Naši gorski vrtovi

V petek, 17. aprila 2009, ob 19.00 bo Alenka Mihorič, ki jo iz mojega dnevnika že poznate, v domžalski knjižnici (Cesta talcev 4, nad centrom Mercator, glavni vhod, takoj levo v nadstropju) predstavila pestrost rastlinskega sveta v slovenskih gorah. Pokazala bo okrog tristo fotografij. Z njo bomo ugibali, kaj se bo prikazalo iz katerega popka, izvedeli, katere rastline so zavarovane in zakaj, preplezali melišča, pokukali v skalne razpoke, občudovali pisane planinske trate ... ne da bi nas zaradi tega bolela kolena. Na koncu se bomo srečali tudi z nekaterimi živalmi, ki jih videvamo v gorskem svetu.

Pomlad je tu. Pridite pogledat, kaj lepega vas čaka v hribih!

Po najstarejši označeni poti na Slavnik

Drugo aprilsko nedeljo sva si po treh hribih zaželela gore, a ker je bilo v »pravih« gorah še preveč snega, sva jo mahnila na Slavnik. Tam sva že bila, tokrat pa sva si izbrala pot iz Hrpelj, ki jo je leta 1952 označil slikar Janez Potočnik s skupino učencev likovne vzgoje in bo 22. junija letos že osemnajstič prizorišče nočnega pohoda na Slavnik (ob prvi junijski polni luni). Smerokaz Slavnik v desno na začetku Hrpelj ne kaže na markirano pot, zato sva zavila desno šele takoj za osnovno šolo Dragomirja Benčiča - Brkina v ozko ulico, imenovano po tem narodnem heroju. Pomagala sva si tudi z oznakami za gostilno Na vasi in pokopališče, na koncu asfalta pa parkirala ob deloma obnovljeni Rudetovi ledenici. V njej so nekoč pozimi shranjevali led iz Rudetovega kala ter ga poleti vozili mesarjem in pivovarjem v Trst. Ledenica je ena od postaj naravoslovno-zgodovinske učne poti po Hrpeljah in okolici.

 

Markirani kolovoz naju je vodil čez Valce in Podvrtle, kjer so bili nekdaj zelenjavni vrtovi in pašniki, zdaj pa je svet neobdelan. Sicer še ne kaj zelena narava se je že na moč postavljala z istrskimi telohi in trobenticami. Na prvem razcepu naju je kažipot nezgrešljivo usmeril desno. Telohom in trobenticam (te so cvetele celo sredi poti) so se pridružili vijolice, jetrniki in deveterolistne konopnice. Še gole veje rumenega drena so krasili živo rumeni kobulčki. Visoki posušeni lučniki so pričali, da je tukajšnje poletje prav tako lepo. Sploh je tu doma rumena barva: lapuhovi sončki so se tudi že razcveteli. Dotlej kamnita cesta se je vztrajno vzpenjala, zdaj pa je postala blatna in se začela rahlo spuščati. Drevje se je zgostilo. Pomudila sva se v kotanji pri skupini štorov – »miz« in »stolov«, kjer sva opazila prvi rdeči trikotnik (leta 1992, 40 let po označitvi te poti, sta jo obnovila dva domačina in jo označila z rdečimi črtami in trikotniki). Po rahlem vzponu sva se znašla na križišču (menda se temu kraju reče Nadžlebe), kjer je v desno odcep na Hrpeljsko goro, tudi Mišja šoga imenovano (v vodniku Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras Mišja gora). Kažipoti stojijo v bližini velike podrte preže. Tu se kolovoz konča in takoj zatem je razcep; ostanek rdečega trikotnika nama je pomagal izbrati desni krak, nato pa se je pokazala še markacija.

 

Steza se vztrajno vzpenja po redkem gozdu; med drobnimi drevesi je tu in tam kak brinov grm in čedalje več borov. Podrti, tudi z mahom poraščeni ostanki suhozidov spominjajo na čase, ko so razmejevali njive tamkajšnjih kmetov. Prišla sva do slabe gozdne ceste, ki priteče iz Hrpelj po drugi strani Hrpeljske gore, in zavila levo nanjo. Kjer cesta naredi levi ovinek, se desno odcepi travnat kolovoz, kamor je odkorakal možak, ki naju je prehitel, gotovo poznavalec tamkajšnjih neoznačenih poti. Midva sva se držala markacij in pripeljale so naju k lovski koči Pri lipi (lovskemu bivaku LD Videž iz Kozine). Tako se imenuje po mogočni lipi, ki jo je strela razklala na troje, sedaj pa vsak del raste kot samostojno drevo. Okoli koče je bilo precej živo: lovci so odstranjevali azbestno streho. Eden nama je pojasnil, da je med tradicionalnim pohodom na Slavnik pri njih prva marenda. V bližini sva videla cveteti prvi grmiček navadnega volčina ta dan.

