Dvakrat v sedlu

O poti na Srebrno sedlo (2115 m) skozi Repov kot sva razmišljala kar nekaj let. Na sedlu sva že bila, a pot nanj s Korošice ni nič posebnega, o Repovem kotu pa sva slišala že vse mogoče. Prejšnjo nedeljo sva sklenila poskusiti. Če ne bo šlo, bova obrnila in ne bova slabe volje, sva si obljubila. Ker se je napovedovala dolga in naporna tura, sva prekršila predpise in celo svoja načela ter se odpeljala do Jermance, kjer je parkirala že množica grešnikov, nekateri čisto na koncu gozdne ceste.

Nemarkirana gozdna steza se kmalu združi z markirano, ki priteče iz Kamniške Bistrice. Kljub številnim bližnjicam sva se držala označene poti. Na razcepu V Klinu so vsi zavili levo proti Kamniškemu sedlu, le midva sva skrenila desno na neoznačeno, a dobro uhojeno lovsko stezo nad grapo Sedelščka. Napisa, da ta pot ne pelje na Kamniško sedlo, ni več. Začela sva se strmo vzpenjati. Za številne odcepe v desno proti Sedelščku se nisva menila. Kmalu po tistem, ko se je gozd razredčil, sva prečkala grapo. Tam nekje bi morala biti plošča v spomin padlemu kurirju Ivanu Robleku - Petru, vendar je nisva našla. Tudi sicer opisa v vodniku Kamniško-Savinjske Alpe nisva mogla uskladiti z dejstvi, saj dvakrat omeni pot navzdol, v resnici pa sva se vzpenjala. Nad mestom, kjer sva prečkala grapo, je z leve pritekla ozka steza, zastavljena z debelo vejo. Kljub tej »oviri« sva se spustila do grape in ugotovila, da se stezica na drugi strani nadaljuje. Nisva raziskovala, od kod prihaja in ali je ta prava (spominske plošče tudi tu nisva našla), ampak sva se vrnila na svojo pot.

 

 

Dalje sva se vzpenjala med dvema grapama. Vrh Kamniškega Dedca in Zeleniške špice na desni so bili še v senci, mogočna stena Planjave na levi pa je bila obsijana s soncem. Med močvirskimi samoperkami (prebrala sem, da so redke, in doslej jih res še nisem opazila, letos pa sem jih že na treh izletih videla obilo), kranjskimi zalimi kobulčki in zvončicami, tudi zoisovimi, sva se vzpenjala v čedalje bolj ruševnato pobočje. Skalnata pot je ponekod prav vsekana med ruševje. Pogled na Zeleniške špice je bil vedno lepši. Mimo klinov in jeklenice sva se povzpela do razgledne točke. Tam so naju prehiteli poznavalec (»Do tolmunčkov je še sedem minut in pol.«), štiri nekoliko vznemirjene mladenke (»A tja gor gremo?!«) in pes. Za naslednjimi klini onkraj grape sva se znašla nad tolmuni (Bojan Pollak jim v Naravnih znamenitostih Kamniško-Savinjskih Alp, dopolnilu 2003, reče kadunje), za slap, menda imenovan kar Slap, pa je bilo presuho. Kar sem obžalovala jaz, je bilo seveda všeč zvončicam, ki rasejo sredi grape. Če bi po njej drla voda ... Ob tolmunu so malicali štirje planinci, ki niso kazali znamenj, da bi nameravali še kam naprej. Po Pollakovem opisu bi rekla, de se je vredno povzpeti tja še enkrat, kadar bo dovolj vode, in res kar »obtičati«.

 

Nad tolmuni je še nekaj gozda, v njem pa med ruševjem in resjem ležijo velike že poraščene skale in trohneča debla. Visoke trave in druga podrast ob poti so bili še mokri od rose. Na razcepu na približno 1550 m se nama je zdel manj siten levi krak. Kratek skok nedaleč nad njim so nama pomagale preplezati kar veje ruševja. Pod vedno redkejšimi iglastimi drevesi so cveteli kimasti bodaki in ciklame, ko pa sva se dokončno poslovila od gozda, so se pojavili prvi resasti sviščevci. Nenadoma sva opazila nekoga na Kamniškem Dedcu, potem pa še dva, ki sta se »sprehajala« visoko pod nebom po grebenu Zeleniških špic. Na naslednjem razcepu sva izbrala desni krak. Pripeljal naju je na melišče, od koder sva prvič zagledala Srebrno sedlo; videti je bilo »grozno« – nisem si znala predstavljati, da bi ga bila zmožna doseči. Lovske steze je bilo konec. Nadela sva si čeladi in zložila palice. S tem sva bila tako zaposlena, da sem pozabila fotografirati edino planiko, ki sva jo videla ta dan. V globeli pod nama je ležala zaplata snega – ostanek pretekle zime, okoli naju pa so resasti sviščevci že napovedovali novo jesen.

