Pod Smrekovcem domuje deževni škrat

Pred devetimi leti sva bila na Smrekovcu (iz Ljubenskih Rastk) in ostal mi je v lepem spominu. Kljub dežju. Ko sva se z vrha vrnila k planinskemu domu, je sicer posijalo sonce, a Jani (seveda) ni bil voljan še enkrat gor. Zadnjo septembrsko soboto je »popustil«, le da sva si tokrat za izhodišče izbrala Andrejev dom na Slemenu. Po štajerski avtocesti sva se odpeljala v Šoštanj ter mimo Topolšice in skozi Zavodnje na prelaz Spodnje Sleme. Na križišču s številnimi tablami in kažipoti sva zavila levo in kmalu parkirala pri Andrejevem domu. Tamkajšnji kažipot pravi, da je do Doma na Smrekovcu tri ure hoda.

Že ko sva stopila iz avta, je rosilo. Gozdna cesta naju je takoj pripeljala na makadamsko proti Belim Vodam. Poleg markacij in številke 1 (SPP) sva večkrat videla beli K v rdečem trikotniku (Koroška planinska pot). Čez 20 minut sva zavila desno na gozdno cesto. Rosenje se je okrepilo v dež. Po vezni poti sva se prestavila na drugo gozdno cesto s spuščeno zapornico. Takoj za njo sva zavila desno v gozd. Onkraj njega sva mimo nenavadne kamnite kapelice prispela na križišče. Enega številnih. Toda kljub mnogim cestam, kolovozom in stezam nisva imela težav, saj je pot dobro označena. Med smrekami sva opažala čedalje več listavcev. Kmalu sva lahko občudovala mogočne stare bukve.

Kar precej časa sva hodila skoraj po ravnem in se ponekod celo nekoliko spustila. Tolsti vrh sva obhodili po severni strani, Osekani vrh pa po južni. V smrekovem gozdu je dišalo po gobah; videla sva lisičke, jurčke in še vrsto drugih (nama večinoma neznanih). V tistem klavrnem vremenu naju je razveseljevalo pravo razkošje svečnikov. Mimo studenca, katerega izvir je bil kljub dežju suh, leseni žlebič pa že čisto preperel, sva prišla do sveže poseke, kjer naju je pričakalo opozorilo na nevarnosti zaradi sečnje in spravila lesa. Le kdo bi drvaril na tako mokro soboto? Toda ko sva gazila po traktorskem kolovozu, sva ob njem opazila nahrbtnika in kantico, kmalu pa srečala tudi traktor, ki je »delal blato«. Na gozdarskem nakladališču se je pred naju postavila gozdna cesta in zavila sva levo nanjo. Na križišču sta gobarja preštevala »plen«. 

 

Po dobrih 50 m sva zavila levo z gozdne ceste na široko stezo, ki je očitno lahko tudi kolovoz, saj je starim zveriženim votlim bukvam delal družbo okrasni pokrov, ki je nekoč krasil neko platišče, gozdu pa ni bil nič kaj v okras. Na prevalu Kramarica (na tamkajšnji tablici 1130 m, v vodniku in na zemljevidu 1124 m) sva se za kratek čas ustavila. Vse je lepo urejeno: klopce, kapelica in partizanski spomenik (tu so 28. 2. 1944 padli štirje partizani XIV. divizije). Z desne se priključi pot iz Črne, v levo pa se spusti pot proti Belim Vodam in Šoštanju.

S prevala sva se rahlo povzpela naravnost naprej. Ko sva stopila iz gozda, naju je dež še bolj močil. Na naslednjem križišču, nad opuščeno Enclovo planino, pa se je ulilo kot iz škafa. Tu se je bilo treba odločiti, kako naprej – po cesti ali čez Bukov stan. Vreme je odločilo namesto naju: odprla sva dežnika in se odpravila po cesti. Ob njej je lepo dišalo po svežem lesu, ki so ga privlekli na cesto po vlakah. Ob izteku ene izmed njih je rdela posebno lepa jerebika. Med svečniki, ki jih še vedno ni bilo ne konca ne kraja, se je svetilo nekaj albinov. Pot nama je popestril še mimohod krav, ki so suvereno korakale po cesti, očitno vedoč, kam.

