Železnica, zlata pot na Bele peči in Trupejevo poldne

Vsako jesen »morava« nekam med zlate macesne in tako sva se po trinajstih letih znova namenila v nepozabno Železnico, le da sva si 24. oktobra 2021 namesto Trupejevega poldneva izbrala za cilj sosednje Bele peči. Parkirala sva spet v Srednjem Vrhu (S 46.489454, V 13.837185), kjer sva bila deležna precejšnjega presenečenja: namesto sicer staromodnega, a ličnega mladinskega počitniškega doma sva zagledala veliko gradbišče. Mladinski dom »se ni izplačal«, zato ga je od mesta Ljubljane kupil gostinec Raspopović, ki bo tam postavil turistični objekt. S podrto stavbo je »padla« tudi spominska plošča, posvečena kurirski postaji G 32, a pristojni zagotavljajo, da je na varnem in jo bodo vrnili na novi objekt, ko bo gotov. Bomo videli.

 

 

 

 

 

 

Kažipota levo Trupijevo poldne ni bilo več, tisti za Hlebanjeve mlečne izdelke pa je še vedno vabil. Mimo Hlebanje sva se odpravila iz vasi, nad njo zapustila asfaltno cesto in se po kolovozu povzpela v gozd. Na prvem razcepu sva se držala desno in mimo zarjavelega korita prišla do še enega neoznačenega razcepa, kjer sva spet zavila desno, proti potoku Jermanu. Kmalu za razvalino Hlebanjeve žage je bila na drevo pritrjena tablica Alpe Adria Trail (pozneje jih je bilo še več). Čez pol ure sva prišla do bronaste spominske plošče z reliefom razpela na skali. Tam je 2. januarja 1777 pod snežnim plazom umrlo osem krajanov Srednjega Vrha. Ker je na novo leto zapadlo več kot meter južnega snega, so šli delat pot do Hudih hlevov, kjer so imeli skupno stajo za drobnico. Zasul jih je plaz in izpod več metrov zbitega snega se je rešil le pes. Sovaščani so jim postavili spominsko znamenje, zato so ta kraj poimenovali Pri tabli.

 

 

 

 

 

Ves čas sva se držala glavnega kolovoza, ki je tu in tam po široki leseni brvi zamenjal stran Jermana. Nekatere brvi so bile nove, deske ob robu ne požagane, ostanki starih pa so ležali naokoli. Jermanu se je pridružilo nekaj pritokov. Kljub suhim strugam je navaljeno kamenje pričalo, da so te vode ob svojem času kar divje. Po pol ure sva prispela na senožet Hudi hlevi in zavila levo proti razpadajoči lesenjači. Tako kot že večkrat to jutro naju je prehitelo nekaj planincev. Macesni žal še niso bili zares zlati. Travnik je bil pokošen, a mokro seno je kar ležalo tam. Z rovta sta bili za vrnitev na kolovoz, ki sva ga zapustila, uhojeni dve stezi. Nadaljevanje travnika je bilo tako strmo, da si nisva znala predstavljati, kako lahko kosijo. Kolovoz je bil sitno posut z gruščem in iz njega so štrlele skale. Naslednja brv je že preminila, a je niso obnovili; tam tudi potoka ni bilo več in strugo je prerasel mah.

 

Nad zadnjo brunarico je pot zavila desno v dolino Železnico, železni repertoar ljubiteljev zlatih macesnov. Više so bili presenetljivo bolj rumeni. Čez približno pol ure sva stopila na jaso, kjer je pot Alpe Adria zavila desno in midva z njo. »Promet« je postal kar živahen. Kratek strm vzpon naju je po kakih 5 minutah pripeljal do lovske koče v Železnici (1635 m). Korito pod njo je bilo »odklopljeno«, potoček pa suh. Kmalu zatem sva na razcepu zavila levo in se v približno 10 minutah znašla na Murovi. Na travniku se je steza izgubila. Nekaj planincev, ki so naju niže prehiteli, se je že vračalo. Še kak teden in zlato se bo osulo, sva ugotavljala. Ampak potem bodo na vrsti druge lepe reči.

