Srečno 2020!

Po kratkih počitnicah v Beogradu, kjer ni bilo ravno priložnosti za hribolazenje (»osvojila« pa sva vsaj Avalo), sva se predvčerajšnjim za letos poslovila od hribov. Odpravila sva se na Kališče. Za izhodišče sva si izbrala Jekarico, ne vedoč, kaj (kje) pravzaprav je. Zdaj sem v razpravi Draga Mezeta Porečje Kokre v pleistocenu (Geografski zbornik XIV, 1974, stran 11) našla odgovor: Jekarica je velika krnica na severni strani Storžiča v povirju Reke (to je potok, ob katerem sva se vzpenjala na začetku). Odpeljala sva se proti Jezerskemu in za Kanonirjem zavila levo na ožjo cesto. Asfalta je bilo hitro konec in gozdna cesta naju je mimo nekaj hiš, male hidroelektrarne Zabukovec in gozdarskega delovišča (zaradi gozdarjenja velja od 20. julija do 20. oktobra popolna zapora) pripeljala do odcepa poti na Javorniški preval (desno čez mostič, 994 m). Tam sva parkirala (S 46.360179, V 14.424564).

 

Bilo je mraz (‒4 °C), snega pa le za vzorec. Po slabih 10 minutah sva na desnem ovinku, kjer je bilo še več prostora za parkiranje, prestopila levo na markiran kolovoz, označen s smerno tablico: Bašeljsko sedlo - 1.30^h, Kališče - 1.45^h in Storžič - 2.30^h. Na razcepu čez dobrih 10 minut sva nadaljevala po levem kolovozu in ga kmalu zapustila po stezi desno navzgor. Dvakrat sva prečkala kolovoz in dosegla grebenček. Na kratko sva se ustavila pri razgledni klopci, potem pa se še enkrat »srečala« s kolovozom na mestu, kjer se je končal. Po slabi uri sva prispela na uravnavo in k Praprotnikovi koči (1380 m). Nad njo je steza postala bolj strma in naju manj kot četrt ure zatem pripeljala med dva balvana; na levem je pisalo Srečno. PD Kranj, markaciji sta spremljali enici (torej sva hodila po SPP), o drugih napisih pa sva ugibala, da so podpisi markacistov. Snega je bilo čedalje več. Ko sva stopila med ruševje, so se pokazali vrhovi okrog Storžiča. Zavel je mrzel veter. Čez zasneženo melišče, po grapi in čez skale, tudi čez nekaj stopnic, sva kakih 40 minut nad balvanoma dosegla Bašeljski preval (1630 m). Sence je bilo v hipu konec in sonce naju je kar zaslepilo, skoraj nič manj Storžičeva lepota. Kar precej obiskovalcev je imel.

Pohitela sva v dobrih 20 minut oddaljeni planinski dom na Kališču (1534 m). Že med potjo nama je bilo toplo ob pogledu na Storžič in Triglav, v domu pa sva se še ogrela in okrepčala. Potem sva se vrnila h klopci na Bašeljskem prevalu, saj je bilo »treba« opraviti tradicionalni obred: nazdraviti novemu letu. Sonce je sicer nadvse prijazno sijalo, a tudi pihalo je precej. Kako šele piha zgoraj, sva si rekla, in se nisva povzpela na Bašeljski vrh. Spomnila sem se svoje zgodbe Tudi Bašeljski preval je lahko cilj, ki je pred leti izšla v Planinskem vestniku. Pa še res je!

 

Na najinih slikah je manj neba in midva od glave do peta, a kljub temu objavljam fotografijo, ki jo je posnel prijazen mimoidoči, da vam lahko pomahava oba. Voščiva vam zdravo, prijazno in hribovito leto 2020!

Še enkrat na Jelovico

Ko sva konec avgusta po potepanju po Jelovici sklenila, da se tja še vrneva, si nisva mislila, da se bo to zgodilo že naslednji teden (včasih take sklepe uresničiva šele čez več let). V petek sem poklicala na Goško ravan, ali bo v nedeljo, 1. septembra, planinski dom odprt in ali bodo kuhali (na spletu sem sicer našla podatek, da je odprt 365 dni v letu, ampak s takimi objavami imava že slabe izkušnje; trenutno razglašajo, da je trajno in obenem začasno zaprt!), pa so mi povedali, da bodo čez dva tedna zaprli, zato ne nabavljajo več hrane, tako da bova lahko dobila le joto in kranjsko klobaso.

Gorenjsko avtocesto sva zapustila pri izvozu za Radovljico in zapeljala v smer Kropa. Skozi del Radovljice in po mostu čez Savo sva se pripeljala na Lancovo. Z glavne ceste sva zavila desno v Spodnjo Lipnico. Peljala sva se mimo table za vodno učno pot Grabnarico ter kažipotov Razpok 1^h (to je rovt na Jelovici) in malo naprej k izviru Lipnice. Od konca naselja je bila cesta makadamska in se je v gozdu spremenila v gozdno. Pred križiščem z zabojnikom za smeti, veliko smerno tablo Lovska koča Talež (desno) in kažipotom Vodiška pl. (levo) je bil ob levi strani ceste prostor za kake tri avtomobile in tam sva parkirala (4,4 km od Spodnje Lipnice). Nenadoma se je začel hud promet v obe smeri in večina voznikov naju je gledala nekam čudno – najbrž zato, ker sva se ustavila, čeprav se da peljati še naprej. Ampak midva sva prišla hodit.