Ko sva prišla do križišča, kjer se levo odcepi gozdna cesta, desno pa kolovoz, ob katerem so klopci, miza in s kamni ograjeno majhno kurišče, je nehalo deževati in posijalo je celo sonce. Takoj za križiščem kažipot Voda 30 metrov usmerja levo. Pod cesto je res studenček, speljan v lesen žlebič. Na naslednjem križišču z množico tabel in kažipotov sva zavila desno in se povzpela po skalnatem jarku. Iz gozda sva stopila na travnik, kjer stoji eden tistih "zanimivih" drogov s kažipoti z različnimi nadmorskimi višinami. Čeprav je bilo do Doma na Smrekovcu le še nekaj korakov, sva ga skozi meglo komaj videla. Stal naj bi na nadmorski višini 1375 m, a na domu piše 1377 m. Pa še nekaj me bega: kaj je pravzaprav Roma? Za planino Roma sem na spletišču Pešpoti našla nadmorsko višino 1359 m, kar se ne ujema z višino doma.

 

 

 

 

 

 

 

 

Za naju je bila novost info točka Geoparka Karavanke Smrekovec iz leta 2010. V hišico nisva mogla, ogledala pa sva si njeno zunanjost in okolico. Lesene skulpture okoli doma, delo amaterskega rezbarja Grega Petkovnika iz Belih Vod, sva že poznala, tokrat pa sva jih videla tudi nekaj, ki šele nastajajo.

Povzpela sva se še na vrh Smrekovca (1577 m). Dosegla sva ga v 20 minutah, čeprav napis pri domu napoveduje 22min. 16sec. Skozi meglene koprene so posvetili šibki sončni žarki in zažarele živo rdeče zaplate sredi posušene trave. Na Smrekovcu pa menda ni ruja? Res ne, a jesensko obarvano borovničevje je bilo ravno tako lepo. Z vrha seveda ni bilo razgleda in mrzlo je pihalo, deževalo pa le ni več.

Ker sva lahko pospravila dežnika, sva se odločila vrniti čez Bukov stan. Kmalu za kažipotoma Sleme čez Bukov stan 3h in Črna čez Bukov stan 3h 30min ter smerno tablico preval Kramarica bližnica 0,45h opuščena gozdna cesta zavije rahlo v levo navzgor in tu se desno navzdol odcepi travnata stezica. Tudi to so obrobljale neznanske množine svečnikov. Kljub precej novim markacijam pot ni bila videti shojena. Zelo ozka je in teče vzporedno s pobočjem Smrekovca; le rahlo se vzpenja in spušča. Čez slabe četrt ure sva prišla mimo preže iz gozda na veliko jaso, na drugi strani, preden sva spet stopila v gozd, pa je tabla opozarjala na spravilo lesa. Sonce se je trudilo med oblaki, midva pa po blatni vlaki. Markacij nekam dolgo ni hotelo biti. Dotlej z označenostjo ni bilo težav, zdaj pa je postalo drugače. Ob še drugi gozdarski opozorilni tabli, za nazaj, sva pomislila, da so bile markacije morda žrtve sečnje. Na gojzarjih so se nama naredile težke blatne cokle. Razrita cesta ali vlaka se je začela spuščati, podobna je pritekla še z leve, eno pa sva prečkala.