 

Svet je postajal čedalje bolj visokogorski. Strmina in izpostavljenost sta zahtevali veliko pazljivost, posebno na gladkih skalnih ploščah brez varoval. Iz stene Planjave sta prifrčala dva »izstrelka«. Sedlo je bilo videti še zelo daleč in se je preoblačilo kot kaka muhasta lepotica – venomer se je zagrinjalo v belo ogrinjalo in se spet odkrivalo. Če bi naju bil v tistem skalnatem svetu zagrnil oblak ali megla, bi bilo nemogoče najti »pot«. Napredovala sva zelo počasi. Po dolgotrajnem iskanju zanesljivih stopinj in oprimkov sva že blizu zatrepa prečila Repov kot, se znašla na še enem melišču in prilezla pod kamin. Tam se je bilo treba odločiti, ali skozenj ali levo mimo njega. Na nekem forumu sva prebrala, da je laže mimo. Najbrž je res, a v kaminu vsaj orientacijskih težav ni.

 

 

Upajoč, da poročila o številnih možicih držijo, sva se končno podala levo od kamina. Ko sva začela plezati in iskati »pot«, kar nekaj časa nisva vedela, ali sva še na njej ali ne, čez kakih 10 minut pa sem le opazila prvega izmed »obljubljenih« možicev. V naslednjih 10 minutah sta nama pomagala še dva. Pravzaprav štirje: izza velike skale sta prikorakala dva mladeniča. Eden je drugemu opisoval pot. »Povejte še nama!« sem zaklicala tja čez. Tako rekoč sprehodila sta se do naju in nama pokazala, kje nama bo laže, ker sva zašla preveč v levo. Midva sva isto pot za njima opravila nekoliko manj elegantno in precej počasneje. Ko smo se razšli, sta nama položila na srce: »Pa pazita nase.« Pozabila sem vprašati, ali sta prišla »izpod neba«, ali sta torej tista dva, ki sva ju videla prečiti Zeleniške špice. Končno sva dosegla zgornji konec kamina, ki sva se mu izognila. Čez skoraj pol ure sva si lahko prvič oddahnila v kotanjici pod sedlom, na katerega naju je vabil velik možic. Vodnik pravi, da je prehojena pot primerna za alpiniste, drugim pa priporoča gorskega vodnika. Zdaj lahko rečem, da je prvo nekoliko pretirano, drugo pa niti ne. Po Stritarjevih 111 izletih po slovenskih gorah je od razcepa V Klinu do gozdne meje dve uri hoda, od gozdne meje do sedla pa poldrugo, a midva sva spodnji del prehodila v poldrugi, zgornjega pa v dveh.

 

Na sedlu sva si oddahnila in se veselila uspeha. Ne markacije, do katerih sva spet prišla, ne bližina Planjave naju niso napeljale na misel, da bi se podala na vrh. Tam sva že bila in zadovoljna sva bila, da sva po tako težki poti dosegla izbrani cilj, četudi »samo« sedlo. Malo bolj prismojeno pa je, da nama ni prišlo niti na misel, da bi zlezla na bližnji Najvišji rob Zeleniških špic (2127 m). Očitno sva bila »preveč« navdušena nad doseženim. Sedela sva na toplih tleh, mlela malico in brezskrbno pasla zijala. Desno za nama so se vrstile Zeleniške špice, levo pa se je vzpenjal greben, po katerem se s sedla nadaljuje na Planjavo markirana pot, ki priteče s Korošice. To gorsko nogometno igrišče, Lučkega Dedca in druge gore tam okoli sva imela za hrbtom. Kakor so se podili sem ter tja oblaki, so se izmenično prikazovale Planjava, Lučka Brana, Ojstrica.