Odpravila sva se po levi gozdni cesti. Z nje se je takoj odcepil blaten kolovoz desno proti skupini počitniških hišic. Ko sva šla mimo gozdarskega delovišča, na katerem je stal velik traktor, pod cesto pa je hrumela žaga, se je zaslišalo pokanje lesa in vršanje vej. To je v takih primerih sicer precej običajno, kljub temu pa nisva pričakovala, kar se je zgodilo naslednji trenutek: zadnja in najvišja izmed treh naglo zaporedoma podrtih smrek je z vrhom krošnje oplazila cesto čisto blizu naju in naju pošteno prestrašila. Pri delu sva videla enega samega gozdarja – kdo bi mu pomagal, če bi se mu kaj zgodilo? Ob cesti so ležali kupi hlodov, tudi zelo starih, že čisto sivih, da gotovo niso bili več veliko vredni. Takih prizorov je v naših gozdovih preveč. Odtočni kanali na široki gozdni cesti so bili polni blata in peska. Po gozdu so ležale skale in tudi cesta je bila ponekod skalnata. Vztrajno se je vzpenjala in se obračala levo okrog Kodrastega vrha. Promet je bil nenavadno živahen; poleg številnih avtomobilov se je tu in tam pripeljal mimo kak kolesar. Ob nedeljah zjutraj še v Ljubljani na Dunajski cesti ni toliko prometa. 

Po četrt ure je nastal zastoj: več avtomobilov je obtičalo, ker so jim gozdarji in njihova vozila zaprli pot. Zdaj sva bila kot pešca seveda na boljšem. Takoj za deloviščem sva desno pod potjo zagledala majčkeno brunarico, ki še ni bila čisto gotova. Odrezki so pričali, da je pri njej pred kratkim nekdo trebil jurčke, zato nisva bila presenečena, ko sva nedaleč od hiške srečala gobarja. Cesta, ki se je dotlej le rahlo vzpenjala, je postala strmejša. Slabih 10 minut od male brunarice je bilo videti, da je Kodrastega vrha konec; tam se je na cesto spustila stezica in je bilo prostora za nekaj avtov. Travnik na desni sva prepoznala kot Španov rovt. Povzpela sva se k hišici na vrhu in se po drugi strani vračala proti cesti. Desno spodaj je tičala nova brunarica, levo, že ob cesti, pa stara s hišnima številkama Spodnja Lipnica 100 in Kodrašc 1 (to je drugo ime za Kodrasti vrh).

V desnem ovinku sta levo na zelo slabo gozdno cesto kazala kažipot Suhrna (na mojih zemljevidih in v vodnikih je ni, na spletu pa sem našla zapise o poti na razgledno Suharno in o kresovanju na njej) in markacijo – gojzar. V istem ovinku so se od ceste odcepili še trije kolovozi. Na tistega levo je kazal kažipot Vodice, za drugega, Goška ravan, pa nisva bila čisto gotova, ali tudi kaže tja ali naravnost naprej. Za vsak primer sva ostala na cesti, saj se nama je zdelo zelo verjetno, da pelje na planino. Mimo hiške s peskom za posipanje sva prikorakala na razcep gozdnih cest. Kažipoti so usmerjali levo Goška ravan in Partizanski dom Vodice 8 Km ter desno Rib^enska planina 3 KM (nekdo je pripisal manjkajoči e). Nadaljevala sva po desni, spodnji cesti, vsi avtomobili pa so zavijali levo. Splašila sva mladi srnici. S strme poseke na levi je lepo dišalo po smrekovini in smoli. Sledila je še ena poseka. Vse je bilo grdo razrito. Gozd se je zgostil, le na desni se je vlekel velik travnat jezik s hiško Talež 33 in nekakšno drvarnico Ribno 246 na vrhu. Kasneje sva izvedela, da se imenuje Lemovce. Od tam je bila cesta blatna, kar mehka.

 

Dobrih 20 minut od Španovega rovta sva prispela k Žnidarjevi bajti (952 m). V boljših časih je bila najbrž kar imenitna, zdaj pa ima udrto streho, gank je že odpadel, v notranjosti pa je še nekaj razmetanih kosov opreme. Žnidarjeva planina se je očitno že zarasla. Na tamkajšnjem cestnem razcepu se pride levo na Ribensko planino (v tisto smer brani znak za prepoved vožnje, razen za kolesarje, lastnike zemljišč, gospodarjenje z gozdom in intervencije), midva pa sva odšla najprej po desni cesti in čez kakih 200 m na skali desno pod njo zagledala spominsko ploščo, postavljeno leta 1961: Padel za svobodo / Novak Alojzij / * 17. 8. 1920 (sprva vklesano 1943, čez to pa pravilno 1920 in pobarvano) Dobrava – Podnart (vklesano Podnard, a popravljeno z barvo) / † 30. 7. 1943 / Slava mu! Bil je borec Kranjskega bataljona. Poleg je stala lesena klopca. To območje se imenuje Papež.