Končno sva pristala na gozdni cesti, kjer so se spet pojavile markacije. Toda še previsoko, pri lepi jerebiki. Pot čez Bukov stan sva torej očitno zgrešila. Ravno na križišču nad Enclovo planino, kjer sva gor grede odprla dežnika, se je spet ulilo. Nisem si znala razložiti drugače, kakor da se je tam naselil deževni škrat. Kmalu za Kramarico sva srečala še en traktor, ki je vlačil debla; dež je bil kot naročen za »delanje blata«. Ampak zdaj sva bila na že znani poti in brez skrbi. Po treh urah gor, kakor je tudi pisalo, in dveh in pol dol (za tavanje po blatu kar uspešno) cilj priti na Smrekovec v lepem vremenu sicer ni bil dosežen, postavila pa sva si že novega: na Smrekovec iz Črne čez Bukov stan (tako bova morda odkrila, kje sva zgrešila pot) in na Krnes, še en vrh v Smrekovškem pogorju, kjer še nisva bila. Bova videla, kaj pomeni, da gre v tretje rado – da se nama bo tretjič posrečilo priti na Smrekovec v lepem vremenu ali da bo še tretjič deževalo ...

Iz ljubljanske megle na Polhograjsko Grmado

Jutri bo mesec dni, kar sva bila na Polhograjski Grmadi (899 m). Tam sva bila že dvakrat pred davnimi enajstimi leti, prvič iz Polhovega Gradca, drugič iz Mačkovega grabna kot »dodatek« k Tošču. Tokrat sva se odpravila iz Belice, vasice blizu Polhovega Gradca. Na križišču takoj za mostom čez Belco sva zavila levo in parkirala pri ekološkem otoku. Belca nastane z združitvijo Velikega in Malega grabna, tu v bližini pa se izlije v Gradaščico. Domačini rečejo Belca tudi vasi, saj je naglas na e: Bélica. Med smerokazi in kažipoti na križišču je Grmada 1h 45min. Jutro je bilo sivo, megleno, vendar me je že med preobuvanjem razveselil prvi lep prizor: na jesensko rdečem grmu je razpredel svoje umetnije pajek.

 

S parkirišča sva se napotila na drugo stran ceste, čez Belco in po kolovozu v gozd. Na prvem razcepu sva skoraj zgrešila skrito markacijo, ki usmerja levo po ozki brvi čez potok. Nato sva prečkala vodo še enkrat, kar brez brvi, onstran nje pa sva čez kratko trato spet stopila v gozd, kjer Veliki in Mali graben »naredita« Belco. Kolovoz se strmo požene v gozdnato pobočje in sredi strmine se v levo odcepi razločna stezica. Ker odcep ni označen, je nisva imela za mar, ko pa je bilo kolovoza konec, sva spoznala, da sva naredila napako, in se vrnila (prva slaba markacija je precéj za odcepom). Nato sva bila na vsakih 100 višinskih metrov od 400 do 600 obveščena, kako napredujeva. Edine rože ob poti so bile gorske nebine, zato pa je bilo teh obilo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Strmo sva se vzpenjala po grebenu Kregovnika. Po prvem »vrhu« sva že lepo videla Grmado. Dotlej koreninasta pot v listnatem gozdu je postala bolj kamnita. Kmalu sva spet stala na »vrhu«, a vzpon se je nadaljeval in ob markaciji sva prvič opazila P (Polhograjska planinska pot, na nekaterih tablah tudi PPP). Naslednji »vrh« ravno tako še ni bil pravi, saj se je greben po kratkem spustu znova pognal navkreber. Rastlinstvo se je začelo spreminjati; čedalje več je bilo borov in brinja. Skozi drevje so se kazale skale Male Grmade. Še en »vršič« ... Mogoče se hrib imenuje Kregovnik, ker se njegovi vrhovi pričkajo, kateri je glavni, ali ker se hribovci jezijo, da ni in ni vrha. Svet se je odprl in z ozkega grebena sva opazovala morje megle, iz katere je štrlel Krim. Končno sva se ustavila pri zasilni klopci. To so gotovo postavili na vrh! Razgledovala sva se in zobala sladke brinove jagode. Tik za klopco pa naju je čakalo presenečenje: edini pravi vrh tega nagajivega hriba (692 m). Če ne bi bilo napisa zoper »upitje«, tega najbrž niti ne bi bila opazila, saj se ime Kregovnik ne pojavi nikjer, le nadmorska višina (taki podatki pri meni pač ne zbudijo tolikšne pozornosti kot jezikovne »posebnosti«).