Nadaljevala sva po gozdni cesti (ali kolovozu – včasih je težko reči) mimo številnih odcepov. Za tukajšnje območje (Bukovico) so značilni kupi kamenja, ki niso kar tako. Ko so kmetje tu še gojili zelenjavo (predvsem zeljne sadike), pasli in kosili, so rodovitno zemljo skrbno čistili kamenja. Zlagali so ga v okrogle ali pravokotne kupe, grublje. Etnološka zanimivost so tudi kamnite pastirske hišice, v katere so se zatekali pred dežjem. Tako nizke in majhne so, da je bilo prostora komaj kaj več kot za enega sedečega človeka. V hosti levo od ceste sva našla dve; ena je bila pokrita le z vejevjem, druga pa je še vedno premogla tudi kamnito streho. Pusto travo ob cesti so ponekod popestrili beli žafrani ali nunke.

 

Po krajšem vzponu sva dosegla sedlo med Videžem na desni in hribom s smešnim imenom Zdrkec (v vodniku tudi Špičnik) ter prvič zagledala Slavnik in Grmado. Ko je kolovoz zavil levo pod Glavico, sva ga zapustila in se napotila po travi navzdol na planino Jegno. Pod Gobovico so se pasle ovce in koze pod budnim očesom štirih psov. Malo pastirsko naselje sva pustila na levi in na križišču sledila »svojemu« kažipotu. Kjer pot zavije levo, vodnik opozarja na katastrski mejni kamen iz avstro-ogrskih časov pod ovinkom, a očitno so jo prestavili niže, tako da je zdaj kamen nad ovinkom. V vodniku omenjene stare markacije iz leta 1952 (seveda) nisva našla, zato pa obilo malih zvončkov in pomladanskih žafranov. 

 

Nad planino je šlo čedalje strmeje. Menjali sta se kamnita in travnata pot, obrobljeni s suho šopasto travo in brinovimi grmi, a bolj ko sva se bližala Grmadi, več je bilo dreves. Prečkala sva že nekoliko »pozabljeno« cesto; rdeči trikotnik naju je vabil na drugo stran na travnat in blaten kolovoz. Tam sva naletela celo na nekaj zaplat snega. Ob prečnem kolovozu so naju pričakali smerni tablici in kažipota ter v en glas napovedovali desno Prešnico in levo Slavnik. Mimo table Naravni spomenik Slavnik sva vstopila v gozd in se vztrajno vzpenjala med čedalje višjim drevjem. Planinci so se močno namnožili, saj sva prišla na SPP. Pod Grmado sva dosegla gozdno cesto, kjer sva lahko opazovala redek pojav, ki pa v naših hribih ni čisto edinstven: na istem drogu je na kažipotu nazaj Prešnica nadmorska višina 960 m, na kažipotu naprej Slavnik pa 10 m manj.

 

Kakor je bila najina pot skoraj do konca samotna, pa je bila gneča pri koči in RTV-oddajniku (1018 m) nepopisna, tudi tujcev ni manjkalo. Vrsta čakajočih na malico se je vlekla do izhoda. Lakoto sva si sicer potešila, posebno okusno pa ni bilo, kar je čudno, saj je primorska kuhinja sicer odlična. A kaj bi tisto – zunaj je sijalo sonce in malo vetrčka je bilo, ravno prav za prešerno razpoloženje. Razglede z vrha (1028 m) je nekoliko pokvaril mrč, veselja ob pogledu na morje, bližnje hribe in zastrte velikane na obzorju pa ne. Posebno lep se mi je tokrat zdel beloglavi Snežnik.