 

A treba je bilo še domov. Eno je bilo gotovo: nikakor po isti poti. Tudi vodnik to odsvetuje. Ker je tehnično in orientacijsko že tako zahtevna navzdol gotovo še težavnejša, sva se odločila za vrnitev čez Kamniško sedlo. Po poti na Planjavo sva v 25 minutah dosegla sedelce, kjer se levo odcepi prav tako markirana pot proti Kamniškemu sedlu. To sicer ne piše (kar je nekoč pisalo na skalah, ni več čitljivo), a po zemljevidu je to tukaj edina markirana pot poleg planjavske. Skalnata in gruščnata teče po sila strmem pobočju, zato si nisva smela privoščiti zdrsa. Skale in grušč so se izmenjevali s strmimi travnatimi vesinami, vzponi s spusti. Še enkrat sva naletela na planjavsko pot in na tistem križišču (2179 m) je tudi kažipot Kamniško sedlo 50min. Vse smeri so označene s trikotniki (zahtevno).

 

Z razglednega Sukalnika sva globoko spodaj zagledala Kamniško sedlo in pot, ki vijuga z njega proti Pastirjem. Presenetilo naju je, da je steza uhojena desno navzdol, markacije pa se nadaljujejo naravnost naprej po grebenu. Sledila sva markacijam ter pogledovala proti Rzeniku, Konju in drugim nama znanim in neznanim vrhovom (včasih imava težave celo s prepoznavanjem tistih, na katerih sva že stala). Oznake so naju prijazno vodile po nič kaj prijaznem strmem skalovju; zahtevni spust s Sukalnika ni zavarovan. Nenehno sva se ozirala k slikovitemu preluknjanemu Rdečemu kupu. Izpod njega sva se spustila pod steno Planjave, tudi po nekaj dvojnih stopnih klinih. Izpostavljena, a lepo zavarovana pot teče pod spominsko ploščo z napisom ∙ Sandi Wisiak ∙ 12 ∙ V ∙ 1933 ∙; v Slovencu in Jutru je pisalo, da se je ponesrečil »pod Rdečo kepo« (v Slovencu tudi dosledno »Wissiak«). Za komaj 24-letnega skalaša je bil usoden snežni plaz. Zaradi jeklenic in klinov sva se kljub zahtevnemu in strmemu terenu počutila varno, zato sva se sproščeno pomudila pri posebno lepem rastišču zoisovih zvončic in uživala v razgledih.

Kmalu za spominsko ploščo je bilo konec zahtevne poti. Prečila sva melišče, ki ga pri spustu nekateri s pridom uporabljajo kot »hitro cesto«. Sredi peščene pustote je zasijalo nekaj cvetov kernerjevega maka. Mimo Bab, slikovitih skalnih rogljev, sva bila hitro pri Domu na Kamniškem sedlu. Ker je od Srebrnega sedla skoraj ves čas mrzlo pihalo, se je prilegel topel planinski čaj. Tu sva bila že večkrat, nazadnje takrat, ko sva se povzpela na Brano, pa Sedlo ni bilo še nikoli tako opustelo. Hlad je vse pregnal bodisi domov bodisi v dom. Mrzli veter je prinašal vonj po dežju, zato sva kar pohitela navzdol proti Pastirjem. Samo midva sva vijugala po markirani poti (ne čisto dosledno, ker je toliko bližnjic, da te zlahka zapeljejo), mladina pa je zavila na »hitro cesto«. Med ruševjem so rdele jerebike. Čez travnik, posejan z velikimi balvani, med katerimi je tudi Kamrica, sva prišla v gozd in k zavetišču Pastirji (1415 m). Prijeten kraj, če odštejem ogorke in kup odsluženih klopc. Gozd pod Pastirji je hudo razdejan in po njem leži precej podrtega drevja. Kažipot levo (z nasprotne strani) pravi Kamniško sedlo / Lahka pot / Čas hoje 1^h 30'. Najina je bila torej »težka«. Zaradi razdejanja v gozdu res nekoliko. V Klinu sva se vrnila na pot vzpona. Šele zdaj sem opazila, kar mi je zjutraj zaradi moralnega mačka, ker sva se pripeljala po prepovedani cesti, ušlo: v gozdu ob cesti je bilo vse modro prelepih svečnikov (svilničastih sviščev). Na parkirišču je stal samo še najin zelenček.
 