 

S Kregovnika sva se najprej spustila na drugo stran, nato pa se začela spet vzpenjati. Dosegla sva križišče (1), kjer je najina strma pot sekala položno prečno, desno navzdol zaraščeno, levo navzgor peščeno. Po strmini se nama je naproti prav lahkotno (!) pripeljal gorski kolesar in naju prijazno opozoril, da mu sledi še eden. Na križišču sta kažipota: nazaj Belica, naprej Vrh in Razglednik. Pozneje se je izkazalo, da drugi ni ukrivljen navzgor izvirno, ampak je prvotno kazal levo, torej po položni peščeni poti. A ker je smer naravnost navzgor »logična«, sva ji sledila, čeprav ni bilo markacij. Na naslednjem križišču (2) se je najina kamnita in peščena pot nadaljevala strmo navzgor, počez pa se je postavila gozdna stezica, na obe strani lepo postlana s suhimi iglicami. Na levi sva na enem izmed dreves opazila belo lomljeno črto, kakršne označujejo ovinke. To je povzročilo nekaj dvomov, a kljub temu sva nadaljevala navzgor, še vedno brez oznak. Razgled v desno nama je postregel s sv. Florjanom, sv. Jakobom, Topolom (Katarino), Ilovim vrhom. Z desne od spodaj je pritekla markirana steza in zavila sva levo nanjo. Kregovnik sva imela kot na dlani; zagledala sva tudi Gonte in Tošč. Do cilja ni bilo več daleč.

Vso pot sva bila sama, na vrhu pa je bilo precej živahno. Kažipotom dela družbo tabla s Tumovimi besedami: Svet gorá je zrcalo, ki vsakomur kaže lastno revščino, lastno bogastvo. Ugibala sem, ali jih planinci preberejo, ali se poglobijo vanje in kaj jim pomenijo. Poleg dosedanjih razgledov sta se pokazala cerkvica sv. Uršule in Polhograjska Gora (Sv. Lovrenc). Ker je nastala gneča, se nisva dolgo zadrževala. Odločila sva se vrniti po drugi poti, spotoma pa dognati, kje sva zgrešila oznake.

 

Pod napisom P.G. na skali sta kažipota proti Dvoru in proti Belici. Ta markirana pot v Belico je tista, ki sva jo gor grede nekako izgubila. Po kamniti stezici sva se v kratkih ključih spuščala pod Malo Grmado. Martinčki so živahno tekali sem ter tja. Na križišču z zasilno klopco so kažipoti, med njimi naprej Belica 1h, levo Gonte 20min in Katarina 1h, desno Polhov Gradec 1h. V levo sva prišla do bele lomljene črte, za katero se gor grede na križišču 2 nisva zmenila. Vrnila sva se na križišče s klopco in se spustila še v smer Belice; znašla sva se na križišču 1, kjer sva narobe razumela ukrivljeni kažipot. Torej je mišljeno že na križišču 1 zaviti levo, skalnata steza naravnost navzgor pa je očitno bližnjica, na kateri je možen »popravni izpit« še na križišču 2. Radovednost je bila tako potešena in še tretjič sva se vrnila na križišče s klopco, kajti z Grmade sva se namenila vrniti skozi Dvor, zato sva morala proti Polhovemu Gradcu.