 

 

 

 

Ker sva že videla sedelce, sva šla kar za nosom, ko pa sva dosegla gozd, je ta »obrobil« potko in jo tako spet napravil vidno. Postala je strma in na peščeno-gruščnatem odseku sitno zdrsljiva. Po 20 minutah sva prispela na Sedlič (1850 m). Najprej sva šla pogledat na drugo stran sedla, od koder so prihajali planinci, da bi poiskala pot na Bele peči. Ob stezi so stali koli – ostanki ograje. Tam sva se spustila v desno na dobro vidno stezo (pozor, žice!), ki je kmalu zavila ostro desno navzgor. Priplezala sva na veliko peščeno zaplato, od koder sva se v desno spet podala v ruševje. Nekaj metrov sva se pretepala z njim, nato pa znova stopila na razločno stezo, ki je cikcakala med zaplatami snega in zimskimi »šopki« čez posekane ali polomljene veje.

 

 

 

 

V dobrih 40 minutah sva dosegla vrh Belih peči (tudi Peči, Na Pečeh, 1926  m; pojavlja se tudi ime Lepi vrh, a Stanko Klinar pravi, da se tako imenuje 1478 m visoka »gozdna rama jugozahodno od Koče za Lepim vrhom«). Imela sva prikupen razgled proti Trupejevemu poldnevu, nekateri vrhovi pa so kukali iz oblakov: Špikova skupina in drugi Julijci, Dobrač/Dobratsch, Kepa/Mittagskogel. Po vrnitvi na Sedlič sva ugotovila, da bi bilo bolje, če bi se s sedelca takoj spustila desno in okrog macesna spet zavila desno.

 

Ker je bil načrtovani cilj hitro dosežen, sva se s Sedliča podala še na Trupejevo poldne (1931 m). V tisto smer tečeta dve poti: naravnost navzgor in levo naokrog. Povzpela sva se po prvi. Tam kjer sva zavila levo na greben, se je naravnost navzdol odcepila avstrijska pot proti KGW (Karawanken Grenzen Weg) 603. Po grebenu sva se sprehodila do vrha s križem in se četrt ure nad sedlom pridružila številnim planincem. Križ je bil od leta 2008, ko sva bila nazadnje tam, nov (verjetno iz leta 2015 – ta letnica je s kamenčki vdelana v betonski podstavek); na naši strani piše Trupejevo poldne, na avstrijski Techantiger Mittagskogel. Gora je dobila slovensko ime po Trupejevi domačiji, nemško pa po vasi Tehanče/Techant pod Trupejem; tamkajšnjim prebivalcem je pomagala določati uro (poldne/Mittag). Na vrhu sta še mejni kamen XXVII/40 in vpisna skrinjica, pritrjena na drog, s katerega visi zvonček. Poleg Julijcev, Dobrača in Kepe sva lepo videla še vasi okoli Baškega jezera/Faakersee, Maloško poldne/Mallestiger Mittagskogel in druge karavanške gore, v ozadju pa kraljico Visokih Tur Hochalmspitze. 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z vrha sva odšla naprej po grebenu proti zahodu z verigo Julijcev pred seboj. V daljavi sva prepoznala planino Vošco/Woschzo. Greben se je začel odločno spuščati. V megli na desni se je skrivala Blekóva/Blekowa. Šlo je dol in gor od enega mejnega kamna do drugega. Od kamna 53 sva zagledala Baško jezero v Avstriji. Sledil je zelo dolg spust, pri kamnu 56 čez dobre pol ure pa sva dočakala odcep levo proti Železnici. Poleg najinega kažipota sta bila še dva: nazaj Trupejevo poldne (na tleh), naprej Blekova. Ozka steza se je ves čas zmerno spuščala. V slabih 20 minutah sva bila že pri lovski koči. Od nje sva se vračala po poti vzpona. Do avta sva potrebovala še debelo poldrugo uro. 

 

Bilo je čisto po najino – glavni cilj »neizrazite« Bele peči, »pomembnejše« Trupejevo poldne pa le dodatek. Narekovaji pomenijo dvoje: da gre za navedek (iz Janševih Karavank) in da sama ne razmišljam tako. In celo Jani se strinja z mano.