 

S Slavnika sva se podala čez Cigana (988 m) še na bližnjo Grmado (Mali Slavnik, 1001 m), s katere je še lepši pogled na Slovensko primorje. Na njej stoji okrogla stavba, ki se vidi že s Slavnika. Po drugi vojni so jo menda postavili kot protipožarno opazovalnico, zdaj pa – tako vodnik – tu domujejo radioamaterji.

 

Do lovske koče Pri lipi sva se vrnila po poti vzpona. Tam je bilo že vse mirno, na koči pa se je svetila nova streha. Pod kočo nisva nadaljevala po jutranji poti, temveč sva šla naravnost po gozdni cesti, ki teče po drugi strani Hrpeljske gore (nekoliko izgubljene Italijane, ki so si želeli v Hrpelje, pa sva poslala desno). Oznake so naju v četrt ure pripeljale na njen vrh (737 m). Označuje jo geodetski kamen (ne stoji na najvišji točki), vpisne skrinjice pa ni. Skalnate konice so navdihnile ljudski domišljiji legendo, da je tu stala utrdba razbojnika z imenom Dobrila tat. Kot Robin Hood je jemal bogatim in dajal revnim. Ko je umrl, je grad izginil, razbojnikovega bogastva pa še do danes niso našli. Na drogu so pritrjeni dva pločevinasta trakova, ki označujeta smeri neba, ter kažipota proti lovski koči in »najinim« Hrpeljam. Spust po poraščenem pobočju je strm in pot precej kamnita. Sestopila sva na dokaj novo gozdno cesto, a markacije so naju vabile čeznjo, čeprav so Hrpelje na levi. Še en spust po razdrtem terenu in že sva zagledala podrto prežo (Nadžlebe). Po že znani poti sva bila v pol ure na izhodišču.

 

Najstarejša označena pot na Slavnik je najbrž tudi najdaljša (tri ure čiste hoje gor, dve in pol dol), take pa so navadno manj obiskane. Ampak nama so všeč, saj vendar rada hodiva.

Planinarjenje po ljubljansko ‒ Soteški hrib

Kam v »ograjeni« ljubljanski občini v hrib, da ne bo preveč cest in prevelike gneče? Rašica se je sicer kar izkazala, Šišenski hrib pa je bil grozen in Jani si je vtepel v glavo, da ima tega aresta dovolj in bova šla na Veliko planino uživat vijolično razkošje spomladanskih žafranov (pred leti sva to že storila). Od tega prekrška ga je zadnji hip odvrnila možnost, da bo zjutraj slana, ki cvetju seveda ne dene dobro. Kam pa zdaj?

V eni svojih škatel sem hranila članek Roka Kušlana Iz Stožic v Dragomelj, objavljen v glasilu MOL Ljubljana iz junija 2019. Sklenila sva potešiti radovednost, ali piše o hribu, ki ga že več kot šest let gledava z balkona. Izhodišče je bilo tokrat kar domače dvorišče. Prečkala sva Dunajsko cesto in se spustila po uličici Pod klancem. Ko se je končala, sva zavila levo na prečno asfaltno cesto skozi Malo vas in nato desno na Tesovnikovo ulico. Na razcepih pred igriščem in za njim sva se držala desno in asfalt se je kmalu končal. Od table Športnega centra Tesovnikova sva se otožno zazrla v »zamrežene« Kamniško-Savinjske Alpe. Pri zapornici sva zavila desno in srečala soseda, ki sta se že vračala z jutranjega sprehoda, ter več tekačev in sprehajalcev s psi. Sprehajalna pot naju je vodila ob Savi mimo table Hipodroma Stožice in ograd za konje (v bližini so konjeniški klubi in konjeniška policija) ter z belo-rdečimi trakovi »zaprtih« trimskih orodij.

Ko sva prišla do Štajerske ceste, sva zavila desno ob njej, nato pa ostro levo navzgor na most in slabe pol ure od izhodišča po njem čez Savo. Onstran mostu sva se spustila pod cesto, kjer sva ob kanalu prebirala bolj ali manj (ne)posrečene grafite. Izpod ceste sva vstopila v gozd in se približala Savi. V grmovju ob reki so se med podlesnimi vetrnicami in zimzeleni valjale smeti. Na poti je bilo čedalje več luž in na nekem posebno mokrem odseku je že nastal »obvoz«. Ko sva zapustila gozd, sva s travnika, na katerem je stala klopca, zagledala Ojstrico. Na koncu travnika sva zavila desno, znova proti Savi, in takoj nato spet desno med drevje. V vejevju je tičala še komaj čitljiva tabla, ki je opozarjala na nevarnost ob naraščanju vode.

