Hribi iz druge roke

Podobno kot pred štirimi leti, ko sem si zlomila gleženj, tičim doma, Jani pa hodi v hribe sam. Najprej je zahajal le na Šmarno goro, od koder mi je prinašal rože (seveda samo na slikah; letos sem zamudila »ljubljansko Golico«), kakih posebno razburljivih poročil pa ne, zdaj si me pa že upa pustiti samo za dlje časa. Trenutno »podiram rekorde«, do kod lahko pridem v eni uri po ravnem; poševnic in navpičnic še nisem zmožna. Odkrivam, s katere ulice se v lepem vremenu vidita hkrati Šmarna gora in Triglav, poslušam Savo, ki mi pripoveduje, kaj lepega o gorenjskih gorah je slišala od svojih hčera Bohinjke in Dolinke, Jani pa me pridno obvešča o svojih samostojnih potepih. Tale je bil prvi.

 

Ko sva jeseni 2013 preverjala, ali sva sposobna splezati na Srebrno sedlo, sva se kar nekaj časa ozirala s poti proti strugi Sedelščka, ali bova kje ugledala spominsko ploščo Ivanu Robleku - Petru, ki jo omenjajo nekateri vodniki. Nisva je uzrla. Zato se mi je sobota pred dnevom upora proti okupatorju zdela pravšen dan, da jo končno poiščem.

 

Od Doma v Kamniški Bistrici (600 m) sem po »klasični« poti na Kamniško sedlo zagrizel v breg. Korak je bil dovolj lahak, da sem prej kot v uri dosegel razcep V Klinu (1090 m). Markirana pot na sedlo se nadaljuje levo navzgor, desno pa zavije komaj kaj manj uhojena lovska steza v Repov kot, ki jo, čeprav brez oznak, uporablja vedno več zvedavih planincev. Že čez dobrih sto metrov se ji ostro z leve priključi opuščena široka jahalna pot, v desno pa se na istem mestu skozi skale spusti stezica proti Sedelščku. Nekaj deset metrov niže sem že stal ob suhi strugi, kjer je na drugi strani presenetljivo debela snežna odeja skrivala majhno prodišče. Bolj ko sem buljil v zemljevid, bolj sem bil prepričan, da bi morala biti tu nekje plošča, ki jo iščem. Pa ne da tudi njo prekriva sneg? Pretaknil sem nekaj deset metrov struge navzgor in navzdol, a o plošči ne duha ne sluha.  Mimo sta prišla mladeniča in nekaj minut za njima še možak v zrelejših letih. Nikomur od njih se ni sanjalo o kakšnem partizanskem spomeniku v bližini.

 

Brez pravega upanja, da bom ploščo našel, sem previdno prečil snežišče, izpod katerega je na drugi strani kukala še druga neoznačena stezica – na Kamniškega Dedca. »Nič, grem še malo navzgor razmigat noge,« sem si rekel. Zatopljen v misli se nisem niti zavedel, kdaj sem se znašel na razcepu tik pod lovsko kočo. Od nje sta se mi z desne bližala fant in dekle (če sem kasneje prav uganil, sta bila Marija in Drago). Ne bodi len, sem ju pobaral, ali morda vesta, kam vodi levi krak poti. »Najbrž do spominske plošče Ivanu Robleku,« je bil slišati precej prepričan Drago. »Prejšnji teden sem zgrešil pot na Dedca in sem prišel do plošče,« je še pojasnil. Srce mi je poskočneje zaigralo: »Ups, z vama grem nazaj, da mi pokažeta, kjer je ta napačni odcep.«

 

V desetih minutah smo bili spet na poti v Repov kot in z nje mi je Drago razkril, kako se pride do skrite Roblekove plošče. Treba je še kakih sto metrov navzgor po dolinici, do mesta, kjer desno ob poti kot v šopku rastejo tri bukve, malce nad njimi pa se šopiri približno trimetrska skala. Če se od tod ozrete v desno, lahko na pobočju Zeleniških špic opazite kratko grapico, ki se v blagem S spušča proti Sedelščku. No, tik pred omenjenimi bukvami se proti njemu odcepi tudi skromna stezica z naše strani. V nadaljevanju se sicer na nekaj mestih v travi izgubi, a do struge tudi brez nje ni pretežko sestopiti.