 

 

Vodile so naju stare markacije in spet bele črte. Znašla sva se v slikovitem skalnatem svetu pod Malo Grmado. Desno so se dvigale stene, levo so se spuščale grape. Ustavila sva se pri (lovskem?) domu v spomin žrtvam I. bataljona Dolomitskega odreda, ki se je 18. 3. 1943 boril na pobočjih Belške grape z veliko močnejšim sovražnikom. Pod domom je prostor s klopcami in ognjiščem, kjer so tudi kažipoti, poleg markacij pa se pojavi oznaka M (Mladinska pot).

 

 

Na 700 m se poti proti Polhovemu Gradcu in Dvoru ločita. Na slednji sva srečala veliko planincev, torej jih iz Dvora očitno prihaja več kot iz Belice. Na desni se nama je večkrat pokazala Polhograjska Gora, z razgledišča na levi pa sva videla Ljubljano. Po skalnati in koreninasti stezi sva se spuščala po grebenu. Z razcepa, na katerem je označen desni krak, sva se strmo povzpela na Kucelj (705 m; levi krak vrh obide), se po drugi strani spustila na gozdno cesto in zavila desno nanjo. Zožila se je v stezo in ta naju je pri vodnem zajetju pripeljala iz gozda na travnik, kjer so cveteli jesenski podleski. Skozi naslednji pas gozda sva že prispela v Dvor pri Polhovem Gradcu. Pri lepo okrašeni gotski cerkvi iz leta 1526 sva stopila na asfaltno cesto in pri kapelici zavila levo. Tisti kos asfalta se nama ni zdel omembe vreden, tako hitro sva bila na izhodišču.

 

 

Čeprav Polhograjska Grmada ne doseže niti 900 m in je bilo čiste hoje le poldrugo uro gor in prav toliko dol, sem se na njej počutila kot na »pravi« gori. To pomeni dobro. Tako dobro, da sva se potikala skoraj pet ur. Tačas pa se je tudi Ljubljana že otresla megle.

V troje na Šmarno goro

Po sončnih sobotnih Ogradih je za nedeljo ostalo še toliko vremena, da sva Ajdo prvič peljala v hrib, na Šmarno goro. Prav nič si nisem predstavljala, koliko potrebuje triletnica za tak hrib, a pri sebi sem sklenila, da bo najin običajni čas, pomnožen z dve, kar lep uspeh.

 

S tacenskega parkirišča smo se odpravili tako počasi, da sva začela dvomiti, ali bomo sploh kam prišli. Ko smo končno zavili v prvo ulico desno, je Ajda zagledala lazarja. Videti je bila silno zaskrbljena, ker ni imel hišice, obenem pa ponosna, da ga je našla prav ona. Kar nekaj časa smo čepeli na tistem vogalu. Potem se je vendarle premaknilo. Po prehodu ob gostilni Grad je šlo pravzaprav kar hitro, morda tudi zato, ker je bilo Ajdi v ožini med visokima živima mejama majčkeno tesno pri duši.

 

 

Dvomov, ali sva izbrala pravo pot (21, čez Spodnjo Kuhinjo), je bilo ob vznožju Gore konec: prave in koreninaste stopnice so bile ne naporne, ampak zabavne. Višje ko so bile, imenitneje je bilo. Na redkih ravnih odsekih je bila vnukinja hitrejša od naju, zato jo je bilo treba loviti. »Kaj je to?« in »Zakaj?« sta bili najpogostejši vprašanji. Med drugim smo odkrili tudi želode. Zakaj imajo nekateri kapice, drugi pa ne? Kaj je notri? Na križišču s Potjo svobode, ki obkroži Goro, smo posedeli na klopci. Iz Ajdinega nahrbtnička so priromali čokoladica, sok in robčki. Vse je prišlo zelo prav. Od soka in čokolade ni ostalo nič, ampak Ajda je bila prepričana, da na vrhu ne bo ne lačna ne žejna. Prehitevalo nas je čedalje več ljudi, mnogi pa so se že vračali. Z njimi so bili številni kužki in psi, do katerih je deklica kazala precej »spoštovanja«, čeprav je zatrdila, da se jih ne boji. Boji pa se, da bi srečali Zverjasca, je povedala. Kakšne skrbi imajo današnji otroci! Ne vem, ali nama je čisto verjela, da take nevarnosti v naših gozdovih ni.