Po 25 minutah se je pri rečnem bregu gozdna cesta, že bolj kolovoz, končala in se je ena stezica nadaljevala naprej v gozd, druga pa zavila levo vanj. Sledila sva tekaču, ki naju je prehitel in zavil levo. Nadaljevanje nama je zbujalo čedalje večje skrbi: številni odcepi in križišča, vse seveda neoznačeno – kako bova našla nazaj? Na nekem mestu sva si postavila možica in po občutku zavila levo, a kmalu se nama je zazdelo, da se obračava preveč nazaj, zato sva se odločila vrniti. »Izgubila« sva kake pol ure.

S konca kolovoza sva tokrat nadaljevala naravnost naprej v gozd. Mivkasta steza naju je vodila mimo kolibe iz vej in ob jarku, po katerem najbrž kdaj tudi teče voda, zdaj pa je v njem ležalo kovinsko ogrodje. Že čez 5 minut naju je na majhni mivkasti jasi presenetil nenavaden prizor: lesen »balkon« med debli dreves z napisom Natura Artis Magistra na robu in dvema slikama v polivinilnih ovitkih pod njim, nad vsem tem pa deska z umetelnim napisom Zanzibar. Od zadaj je na »balkon« vodila lestev. Prizor sta dopolnjevala kolo in vreča za smeti, (pre)polna pločevink in druge embalaže. Kot kako hipijevsko gnezdo!

Od Zanzibarja sva nadaljevala vzporedno s Savo. Ob kolovozu je štrlelo iz tal veliko suhih stebel, pod katerimi so poganjale nove rastline. Japonski dresnik? V dobrih 10 minutah sva zakorakala v svet vrtičkarjev, majhno naselje s hiškami, nadstrešnicami (pod eno je pisalo Daj kaj nase, ne sam vase!), pergolami, živimi mejami, ograjami, mizami in klopmi, zbiralnikom deževnice, seveda vrtovi in celo »stražarjem«. Eno izmed hišk je označevala tabla Pr' Mačk.

Odšla sva skozi ograjo na drugi strani in nadaljevala po kolovozu. Na križišču čez kakih 10 minut sva ga zapustila in se povzpela naravnost navzgor. Ko se je pot zravnala, sva zagledala »svoj« hrib, na katerem se je sukalo nekaj rdečega. Kolovoz naju je vodil mimo preže, med grmovjem, polnim odpadkov, mimo prodnate njive in čebelnjaka spet v gozd. Zatem sva zavila desno po širšem kolovozu. To križišče je bilo enako mnogim dotedanjim in brez oznak se nama je zdelo malo verjetno, da se bova sposobna vrniti po isti poti. Potem ko sva zavila levo na prečno gozdno cesto, sva nekaj časa hodila med travniki in po 25 minutah v bližini peskokopa na vzhodnem robu industrijske cone Ježa prečkala Zasavsko cesto pri kilometrski tablici km 2,0.

Onstran ceste sva stopila na Tominškovo ulico proti bližnjim hišam, v tisto smer zaprto za promet. Že po nekaj korakih sva jo zapustila po kolovozu desno v gozd in nato na razcepu levo. Ob poti je bilo vse belo velecvetnih zvezdic. Na križišču sva se držala levega kraka (naravnost) in na naslednjem razcepu tudi, kmalu zatem pa se povzpela desno na greben. Tam naju je presenetila markacija. Ko se je povprek postavila gozdna steza in sva zavila desno po njej, sva zagledala tisto rdečo stvar, ki sva jo videla že od preže: bil je radar. Na nekaterih drevesih so bili narisani rdeči križi, markacij pa ni bilo več. Na desni se je pojavila ograja in steza se je začela spuščati. Zavila je levo navzdol, odcep desno nazaj pa naju je po 20 minutah pripeljal k vratom v ograji. Pretaknila sva se ob njih ter se mimo nekaj podzemnih prostorov in zračnikov povzpela na uravnavo, z nje pa po 10 minutah za klopco desno na vrh k radarju. Kot sva prebrala na spletu, je to center za nadzor zračnega prostora nad Slovenijo. Potem sva se od klopce spustila po cesti na drugo stran k še več vojaškim objektom iz časa JLA, ko je bila tam letalska obramba Ljubljane. Vstopila sva v veliko stavbo, ki žalostno propada: opaži, stavbno pohištvo, žaluzije, inštalacije so potrgani, oplesk odpada, skozi razbita okna prodirajo v notranjost rastline.