Dan ima pač eno samo poldne (tokrat Maloško)

Pretekli teden je imel Jani prosto sredo. Vremenska napoved je bila obetavna, zato se je odločil za skok v hribe. Izbral si je v eno turico povezana Maloško/Mallestiger in Trupejevo poldne/Techantinger Mittagskogel. Ker sva se na oba že povzpela iz Srednjega Vrha, je šel tokrat preverit eno od dveh avstrijskih poti – od Baumgartnerhofa. Že navsezgodaj so ga ujezili cestarji. Karavanški predor je bil namreč zaradi vzdrževalnih del za pol ure zaprt. Ker ni bil voljan čakati in še plačati, je zavil z avtoceste in se v Avstrijo odpeljal čez Korensko sedlo/Wurzenpass. V najin "arhiv" je prispeval tale zapis:

S Korenskega sedla se spustimo v Ziljsko dolino in se po njej odpeljemo proti vzhodu do Bekštajna/Finkensteina. V njem je treba biti pozoren na kažipot Baumgartnerhof, ki nas usmeri desno na zelo ozko cesto. Kažipoti nas usmerjajo tudi naprej, cesta pa je ves čas ozka in, čeprav asfaltna, hudo vegasta. Baumgartnerhof je kar velik penzion na razgledni terasi, ki ga je iz nekdanje kmetije Bukovnik uredil Hubert Baumgartner. Čeprav sami oglašujejo, da imajo vse leto odprto, je bilo gostišče (trenutno?) zaprto. Nasproti je urejeno parkirišče, kjer lahko svoje avte brez skrbi pustijo tudi pohodniki.

S parkirišča se usmerimo po kažipotih za markirano pot 283, imenovano po koroškem plebiscitu tudi 10. Oktoberweg, in se povzpnemo po stopnicah skozi kamniti vhod v Druiden-Land. Onstran vhoda se gre levo proti slapovom in zavarovani plezalni poti skozi sotesko Potoka Ročica/Rotschitzabach, mi pa nadaljujemo naravnost skozi gozd na travnik z manjšim mučiščem Baumgartner Höhe. Smučišče premagamo po skrajnem levem robu in se spet znajdemo na kolovozu v gozdu. Ko ta po 20 minutah zavije proti Ročici, se poslovimo od njega in krenemo desno na dobro vidno stezico. Ta nas pripelje na gozdno cesto. Zavijemo levo nanjo, a jo že po slabih 100 m, ko naredi oster ovinek v desno, zapustimo v nasprotno smer. 10 minut više naletimo na še zadnji, tokrat neoznačen odcep k Ročici, katere šum slišimo na levi. Nekaj njenih skromnejših slapičev lahko občudujemo malce više z lepo urejenega razgledišča Gamsstand. Meni je razgled kvarila megla, ko se je za hipec razkadila, pa sem čisto na vrhu zagledal celo križ na Kresišču/Schwarzkoglu. Vzpon nadaljujemo v ključih skozi gozd, kjer je v debeli listni odeji stezi teže slediti. Bolj očitna spet postane, ko doseže studenček ter se nadaljuje ob in po njegovi strugi, zaradi česar je seveda marsikje mokra, blatna in spolzka. Studenec je na dveh mestih zajet. Za planinsko oko bolj lično je zgornje zajetje. Njegova lokacija je verjetno izbrana upoštevaje nekdanjo obmejno stražarnico oziroma sedanjo lovsko Panier-Hütte, ki jo pot obide 10 minut više. Gozd postane iglast in se zredči. Malo nad kočo se steza zelo približa robu peščenega prepada. Z njega prvič zagledamo mogočni Dobrač/Dobratsch in križ na tako imenovanem Maloškem poldnevu. Vendar je treba biti pri razgledovanju pazljiv, saj je rob nevarno spodjeden. Pot se nato odmakne od njega v levo, vodi mimo ostankov še enega lesenega objekta in nas v dobrih 20 minutah pripelje do Mitzl-Moitzl-Hütte. Lesena hiška stoji na travnati uravnavi. Je v zasebni lasti in zato večinoma zaprta, tako da planinci od nje nimajo posebne koristi. Samo 10 minut nad njo se skozi zagruščen žleb vzpnemo na sedlo Panierschartl, kjer pri mejnem kamnu XXVI/352 dosežemo slovensko ozemlje. Levo od sedla se dviguje Kresišče in desno Maloško poldne. Naravnost navzdol se spustimo na planino Grajšico.

