih potokov (Lobnica ima številne pritoke) po spolzkih skalah in deblih, slikovite skale, raztresene po Pragozdu, ki je res pragozd (naravni rezervat), veliki mresti (iz tistih »dojenčkov« bodo zrasle rjave žabe sekulje*), prikupne rdeče »skledice« (gobice, ki slišijo na ime škrlatna čašica*), močerad, ki se je kopal v mlaki, pisane lesne gobe, najdaljši most na slovenskih planinskih poteh (14,5 m) so nama lepo popestrili pot.

Vrhunec pohoda sta bila seveda Mali in veliki Šumik. Malega sva gledala bolj od strani, saj se nama je zdel spust po spolzki strmini (mokroti se je pridružil še sneg) do struge ali celo čeznjo, od koder bi bil pogled lepši, preveč tvegan, in sva obžalovala, da ni več visečega mostu (samo potrgane jeklenice še »krasijo« okolico), s katerega je bil pogled na malčka menda res lep. Pot do živahnega slapišča na Verni je bila precej sitna zaradi snega, strmine in spolzkih skal, onstran nje pa sva bila v nekaj minutah pri Velikem Šumiku. Postavljal se je z obilico vode, tako da si je ime res zaslužil. Od njega se je bilo treba povzpeti zelo navpik, a je pot dobro opremljena in zavarovana. Pri slikoviti skali nasproti slapu sva izvedela, da je na Štajerskem še zima (tamkajšnji žig je pozimi v Ruški koči). Res je bilo treba kar gaziti in kjer so bile markacije bolj redke, sva sledila gazem predhodnikov. Pripeljale so naju na Bajgot. Kljub sončnemu dnevu sva bila čisto sama.

Ko sva pomalicala in pobrala smeti (ni jih bilo veliko; morda so bili tam pred nama že kaki prostovoljci, saj sva jih v dolini Lobnice srečala precej), sva se odpravila naprej po zasneženi gozdni cesti do gozdarskega doma (v bližini je ležala še ena »smet«, ki je nisva mogla odnesti v dolino: velika pnevmatika). Čez nekaj deset metrov, kjer cesta zavije levo (na ovinku so stopnice k partizanskemu spomeniku), sva zavila desno (kažipota Smolnik in Ruše) na ožjo cesto, z nje pa takoj desno za še enim kažipotom Ruše. Razrita, predvsem pa zelo mokra pot naju je mimo slikovite Jelenove peči (na zemljevidu Jelenska), Mladinskega doma Smolnik in cerkvice sv. Marije pripeljala v Smolnik. Pod Švajgerjem sva se spustila na dno travnika, v ograji poiskala »vrata«, od tam pa naju je nemarkiran kolovoz (v spodnjem delu označen z rdečimi trikotniki) pripeljal do Švajgerjeve žage. Od nje do avta pa sva pot že poznala.

Šest ur in pol čiste hoje, ves dan sonca, miru, žuborenja voda in šumenja krošenj. Upoštevajte pa, da zahtevni del poti kljub varovalom (na najzahtevnejšem odseku nad tolmunom Velikega Šumika sta dva klina izdrta) ni ravno za sprehod, ker je strm in spolzek.

Domov grede pa sva zavila še v Žiče, kjer zdaj cveti žički grobeljnik (endemit). Ograjen in predstavljen na razlagalni tabli.

* Hvala Dušanu Klenovšku za pojasnila.

Po vreme nad Vreme

Po sprehodu, o katerem sem poročala v prejšnjem zapisu, sva se vrnila v Slovenijo. V Škocjanu nisva zavila k Škocjanskim jamam, ampak sva se odpeljala naprej skozi Matavun v Naklo in tam poiskala opuščeno cerkvico sv. Mavricija. Razveselila sva se prikladnega kraja za parkiranja, nekoliko manj pa svarilnega napisa Območje medveda. Takoj sem se začela spraševati, kaj takole zgodaj spomladi, ko rastje še ni posebno bujno, medvedje jedo in ali imajo veliko naraščaja. Zdrznila sem se ob vsakem šumu in neprestano ropotala s pohodnima palicama (medvedje menda ne marajo hrupa).

Med pomladnim cvetjem sva se spustila do res popolnoma suhega potoka Sušice. Onkraj njega sva prečkala travnik s prežo. Čezenj teče kolovoz, markacije pa so na drevesih daleč na desni. Malo pred koncem travnika sva zavila desno v gozd in takoj levo čez strugo. Kolovoz mimo ograjenega nasada jablan je bil tako suh, da se nama je kar kadilo izpod nog. V sadovnjaku in na poljih so delali (v takih primerih se vprašam, kaj si mislijo o nas pohodnikih – da samo pohajkujemo?). Prileten domačin naju je potolažil, da še ni nikoli videl medveda. Pot naju je vodila mimo svojevrstnega »spomenika« – zarjavelega obračalnika – in dveh čebelnjakov; šele za drugim se je začela zložno vzpenjati. Tam je bilo komaj kaj rož, imela pa sva srečo, da sva videla lep šopek navadnih lusnecev, ki so pred kratkim pririnili iz zemlje. Vedno sem jih vesela, saj niso prav pogosti.

Potem je bilo treba »požreti« nekaj asfalta, a k sreči je peščena bankina večinoma dovolj široka za udobno hojo ob njem. Pri odcepu levo v Potok (ni smerokaza, je pa čedno izklesano kamnito razpelo) se je spet začel vzpon. »Najina« cesta je bila videti precej nova in tudi breg nad njo je sveže posnet, tako da se na njem dobro počutijo lapuhovi sončki. Na ostrem desnem ovinku sva cesto zapustila (kažipot Artviže) in kmalu levo v daljavi opazila cerkev sv. Socerba, h kateri sva bila namenjena. V Podgradu pri Vremah sva se ustavila pri sv. Ivanu (tako zemljevidi), v opisu na spletni strani Družine, ki naj bi se spoznala na te stvari, omenjenem kot sv. Janez Krstnik. Na hribu nasproti cerkve je razvalina gradu Završnik. Izpod cerkve sva se spustila v grapo, od tam pa zagrizla v strmino. Pot se je skoraj izgubila pod suhim listjem, a markacije so bile razločne in dovolj pogoste. Ko sva prisopihala do prve hiše in partizanskega spomenika v Artvižah, naju je pričakala vpisna skrinjica. Tam je konec markacij, saj Slovenska planinska pot ne obišče sv. Socerba. Med hišami sva mimo majhne zasebne kapelice, živo oranžnega vaškega doma in pitne vode prišla do razcepa. Zavila sva levo in kmalu zagledala cerkev sv. Socerba. Stoji na samem na prijaznem razglednem kraju (817 m) nad vasjo. Pred nama je bila vsa Vremščica kot na dlani, nič več bela kot ob najinem zadnjem obisku.

Vrnila sva se po isti poti. Dve uri gor, uro in tričetrt dol. Na Primorskem je bilo obljubljenih manj ploh in več sonca kot v preostali Sloveniji in tokrat Jani ni rekel nobene čez vremenarje: ves dan je sijalo sonce. Ko sva se poslovila od sv. Mavricija, so padle prve kaplje, na avtocesti pa naju je že pošteno pralo. Imeniten občutek!