 

Za najine zmožnosti je bilo malo »divje«, ampak prelepo. V vsako smer sva hodila (gor grede včasih bolj lezla) po slabe štiri ure, čeprav je bila pot vzpona krajša ‒ je bila pa dosti zahtevnejša.

Iskanje izgubljenega miru v Repovem kotu

Saj so lepi tile prazniki konec aprila in v začetku maja, ampak vsaj za Janija so bili trije zaporedni živahni konci tedna v Ljubljani kar preveč. Zaželel si je dan osebne svobode v mirnem, odmaknjenem okolju, in si je za 9. maj za zatočišče izbral Repov kot. Prav zanj se je odločil zaradi slapu (mnogi ga zapišejo kar Slap), ki ga še ni videl zares vodnatega. Skupaj sva bila tam v septembru, s Tomažem pa sta ga obiskala v juniju. Prvič je bil čisto suh, drugič je komaj curljal, zato je upal, da bo v začetku maja z vodo bogatejši.

 

Nikdar v najini planinski karieri nisva stremela za tem, da bi pot začela s čim višjega izhodišča in da bi do njega prišla čim bolj lagodno. Daljša ko je pot, več lepot in zanimivosti utegne pohodnik užiti. A časi nas žal spreminjajo. Tako sem v soboto upal, da se bom kljub nenehno spreminjajočim se prometnim razmeram do Jermance lahko pripeljal. No, zdaj velja, da je gozdna cesta zaprta od 15. novembra do 15. marca, stalno pa samo njen skrajni konec. O (ne)zaprtosti obvešča prometni znak na drogu pred Jerinčkom (Štritofom). Pred parkiriščem sem se za nekaj trenutkov ustavil le še na tako imenovanem Jakovem ovinku, kjer si je pred več kot tridesetimi leti življenje vzel znani lovski čuvaj Janez Uršič. Še vedno je tako kot vselej doslej: svečke in zelenje. Na jasi na Jermanci (okoli 915 m) še ni stalo veliko avtomobilov. Tudi tam je bil pogled, kakršnega sem vajen od nekdaj: svisli na zeleni preprogi, sramežljivo skrita preža na robu gozda ter Kogel, Štruca in Skuta za krono nad vsem skupaj. Upam, da ne zgrešim preveč, če ugibam, da je izvor imena Jermanca isti kot starega imena za Kamniško sedlo – Jermanovih vrat.*

 

 

Ko sem izmenjal nekaj besed s sosedama, ki sta se že odpravljali plezat v Planjavo, sem tudi sam nadaljeval po cesti v gozd. Ta je malce više zavila ostro levo (tam je znak, ki prepoveduje nadaljnjo vožnjo), naravnost pa se je začel rahlo spuščati kolovoz. Oba kraka vodita proti Kamniškemu sedlu. Odločil sem se za kolovoz, saj mi bo krajša in udobnejša cesta prišla prav pri vračanju, ko bodo noge že utrujene. Komaj 10 minut od avta se mi je z desne pridružila običajna pot od Doma v Kamniški Bistrici, po kateri so se vzpenjali vsi, ki si niso privoščili Jermance. Pot je tako rekoč prečkala moj kolovoz in po stopnicah sem se podal za njenim kažipotom in markacijami. Pobočje Kaptana je v rahlem vzponu bolj ali manj prečila, tako da mi srčnega utripa kljub skalnatemu terenu ni kaj dosti pospešila. Ko je po 20 minutah pripeljala pod žice tovorne žičnice, me je na to opozorila tabla. Na drugi strani se je z leve pridružila ona krajša pot z Jermance. Za priključkom sem lahko bolj zaslutil kot občutil, da sem pravkar prečkal konico jezika dolgega Kaptanskega plazu. Še četrt ure in V Klinu (1067 m) me je pričakala prva klopca za najbolj utrujene.