Od plošče se je v levo spustil klavrn kolovoz; vodil naj bi na Čmarjevo planino, ki je zadnjič nisva našla. Ko je zavil desno, se je v ovinku levo odcepil drug. Po tem sva v 5 minutah prišla do hiše z verando Talež 38. Stavba z zalogo drv in zbiralnikom za deževnico je bila v dobrem stanju, dimnik sploh nov, vtičnica pa naju je presenetila, saj na takem kraju nisva pričakovala elektrike. To naj bi bila Čmarjeva planina, a od nje ni ostalo nič ‒ zarasel jo je gozd.
 

Vrnila sva se na ovinek in se napotila po prvotnem kolovozu, torej na razcepu dol grede desno. Srečala sva starejši par; nabirala sta lisičke. Kolovoz se je spremenil v jarek, ki naju je prej kot v 5 minutah odložil pri koritu z vodo. Bilo je čisto tako, kakor nama je prejšnjikrat opisal možak pri veliki brunarici na Taležu: če bi bila tedaj vztrajala v zastavljeni smeri, bi bila prišla do tega korita, ki je najverjetneje tudi ostanek Čmarjeve planine. Obrnila sva. Ko sva nad spomenikom prišla nazaj na cesto, bi bila lahko zavila tudi desno po njej in bi naju bila prav tako pripeljala na Ribensko planino, a zelo daleč naokrog, zato sva se raje vrnila k Žnidarju.

Najin naslednji cilj je bila Ribenska planina. Ob gozdni cesti sva naletela na drug gobarski par, ki je nabrano pospravljal v avto. Izvedela nisva nič uporabnega, le osebne rekorde gobarja – koliko jurčkov je največ nabral v enem dnevu in koliko v enem letu (po moje preveč). Cesta se je vzpenjala in spuščala, včasih sva hodila tudi po ravnem. Ko sva stopila iz gozda, sva zagledala Ribensko planino. Cesta jo je obšla po zgornjem robu, nato sva se spustila levo po kolovozu. Ob ograji so se senčile koze. Kraj poti je cvetelo veliko svečnikov. Po robu gozda okrog travnikov je stalo nekaj prež. Od Žnidarja do planšarskega doma iz leta 1941 sva hodila 25 minut. Planina (925 m; domačini ji rečejo tudi Zgoška) je zelo obsežna. Za mizo pred domom je sedelo precej gostov in zelo glasni so bili. Stregla jim je gospa z zelenimi lasmi. Nekoliko nenavaden prizor so bile ležalne mreže pod napuščem in v eni je počival kolesar. 

Planšarijo sva zapustila mimo korita z vodo. Na najbolj oddaljenem delu planine so se pasli konji in krave. Kmalu zatem sva zavila levo v gozd, si odprla »vrata« v električnem pastirju in jih skrbno zaprla za seboj, kakor so nama naročili pri planšariji. Široka gozdna steza se je vztrajno vzpenjala. Na deblu neke smreke sta rdeči črka G. in puščica naprej najbrž napovedovali Goško ravan. Sicer markacij ni bilo, »nadomeščali« pa so jih pari rdečih puščic (vedno ena naprej, ena nazaj). Po 20 minutah sva pri lesenem kažipotu nazaj Ribenska pl. prečkala gozdno cesto, ki se je po nekaj korakih v desno priključila drugi. Njuno stičišče je na zemljevidu označeno kot Razpotje.

Onstran ceste, ki sva jo prečkala, naju je čakal še en kažipot: Goška ravan (naprej v gozd). Gozdna steza se je rahlo spuščala in ob njej je bilo še več puščic in oznak G. Po strmejšem spustu sva pristala na prečnem kolovozu, zavila levo po njem in pokazala se je Goška ravan. Spet je bilo treba izključiti električnega pastirja. Za še enimi takimi »vrati« sva bila že skoraj pri planinskem domu, vendar so se grozeče zbirali oblaki, zato sva najprej zavila desno proti Ukanovčevi dolini. Za še eno ograjo sva se spustila mimo nekaj lesenjač in pod nama je sredi doline samevala ograjena lesena hiška s pločevinasto streho. Nadaljevala sva po robu gozda, v katerem se je skrivala počitniška hišica, upajoč, da bo to bližnjica do Ažmanovega rovta, od koder bi šla lahko po cesti nazaj proti planinskemu domu. Da tod hodijo, so (žal) pričale smeti.

Kakih 20 minut od Razpotja sva res stopila iz gozda na Ažmanov rovt, kjer so se pasle krave, na zgornjem robu pa so stale hiše. Pod njimi sva prestopila električnega pastirja in splezala čez ograjo na makadamsko cesto. Spustila sva se levo skozi pravcato počitniško naselje ter mimo kozolčka z napisom Ažmanova planina in smernimi tablicami, ki so vse kazale nazaj gor, od koder sva prišla. Srečevala sva številne kolesarje. Nad cesto sva opazila hiško Lovske družine Jelovica. Ker je začelo deževati, sva pohitela, da ni bilo treba odpirati dežnikov. Po dobrih 10 minutah sva pritekla h kozolčku z napisom Dobrodošli na planini Goška ravan 1001 m in planinskemu domu. Bil je zadnji čas, saj se je pošteno ulilo.