 

V strugi je le čez eno skalo šumljal tanek curek vode, sicer je bila suha. Onstran nje je na golo sivo skalo pritrjena plošča, ki morebitne mimoidoče obvešča, da je tam 21. 8. 1944 padel Ivan Roblek - Peter, kurir partizanske bolnišnice v Kamniški Beli, ki ni imel takrat še niti polnih osemnajst let. Po majhni črno-beli fotografiji z njegovim portretom na plošči bi ugibal, da je bil še mlajši. Nemška patrulja ga je presenetila, ko se je s tovarišem kopal v tolmunčku. S ploščo sta se njegovemu spominu poklonili borčevski organizaciji Kamniške Bistrice in Britofa poleti 1969. No, videti je, da mladenič ni izgubil življenja prav na tem mestu. Tega bo našel, kdor se bo po spodmikajočem se grušču povzpel po prej omenjeni grapici v obliki S čisto do stene. Tam je pod previsom v pesek zabodena palica z zguljeno rdečo zvezdo in pripisom, da je to kraj njegove prezgodnje smrti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ker je bila ura še prezgodnja za vrnitev v civilizacijo, sem še enkrat zavil proti Kamniškemu Dedcu (1583 m). Kot rečeno, pot na vrh, s katerim se slikoviti greben Zeleniških špic pravzaprav začne, ni markirana, a je, ko najdeš njen začetek, ni mogoče več zgrešiti. Poldrugo uro kasneje sem stal na kamnitem vrhu, a so v tem času oblaki vso njegovo okolico žal že zakrili, tako da sem tokrat ostal brez razgleda.
 

 

Na Kamniškem Dedcu sva bila že skupaj, ko še ni bilo tega spletnega dnevnika. Imela sva lep razgled (in enajst let manj).



DODATEK 17. junija 2015

Najdba Roblekove spominske plošče V Klinu ni potolažila moje radovednosti. Zdaj sem hotel vedeti kaj več o mladeniču in njegovem žalostnem koncu.

 

Za najboljši vir osnovnih podatkov o njem se je izkazala spletna stran SIstory, za katero skrbi Inštitut za novejšo zgodovino iz Ljubljane. Tam sem izvedel, da se je fant rodil materi Angeli (rojeni Sedlar) in očetu Francu 10. 10. 1926 v Ljubljani. V času njegovega odhoda v partizane (na drugem mestu sem prebral, da se jim je pridružil 21. 1. 1944) je družina živela v Britofu, kjer se je Ivan učil za mizarskega vajenca.

 

Zanimivo, da sem vse to našel, šele ko sem v iskalnik vojnih žrtev odtipkal priimek Robljek, ne Roblek. Na inštitutu so mi pojasnili, da so se odločili ravnati se po uradnih listinah, kar v tem primeru pomeni po mrliškem listu oziroma knjigi, četudi vsi drugi viri dosledno govorijo drugače.

Kot sem odkril šele zdaj, je bil Ivan v resnici kurir gorenjske kurirske postaje G 18. Ta se je po vrsti selitev poleti 1944 za nekaj časa ustalila V Klinu. Kako je tam ugasnilo njegovo življenje, je v knjigi Partizanski kurirji po pričevanjih dveh udeležencev dogodkov opisal Rado Zakonjšek:

18. avgusta je prišel na kurirsko postajo namestnik komandanta V. sektorja Ivan Kralj-Zvonko, ki je bil namenjen proti Štajerski. Zato je nadaljeval pot s kurirjema, ki sta šla na zvezo v Logarsko dolino. Tam so naleteli na Nemce, ki so ujeli kurirja Milana Kokalja, druga dva sta srečno ušla. Že 21. avgusta 1944 pa je Kokalj pripeljal Nemce preko Okrešlja in Kamniškega sedla do kurirskega taborišča v Klinah. Na postaji so bili samo namestnik komandirja Branko Bračič-Jaka, kurir Ivan Roblek-Peter in kuharica Anica Škrjanc. Marjan Lautar-Rigo in Janez Rebolj sta se tedaj v neki kotanji umivala. Ko sta Jaka in Peter opazila, da se taborišču približujejo Nemci, sta skočila v kritje in ustrelila po njih. Ujeti Kokalj je kurirjem zavpil, naj ne streljajo in se naj predajo, ker so obkoljeni. Klical je tudi svojega brata Karla. Ker se skupina ni hotela predati, so začeli Nemci tolči po njih z mitraljezom in brzostrelkami. Jaku je uspelo, da se je po nekem žlebu rešil v skalne stene, Petra pa je zadel rafal preko prsi, kuharico Anico pa so ujeli. Tudi na Riga in njegovega tovariša so streljali. Ob presledku sta se kar naga in bosa pognala navzgor v skale vsak na svojo stran in se rešila.