Če hočemo na Maloško poldne, moramo torej desno. Čeprav na sedlu markacije izginejo, je steza razločna in vodi po grebenu od mejnega kamna do mejnega kamna. V 20 minutah smo pri kamnu XXVII/1 na zidanem podstavku in s tem na vrhu (1823/28 m). Kako preprosto, midva pa sva ga pred dvema letoma tako iskala. Seveda je drugo vprašanje, kako človek ve, da je na vrhu, saj tega ne izdaja noben znak. Se pa tu spet pojavi avstrijska markacija, ki nas vabi naravnost proti severu na razbit skalnat greben, ki leži v celoti na avstrijskem ozemlju. V 5 minutah smo na razcepu: levo navzdol pot 684 k Iljču/Illitschu in desno navzgor na Gipfel. Seveda hočemo na vrh, za kar potrebujemo nadaljnjih 5 minut. Pot je strma in deloma zračna, a se lahko na najbolj problematičnem delu oprimemo jeklenice. Na vrhu sta trimetrski lesen križ in vpisni zvezek. Napis na križu razglaša, da smo šele zdaj na Maloškem poldnevu. A v resnici je to le njegova grebenska rama O(j)stra peč/Nordgipfel (1801 m). Avstrijcem se očitno zdi pravi vrh Maloškega poldneva premalo ugleden, ne moti pa jih, da je ta skalna ostrica skoraj 30 m nižja.

Vrnemo se na pravi vrh in zavijemo desno naprej na nemarkirano graničarsko pot. Sestop po jugozahodnem pobočju je zahtevnejši, kot je bil vzpon po drugi strani. Teren je namreč bolj strm in pot zoprno sipka. Posebej nadležna je krušljiva strmina pod mejnim kamnom XXVII/10. Najbolj varno se je je lotiti v levo skozi ruševje. Na srečo smo na bolj zanesljivih tleh že v 15 minutah, ko se pot zravna na sedelcu med Grajšico in Staro planino. Slednjo prečkamo po desni strani, je pa v travi stezi seveda teže slediti. Skoraj po ravnem prečimo južno pobočje Ojstrega vrha in se hitro bližamo Belim pečem, ki s te strani jasno razkrijejo, kako so dobile svoje ime. Pol ure po sestopu z Maloškega poldneva prispemo na novo sedlo, tokrat med Belimi pečmi in Trupejevim poldnevom. Proti zahodu vodita s sedla dve poti: zgornja na vrh Trupejevega poldneva in spodnja pod njim na Blekovo planino/Blekowaalm. Zamikala me je spodnja, po kateri še nisem hodil. Steza je v dobrem stanju, če odmislim veje ruševja, ki na več mestih visijo čeznjo. Glede na to, da preči precej strme travnike nad Železnico, bi bilo zaradi varnosti koristno, če bi jih kdo obžagal. Kakorkoli, v 20 minutah Trupejevo poldne obhodimo. Onstran njega so me presenetili novi kažipoti: nazaj navzgor Trupejevo poldne, naprej Blekova planina in levo navzdol Železnica. Pozornost mi je zbudil slednji. Iz vodnika vem za bližnjico, ki vodi od lovske koče v Železnici na zahodni greben pod Trupejevim poldnevom, a doslej njenega začetka še nisem našel. No, tu je očitno njen konec. Prav pri kažipotu ga nisem odkril, nekaj deset metrov nazaj pa le. Kaže, da se bo treba na ta konec še vrniti. Ta del grebena se imenuje Znotranice. Od omenjenega križišča moramo še premagati strm žlebič, potem pa se le še sprehodimo na Blekovo planino.

Tam sem pogledal na uro in obšlo me je nelagodje. Ko sem ugotovil, da v nahrbtniku nimam čelne svetilke, se je tesnoba še povečala. Prav na hitro sem pomalical. Načrtoval sem, da bi se ob povratku povzpel še na Trupejevo poldne in Ojstri vrh, a sem zaradi okoliščin to misel opustil. Treba bo nazaj po isti poti. Čeprav je bilo nebo jasno in luna polna, sem pohitel in skoraj pritekel do avta, preden se je stemnilo. Domov sem se vendarle odpeljal skozi Karavanški predor in plačal čakanje pred njim.

