Prikazane objave so razvrščene po pomembnosti za poizvedbo krstenica. Razvrsti po datumu Pokaži vse objave
Prikazane objave so razvrščene po pomembnosti za poizvedbo krstenica. Razvrsti po datumu Pokaži vse objave

11 oktober, 2014

Štirje na en mah

Kot razmeroma pohlevna planinca se večinoma drživa sredogorja, poleti, ko je dan dolg, pa kdaj pogledava tudi nad 2000 m, če je seveda vreme zanesljivo. Letošnja bera (slovenskih) dvatisočakov je bila zaradi potepanja po svetu, stiske s časom in slabega vremena nikakršna, zadnjo septembrsko soboto pa sva jo nekoliko popravila.
 

Pri zapornici na Vorenčkojci na robu Stare Fužine sva kot vedno odštela 10 evrov. Na prve parkirane avtomobile sva naletela že precej pred parkiriščem nad planino Blato. Bilo jih je več kot sto (da, štela sem jih!) iz vse Slovenije, nekaj iz Hrvaške pa tudi po en nemški, avstrijski in belgijski, in še so prihajali. Na ovinku nad parkiriščem se s ceste povzpne desno v mešani gozd z jeklenico zavarovana nemarkirana stezica, na katere začetku je lesen kažipot Krstenica. Tokrat se nanjo nisva podala sama kot prejšnjikrat, ampak so nama sledile tri glasne planinke. Midva v strmini »globoko dihava«, torej molčiva, one pa so bile krepkejše sape, a k sreči tudi hitrejše od naju, zato sva kmalu spet uživala v tišini.
 

Pot do lovske koče in planine Krstenica sva že poznala. Planino so krasili  volnatoglavi osati in resasti sviščevci. Nad stanovi se dviga Krsteniški ali Mali Stog, za katerega se doslej nisva prida menila, tokrat pa so bili središče najinega zanimanja prav Stogi. Ko sva šla mimo korita in planinskih oznak na škarpi, sta kočo nad njo zapuščali planinki, namenjeni na Prevalski Stog čez Adama in Evo. Tak je bil tudi najin načrt. Ker sva po prebranem pričakovala slabó ali sploh nič označene poti in tudi brezpotje, sva bila kar vesela, ko sta nama Sonja in Marija ponudili, da jima slediva. Malo naju je že »skrbelo«, saj sva vajena hoditi sama in imava rada svoj mir, a sopotnici sta bili kljub zgovornosti umirjeni in večinoma smo hodili vsak zase, le tu in tam smo se dohiteli ali prehiteli.



Planino smo zapuščali po komaj opazni stezici z mogočnimi Ogradi pred očmi. Nato smo začeli zavijati bolj v desno. Potka je postajala razločnejša; tekla je med macesni in se čez čas spustila. Pred nami se je dvignil Jezerski Stog, levo od njega smo prepoznali Adama in Evo, še bolj levo pa z našega gledišča triglavi Škednjovec. Po zemljevidih naj bi bila to označena pot k Vodnikovemu domu, a markacije ni bilo nobene. Čez že prav široko stezo, ki teče vzporedno s pobočjem Krsteniškega Stoga, se usiplje grušč na pobočje levo pod njo. Onkraj doline Pod Ogradi (Janez Pikon ji pravi dnina Podogradi) na levi smo še vedno lepo videli Ograde.
 