Roblekove posmrtne ostanke so šele po vojni prenesli v dolino in jih dostojno pokopali v Predosljah. Leta 1963 so na pobudo krajevnega odbora borčevske organizacije Robleku in devetim drugim padlim domačinom iz Predoselj, Britofa in Orehovelj na pokopališču postavili grobišče, kot ga je zasnoval arhitekt Nande Jocif. Spominu nanj in še šestim drugim žrtvam so se poklonili tudi sami Britofljani s skromno kovinsko ploščo, ki so jo pritrdili na pročelje svojega gasilskega doma.

Za prijazno pomoč pri zbiranju podatkov o Robleku se lepo zahvaljujem Darji Vipavc z Inštituta za novejšo zgodovino.

Mariborski razglednik (1147 m)

Število 4 ima mnoge simbolne pomene, na primer pri Dogonih je simbol sonca. No, malijskim vremenoslovcem je tačas seveda precej laže »uganiti« vreme kot našim, tako da 4. 4. sicer nisva računala ravno na sončno vreme, sva pa upala, da na Štajerskem vsaj mokra ne bova. Odločila sva se za Mariborski razglednik. Sledila sva kažipotom za žičnico Pohorje in v Spodnjem Radvanju nasproti kapelice zavila s Streliške ceste na Pot na okope, kjer je označen začetek Slovenske planinske poti (SPP). Na drogu poleg je vpisna skrinjica. Parkirala sva nasproti hiše Pot na okope 25; postavila sva se pač v vrsto, kajti tam je stalo že več avtomobilov.

 

 

Pri Poti na okope 31 je bilo konec asfalta in začel se je kolovoz. Ta pred leseno lopo zavije desno; na ovinku sva sledila kažipotu za Mariborsko kočo in podrti tabli za Vinski hram Habakuk levo na travnat kolovoz. Pripeljal naju je v gozd (po vodniku naj bi pred tem šla čez Ledine s spomenikom NOB, a midva ga nisva videla), kjer je cvetelo obilo podlesnih vetrnic, mlečkov, zajčjih deteljic, votlih petelinčkov, drevesa in grmi pa so bili že dosti bolj zeleni kot v Ljubljani in na Gorenjskem. Po gozdu, prepredenem z jarki in stezicami, so naju vodile Knafelčeve markacije z enico, znamenjem SPP. Gozd je bil marsikje precej opustošen.

 

Po sila koreninasti poti sva prispela na razcep, s katerega je levo 200 m do vinskega hrama. Svoji radovednosti sva privoščila to stranpot do velike divje zelene hiše, ki spada v zaselek Habakuk; kljub napisu Odprto vedno se je zadovoljila kar s pogledom od daleč. Vrnila sva se na razcep in se po markiranem desnem kraku napotila do zaselka. Šele zdaj sem »odkrila« (seveda le domnevni) izvor njegovega imena. Tako naj bi se bil imenoval pohorski škrat, ki je opozarjal na nedopustnost uničevanja in pustošenja pohorskih gozdov, prav kakor je starozavezni svetopisemski prerok Habakuk boga spraševal, zakaj dopušča toliko gorja. Potemtakem je bil Habakuk prvi ekološki škrat na svetu (ali vsaj na Pohorju, dodaja moj vir). Onstran ceste, ki teče skozi zaselek, je tabla Lepa ravna – grobišča / Plani grobovi in gomile. Pri njej sva vstopila v gozd, a ni bilo kaj videti, razen nekaj kupov, ki bi bili morda lahko gomile.