Vrnila sva se k vratom v ograji in pod njimi nadaljevala po stezi navzdol po gozdu. Ob njej je raslo obilo borovničevja. Po rahlem vzponu sva v kakih 10 minutah prispela na prostor, kjer je bilo zbranih nekaj ljudi. Ker so se večinoma poznali med seboj, sva sklepala, da so domačini. Videti je bilo, da jim je ta kraj pri srcu, saj je bil lepo urejen. Poleg vpisne knjige (na skrinjici piše 401 m) in zvončka želja je tam še marsikaj: razpelo z napisom Popotnik moj, tu postoj, trpljenje moje premišljuj, in majčken, a čeden cvetlični vrtiček, s planikami in encijani okrašena lesena tabla z napisom Skrbimo, da bo ta oaza miru in zelenja ostala taka tudi za tiste, ki pridejo za nami! ter tablica z značko Ljubljane o zdravem duhu v zdravem telesu, ki je kljub strešici že tako zdelana, da je skoraj nečitljiva. Prav tako slabo čitljiv lesen kažipot Gugalnica kaže proti – gugalnici. Nekoliko nad vsem tem pa je še ena zbirka zračnikov podzemnih objektov, med katerimi sva pomalicala, ker so bile miza in klopi zasedene.

 

 

 

 

 

Ta vzpetina v četrtni skupnosti Črnuče severovzhodno od mesta (med Nadgorico in Podgorico) se imenuje Soteški hrib ‒ po zaselku Soteska pod njim. Domačini mu rečejo Olska gora (Kušlan ‒ in še kdo ‒ piše knjižno Oljska gora). Po nekaterih virih pa Soteški hrib in Ol(j)ska gora nista eno in isto, ampak je prvi najvišji vrh druge. Zmeda vlada tudi pri nadmorski višini: od 401 do 407 m. Če »vrh«, na katerega hodijo domačini, res meri 401 m, so morda višine 405‒407 podatki za najvišjo točko, verjetno tisto, na kateri stoji radar.

V dolino sva se vrnila po drugi strani. Izpod zračnikov sva se spustila mimo zeleno-rdečih markacij, rumenega napisa Ljubljana s puščico in knafelčka. Nato ni bilo nobene markacije več in nenadoma sta se pojavili kar dve vzporedni stezici. Izbrala sva desno, ograjeno, nad katero sva opazila (telovadni?) drog, in tam je bil spet knafelček. Vzporedna stezica se je kmalu združila z najino. Dalje sva sledila markacijam. Na strmem odseku so bile narejene stopnice.

Čez slabih 20 minut sva zagledala hiše. Pri studencu s kažipotom nazaj Olska gora sva pri Ocvirkovi ulici 39 sestopila na asfalt. Prispela sva v Podgorico. Pri razpelu na križišču s Sovretovo ulico sva zavila desno. Za kapelico ob gostilni Brinovc sva stopila na Soteško pot, ki naju je mimo Belinke pripeljala do domačije pr' Bašc' in drugih hiš, kjer so razkošno cvetele magnolije. Za neko ograjo se je pasel osliček in ko naju je zagledal, se je spustil v divji dir proti nama, nekaj metrov pred ograjo pa obstal kot vkopan in začel muliti travo, ne da bi se bil še kaj menil za naju. Najbrž nisva bila prava.

Po pol ure sva prikorakala na Zasavsko cesto in že videla peskokop, pri katerem sva stopila nanjo zjutraj, tako da sva se je kar hitro rešila. Na poti proti gozdu sva lahko precej časa opazovala srnjačka, ki se je pasel na travniku, saj naju ni takoj zagledal. Vesela sva bila prijetnega vetriča, ker je blažil precejšnjo vročino. Z njo pa so bili očitno zelo zadovoljni martinčki, ki sva jih tisti dan videla nenavadno veliko, a niso bili pri volji za fotografiranje, razen enega pri radarju. Šele nazaj grede sem opazila manjše rastišče meni zelo ljubih mračic. Doslej sem jih bila vajena samo v hribih in šele zdaj sem se poučila, da navadne mračice rastejo na suhih apnenčastih travnikih po vsej Sloveniji običajno v maju in juniju (torej so bile precej zgodne, bilo je 17. aprila). V hribih potemtakem bržkone videvam »nenavadne«: srčastolistne in golostebelne.