Janiju se je zdelo vredno opisati v dnevniku le vzpon na Maloško poldne (2 uri in 20 minut + 20 minut na Ostro peč in nazaj), preostalo "tavanje" pa ne, češ, kateri norec bo pa takole kolovratil po hribih. Jaz bi že – tako sva že dva! No, mogoče je le še kdo, ki mu v Karavankah manjka prav ta odsek, tako kot nama, in bi ga rad povezal z drugimi v celoto, je pametnejši (?) odnehal (od Maloškega poldneva do Blekove planine poldrugo uro, nazaj k avtu 2 uri in 45 minut).

Trupejevo poldne spet jeseni

Jesensko Trupejevo poldne sva že doživela, 30. oktobra 2022 pa sva doživetje pozlačenih macesnov ponovila s Tomažem, vendar z drugega izhodišča. Ob cesti med Gozdom - Martuljkom in Kranjsko Goro, kjer se na križišču s smerokazoma nazaj Jesenice in naprej Kr. Gora levo odcepi asfaltna cesta proti krajevni tabli Log, smo pri smerni tablici Log 1, 2 zavili desno na makadam. Kmalu zatem smo parkirali pri mostu čez Savo (S 46.488568, V 13.813506) nasproti Rjavega brega. Tam se začne/konča 1,5-kilometrska Rutarška pot za Savo z devetimi postajami ob Savi Dolinki od Sren(j)škega do Kekljevega mostu (sprehod traja 20 minut, če delamo gibalne vaje, pa 40) in stebriček z napotki za vajo Bojevnik.

Po Srenškem mostu čez Savo smo se odpravili proti Rjavemu bregu, kamor je kazala rumena puščica. Onstran mostu smo se pri šopku kažipotov držali sprehajalnih poti 5 in 19 iz Kranjske Gore v Gozd - Martuljek in Srednji Vrh desno. Na ozki gozdni cesti smo srečali sprehajalca s psom, ki se je na moje vprašanje, kdo koga pelje na sprehod, smeje »pritožil«: »Kar naprej me vleče!« Na prvem razcepu smo sledili kažipotu 19 levo proti Srednjemu Vrhu (tja tudi poti Alpe-Adria in Julijske Alpe, desno čez mostič pa 5 proti Gozdu - Martuljku). Za dvema krmilnicama se je cesta začela vzpenjati. Na desni nas je spremljal šum potoka Smeč. Pri mali elektrarni, kjer je tudi podnevi gorela luč, smo ga prestopili po mostu. Zatem smo šli mimo nekaj počitniških hišic. Za zadnjo s kapelico in mlinskim kolesom se je cesta prelevila v strm kolovoz, poln kamnov, skal, korenin in suhega listja, ponekod pa se je še zožila v stezo.

 

 

Po 20 minutah smo prišli do kapele na Kamnu (887 m). Z njo je povezano ljudsko izročilo, da je tam strela ubila deklico na poti iz šole. Za klopco ob kapeli smo se strmo povzpeli v levo po neoznačeni stezi ter tako zapustili poti 19 in Alpe-Adria, ki sta se nadaljevali po kolovozu. Kljub drevju se nam je občasno ponudil pogled na Julijce. Kakih 20 minut od kapele smo se znašli pod ekološko kmetijo pri Merklnu (pr Mêrklno, sicer Mertelj). Prestopili smo kovinsko ograjo in se pod kapelico V polju desno v bregu napotili po travnatem kolovozu proti domačiji. Naravnost k njej nismo mogli, ker je bil kolovoz zagrajen, zato smo zavili ostro desno kar čez travnik. Spet smo prestopili žico in dosegli makadamsko cesto, ki nas je v 5 minutah pripeljala do hiše (Srednji Vrh 4, 1033 m). Mimo nje teče še ena sprehajalna pot (2) od Kranjske Gore do Srednjega Vrha. Spodaj smo lepo videli Kranjsko Goro in nad njo gore.