 

Nadaljevala sva desno po asfaltni cesti, sledeč markacijam SPP. Na vrhu klanca sva se ustavila pri tabli o prazgodovinskem gradišču Pošteli in tam zavila v gozd na Šumljakovo pot; imenuje se po Ivanu Šumljaku (1899‒1984), očetu SPP. Steza naju je vodila po precej globokem jarku. Skozi južna vrata sva vkorakala na območje nekdanjega gradišča. Kmalu za skalo z napisom Poštela sva prispela na predel, imenovan Pod policami. Sledil je odcep levo k Črni mlaki, prazgodovinskemu vodnjaku, okrog katerega je med cvetočim zimzelenom ležalo vse polno kostanjevih ježic. Gradišče sva zapustila pri severnih vratih. Za nasipom se spusti steza k vodi v Skriti globeli.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Mimo preže in med jarki sva prišla do gozdne ceste. Srečala sva enega samega pohodnika; mogoče pa ne marajo motoristov, ki so razrili cesto in nama večkrat zmotili mir. Na nekem križišču so stali štirje mladci z motorji. Pod sliko postrvi je puščico levo napovedovala ribiško kmetijo (vzrejo pohorskih postrvi) čez 800 m. Nisva šla tako daleč, le do nekaj počitniških hišic z naslovom Hočko Pohorje tik pod cesto. Pločevinke in ogorki jim niso bili ravno v okras. Ko sva šla dalje po cesti, sva spet slišala rohnenje motorjev. Nato se je markirana pot povzpela desno in ob njej so še vedno »plavale« postrvi. Kljub razdejanemu gozdu in pletežu številnih kolovozov in stez so Šumljakovi nasledniki kar dobro poskrbeli za označenost. V nasprotju z vsemi pričakovanji je začelo snežiti.

 

 

Pri Zlatorogovi tablici, ki odsvetuje bližnjice, sva stopila iz gozda na vzdrževalno cesto, po kateri sva se povzpela na smučišče. Ob tekmovalni progi je prihajalo iz mesta precej ljudi. Od okrepčevalnice Brunarica Planika (do tja pripelje cesta) sva sledila kažipotu desno za vlečnico Bolfenk in se nato podala navzgor po vzdrževalni cesti do zgornje postaje Pohorske vzpenjače, hotela Bellevue in drugih objektov. Poleg postaje so zemljevidi kolesarskih poti, Rečke zeleno-modre poti, smučarskih prog. Sicer je močno snežilo, a kljub temu je bil na skoraj kopnem Pohorju pogled na avtobus, ki je pripeljal smučarje, da so se z gondolo vrnili v dolino, precej nenavaden.

 

 

Spet sva ujela markacije. Preden sva nadaljevala proti Mariborski koči, sva se spustila pod cesto k cerkvi sv. Bolfenka in se mimo table Rozkine gozdne učne poti z rumeno-modro markacijo vrnila na cesto, kjer so naju pričakali kažipoti za sprehajalni in jezdni poti ter Pohorsko energetsko pot. Na Pohorju človeku res ni dolgčas. Mimo vodnega zajetja, starega skoraj toliko kot midva, in Marijinega znamenja sva v hudem mrazu in sneženju  prihitela do razcepa, kjer se gre levo k Mariborski koči, desni krak pa ni bil označen. Kljub temu sva zavila desno in stopila iz gozda na travnik. Tudi ta se je razcepil; položnejši in ožji levi pas se je nadaljeval med drevjem, na vrhu širšega desnega pa sva zagledala stolp. Po slabih dveh urah in pol sva bila pri njem.

 

Že drugič v zadnjem času nama je na Pohorju pokvarila razgled megla in spet sem se na vrh povzpela le jaz, kajti Janija stolp, s katerega se ni nič ne vidi, ne zanima. Tako sem stopnice štela sama: 120. Razgleda res ni bilo; še najzanimivejši je bil pogled na žičnico. Na zemljevidu Pohorje je v oklepaju dodana Cigelnica, na izletniški karti Maribor in okolica piše samo Razglednik, vodnik Po gorah severovzhodne Slovenije pa pove, da »pridemo ob robu smučišča na Cigelnice, kjer stoji 20 m visok razgledni stolp, imenovan Razglednik«, čeprav ga pozneje vsaj dvakrat imenuje Mariborski razglednik. In kaj je Cigelnica ali Cigelnice? Domačin Tone Toplak mi je povedal, da je Cigelnica 1147 m visoka vzpetina, na kateri stoji razglednik, in tudi Gorazd Gorišek v imenitnem članku o razglednih stolpih v Planinskem vestniku 3/15 piše tako, a še doda, da to vzpetino »danes bolj poznamo pod imenom Mariborski razglednik«. Ker sem zlezla na hrib in na stolp, torej mirne duše trdim, da sem bila na Mariborskem razgledniku, Jani pa vse svoje žive dni ne bo zagotovo vedel, ali ni bil morda vendarle samo na Cigelnici.