Ko sva prišla do polomljene preže, ki je tja grede nisva videla, sva spoznala, da se nama je »posrečilo« zgrešiti pot, in sva obrnila. Srečala sva par s psom. Ker sta v zadnjem mesecu zaradi korone že ničkolikokrat kolovratila tam okoli, sta območje tako dobro poznala, da sta nama lahko pokazala pot. Ko sva se ravnala po njunem nasvetu, sva prišla do najinega možica, kar nikakor ni bilo v načrtu. S travnika, kjer je stal avto, okrog katerega se je podil pes in pazil na lastnico, ki se je sončila zgoraj brez, sva na levi zagledala Mačkovo hiško. Torej sva hodila eno cesto bolj proti severu. Ponovno sva srečala par s psom in še pravi čas sta naju zasačila, da sva šla spet narobe. Tako sva do Save tavala kake tričetrt ure. Ob njej je bilo popoldne že precej avtomobilov (tudi eden s koprsko registracijo – »povračilni ukrep« piranskega župana?) in ljudi. Ustavila sva se na rečnem bregu in opazovala labode. Tudi ob Savi sva se vračala po drugi stezi, če ji lahko rečem tako, saj je bilo treba celo plezati po skalah. Na koncu sva si pot skrajšala po dobro uhojeni stezici čez travnike in prišla na cesto v Mali vasi. Po 45 minutah sva bila že doma.

Še vedno je bilo precej cest, a zdaj vsaj veva, kateri hrib gledava z balkona. Radarja prej niti opazila nisva, po novem pa pri pravi svetlobi celo vidiva, da je rdeč in se vrti. Ko sem prvič po tistem govorila s sosedo, ki sva jo srečala na začetku poti, ni mogla verjeti, da je najin »sprehod« trajal skoraj sedem ur. Z možem hodita le kako uro, toda vsak dan, kar je menda celo bolj zdravo kot enkrat na teden več ur. A za hribolazenje to pravilo žal ni uporabno.

Šaleška planinska pot desetič: Velenjski grad‒Venturin

Ostali sta nama še dve kontrolni točki (KT) Šaleške planinske poti (ŠPP) in tako sva se 3. aprila odpeljala k velenjskemu gradu (S 46.356165, V 15.109707).

 

S parkirišča sva odšla levo mimo zapornice, spet levo ob ograji z markacijo in pod naletom smučarske skakalnice (na Grajskem griču jih je šest), od katere je lep pogled na mesto, na makadamsko cesto. Z levega ovinka sva se spustila desno v gozd. Bil je še zasnežen, zato je drčalo, iz snega pa so kukali živo zeleni čemaževi in bršljanovi listi. Pod kažipotom ŠPP sva sestopila na stezo, tlakovano z betonskimi tlakovci, po njej pa na asfaltno Žarovo cesto. Prečkala sva jo in kažipot ŠPP naju je usmeril levo proti Ljubljanski cesti 41. Mimo napisa Božičkova P in znaka STOP s pripisom Zapora sva se vzpenjala med gozdom na desni in ograjenimi hišami z vrtovi na levi.

 

 

 

 

 

Čez 20 minut se je pri zapornici na vrhu vzpona asfalt končal in puščica naju je usmerila na široko stezo v plitvem jarku. Ob njem je bila na stebričku Poti po Kožlju smerna tablica Družinske (priprava na zahtevnejše poti) in Planinske poti (del ŠPP); obe puščici sta kazali naprej. Ko je bilo jarka konec, se je steza še dalje vztrajno in čedalje strmeje vzpenjala. Z drevja se nama je na glavo in za vrat usipal sneg. Vzpon so lajšale stopnice iz desk in korenin. Sčasoma se je strmina unesla in po 10 minutah sva dosegla prečno grebensko pot. Tam je bil spet stebriček Poti po Kožlju; tako kot Družinska in Planinska je tudi ŠPP zavila levo. Greben se je najprej nekoliko spustil, nato je šlo gor in dol po njem mimo nekaj betonskih stebričkov z luknjami na vrhu. Po dobre četrt ure so se pokazali klopi, mize, tabla, vpisna skrinjica, okraski in napisi na drevesih (580 m). Od tam sva spet lepo videla Velenje. S table Poti po Kožlju sva izvedela še za tretjo, Glasbeno pot, posvečeno skladatelju Franu Korunu Koželjskemu iz Velenja (tod je hodil v Šentilj k očetovemu prijatelju Maku, ki ga je navdušil za citre). Malo zatem sva dosegla najvišjo točko grebena (590 m), ki pa ni razgledna.