Kake pol ure nad Krstenico smo prispeli na opuščeno planino  Jezerce. Nad napajalnimi koriti na drugem koncu (na trikotni skali nad njimi je edina – obledela – markacija, opažena dotlej) se je pot obrnila proti Jezerskemu prevalu, mi pa smo se začeli vzpenjati levo od nje po travniku, posejanem s skalami in redkimi macesni. To je treba vedeti, saj kakega opaznega razcepa ni. Z desne nas je že vabil Adam. Hodili smo po divjem, razbitem svetu, a se mi je zdel vse prej kot neprijazen, saj v njem domujejo goli lepeni, preobjede in drugo cvetje. Skozi dolinico, vijoličasto od lepenov, v kateri smo poleg obilja dotedanjih rož našli tudi precej planik in že odcvetelih rožnih korenov, smo nadaljevali vzporedno z Adamovo steno in se ob njej rahlo spustili. Levo pod nami je padalo gruščnato pobočje, poraslo z macesni, na dnu pa so ležale skale. Sčasoma dno ni bilo več tako globoko in strmo, pobočje pa je preraščala trava. Onkraj globeli, ki smo jo obhodili, smo se začeli spet strmeje vzpenjati. Na začetku vzpona sem si zapomnila grmiček z rdečimi jagodami, najbrž navadni volčin. Vijugali smo po skalnatem travniku med redkimi macesni in prvimi otočki ruševja. Više so cveteli poponi. Kravjaki so pričali, da pridejo krave celo do sem; vedno se čudim, kako tolikšna žival, ki je videti prej okorna kot ne, premaguje skalnato strmino, ne da bi ji spodrsnilo.
 

Obhodili smo skalno gmoto na desni in pred nami se je zmerno dvigal širen travnik. Prevalski Stog je ostal na levi. Mimo rastišča trnatih osatov smo se povzpeli po pobočju, posejanem s skalami in otočki »lučk«, ki so ostale za alpskimi velesami. Steza ni bila prav razločna, med skalovjem pa se je sploh izgubila. Šele v travi pod vrhom Adama (2012 m) se je spet izrisala. Z golega razglednika smo na Jezerskem in Prevalskem Stogu pa tudi na Ogradih, Debelem vrhu, Škednjovcu, Vernarju in Toscu za Evo občasno razločili človeške postave. Za Prevalskim Stogom, na katerega smo bili namenjeni, se je kazal Mišelj vrh. Videli smo tudi del Triglava in pod njim Dom Planika. Z Adama je bil videti Jezerski Stog še posebno vabljiv.
 

Naslednji cilj, Evo (2019 m), smo imeli kot na dlani. Proti tej  Adamovi višji in bolj poraščeni sosedi (na ta račun je včasih tudi nekaj smeha, nekateri pa celo trdijo, da je kosmati in višji vrh Adam, kakor se za moškega »spodobi«) smo se napotili kar na pogled. Med potjo so nas razveseljevale planike. Na vrhu nas je pričakal majhen (podrt) možic. Ko smo zapuščali Evo in se ozrli nazaj nanjo, se je Jani (seveda, edini moški v družbi) pošalil, da morajo ob tem pogledu tudi največji dvomljivci spoznati, da je dekle. Po njenem travnatem pobočju smo se spustili pod ruševje, nato pa se spet začeli vzpenjati. Skozi vrzel v grmovju smo stopili na trato sredi njega (tam je cvetelo posebno veliko planik) in skozi naslednjo vrzel že zagledali glavni cilj tega dne ‒ Prevalski Stog. Pod nami je ležalo Velo polje z Vernarjem in Toscem v ozadju. 


Po Miheliču in zemljevidu PZS Prevalski Stog meri 2075 m, po Sidartinih zemljevidih pa 2079 m. Z vrha se je razgledoval velik možic. Pogled na Triglav je od tam zares veličasten. Kar nekaj časa sva morala počakati, da je moška družba, ki je vrh osvojila pred nama, opravila vse potrebno: telefoniranje, fotografiranje, moževanje. Nato sva se lahko slikala tudi midva in pohitela za sopotnicama, ki sta kramljali in malicali na stranskem »vrhu«. Tam je bilo res prijetno posedeti in uživati v pogledu na Očaka. Sonja in Marija sta se odločili vrniti na Krstenico, midva pa zlesti še na Jezerski Stog, zato smo se poslovili.
 