 

Iz Klina so se vsi pohodniki vzpeli levo proti Kamniškemu sedlu, le jaz sem prestopil grapo in zavil desno na lovsko stezo brez markacij. Po dobrih 10 minutah se je spet v desno ločila nova steza. Oznak ni bilo nobenih, niti možica ne, a na srečo območje že kolikor toliko poznam in sem vedel, da desni krak vodi na Kamniškega Dedca in da moram ostati na levem. Z njega je bilo videti več namišljenih ali zaresnih stezic v desno proti Sedelščkovi strugi. Eno sem preizkusil, saj Bojan Pollak že ta del hvali kot vrednega ogleda. Zasilno ga imenuje Soteska na začetku Repovega kota. Tam nekje se namreč začne čudovita visokogorska dolinica, stisnjena med mogočne južne stene Planjave in nazobčani greben Zeleniških špic, ki se po dobrih 2 km izteče pod pečinami Srebrnega sedla. Od kod njeno ime, mi ni uspelo ugotoviti. Nekateri menijo, da se je Rep imenoval nekdanji lastnik posesti, drugi, da njen potek spominja na pasji rep. Lahko je res eno ali drugo ali pa nič od tega.

 

 

 

 

 

 

 

Dobro vzdrževana steza se je hitro postavila pokonci in mi upočasnila korak. Ko sem prečkal grapo Za Vrati (tudi Za Vratam), ki je strmoglavljala s Planjave, sem v njej opazil prve alpske cvetice, ki ljubijo skalo in so zadovoljne že s prgiščem zemlje v njenih razpokah –  avrikelj, encijan, wulfenov jeglič. Više jih je bilo nekaj več, a nikjer prav veliko. Sčasoma se je začel gozd redčiti in občasno se je odprl kak pogled na Kamniškega Dedca, više še na zgornji konec Repovega kota in Staničev vrh. Za odcepom proti Macesnovcu (levo) in prečenjem še ene skalne grape se je debelo uro od Klina drevje končno umaknilo širokim razgledom. Korak je zato postal kar lažji. Čez kratek odsek naj bi mi pomagalo nekaj klinov in jeklenica, a so bili klini že močno skrivljeni in jeklenica raztrgana. Nič hudega. In potem sem končno zagledal Slap, ki me je zvabil v ta konec sveta. Nos se mi je malce pobesil, kajti vode je bilo tudi tokrat le za pošten curek, pa čeprav dolg najmanj 30 m. Ne vem, ali je ni nikoli več ali sem spet zamudil najbolj vodnati čas.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Namrgoden sem bil le nekaj hipov, saj sem se spomnil, da me najlepše vendarle še čaka. A do tja se je bilo treba še malce potruditi. Najprej sem se moral povzpeti čez snežišče, ki pod vstopom v plezalne smeri Planjave vztraja najmanj vso pomlad. Saj tistih nekaj metrov ni bilo nič posebnega, ampak sneg je bil ravno toliko mehak, da sem sicer brez težav naredil stopinjo, ko sem jo obremenil z vsemi svojimi kilogrami, pa je hotel sneg izpod noge zdrseti v dolino. Z nekaj previdnosti in potrpežljivosti je šlo. Onstran so se mi klini še enkrat ponudili v pomoč. Potem pa je steza zavila v rušje in kmalu sem zaslišal šum Sedelščka. Potok je tik nad Slapom izdolbel šest prekrasnih kotličev s smaragdno vodo. Če jih štejem od zgoraj navzdol, sta najlaže dostopna drugi in tretji, ki sta za moj okus tudi najlepša. Drugi je za povrhu še najgloblji (2 m), zato ga plezalci radi uporabijo za hlajenje pregretih teles, kar seveda naravi ne koristi. Tretji je rahlo zagruščen in je videti kot miniaturna plaža. Edino od njega je viden četrti, ki se sicer skriva pred pogledi pod navpično steno. Najbolj slikovit je seveda pogled na niz več kotličev skupaj. Med malico sem se zamotil z opazovanjem jutranjih sosed v steni Planjave. Kot sta napovedali, naj bi plezali v smeri Humar-Škarja, a sta šele začenjali.

 

 

 

 

 

 

 

 

Nazaj v dolino sem se odpravil po poti vzpona. Sestop čez snežišče je bil še bolj zoprn kot vzpon. Šele v sestopu se mi je pošteno razkrilo, da se je del poti pod njim podrl in da je pot že uhojena na novo. Prvič sem se zares ustavil šele po 1 uri in 15 minut nekaj deset metrov pred odcepom h Kamniškemu Dedcu. Sklenil sem namreč po dolgih letih spet obiskati obeležji v spomin na tam padlega partizanskega kurirja Ivana Robleka - Petra iz Britofa, ki takrat ni imel še niti osemnajst let. Po izdaji so Nemci 21. avgusta 1944 presenetili tabor gorenjske kurirske postaje G 18. Po kratkem spopadu je smrtno zadet obležal edino Peter, tovarišem, razen kuharici, ki so jo Nemci ujeli, pa je uspelo pobegniti. Spustil sem se v strugo Sedelščka, po kateri sem nato taval več kot pol ure, preden sem na levem bregu končno odkril težko opazno spominsko ploščo. Malo više je pod previsom z rdečo zvezdo označen še kraj, kjer je fantovo mlado življenje res ugasnilo.