 

 

 

 

Na drugi strani vrha sva naletela na še več klopi in miz ter nadstrešek. Spuščala sva se v ostrih ključih, pot so podpirala debelca in ponekod, posebej na ovinkih, so bile stopnice. Od naslednjega stebrička Poti po Kožlju sva se povzpela do čudne klopce in se spet spuščala. Po 15 minutah sva pristala pri Makovem znamenju. Greben se je nadaljeval z Malim Kožljem (tudi Makov Koželj, 501 m), midva pa sva za znamenjem zavila desno, pristala na kolovozu in šla levo po njem. Po dobrih 5 minutah sva izstopila iz gozda in desno spodaj zagledala Laze, za Šofto z anteno v daljavi Goro Oljko, za vasjo pred seboj za silo šentiljski grad. Sledil je še ozek pas gozda s skromnim izvirom. Kolovoz, ponekod polit z asfaltom ali betonom, se je mimo vinogradov in sadovnjakov v slabih 10 minutah spustil v vas.

 

 

 

 

 

 

 

Zavila sva levo na asfaltno cesto. Na ovinku je stala preša pri Vrbenjakovi domačiji (poleg napisa je bil znak Vinske poti, na hiši letnica 1956). Po nekaj korakih sva prispela k Venturinu (390 m, Laze 24), kjer je KT 20. Take vpisne knjige (iz leta 1974) še nisem videla: letos se je pred nama vpisalo 17 ljudi, od tega kar 15-krat Marjan Skaza, ki močno prevladuje tudi na drugih straneh. Odtisnila sva si žig.

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se k Vrbenjaku in se spustila po asfaltni cesti mimo Laz 25. Med polji in travniki se je cesta za nekaj časa poslabšala v kolovoz, nato pa sva po 10 minutah spet po asfaltu prikorakala na glavnejšo prečno. Ko sva se ozrla, sva videla ves greben Kožlja, na hribu pred seboj pa grad Švarcenštajn. Zavila sva desno na prečno cesto, ob kateri je tekel jarek za odvodnjavanje. Svet je bil videti precej moker, njive in travniki (Štajerci rečejo močvirnim travnikom črete) pa so bili kljub temu (ali pa ravno zaradi tega še posebej) skrbno obdelani. Do Laz 1 se je cesta rahlo vzpenjala, nato je šlo navzdol proti Silovi. Na desni sva kmalu zagledala zvonik arnaške cerkve. Mimo odcepa h gradu in kozolca z markacijo sva prišla na križišče, kjer sva zapustila ŠPP, saj sva pri Jakobu v Silovi že bila. Zavila sva desno proti Arnačam. Tudi ob tej cesti je bila markacija, čeprav po zemljevidih tam ni označene poti. Mimo razpela na desni sva po dobrih 20 minutah prišla k Športnemu parku Šentilj in velikemu parkirišču v Arnačah (391 m), osrednjem naselju KS Šentilj, kamor spadajo še Laze, Ložnica in Silova. Ogledala sva si cerkev sv. Egidija (sv. Tilna ali Il(i)ja – od tod Št. Ilj → Šentilj) in nagrobnik »narodnemu prvoboritelju« Mihaelu Vošnjaku (1837–1920), politiku, gospodarstveniku, strokovnjaku za železnice in začetniku hranilništva pri nas, pokopališče, dom krajanov s ploščama v spomin partizanskemu Šentilju in žrtvam fašizma, staro (zdaj Tilnov dom) in novo šolo. V Arnačah rojeni dr. Karel Oštir (1888–1973) je bil mednarodno priznan strokovnjak za indoevropsko jezikoslovje. Ker ni bilo pouka, sva si »izposodila« mizo pred šolo in si privezala duši.