Da ne bi sestopala po isti poti, sva se morala najprej spustiti na  Mišeljski preval (1995 m). Poti pravzaprav ni, strmina pa je huda. Nekaj časa se nama je zdelo, da vidiva stezico bolj na desni, a zaradi krušljivosti sva imela obilo težav. Tedaj sta se zgoraj nepričakovano prikazali najini vodnici in Sonja naju je prepričevala, naj se pomakneva bolj levo, kjer da je »prava avtocesta«. Seveda ni bilo nič takega, bilo pa je vsekakor lažje.
 









Na prevalu smo stopili na markirano pot s planine V Lazu k Vodnikovemu domu. Po 10 minutah smo zavili z nje navzdol proti planini Jezerce. Spuščali smo se po travnatem pobočju, posejanem z rumenimi cvetki poponov. Kar kmalu smo se znašli na mestu, kjer smo gor grede pod Prevalskim Stogom zavili desno proti Adamu, in tako smo bili spet na jutranji poti. Ustavili smo se pri skupinici planincev, ki so počivali in opazili gamsa. Medtem se je sicer že zelo oddaljil, a smo ga še lahko videli. To nas je nekoliko zmedlo, da smo za kratek čas zašli z znane poti, a ko sem prepoznala grmiček navadnega volčina z rdečimi plodovi, sem vedela, da smo spet na njej. 


Skozi dolinico, vijoličasto od lepenov, smo se spustili nad planino Jezerce, a ne čisto do korit, ampak smo jo mahnili kar levo čez pobočje med grmovjem po sitnem grušču. Tu je spodletelo že drugo slovo od sopotnic, saj si je Marija tudi tako zelo želela na Jezerski Stog, da je morala Sonja popustiti. Ujeli smo že znano neoznačeno stezico, ki bi morala biti po zemljevidih markirana. Ob njej so ležale cevi za vodo (v bližini je izvir). V dolgih ključih smo se vzpenjali po travnatem pobočju Jezerskega Stoga. Tu so macesni že začenjali rumeneti. V slabe pol ure smo stali na Jezerskem prevalu (1945 m). Po slikovitem grebenu smo dosegli ruševje, ko pa smo bili že mimo njega, je steza zavila strmeje levo navzgor. Kmalu smo z vrha (2040 m) lahko opazovali jadralnega padalca, ki je krožil nad nami. Verjamem, da je nadvse užival, ampak jaz sem se dosti bolje počutila na trdnih tleh. Marija je bila navdušena in mislim, da tudi Sonji ni bilo prav nič žal, da se je dala pregovoriti.
 

Še zadnjič smo se spustili na planino Jezerce. Med potjo smo se pri cevi napili izvirske vode in si je natočili za s seboj, tako da se pri koritih na planini nismo več ustavljali. Šele zdaj sva tam opazila nekaj, kar bi lahko bili ostanki lesenih cevi, ki so menda nekdaj povezovale korito z izvirom. Ko smo postali že tako neločljivi, sta naju Sonja in Marija povabili na čaj v »svojo« kočo na Krstenici. Pridružili so se nam še gorski reševalec s psom in mlada Dolenjca, ki sta tudi prišla prenočit tja. Bil je prijeten oddih, nato pa sva jo ucvrla v dolino. Na parkirišču in ob cesti je bilo še precej vozil. Ob nekaterih so se planinci preobuvali in preoblačili, vsi dobre volje. Eden se je ustavil pri naju, ker je očitno moral svoje navdušenje z nekom deliti. Dan je bil res lep, sva po skoraj desetih urah (hoje je bilo za dobrih šest) sklenila tudi midva. 

29 avgust, 2024

Adam in Eva ali v tretje (ne) gre rado

Z Marjano sva se že nekaj časa dogovarjala, da jo popeljeva na Adama in Evo, kjer sva že bila pred skoraj desetimi leti, in končno smo se dogovorili za 6. junij. Dobro znano izhodišče planina Blato (1149 m) se je (kakopak) že spet podražilo (zdaj je treba plačati že 20 evrov na dan). Zraven nas je parkirala Švedinja Izabela s psičko Leksi. Srečali smo se že v Stari Fužini, ko se je zataknilo pri odcepu za Vorančkojco, kjer so gradili cesto, in smo morali kar nekaj časa čakati, da so nas spustili naprej. Izabelin oče je Primorec, zato je dvojezičen in tudi ona zna malo italijansko, slovensko pa ne. Dela na daljavo, iz Izole, a ker je bil tisti dan švedski praznik državnosti, je smela v hribe (švedska disciplina je menda znana).
 