 

 

Onstran Merklnovega dvorišča smo se povzpeli po kolovozu in pri električnem pastirju zapustili domačijo. Nekaj odsekov je bilo zabetoniranih. Na razcepu smo zavili desno na enega izmed takih, potem pa po plitvem jarku čez travnik. Desno na robu gozda je stala preža, na naši levi pa slabih 10 minut nad Merklnom dolgo leseno s skodlami krito gospodarsko poslopje. Za njim nas je travnat kolovoz popeljal levo in čez leso v gozd. Ne nekem odseku je bila med drevesi ob poti napeta žica z opozorilnimi rdečimi trakci. Levo spodaj je še vedno tekel Smeč. Kolovoz se je zdel zelo strm celo Janiju, morda zato, ker zaradi potovanja v Egipt tri tedne nisva hribolazila. Na razcepu čez 15 minut se je naš krak povzpel naravnost, kmalu zatem pa smo skrenili levo. Po naslednje četrt ure smo prispeli do odprte lese. Za njo se je strmina nekoliko unesla. Ob vsakovrstnih ograjah, čez poseko, med porjavelim grmovjem in po suhi skalnati strugi smo dosegli travnik, po skalnati stezici ob njegovi ograji pa se spet vrnili v gozd. Pod vrhom travnika je stala napajalna kad. Čez kakih 25 minut smo zavili desno na presenetljivo prometno gozdno cesto, ob kateri je cvetelo nekaj telohov zamudnikov.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ob izstopu iz gozda čez nekaj minut nas je presenetil znak »prepovedan promet za krave«. Na tamkajšnjem hlevu ali staji je bilo še več takih znakov (tudi psi so bili prepovedani) in opozorilo, da se tam pase drobnica. Prispeli smo na Jureževo planino (1488 m). Povzpeli smo se mimo koče in po cesti nad njo zapustili planino. V okolici je parkiralo več avtomobilov; očitno sta planina in opuščen kamnolom izhodišči za planinarjenje (od tam menda hodijo na Vošco, Blekovo pa seveda na Trupejevo poldne). Zložno smo se vzpenjali po dobri makadamski cesti. Do planine smo hodili večinoma po senci, poslej pa smo bili deležni prijetnih sončnih žarkov. Macesni so že nekoliko rjaveli, a je bilo zlata še vedno dovolj; poleg njih so se v jesenskem soncu zlatili tudi trave, listavci in drugo rastje.

 

 