 

 

Od stolpa so naju napisi in puščica na drevesu usmerili naravnost naprej proti Zarji in Arehu. Na naslednjem razcepu gozdnih cest sta napisa Pečke in Glažuta kazala desno mimo vodohrana, najina Zarja in Areh pa levo. Kmalu za žičnico in transformatorjem naju je razveselil kažipot levo Mariborska koča 15 min. Srečala sva štiričlansko družino. Ker je že prav metlo in ker ni vljudno buljiti v ljudi, nisva bila gotova, ali vidiva prav: večji fant je nosil kalašnikovko (gotovoje bila  le posnetek). Nedaleč za zajetjem v hišici, nekoliko nenavadno »oblečeni« v klinker, se je pokazala čedna hiša Hočko Pohorje 36a z velikim ograjenim zemljiščem, pod njo pa so se vrstile manjše hiške. Med njimi sva se spustila na asfaltno cesto. Kažipoti so naju usmerili desno nanjo mimo odcepa levo h Gasilski koči in spomenika žrtvam za svobodo nasproti ter precejšnjega parkirišča Mariborske koče. Pri njej stoji spomenik Ivanu Šumljaku, ob vhodu pa je še okrogla spominska plošča. Privoščila sva si okusne žgance in pohorski pisker.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od koče sva odšla mimo počitniških hišic, med katerimi sva se prej spustila na asfaltno cesto, ter na mestu, kjer smerna tablica za apartmajsko hišo Ruševec in napis Stolp na drevesu kažeta naprej po asfaltu, zavila desno rahlo navzdol na gozdno cesto. Ta teče pod počitniškimi hišicami in se pri zadnjih spremeni v stezo. Še enkrat sva srečala tisto družino; izkazalo se je, da so Rusi, a kljub temu je bila kalašnikovka nadvse nenavaden pohodniški »rekvizit«. Najina steza se je nadaljevala v gozdno cesto, ki se je skoraj staknila z asfaltno. Na slednjo je kazal kažipot  Maribor – Južna pot 2 h 40 min, na gozdno pa Bellevue – peš pot / Razgledni stolp. Morala sva se odločiti, kako naprej: po cesti ali pa do Bellevueja in po smučišču v dolino. Odločila sva se za drugo.

 

Nenadoma naju je na desni presenetila velika stavba čisto na samem. Izkazala se je za Aparthotel Pohorje. Nekateri deli so v tako slabem stanju, da mu ne bi pripisala delovanja, a pred njim je parkiral avto s češko registracijo in še eden z domačo. V bližini je vodno zajetje. Poleg knafelčkov z 1 so nama kazale pot rumeno-modre markacije ter zelene smrečice in rumeno-modre markacije na belih kvadratih, naletela pa sva tudi na količek s sliko in napisom Evropski macesen, kar je vse najbrž povezano z gozdno učno potjo.

 

Pol ure od Mariborske koče sva spet stala na razcepu pod razglednikom. Pod gondolsko žičnico in zgornjo postajo sedežnice Sleme sva se spustila po nemarkirani vzdrževalni cesti. Čez čas sva na drogu za razsvetljavo znova zagledala markacijo z 1. V gozdu sva opazila osamljeno kapelico, obnovljeno že davnega leta 1935. V njej je visel venec z napisom na traku: Hàlàbòl (doma sem v madžarskem slovarju našla, da hálából pomeni »iz hvaležnosti«). Pod njo so se skrivala kovinska vrata, mogoče zajetja. Pod Brunarico Planika sva zavila levo, prečkala tekmovalno progo in se spustila po njenem levem robu. Ustavila sva se pri Koči Luka. Na terasi ima »separeje« ‒ odslužene žičniške kabine. Okrog koče je cvetelo nekaj kronic in veliko lapuhov. Potem sva se zelo strmo spuščala po desni strani smučišča. Sneženje je počasi zamenjal dež. Janiju je spodrsnilo, da je bil ves blaten. Ko ga je prva jeza minila, je pripomnil: »Saj je še Tina tukaj padla, pa ne bom jaz.«