Planinski dom Goška ravan (večinoma 933 m, na tabli pred domom 1001 m, v vodniku PZS pa le 925 m, kar je sicer (tudi?) višina Ribenske planine) spada v Spodnjo Lipnico. Poleg skodlaste stavbe stojita še odprta uta in nadstrešek. Pogleda na Karavanke in bližnjo razgledno točko Suh(a)rna žal nisva bila deležna. Kljub slabi napovedi glede prehranjevanja so le še imeli nekaj za pod zob in šest nas je kósilo na varnem pod napuščem, medtem ko je pol metra od nas lilo, treskalo in je padala celo toča. 

Ker je po debeli uri še vedno deževalo, sva se naveličala čakati; odprla sva dežnika in vzela pot pod noge. Po gozdni cesti navzdol je voda kar drla in pokazalo se je, kako škodi zasutost žlebov za odvodnjavanje. V slabih 10 minutah sva bila pri že znanih kažipotih in se poslej vračala po jutranji poti. Srečala sva mlajšega moškega brez dežnika ali vsaj kapuce, ki je šepal ob palici. Od daleč je bil videti kot kak begunec, a je govoril slovensko. Namenjen je bil na Vodiško planino, kjer da je »koča ali nekaj takega«. Prosil naju je za vodo in k sreči sva imela še eno polno plastenko. Promet kar ni pojenjal. Neki poltovornjak je tako pridivjal navzgor, da se je za las izognil trku z nasproti vozečim avtomobilom. Starejši par, ki je pripeljal za nama, nama je ponudil prevoz, a sva se zahvalila, saj nisva bila več daleč od avtomobila. Malo preden sva prišla do njega, sva zavila levo k počitniškim hišicam, kamor se je odcepil blatni kolovoz, ki sva ga opazila že zjutraj. Pri prvi hišici sva naletela na par, ki nama je razložil, da se ta kraj imenuje Zabajsovec (česa takega niti na spletu ni najti), da sta lastnika ene hiške Mehičanka in Teksačan, ena je prazna, ker je lastnik umrl, eno prodajajo. Pogosto sta tam in pozimi se sankata po cesti proti Taležu. Komaj sva se ločila od zgovornih in prijaznih sogovornikov, ki sta nama ponujala vse mogoče žganice.

Popolnoma trezna in ne preveč mokra sva 45 minut od Goške ravni sedla v avto, zadovoljna tudi zato, ker so novi gojzarji dobro prestali ognjeni (in vodeni!) krst.

Viševnik kot še nikoli

V nedeljo si je Jani zaželel prvo letošnjo snežno turo. Pokličem na Blegoš, ki je najlepši pozimi ‒ nič, niti na vrhu ni snega, so mi povedali. Vprašam na Lipanco ‒ kakih 30 cm, ampak koča je še vedno zaprta, obnavljajo jo, potem pa bo odprta le ob koncih tedna, oskrbnik Jože Tomc se je upokojil. Kar minilo naju je, scrkljani smo bili, saj je bila koča leta odprta v petek in svetek, v vseh letnih časih. Tedaj se je Jani domislil, da me bo peljal na Veliki Selišnik, kjer je bil pred leti sam. Vremenarji so sicer napovedali oblake in meglo, a zagotavljali, da bo suho. Kaj pa še! Tam nekje pri Kranju naju je neprijetno presenetil dež, na Bledu je že kar lilo. Nekaj časa sva upala, da bo više vsaj snežilo, pa sva že na razmočenem Rudnem polju ugotovila, da iz te vode ne bo snežink.

Prepričana, da bova hribolazila sama, saj to ni vreme za »normalne« planince, sva se nemalo začudila, ker pokljuška parkirišča niso bila prazna. Tam ni deževalo. Ko sva si pod smučiščem Viševnik obuvala gojzarje, so drug za drugim prihajali predvsem mladi pari in se vzpenjali ob žičnici. Ko sva midva komaj dobro začela, so se številni že vračali (pa še devet ni bilo!) in poročali o ledenem dežju, megli in vetru na vrhu. Kmalu je začelo rositi. Nekateri so si že kmalu nataknili dereze. Smučišče je bilo pokrito le z bornimi ostanki snega, zato so morali tudi smučarji na koncu spusta pešačiti.

Poti ne bom opisovala, ker sem jo že večkrat. Pri kažipotih na 1720 m nazaj Rudno polje 1h, desno Blejska koča na Lipanci 2h in Srenjski preval 1h, levo Viševnik 1h sva si tudi midva nadela dereze. Zdaj je bilo že kakih 40 cm snega. Proti Srenjskemu prevalu ni bilo gazi, zato sva se na hitro odločila za Viševnik. Srečevala sva vedno več smučarjev in celo deskarje, ki so previdno drseli proti Pokljuki. Čedalje močneje je deževalo. Vremenarji so nas naplahtali, ampak v hribe hodimo na svojo odgovornost, sva se strinjali z gospo, ki je sestopala in se prešerno nasmejala. Neki možakar je pripomnil, da se itak ne bi zmigali s kavčev, če ne bi bilo napovedano suho vreme. S palico sva namerila že čez meter snega. Prehitevali so naju novi in novi smučarji. Vzpenjali smo se vsak po svoji špuri: hodci po gazeh, smučarji po smučinah. Kljub ledenemu dežju in megli sem opazila prenekateri lep prizor. Zima je v gorah večinoma lepa.