 

Pri odprti zapornici smo zapustili parkirišče. Na koncu planine Blato (od tam do Krstenice pot ni označena) smo zavili desno navzgor po gruščnatem kolovozu, a smo ga kmalu zapustili v levo, še vedno po grušču (temu bi že težko rekli kolovoz), nato pa sledili napisu KRSTENICA na drevesu. Dalje smo se vzpenjali po koreninasti gozdni stezi, ob kateri so cveteli jetičniki, podlesne vetrnice, mlečki, zlatice, smrdljivke, salomonovi pečati, vijolične krvomočnice, marjetice, orlice, jagode. Desno spodaj je tekel kolovoz, ki smo ga zapustili, in po 20 minutah je od njega pritekla k nam še ena pot. Kmalu za odcepom levo in še enim napisom KRSTENICA na drevesu je steza postala za nekaj časa manj strma in na desni smo bili deležni nekaj razgleda.

 
 

Čez 10 minut smo zavili desno na prečni kolovoz, ki se je brž zatem končal in se zožil v strmo stezo. Tam so se pojavili še ranjaki, modre krvomočnice, špajke, trilistne vetrnice, pogačice. Čez čas se nam je z desne po grapici pridružila še ena pot, ožja od naše. Pretikali smo se čez podrto drevje. Prečkali smo še en kolovoz, desno pa je še vedno tekel eden prejšnjih. Ko se ga je naša steza skoraj dotaknila, smo se oddaljili od njega v levo. Po 20 minutah smo naleteli na veliko razdejanje – poseko in nadaljevali navzgor po njej. Tam je bilo vse rumeno smrdljivk. Zavili smo desno čez grapo, po kateri je na poseko pritekel kolovoz in se tam končal. Zakoračili smo med množico kobulnic. Tudi v gozdu na drugi strani poseke je bilo vse polomljeno. Kljub množici barv in oblik ni bilo mogoče prezreti zelenega lovskega pajka. Naslednjo poseko, kjer smo morali preplezati veliko debel, so krasili tudi planinski sroboti in potočne sretene.
 

 

 

 

 

 

 

Po 25 minutah smo se na razcepu odločili za desni krak, ki pa se je takoj staknil z levim. Na še eni poseki so bila čez pot ležeča debla prežagana. Po daljšem ravnem odseku smo se spet vzpenjali. Na razcepu čez dobrih 10 minut smo zavili levo na »obvoz«, ki je nastal zaradi podrtih dreves in je bil že dodobra uhojen, saj so številna debla že razpadala. V minuti, dveh smo se znašli pri lovski koči (1651 m). Klopci pri njej in na razgledišču pod njo sta bili podrti. Razgled zaradi košatega drevja ni bil prida. Okrog koče in v bližini je raslo posebno veliko pogačic.

 

Od koče smo se povzpeli naprej po gozdu, nato smo se spustili na travnik, poln spomladanskih sviščev, volčjih jagod, marjetic, zlatic, clusijevih sviščev, kalužnic, spominčic. Po levi strani travnika smo se vrnili v gozd, a ne za dolgo: 10 minut od lovske koče smo bili že na planini Krstenici (1668 m). Tam je bilo še posebej veliko telohov, ki seveda niso več cveteli, a so jih odlično »nadomeščali« regrat, resje, clusijevi svišči, mračice, alpske mastnice in alpske velese. Pred nami se je dvigal Krsteniški Stog. Kažipoti so kazali v več smeri: proti Velemu polju, Vojam, planinam Grintovici, Lazu in Blatu (naša smer Velo polje, proti severu). Nekatere bajte so bile že v slabem stanju, korito trhlo.
 