 

Prej kot v poldrugi uri smo dosegli vrh. Seveda smo tudi pozvonili z zvončkom želja. Cerkveni zvon je vabil k maši, tako da smo lahko pokukali v cerkev. Ko smo čez ograjo gledali dol na Ljubljano, je Ajda s prstkom pokazala, kje imamo avto. Z dedijem pa res že slabo vidiva ... Med grizljanjem preste in pitjem soka smo se pogovarjali, kam bi šli na kosilo. Najina vnukinja ni posebno ješča, je pa zelo sladkosnedna. Zamisel o palačinkah se ji je zdela imenitna. »Vse palačinke imam rada, navdušeno jih jem in jem!« je hitela zatrjevati.

 

Vrnitev je bila hitrejša, ker je šlo pač navzdol in ker je Ajda nenadoma postala silno lačna. Pri skakanju po stopnicah in čez jarke jo je bilo treba držati za roko, sicer pa je pridno in urno hodila sama. Nekaj dlje smo se zamudili le pri želodih v Spodnji Kuhinji. Vneto jih je odpirala in pomagala semenom ven. Čepela je sredi poti, da so se nam morali vsi ogibati, in dedi se je pošalil, da bo na stezi zraslo toliko hrastov, da ljudje ne bodo mogli več hoditi po njej. Zapomnila si je, da na Goro vodi več poti: »Bomo šli pa po drugi!« Potem si je premislila; vse želode in semena smo morali znositi h kraju in pot je bila rešena.

Na Ograde med planike

Poleti 2010 sva nad planino V Lazu srečala skupinico, ki se je vračala z Ogradov (2087 m), navdušena posebno zaradi rož. Čeprav 14. septembra nisva pričakovala ravno obilice cvetja, sva se odpravila tja. V Stari Fužini sva pri drugi kapelici zavila ostro levo proti planinama Blato in Vogar ter dolini Voje. Na bližnjem parkirišču Bohinjci pobirajo parkirnino 10 evrov in cestnino za nadaljevanje ceste (približno 7 km) prav tako 10 evrov (če razmišljam po gorenjsko, se drugo dosti bolj »izplača«, ker smemo za isto ceno uporabiti dvoje: cesto in parkirišče). Cesta je ozka, a asfaltirana (razen kratkega odseka in konca). Na prvem križišču je treba levo (desno se pride v Voje), na drugem pa desno (naravnost bi prišli na Vogar). Parkirišče ni majhno, a je bilo skoraj polno; celo minibus je pripeljal skupino planincev.

 

Bilo je tako mraz, da sva navlekla nase vse, kar sva imela s seboj. Onstran zapornice na koncu parkirišča sva skozi drevje že kmalu ugledala planino Blato. Na tamkajšnjem ovinku se s ceste povzpne desno v gozd z jeklenico zavarovana stezica. Na njenem začetku je lesen kažipot Krstenica, sicer pa ni označena. Nihče iz množice na parkirišču ni zavil tja. Po slabih 10 minutah sva prečkala strm kolovoz, podoben vlaki, onkraj njega pa naju je čakala razrita steza, ki se k sreči že po kakih 20 m močno izboljša, le koreninasta je zelo. Večinoma teče vzporedno s kolovozom. Na sveži poseki više gori so vsepovsod ležale veje in skrile tudi pot; izkazalo se je, da sva storila prav, ko sva jo ubrala kar naravnost navzgor. To je menda lovska pot, kar zveni nekam »ekskluzivno«, a je očitno tako prometna, da premore številne bližnjice. Postajala je čedalje bolj skalnata. Ob njej so cveteli svečniki, ciklame in kimasti bodaki. Ker je senčna, je gotovo prijetna tudi poleti, strmina pa naju je vendarle toliko ogrela, da sva slekla dodatna oblačila. Vzpenjala sva se pod grebenom, ga obšla in dosegla razgleden rob z majhnim možicem. Na nekaterih drevesih sva opazila bela znamenja – pike (večinoma levo) in nekaj črt (vedno na desni strani); držala sva se jih tudi na neoznačenem razcepu (izbrala sva desni krak). Ko je z desne pritekla še ena steza in se združila z najino, sva se povzpela proti levi in že sva bila pri lovski koči. Z roba nad njo se vidijo planina Blato in Ogradi. Med ne posebno pestro podrastjo so me razveselili veliki zali kobulčki.