Od podrte lese čez 20 minut se je cesta rahlo spuščala. Za naslednjo tako leso smo šli mimo korit s tekočo vodo. Ko je cesta napravila desni ovinek čez grapo, se je levo povzpela druga proti Blekovi. Po slabih 20 minutah se nam je z desne pridružila markirana pot iz Srednjega Vrha in tam (1508 m) je parkirala množica avtomobilov. Začeli smo srečevati planince, ki so se že vračali. Čez dobrih 5 minut smo naleteli še na poslednje avtomobile; to je najbrž zadnji kraj, do koder se je še mogoče pripeljati. Tam je bilo konec ceste in zavili smo desno (Alpe-Adria Trail prav tako). Planinci so se nam kar usipali naproti, tudi otroci. Pod lovsko kočo v Železnici (1635 m) čez slabih 10 minut, pri kateri se je trlo ljudi, smo zapustili markirano pot in zavili levo mimo nje. Čez stezico skozi iglasti gozd, ob kateri so nas spet presenetili telohi, je ležalo nekaj podrtih dreves. Po slabih 20 minutah vzpona smo v dveh dolgih serpentinah dosegli greben in mejni kamen XXVII/56. Na skali je ležal lesen kažipot desno Trupejevo poldne, na drevo pa sta bila pritrjena še dva: nazaj Železnica, levo Blekova. Povzpeli smo se v desno. Med razgledovanjem na Dobrač (Dobratsch) in Baško jezero (Faakersee) ter srečevanjem številnih tujcev smo napredovali mimo mejnih kamnov s padajočimi številkami in pri 40 v pol ure dosegli vrh.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Trupejevo poldne (Techantinger Mittagskogel, 1931 m) je dobilo slovensko ime po Trupejevi domačiji, nemško pa po vasi Tehanče (Techant) pod njo. Po legi sonca nad goro so baje vedeli, kdaj je poldne (Mittag). Na vrhu so poleg že omenjenega mejnega kamna velik križ s slovenskim in nemškim imenom gore, vpisna skrinjica in zvonček. Pogled na vasi okoli Baškega jezera, Dobrač, Maloško poldne (Mallestiger Mittagskogel), Kepo (Mittagskogel) in druge gore je nekoliko kazil mrč, a smo kljub temu uživali v njem.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrh smo zapustili naprej po grebenu. Pogled nazaj na vršno ostrico in prepadno severno steno je bil kar »hud«. Med vračanjem se je Tomaž (seveda) povzpel še na vršiček z mejnim kamnom 37, midva pa sva ostala na »glavni cesti«, ki je zavila proti jugu. Na drugi strani vršička se nama je spet pridružil na pravcati drsalnici. V slabe četrt ure smo pristali na Sedliču (1805 m); do tja ni bilo markacij. Z njega smo se spustili v desno. Kadar cveti dlakavi sleč, mora biti tista pot kar omamna. Markacij še vedno ni bilo, le tablice Alpe-Adria Trail smo opazili. Desno od poti je ves čas tekla suha struga. Macesni so se tam večinoma že osuli. Na drugi strani travnika z nenavadno velikimi šopi napol suhe trave smo se spustili v gozd.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dobrih 20 minut pod Sedličem smo prišli do lovske koče. Na že skoraj praznem parkirišču čez četrt ure nismo nadaljevali naravnost, od koder smo prišli prej, ampak smo zavili levo proti Srednjemu Vrhu. Pot je bila naporno skalnata. Desno ob njej je tekel potoček Jerman. Po mostičkih smo menjali njegovo stran in nekoliko proč od struge je stalo nekaj hišk (Hudi hlevi). Zadaj za majhno brunarico čez približno pol ure nas je neprijetno presenetilo »stranišče na prostem«.

 

 

Še dvakrat smo šli čez most, a smo le slišali šumenje vode, potoka pa nismo videli. Čez čas pa se je pokazala regulirana struga in 20 minut od brunarice smo zagledali ostanke Hlebanjeve žage. Sledil je silno blaten odsek. Ob poti je raslo mogočno in nadvse razvejeno drevo. Levo spodaj se je pokazal še en kolovoz in se združil z našim. Potem ko se nam je s travnatega pomola z zajetjem nad Srednjim Vrhom odprl lep pogled na gore in prvi krajec nad njimi, smo zagledali tudi že skoraj dograjeni Chalet Sofija, ki je »nadomestil« mladinski počitniški dom (razkošni hotel sva si 19. junija letos ogledala, ker sva hotela preveriti, ali so partizansko spominsko ploščo z rajnkega počitniškega doma vrnili na novo stavbo – vse pohvale vredno razmeroma redko ravnanje: so!).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prej kot v četrt ure smo prispeli v Srednji Vrh. Zavili smo ostro desno na precej razkopano asfaltno cesto. Na razcepu pri kažipotih smo se držali levo (ne desno k Merklnu po sprehajalni poti 2) mimo Smoleja (Srednji Vrh 8) po sprehajalni poti 19 in malo naprej posedeli pri živopisni, čeravno že nekoliko oluščeni kapelici, nama znani že s poti na  Vošco. Travnik, na katerem so se pasle ovce in krave, je bil ograjen, zato smo si morali odpreti leso. Mehka travnata pot se je prilegla utrujenim nogam. Pri kažipotih nazaj proti Srednjemu Vrhu in naprej v Kranjsko Goro čez 10 minut smo vstopili v gozd, kjer so iglice in listje na tleh tudi godili stopalom. Čez 5 minut smo zašpilili klobaso pri kapeli na Kamnu in klopci. Prej kot v 10 minutah smo bili pri počitniških hišah, v katerih so gorele luči, saj se je že stemnilo. Do avta je bilo le še 10 minut.

 

 

Čeprav nas je jesen že  nekoliko prehitela, smo se vendarle nagledali njenega zlata.