Zapihal je močan veter. V uri in 50 minutah sva premočena prigrizla na vrh. Še nikoli nama vzpon na Viševnik ni vzel toliko časa (razen z vnukinjama). Seveda se nanj tudi še nikoli nisva povzpela v dežju. Tam se je gnetlo planincev in smučarjev in prihajali so še novi. Kljub obupnemu vremenu so bili vsi dobro razpoloženi, nasmejani, zgovorni. Le žig je kukal iz snega, skrinjice ni bilo videti. Da ni bilo razgleda, menda ni treba omenjati, zato (in ker naju je zeblo) sva se takoj obrnila, česar nisva storila še nikoli. Med spuščanjem sva srečevala nove in nove planince, ki nedelje niso hoteli prečemeti doma, čeprav je bila vse prej kot primerna za v hribe. Neki mladenič je imel na nahrbtnik pritrjena dva dežnika, a sta se z dekletom veselo vzpenjala, ne da bi ju bila odprla. Nazadnje sva srečala še skupinico, iz katere je štrlelo dekle z odprtim dežnikom ‒ res nenavaden prizor v »pravih« gorah.

V debeli poldrugi uri sva bila spet pri avtu. Pod nadstreškom bližnje brunarice se nas je zbralo nekaj premočenih, da smo vsaj pomalicali na suhem, potem pa smo se dobre volje razkropili po avtomobilih in se vrnili domov. Takega Viševnika pa še ne!

Talež, Tolsti vrh in jeloviški rovti

Za zadnjo avgustovsko nedeljo so bile za ves dan in vsepovsod napovedane plohe in nevihte, pa se je Jani spomnil na Talež (kažipot sva videla, ko sva šla na Babji zob), kamor je mogoče tudi z dežnikom.

Na Bledu sva prvo krožišče (iz smeri Ljubljane) zapustila pri tretjem izvozu (levo). Peljala sva se skozi Koritno in Bodešče, kjer sva na razcepu zavila levo (kažipot Apartmaji Judita). Cesta se je zelo zožila in vijugala med hišami, ponekod med škarpo in ograjo ‒ gorje, če bi koga srečala (domačini tega ne jemljejo tako tragično, so pač vajeni). Za naseljem sva se pod skalno steno (plezališčem) pripeljala do Bodeškega mostu čez Savo Bohinjko in parkirala ob cesti. Tam je cvetelo obilo žlezavih nedotik, ki so škodljive tujerodne rastline. Tako imenovane invazivke lahko prijavimo na https://www.invazivke.si/; tokrat sem to naredila prvič in »najinega« rastišča še niso poznali. Pod steno je stala klopca, gotovo namenjena plezalcem (lepo bi bilo, če bi ostanke stare odstranili). Ob vznožju stene so se bohotile koprive, zato ni čudno, da se neka smer imenuje Kopriva. Vedno se mi zdi zabavno brati imena plezalnih smeri; tam mi je bila najbolj všeč Ne tč ne mš. Na pot sva se podala, kakor naju je usmerila zelena tablica na lesenem stebričku: desno (čez most) Talež 45 min (enako Ribno 30 min – 2,5 km, nazaj Bled center 4,7 km – 1 h in Bodešče 0,8 km – 10 min, levo Šobec 20 min; časi so za pohodnike, razdalje za kolesarje). 

Prečkala sva Savo. Na drugem bregu sva se po stopnicah spustila k vodi. Od tam sva tik pod vozno površino mostu opazila tablico, ki označuje najvišjo izmerjeno vodno gladino, doseženo ob poplavi 18. septembra 2007. Toliko vode si je kar težko predstavljati. Onkraj reke sva zavila desno na gozdno cesto in takoj levo z nje navzgor na kolovoz, kamor sta kazala kažipota za Talež in Babji zob. Ob odcepu je stal stebriček s smernimi tablicami levo po cesti Radovljica 3,5 km – 45 min in Talež 12 km, desno po njej Ribno 30 min – 2,5 km in levo z nje po kolovozu Talež 45 min. Kamniti kolovoz se je čedalje bolj vzpenjal. Bujno zelenje grmov, preslic in drugega podrastja so poživljali plodovi navadnega češmina in navadne krhlike. Markacij ni bilo. Na razcepu čez slabih 10 minut je lesen kažipot na drevesu Lovska koča Talež kazal desno, drugi, zelen z napisom Talež, ki je ležal na tleh, pa levo. Izkazalo se je, da levo od najine poti teče še ena, na katero pripeljeta oba kraka, tako da skupaj tvorijo trikotnik.

Na naslednjem razcepu ni bilo nobene oznake, le po vijakih na nekem drevesu sva domnevala, da je bil tam nekoč kažipot. Po položaju ostankov sva sklepala, da je pravi levi krak. Ob njem je nekdo parkiral, nekoliko naprej še eden in kar nekaj avtomobilov naju je prehitelo, česar na takem kraju nikakor nisva pričakovala. Izkazalo se je, da se po obeh krakih pride na isto mesto. Ob tistem, po katerem nisva šla (desnem), je stal stebriček s smernimi tablicami nazaj Bodešče 30 min, naprej Ribno 30 min, levo (navzgor) Talež 30 min in Tolsti vrh 1 h. Kažipot, od katerega so ostali le vijaki, so najbrž odstranili, ker je mišljeno, da se gre po kolovozu do tega stebrička in se šele tu zavije levo.