 

Adrenalinski park pri spodnji postaji sedežnice na Trikotni jasi je seveda sameval, prav tako jezerce na desni. Spustiti se je bilo treba še do hotela Arena pod iztekom tekmovalne proge. Zavila sva levo po cesti mimo hotela Habakuk do spodnje postaje vzpenjače. Potem sva kar nekaj časa tavala po tamkajšnjih ulicah in spraševala mimoidoče, da sva našla Lackovo cesto. Silno se je vlekla in edina popestritev je bil napis pred gostilno Pri kostanju: »Obratujemo pri Lipi.« Potem se je Lackova prelevila v Streliško, ki se je dejansko vlekla nekaj manj, a midva nisva imela takega občutka. Končno sva le dočakala Okope in po treh urah tudi najinega zelenčka. Čeprav tale pohod kljub dvema srečnima štiricama ni bil posebno posrečen, se mi zdaj, ko zaradi bolezni ne morem nikamor, pošteno kolca po njem.

Virnikov Grintovec, zadnja snežna tura to zimo

Nekaj časa nisem mogla niti pisati, kaj šele hribolaziti, zdaj pa pišem že lahko in bom najprej »pospravila« zaostanke. 28. marca sva se namenila na dokaj »obskuren« hrib, Roblekov vrh (tako Janša v Karavankah, v Atlasu Slovenije in na zemljevidih pa piše Roblek, 1374 m). Na Jezerskem vrhu so bile še popolnoma zimske razmere. Parkirala sva na naši strani mejnega prehoda. Po dobrih 10 cm novega južnega snega sva se med slovensko in avstrijsko mejno tablo napotila proti gozdu, kjer je v jutranjem soncu že pošteno kapljalo z dreves. Po gozdni cesti se je po sneženju že nekdo peljal in med kolesnicami je bilo tudi nekaj stopinj. Pred gozdom so gazi odšle desno po označeni poti proti Pristovškemu Storžiču, midva pa sva ostala v kolesnicah.

 

 

Za začetnim vzponom se je cesta rahlo prevesila navzdol. Prečkala je številne potočke ali pa so potočki prečkali njo. Kmalu za Rakeževo hiško na majhni planini levo pod cesto sva prikorakala do telekomunikacijske antene. Tam stoji klopca – z razlogom: z nje je lep pogled na dolino in na gore nad njo; posebno zal je bil tisti dan Storžič.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Stopala sva po smrekovem gozdu mimo peskokopa in poseke, nato pa so se smreke postopoma umaknile listavcem. Ko sva ugibala, kako bova prepoznala Ankovo planino, naju je presenetil dovoz k veliki stavbi. To je nekdanja mejna stražarnica na Ankovi planini. Česa takega nisva pričakovala, saj Janša stražarnice ne omenja (Klinar niti planine ne). Nekdaj očitno precej imenitna stavba klavrno propada. Notri je videti prav nevarna. Na ometu, ki se že lušči, sta napisana himna 'Ankove stražnice' od 20. 7. 1991 (po Mežkovi Sivi poti) in Jezersko Blues by Phillip Burt & E.M.Z. v angleščini.

 

 

 

Za ovinkom pri stražarnici so ostanki zapornice. Kmalu za njo se z gozdne ceste v desno odcepi še ena, pri kateri je pol znaka za prepoved prometa z napisom Forststrasse. Tik pred tem križiščem sva opazila mejni kamen XXIII/133. Na našem in Kompassovem zemljevidu se cesta konča pri Ankovi planini in nadaljuje pri Roblekovi, tako da tu na meji res nisva pričakovala kar dveh cest. Ob robu gozda sta ležali zverižena pločevina in pnevmatika preminulega vozila. Nadaljevala sva po dotedanji cesti. Kjer se je po dolgem, dasiravno ne strmem vzponu prekucnila navzdol, se je svet nekoliko odprl. Mimo ostanka še ene zapornice sva prišla do starega snežnega pluga, ki je sameval pred desnim ovinkom.