 

Nedaleč nad lovsko kočo sva zagledala strehe stanov in dosegla markirano pot med planinama Krstenico in V Lazu. Zavila sva desno na Krstenico, kjer je ropotalo tesarsko orodje; obnavljali so enega izmed stanov. Nekaj bajt propada, nekatere pa so bolj ali manj »pravoverno« obnovljene. Tabla TNP Železna pot pripoveduje o pastirski in rudarski preteklosti planine, a žal ne pove, od kod podnaslov Po sledeh bronastega zvonca. Planino krasijo slikoviti macesni in lepi razgledi, deležna pa sva bila tudi še nekaj volnatoglavih osatov.

 

S Krstenice sva se vrnila na križišče in se po precej skalnati poti začela spuščati po smrekovem gozdu proti planini V Lazu. Iz trave so kukale prašnice in videla sva veliko mravljišč. To območje je zelo kraško, kot kaki majhni podi. Ko sva se spet začela kar strmo vzpenjati, sva v gozdu opazila ostanek kamnite ograje in ugibala, ali ima kaj opraviti z imenom Ogradi. Pod visoko skalno gmoto se je pot za nekaj deset metrov položila, potem pa se znova povzpela in takoj zatem se je svet odprl. Za ovinkom sva še enkrat stopila v gozd, a zdaj redkejši in svetlejši. Jerebike so bile okrašene z rdečimi plodovi, čedalje več je bilo macesnov in precej močvirskih samoperk, kar se mi je v tem kraškem skalovju zdelo nenavadno. Pred nama se je dvigal Debeli vrh, na desni pa strma stena Ogradov. Ugibala sva že, kako bova našla odcep neoznačene poti nanje, pa je bila skrb odveč: zaradi napisa na skali, puščice in možicev ga ni mogoče zgrešiti.

 

 

Med smrekami, macesni in ruševjem sva se povzpela po gruščnati potki pod steno Ogradov, tik pred njo pa zavila desno in stopila na travnato polico, dovolj široko, da ni ne nevarna ne zahtevna. Sredi skale je iz razpoke pognala planika, prva znanilka množice teh cvetic, kakršne še nisva videla. Mimo opuščene planine sva se vzpenjala med redkim drevjem po z gruščem posuti potki, ki reže travnate vesine. Ponekod so nanje navaljene kar precejšnje skale in kadar sem se na takem mestu ozrla navzgor, je bilo očitno, od kod so se privalile. Nato sva se znašla na prostranem travnatem pobočju, posejanem z mravljišči, skalami, posameznimi drevesi, ruševjem, sviščevci (nemškimi, avstrijskimi ali čašastimi?) in ‒ planikami. Res, še nikjer jih nisva videla toliko.