Po 10 minutah se je levo nad potjo pokazala visoka skala. Nanjo je bila pritrjena marmorna spominska plošča (leta 1959 jo je zasnoval arhitekt Janez Ravnik) z rdečo zvezdo in napisom Na tem mestu sta napadeni iz zasede 13. junija 1944 omahnili partizanki Angela Koselj iz Bodešč Marija Marin iz Suhodol (kraja s tem imenom v Sloveniji ni, so le dvoje Suhadole, v občinah Litija in Komenda). Pred ploščo je stala dogorela sveča. Tja je vodila komaj opazna stopničasta stezica, ki je razločnejša pritekla z desne, iz doline. Kraj se imenuje Kersnikovec.

Kmalu za skalo je z leve pricurljal potoček in nato se je pot začela strmeje vzpenjati. Na neoznačenem razcepu sva se odločila za levi krak, navzgor. Mimo nekaj odcepov in stebrička s smernimi tablicami sva v četrt ure prispela k partizanskemu spomeniku v obliki, kakršno imajo navadno verska znamenja, z napisom 1943. Partizani, Med nami je nekdo umrl. Lepo mirno in tiho oči je zaprl, a nismo jokali naglas. Le pest je stisnil vsak – nas ne podreš, sovrag! Nasproti mu je stalo znamenje z letnico 1908 pod razpelom in 2002 na podnožju. Pri obeh znamenjih je Društvo prijateljev Taleža postavilo klopci. Zdaj sva bila že na planini s tem imenom. Nekateri tako imenujejo širše območje – razmeroma raven svet, kjer je bilo nekoč menda več kot 30 rovtov, ki so jih kmetje skrbno kosili. Ta rodovitna »ravnina« s številnimi izviri se žal že marsikje zarašča.

Malo naprej sva na drevesu zagledala smerno tablico za Lovsko kočo Talež in nato še smerni stebriček z že znanimi tablicami (najina je kazala desno Talež 5 min in Tolsti vrh 35 min). S kolovoza sva zavila desno na koreninasto stezo, ki naju je po nekaj metrih odložila na gozdno cesto. Desno po njej sva mimo hiške s pritiklinami in brunarice Ribno 230 ali Talež 11 v 5 minutah prispela k lični lovski koči (752 m). Nad hišno številko Talež 12 je pisalo Jela bar. Okrog koče je parkiralo že precej avtomobilov. Čeprav ura še ni bila niti deset, so številni gostje, v glavnem starejši, že jedli. Tam imajo Prijatelji Taleža svojo vpisno skrinjico. Talež je priljubljen tudi pri (gorskih) tekačih. Športno društvo Ribno je leta 1996 prvič priredilo tek na Talež, ki je od leta 2012 tradicionalen; imenuje se Taležlauf. Na blizu 10 km dolgi progi teče čedalje več odraslih, otrokom pa je namenjena krajša (3 km). Ob ograjeni terasi z dolgo vrsto miz in klopi je stal zajčnik z radovednim prebivalcem, po prostorni ogradi se je sprehajala nič manj radovedna koza. Panoramska fotografija (nadmorska višina na njej je le 715 m) je imela kaj pokazati, saj je razgled od koče na Bled z okolico in s Karavankami v ozadju (za te sva bila žal prikrajšana) res imeniten.

Ko sva odšla dalje po gozdni cesti, naju je pozdravil pisan škrat in na razcepu kmalu za počitniško hišico na desni sva naletela na ostanek nenavadne markacije ‒ rdeč gojzar na rdeče obrobljenem belem krogu. Ta naju je usmeril na desni, zgornji krak, z gozdne ceste na kolovoz. Vzpenjala sva se po razritem blatnem grebenu in levo pod njegovo najvišjo točko opazila krmilnico. Z grebenom vred sva zavila levo ob kotanji in prišla do še ene krmilnice s skladiščem za krmo. Od tam se je spustila desno strma steza proti Selu (lesen kažipot), naju pa je smerni stebriček poslal levo navzgor (Tolsti vrh 25 min), kjer naju je spet čakal gojzar. Levo pod stezo je tekel še en kolovoz, ki sva se mu kmalu priključila. Speljan je bil naravnost navzgor in zato zelo strm, tako da nama je po blatu pošteno drčalo. Ko se je od kolovoza levo odcepilo nekaj širšega, ni bilo nobene markacije, le naravnost navzgor je kazala modra puščica. Sledila sva ji. Pri odcepu levo pa je bila modro pobarvana korenina, obrnjena navzgor, zato sva vztrajala v dotedanji smeri. Pri naslednjem smernem stebričku sva zavila desno in po daljšem času spet dočakala gojzar. Tam naju je prehitel mlad par. Med vzpenjanjem se je pot le tu in tam toliko položila, da sva zajela sapo.