Nedaleč pod ovinkom s plugom sva pri mejni tabli in kamnu XXIII/141 pristala na Roblekovi planini (1294 m; sodeč po kažipotih in tablah, se sosedje ne morejo odločiti med Roblekalpe in Roblekalm). Pred nama je strumno stal Virnikov Grintovec, desno se je pretegovala Tolsta Košuta. Stan na planini ima hišno številko Trögern 12 Roblekalpe. Gozdna cesta, kolesnice in midva smo se še naprej držali smeri, ki nam jo je kazal Grintovec; bil je tako čeden, da sva se na hitro odločila zanj in sva se nehala ubadati z vprašanjem, kateri hrib je Roblek. Na drugem razcepu gozdnih cest sva zavila na levo (Kl. Grintoutz/Virnikov Grintovec, Jezersko 627), kažipot naprej pa je napovedoval Korte (Trögern). Na našem zemljevidu ni markirane poti na Virnikov Grintovec iz Avstrije, na Kompassovem pa pot, ki priteče iz Slovenije, le za kratko prestopi na avstrijsko stran.

 

 

 

 

Kmalu za  prežo in majhnim travnikom s  »kozolčkom« za seno sva zavila levo s ceste in na razcepu takoj zatem po levem kraku navzgor. Strmo sva se vzpenjala med nizkimi smrekami in dosegla prečno gozdno cesto. Onkraj nje je čez pot ležalo podrto drevo; sledila sva gazem okoli njega. Najprej po ravnem in nato rahlo navzgor sva šla mimo poseke. Ozrla sva se in zagledala Obir. Za mejnim kamnom XXIII/158 se je svet odprl in v nekaj minutah sva stopila na sedlo Žingerc (1345 m) s kažipoti. Mimo ostankov lesenega objekta sva znova prišla v gozd, med stare smreke. Opazila sva prvo Knafelčevo markacijo (do tu je bila pot nemarkirana). Sila strma pot se je vzpenjala v ključih. Ta, v čigar gaz sva stopala, jo je moral poznati, saj je tudi tam, kjer se ni videlo od ene do druge markacije, z gotovostjo stopal po označeni poti. Nataknila sva si dereze. Više so bile sledi zametene, in sva morala oznake iskati sama. Kar zmanjkalo jih je; morda so se skrivale pod snegom. Ko sva mukoma prigrizla na rob, sva ugotovila, da nisva na najvišji točki, saj sva očitno zgrešila markacije. Razmere so bile take, da nisva hotela tvegati, in sva se zadovoljila s stranskim vrhom.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na Virnikovem Grintovcu (1654 m) sva pred desetimi leti že bila, a jeseni in z Zgornjega Jezerskega čez Olipov rob. Z mesta, do koder sva prilezla tokrat, nisva bila deležna razgleda, kakršen se ponuja z vrha, bilo je silno malo prostora in preveč snega, nekoliko sva se pa le ozrla po Košuti in Obirju, preden sva se po hitrem postopku spustila nazaj po svojih sledeh. Dol grede sva se laže posvečala razgledom kot zgoraj na zračnem grebenu; pred nama so se vrstili vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp, predvsem Grintovčeve skupine.

 

 

Vrnila sva se po isti poti. Ko sva malicala na sedlu Žingerc, je nekdo prigazil z Jezerskega. Na Roblekovo planino sva prišla že precej utrujena, saj je bilo ponekod na gozdni cesti vsaj meter snega, ki se je globoko in neenakomerno udiral. Zdaj ko nisva dosegla vrha Virnikovega Grintovca, sva se spet vrnila k prvotni zamisli, Robleku. Poskusila sva pri plugu, kjer sva pod snegom slutila pot. Po kakih sto metrih vzpona ob lesenih kolih sva stala na dozdevno najvišji točki. Ob tamkajšnjem kolu sva razkopala sneg in našla kamen, zraven pa rumeno-rdečo plastično reč, kar sva kratko malo razglasila za dokaz, da sva dosegla cilj. Na Ankovi planini sva zlezla nad cesto, od koder je bil še lepši razgled kot od stražarnice. Kljub hudi zimi so se ponekod že prebili iz zemlje beli repuhi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po sedmih sončnih urah sva bila spet pri avtu (hoje je bilo le za štiri). Ustavila sva se še na imenitnem razgledišču nad Jezerskim in pri reliefnem zemljevidu, ki nama je povedal, kaj vse sva videla. Videti pa je bilo kaj!