 

Nazaj grede sva napravila ovinek: na neoznačenem odcepu sva zavila desno ter se povzpela mimo velike domačije Pečečnik (Anclin) ter podirajočega se toplarja, okrašenega s križema in z zvezdami, proti gradu. Cesta je postala zelo strma. Na križišču sva zavila desno (levo se bova vračala, sva sklenila) in pri Marijini kapelici z napisom Prosi za nas zavila h grajskemu poslopju. Do tja sva hodila slabih 20 minut. Šentiljski grad Švarcenštajn (Schwarzenstein) je v slabem stanju in le deloma obnovljen; videti je, kakor da je obnova zastala. Prav do njega ni mogoče, ker je gradbišče ograjeno.

 

Vrnila sva se h križišču in nadaljevala naravnost navzdol. Pri avtobusni postaji Spodnje Laze 2 čez 10 minut sva šla kar naravnost. Mimo avtomehanika Meha (trgovine pa menda nimajo, ker sva videla kombi – potujočo trgovino) sva v 5 minutah prikorakala na križišče z avtobusno postajo Spodnje Laze 3. Pri njej sva sledila smerokazu Zgornje Laze levo. Prej kot v 10 minutah sva prispela k Venturinu.

 

 

 

 

 

Poslej sva se vračala po poti prihoda. Nič več nama ni kapljalo na glavo, očitno je sneg že odpadel z vej oziroma se stalil, zato pa so bila tla silno blatna. Po 35 minutah sva si na najvišjem vrhu Kožlja privoščila čaj. Na grebenu sva srečala veliko ljudi in psov. Čez kake četrt ure sva spet zapustila jutranjo pot: kjer sva zjutraj dosegla greben, se zdaj nisva se spustila desno, ampak sva nadaljevala naravnost proti Velikemu Kožlju. Steza se je takoj razcepila; desni krak je tekel pod vrhom, levi čezenj in midva z njim. V približno 5 minutah sva stopila na vrh z mizami in klopmi. Veliki Koželj, po lastniku zemljišča imenovan tudi Jerbarjev Koželj (581 m), kljub imenu ni najvišji v grebenu.

 

 

 

 

 

Sledil je dolg in nekaj časa kar strm spust na drugo stran, še vedno po grebenu, kjer sva videla eno samo markacijo. Po kakih 10 minutah se je z desne priključila pot, ki teče pod vrhom (ob njej sva videla markacijo). Kmalu zatem je ŠPP zavila desno. Ves dan sem pogrešala rože, tam pa so vendarle cvetele podlesne vetrnice. Pogled nama je pritegnilo zanimivo okrašeno drevo ob poti. Z nje se je že videl velenjski grad. Na neoznačenem razcepu čez 10 minut sva se odločila za levo stezo, ker je bila videti krajša (pride se po obeh). Po dobrih 5 minutah sva stopila na Ljubljansko cesto nekoliko pod tablico Božičkova P. Onkraj Žarove ceste sva se povzpela proti gradu po jutranji poti. Tudi tam je bilo vse belo podlesnih vetrnic ter nekaj lopatic in pljučnikov, pod naletom skakalnice pa celo šopek lapuhov, česar zjutraj, ko je še ležal sneg, nisva videla. V dobrih 10 minutah sva prišla k avtu. Treba je bilo le še v grad, kjer sva v muzeju dobila še zadnji žig ŠPP. Imela sva srečo, da je bil grad še odprt; KT 21 je enako po(ne)srečen kraj za žig kot gostilna Kavčič (KT 1)  pod razvalino gradu Šalek.

 

 

 

 

 

 

 

 

Nazadnje sva se odpeljala še v Škalske Cirkovce, da sva si ogledala posnetek Izakove partizanske bolnice, ki so ga postavili po najinem prejšnjem obisku.

 

 

 

 

 

Malo dolgo je trajalo, a ŠPP je zdaj »pod streho« in 4. aprila sem PD Velenje poslala izpolnjena dnevnika. Ko dobiva znački, bom seveda dodala še eno fotografijo.

 

Še dve. Zgodilo se je prav na dan zmage!

 

 

 

 

 

Iz PD Velenje so mi tudi sporočili, da so že ukrepali in »zaklenjene« žige prestavili v skrinjice zunaj. Me veseli!