Tolsti vrh (883 m) sva dosegla 25 minut nad kočo na Taležu. Ker je pokrit z gozdom, ni razgleden. Označen je z geodetskim kamnom, »pošvedranim« gojzarjem in zadnjim smernim stebričkom, ki kaže samo še nazaj (Talež 25 min). Midva pa sva se spustila na drugo stran, kjer so bile edine oznake oranžne puščice, vse usmerjene navzgor. Ko sva po dobrih 5 minutah na levi skozi drevje zagledala travnik, naju je presenetila slaba Knafelčeva markacija za nazaj. Nadaljevala sva v dotedanji smeri, zdaj po kolovozu, ki se je že po nekaj deset metrih pri klopci in marmornati spominski plošči, pritrjeni na skalo, iztekel na gozdno cesto. Pod rdečo peterokrako je pisalo: Napaden iz zasede je na tem mestu 16. februarja 1944 padel partizan Miha Torkar iz Koritnega. Mihael Torkar je bil vosovec in borec Gorenjskega odreda. Spomenik, delo Janeza Ravnika, je postavila ZB NOV Ribno leta 1959. 

V križišču pod spomenikom se je najina pot križala z gozdno cesto, ki je pritekla z desne od spodaj (v tisto smer kažipota Kupljenik in Selo) in se prekucnila levo. Tedaj še nisva vedela, da bi bila morala cesto prečkati, pa bi bila prišla na planino Vršano, saj sva se ravnala po spletnem zemljevidu Pešpoti, na katerem je ta planina napisana na napačnem kraju. Tako sva se spustila levo po cesti, pod katero je v globoki ozki dolini šumela voda. Sestopila sva do konca te grape, kjer je cesta zavila ostro levo in se nadaljevala po drugi strani grape. Na ovinku je čez cesto tekel potok. Prestopila sva ga in čez kakih 15 m zavila ostro desno navzgor. Na koncu daljšega strmega vzpona slabe četrt ure od križišča sva razočarana ugotovila, da pot ne zavije v pričakovano smer, ampak se še dalje vzpenja. Skoraj sva se že obrnila, ko sva zagledala streho. Kmalu sva stala pred čedno brunarico (Talež 23b) z »gospodarskim poslopjem«. Sredi ničesar so naju presenetili avtomobili, plug, tuš, strelišče, vrt, rastlinjak. Nad vhodom v hišo je pisalo Govčev rovt. Možak, ki je prišel iz hiše pogledat, kdo hodi okrog nje, nama je razložil, da sva prišla predaleč, in nama opisal, kako prideva na Vršano. Kljub njegovim napotkom po več poskusih poti do planine nisva našla.

Spustila sva se nazaj do ovinka, kjer se je cesta nadaljevala po drugi strani grape. Sledila sva ji in na dnu spusta še enkrat prečkala vodo. Tam je parkiral bager in vsenaokrog so ležala podrta debla, mnoga napol v strugi. Pot ni bila označena. Potoček je zdaj tekel desno ob njej. Položno sva se spuščala mimo brunarice, pokrite s salonitkami, in praznega gozdarskega delovišča, po katerem so ležale le veje. Ko sva še enkrat prestopila potoček, ob katerem so cvetele orjaške zlate rozge, se je pred nama približno 20 minut od Govčevega rovta odprl domnevno Oblakov rovt. Na skrbno pokošeni trati je stala čedna hiška (Talež 23, Ribno 245) z dodatnimi objekti, cvetjem, številnimi okraski in »postajno« uro z napisom Grand Central Terminal New York.


Šla sva naprej po razriti gozdni cesti, ob kateri so bili nagrmadeni hlodi. Drvarji so bili precej zaposleni, parkirišče ob delovišču pa polno (en avto celo z beograjsko registracijo). Na leseni tablici so bili našteti kraji v smeri, iz katere sva prišla: Kupljenik, Selo pri Bledu, Babji zob, Govčov rovt. Pri kažipotih naju je zanimiva »reklama« za Maretov ranč (otroška risbica z besedilom Na Maretovemu ran=ču / Prišli smo na Maretov ranč si poiskali mesto za sedenje. Naročili smo za jesti. Potem smo pojedli. Slekle smo si gojzre in štumfe. In smo se začele igrati Bilo je naj lepše v teh hribah Zelo mi je bilo všeč. Lana Prezelj.) zvabila desno čez travnik proti gozdu, kjer je bil med dve drevesi privezan »transparent« Maretov ranč. Nato sva sledila sila natančnemu kažipotu Maretov ranč s puščico navzgor 5 m in levo 172,5 m. Čez mostiček, po stopnicah in med skalami, oblečenimi v živo zelen mah, sva po dobrih 5 minutah stopila iz gozda. Pred brunarico (Talež 28) sredi zelene trate in rož se je kadilo z ognjišča, po robu gozda okrog trate pa so se vrstili hiške in nadstreški s kozami, kokošmi in gosmi (menda tudi zajci in racami – teh nisva videla), ptičje hišice in še marsikaj. Tam poleg Kranjčanov Mareta in Andreje Kerč kraljuje lepa in prijazna psička Tika. Ker nisva utegnila čakati na kosilo, sva dobila prav posebno vizitko – za kdaj drugič: polžjo hišico, v njej pa listek s telefonskima številkama gostiteljev (polži so njuna kulinarična specialiteta, tudi gojita jih).