 

Ravno ko sem razmišljala, kako lepo po sinočnjem nič kaj milozvočnem koncertu skupin Via Ofenziva in Niet počivajo ušesa, saj jim pojejo samo čmrlji in veter, pa je zabrnelo čisto blizu; helikopter se je spustil na planino V Lazu, nekoga pobral in odletel. Ko sva ga nehala opazovati, sva zagrizla v zadnjo strmino. Križa pod vrhom še nisva mogla videti, saj se je skrival za travnatim predvrhom. Malo sva se spuščala in veliko vzpenjala, končno pa zagledala tudi vrh. Po treh urah in četrt hoje sva stala na najvišji točki. Označuje jo velik možic. Razgledi so imenitni: Debeli vrh, Triglav z Domom Planika in pred njim Mišelj vrh, Rjavina, Vernar in Tosc, pod Bohinjskimi vratci med njima pa Vodnikov dom, dlje še Stol, Storžič in zelo daleč – tako pravijo – celo Krn (midva ga nisva videla).

 

Od možica proti severozahodu teče potka na planino V Lazu, a ker je tam nekaj plezanja, za spust ni najbolj priporočljiva. Zato sva se do odcepa vrnila po poti vzpona, tam pa zavila desno proti planini V Lazu. Ob skalnati poti se je belilo še posebno veliko močvirskih samoperk. Že čez četrt ure sva prepoznala križišče s potjo med planinama V Lazu in Blato, ki sva jo pred tremi leti že prehodila. Preden sva se napotila proti Blatu, sva napravila še tistih nekaj korakov do Laza zaradi lepega spomina nanj in na tamkajšnje kislo mleko pa tudi zaradi radovednosti, kaj je zjutraj tam počel helikopter. Naletela sva ravno na pravi naslov za svoje vprašanje. Prijazna gospa nama je razložila, da pospravljajo in zapuščajo planino, helikopter pa je odpeljal njihovo priletno mamo, ki se zaradi zdravstvenih težav ni bila zmožna vrniti v dolino peš. In še to sva izvedela, da se reče Ográdi, ne Ógradi, kakor sva mislila dotlej; ker sogovornica prihaja na planino pod to goro že od malega, saj je tu celo shodila, sva ji verjela na besedo. Bega pa me zapis Janeza Pikona »na Ogradèh«. Ugibam, ali je mišljeno na Ogradéh, kar bi pomenilo, da je imenovalnik Ogradí (kot potí). Sam priznava, da ni gotov, češ da tudi domačini govorijo različno. Dokler ne izvem česa prepričljivejšega, bom sklanjala Ográdi, Ográdov, na Ográdih (tako tudi Tine Mihelič, le da brez naglasnih znamenj). Osvežila sva se pri koritu s tekočo vodo in se povzpela nazaj na križišče.

 

 

Spuščala (pa tudi še vzpenjala) sva se po kamnitem svetu, med skalami in kamenjem pa je bilo nekaj travnatih in humusnih »vložkov«, da so si noge nekoliko oddahnile. Kakor je pot proti Blatu neprijazna za noge, pa je okolica prijazna za oči, posebno stene na levi so precej slikovite. Ko se je steza prelevila v kolovoz, je strmina popustila. Na križišču z gozdno cesto so kažipoti: nazaj za planini Laz in Jezero (strma pot) ‒ po tej samotni poti sva prišla midva, po gozdni cesti, ki priteče z desne prav tako s planine Jezero, pa so se dobesedno usipali planinci (ta pot je torej domnevno položna). Na že znano gozdno cesto na planino Blato sva po dveh urah in četrt stopila pri kažipotih tik pred parkiriščem. Pobrala sva štoparja, ki je bil na nogah že od šeste zjutraj, zato mu ‒ razumljivo ‒ ni dišalo še 7 km ceste, in ga odložila na spodnjem parkirišču. Janiju je zavidal mojo družbo in potožil, da njegovi ženi ni za hribe. Mojemu mnenju, da je čudna, je sicer pritrdil, a je dodal, da ji tega raje ne bo povedal. Modro.

 

Tine Mihelič pravi Ogradom »vzhodni privesek Debelega vrha«, s čimer se kljub velikemu spoštovanju do tega poeta slovenskih gora težko strinjam, saj so za »privesek« kar preveč mogočni. A Debeli vrh ni nič kriv in mogoče ga kdaj obiščeva.