 

Na razcepu nad planino smo se držali desno, malo tipali in nato pri rogovilastem macesnu prišli na boljšo pot. Od planine naj bi bila markirana, a nismo videli nobene markacije. Dotedanjemu cvetju so se pridružili navadni slečniki in rumeno milje. Nad planino smo zagledali svoja izbranca, ki sta kukala izza Jezerskega Stoga na desni. Pot je bila očitno nadelana (lesene stopnice ali pragovi), markacij pa še vedno ni bilo videti. Prečili smo manjše melišče in ob njem so cvetele meni neznane kobulnice. Nič čudnega, saj me je Alenka poučila, da je planinski štrbec pri nas precejšnja redkost. Šli smo še čez dve manjši melišči z lepim pogledom na Ograde. Tam je bila pot kar udobna, skoraj ravna. Poleg visokih jegličev in avrikljev so se zlatile še zlatice, kakršnih tudi nisem poznala – imele so »čudne« liste. Pa me je spet razsvetlila Alenka: to je izrodna zlatica.
 
 
 





Po kakih 40 minutah smo prispeli na planino Jezerce (1730 m). Pipa pri koritih (dveh lesenih in enem kovinskem) je bila zaprta, na skali nad njo pa je bil napis 1988 / JEZERCE. Na dnu lesenih korit je bilo nekaj vode, po kateri so repkali planinski pupki, nekateri že kar veliki. Od korit smo se povzpeli mimo skale z edino dotlej opaženo markacijo (pa še ta je bila že tako rekoč bivša) proti Jezerskemu prevalu. A že po nekaj korakih smo markirano pot zapustili v levo in pod ruševjem ujeli stezico, ob kateri so rasli šopi rožnih korenov, vendar še niso cveteli. Marjana in Jani sta splašila gamsa, jaz pa sem ga zamudila.

 

 

 

 



Vedeli smo, da bo nekje treba zaviti desno, zato je Marjana, ki je imela s seboj kopijo zapisa s Hribi.net, že oprezala v tisto smer. Ker je bilo dotlej kar nekaj možicev, smo ga ob odcepu vsekakor pričakovali. Pod sedelcem kakih 10 minut nad planino je Marjana zagledala domnevno pravo potko in zavili smo ostro desno navzgor na melišče. Po hudi strmini smo čez 20 minut dosegli majhno uravnavo in iskali pot naprej. Še čez 20 minut smo onstran dolinice zagledali Jezerski Stog – bili smo že predaleč. Ko smo po 5 minutah dosegli rob, a z njega nismo videli cilja, smo spoznali, da smo na napačni strani Adama, s katere zaradi stene ni dostopen. Jani, ki je bil tam pravzaprav že drugič (enkrat sam), se je jezil nase, da se spričo očitno slabega spomina ni bolje pripravil na to pot. Odločili smo se obrniti.
 
 


Po dobri poldrugi uri poskusov in napak (beri tavanja med ruševjem in alpskimi zvončki) smo končno spet pristali na stezi že visoko nad sedelcem. Ugotovili smo, da smo jo tja grede zapustili mnogo prekmalu. Čez skoraj tričetrt ure smo bili znova na Krstenici, dobro uro pod njo pa smo ob sicer že prehojeni poti šele zdaj opazili na drevesu strešico in pod njo ploščico z napisom GRINTOVICA; tam se je levo odcepila stezica proti tej planini. Prej kot pol ure zatem smo bili spet na parkirišču.

 

To je bil za Malim Grintovcem in Velikim Selišnikom že tretji cilj zapored, ki ga nisva dosegla. Še en odgovor na vprašanje, kaj pomeni, da gre v tretje rado: da se v tretje vendarle posreči ali da se v tretje zgodi, kar se je že dvakrat. Nahodili smo se pa pošteno!