Vrnila sva se na gozdno cesto in zavila desno. Mimo gospodarskega poslopja na naslednjem travniku, več počitniških hišic, jase s šupo in prežo, med močvirnatimi travniki, mimo majhnega rovta s hiško in gospodarskim poslopjem (vse to od Oblakovega rovta naprej po zemljevidu že spada na planino Talež) sva po četrt ure prikorakala na križišče s kažipoti: levo Fik fak cottage (!), naslednja levo Lovska koča Talež 300 m, nazaj 800 m Maretov ranč. Nadaljevala sva naravnost naprej; potem ko nama je spodletela Vršana, sva se namenila poiskati Čmarjevo planino.

Takoj za križiščem sva zavila desno na drugo gozdno cesto. Vodila naju je mimo ograjene parcele z veliko brunarico do konca travnika, kjer se je pred gozdom desno odcepil travnat kolovoz proti hiši ob robu gozda, levo mimo propadajočega gospodarskega poslopja pa je zavila blatna cesta proti Goški ravni. Po nekaj korakih se je z nje odcepila desno navzgor v gozd strma steza, polna skal. Menila sva, da je to smer proti Čmarjevi planini. Na skalni steni čez nekaj minut, ki se je krušila na pot, naju je presenetil sicer klavrn, a vendar – knafelček. Dotlej sploh ni bilo markacij; v takih primerih si ne znava pojasniti, od kod se pojavijo. Razcep takoj zatem je bil (seveda) neoznačen. Ubrala sva desni krak, ki je bil videti boljši, vendar je kmalu zavil levo in se staknil z drugim. Kakih 20 minut od križišča sva dosegla prečno skalnato stezo in ob njej spominsko znamenje: Franc Šolar z Bleda *1896 †1943 Žrtev medvojnih VOS-ovskih pobojev svoje življenje si moral darovati za vero, dom, poštenje. V spomin in opomin postavili leta 2005 vsi njegovi. Šantovčev fant je bil komaj 18-leten mobiliziran že leta 1914, zaradi znanja več tujih jezikov srečno preživel prvo svetovno vojno, se pod Rudolfom Maistrom in Franjem Malgajem boril za Koroško ter se demobiliziral šele po osmih letih. Po vojni je delal pri Hidrocentrali v Bohinju ter prijateljeval s slikarjem Valentinom Hodnikom in narodnim herojem Tomažem Godcem. Bil je gornik in turni smučar, prizadeven planinski delavec in član bohinjske podružnice Turistovskega kluba Skala. Končal je kot žrtev boljševistične revolucije, piše na domoznanski spletni strani Kamra.

Najina pot je sicer prečkala prečno stezo, a sva zavila desno na slednjo, misleč, da tako prideva na Čmarjevo planino. Oznak tudi na tej stezi ni bilo. Zelo visoko se je vzpenjala, se zožila in nekaj časa tekla po jarku. Na razcepu sva se odločila za levi, bolj skalnat krak. Pa spet po jarku do naslednjega razcepa; tokrat sva izbrala desni krak. Po slabih 10 minutah se je Jani po naključju ozrl in zagledal ozko deščico, ki sicer ni imela konice ali puščice, ki bi kazala v določno smer, a je bila obrnjena desno navzdol, kjer sva med drevjem zagledala nekaj zelenega, kar bi bilo lahko planina. Rdeče oznake na deščici niso bile (več) razumljive, z nekaj domišljije pa bi lahko rekla, da so (bile) narisane tri rožice, ki sem jih opazila na kažipotih za Maretov ranč. Spustila sva se tja in našla le majhen travnik. Tudi če je bilo tam kdaj kaj večjega, je že zaraščeno. Niže onkraj grape na levi sva našla le plastenko, ki je sicer pričala o vsaj enem (zanikrnem) predhodniku, in slišala glasove (vpitje na daljavo žal ni obrodilo sadov), česa koristnejšega pa ne, zato sva se dokončno sklenila vrniti.

Med vračanjem sva pri veliki brunarici izvedela, da bi bila morala še nekaj časa vztrajati v zastavljeni smeri in bi bila prišla do Žnidarjeve bajte. Pa drugič. Na križišču sva zavila desno proti koči na Taležu. Na razcepu takoj zatem sva nadaljevala po glavni cesti (levo) proti kažipotu Ribno Bled. Pri njem sva zavila desno v gozd, se po jarku spustila do že znanega smernega stebrička ter pri partizanskem spomeniku in razpelu četrt ure od križišča zašpilila klobaso. Čez 35 minut sva bila že pri avtu.

Napovedali so poletne temperature in aprilsko vreme. Vroče pravzaprav ni bilo, a precej soparno in tudi zaradi strmih vzponov sva se precej potila. Pa vsaj deževalo ni, zato se nisva nič pritoževala, čeprav sva brez potrebe nosila dežnika, v strminah pa pogrešala palice. Če štejem za cilj Tolsti vrh, sva ga dosegla hitro (v uri in 5 minutah), »vračala« pa sva se več kot dvakrat dlje (2 uri in 25 minut), če seveda ne upoštevam iskanja Vršane in Čmarjeve planine, ki ni obrodilo sadu. Na Jelovico bo torej še treba.