Vrnil sem se na stezo, bil ena, dve, tri V Klinu in še 10 minut kasneje pod žicami tovorne žičnice. Za njimi sem tokrat zapustil markirano planinsko pot in se usmeril desno na neoznačeno. Spomin me ni izdal: ta je res krajša, manj skalnata in sploh udobnejša. Ko se je za skalo sredi poti spremenila v kolovoz, sem ob njem zagledal parkirana avtomobila. Po prometnem znaku ju tam ne bi smelo biti. Zato je imel eden na armaturno ploščo položen listek MARKACIST NA DELU. S kolovoza se je odprl lep razgled po dolini Kamniške Bistrice navzdol in na Planjavo navzgor. Ko sem čez 10 minut že stal pri avtu, sem še malo popasel oči po gorah nad Jermanco. Tedaj sem nenadoma zaslišal živahno kvakanje. Od kod pa zdaj to? Zazrl sem se v bližnjo lužico, polno žab, kaj žab, žabjih parov v ljubezenskem objemu. No, če sem morda zamudil najboljši čas za Slap, sem pa pravočasno prišel vsaj na žabjo svatbo.

 

Po lepo preživetem dnevu se ne morem ravno pohvaliti, da se mi je iskanje miru v celoti posrečilo. V Repovem kotu resda nisem srečal žive duše, a v prvem delu poti me je dolgo časa zasledoval ženski čvek, ki je potem izginil neznano kam. Mir ob kotličih pa so mi motili občasni klici plezalk v steni Planjave, ki sta se na daljavo sporazumevali med seboj. Kljub temu so bila moja ušesa spet spočita za vsaj teden običajnega mestnega vrveža.

 

* To je ljudska povest iz časov turških vpadov, ki jo je za kasnejše rodove ohranil mladi Janez Trdina. Povest pripoveduje, kako se je Turek Abdala s 25.000 vojaki spravil osvajat Celovec. Krščansko vojsko pod Golobekovim poveljstvom je s prevaro speljal proti Kamniku in si tako odprl pot čez Koroško. Golobek je šele v Velesovem sprevidel ukano in ga je od žalosti zadel mrtvoud. Čeprav brez poveljnika je vojska sklenila po najkrajši poti priti na Koroško. Javil se je lovec po imenu Jerman, ki je povedal, da pozna kratko pot čez gore. Še pred nočjo jih je prek gorskega prevala nad Kamnikom pripeljal na Koroško. V zadnjem hipu so dosegli Celovec in Turke pregnali. V boju je Jerman padel, a odrešilni preval je dobil ime po njem. Izgubil ga je enkrat na prehodu 19. v 20. stoletje, proti čemur je posebej ogorčeno javno protestiral znani planinski delavec Rudolf Badjura. V Planinskem vestniku je tožil, da je sicer Slovencem sila naklonjeni Johannes Frischauf Jermanova vrata preimenoval v umetno ime »Steiner Sattel«. V tej obliki so prišla na avstrijske vojaške zemljevide, Slovenci pa smo se temu ponemčenju ponižno vdali. Prvič je prišlo v javnost ime Kamniško sedlo štirikrat brez omembe Jermanovih vrat v letnem poročilu Slovenskega planinskega društva l. 1893 v zaznamki lisanih potov. Naslednje leto 1894 pa omenja Fr. Kocbek v svojem vodniku »Savinjske planine« na str. 82 že kar »Kamniško sedlo ali samo sedlo«, Jermanova vrata pa navaja niže le še dvakrat in zadnjikrat v oklepaju »Sedlo (Jermanova vrata)«. V drugi izdaji vodnika l. 1904 pa se ponavlja zgolj ime »Kamniško sedlo«. A Badjurovi protesti so naleteli na gluha ušesa. Slovenski planinci niso poskrbeli, da bi se ime Jermanova vrata ohranilo, in danes ve zanj le še malokdo.