Vijolična Velika planina

Zaradi krajših počitnic spet zamujam: že 15. aprila sva šla na Veliko planino*, ki je bila takrat vsa vijolična od spomladanskih žafranov. Od Kranjskega Raka na Volovljeku sva se po slabi gozdni cesti peljala čez Rakove ravni, na naslednjem razcepu zavila z glavne ceste levo proti Veliki, Mali in Gojški planini ter se mimo Marjaninih njiv (tokrat bolj zlatih od trobentic kot od sončnih žarkov) priguncala do parkirišča Za Ušivcem, kjer sta naju pričakala sneg in poledica.

 

Skozi gozd sva sledila kažipotom za Veliko, Malo in Gojško planino. Na plano sva stopila pod vrhom Ušivca. Telohi in trobentice so naju sprejeli z odprtimi cvetovi, prav tako posamični šopki kronic in grmički navadnega volčina, spomladanski žafrani, ki so naju privabili gor, pa so bili še tesno zaprti. Kljub temu je zaradi njihove številčnosti vijolična barva marsikje prevladovala. Jutro je bilo mrzlo, posebno zaradi ostrega vetra; usipale so se drobne snežne kroglice, suhe kot zrnca stiropora. Cesta naju je vodila mimo velike lokve; ne vem, ali vodnik z Veliko lužo misli to, a Bojan Pollak jo pozna le kot Pusto lokev.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po dobre četrt ure sva dosegla Stolniški Stan; na nebu se je pokazalo nekaj jasnine, žafrani pa so še kar spali. Pod (Velikim) Bukovcem (1552 m), »tromejo« med Veliko, Malo in Gojško planino, sva se dala zapeljati že lepo sinjemu nebu in sva zlezla gor, čeprav je strupeno brilo in sva tam že bila. Mimo viharnika in njegovega pokojnega brata sva med redkimi smrekami in še nekaj macesni »spomeniki« počasi prigrizla do razgleda na okoliške planine in bližnje vrhove, pogled na bolj oddaljene pa so kvarili oblaki. Kvarili pravzaprav ni pravi izraz, saj so imenitno prispevali k dramatičnosti prizorov.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z Bukovca sva se spustila na Gojško planino, kjer sva našla dostojne »tekmice« žafranov: velike modre zaplate morskih čebulic. Sprehodila sva se mimo razpela in parkirišča (!?) do spodnjega kala, nato pa se kmalu začela vzpenjati na Malo planino in opazila prvo markacijo. Po zraku so spet frčale »stiroporaste« kroglice in jadrale kavke, ki jim je bil veter očitno ljubši kot nama. Od kažipotov pod tablico Mali Stan sva se najprej povzpela k Črnuškemu domu (Domu na Mali planini). Med potjo so naju razveseljevali wulfenovi jegliči, pri domu pa naju je presenetilo kar nekaj snežnih »plazov«, ki so se prožili s strehe. Od Domžalskega doma, kjer sva si privoščila vroč čaj, je bil kljub ne najprijaznejšemu vremenu lep pogled na zasnežene gore.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nadaljevala sva čez Poljane (Poljanski rob, 1570 m) proti Gradišču (tudi Njivice, 1668 m**). Tu so žafrani celo Janija spravili na kolena, čeprav se še vedno niso čisto »prebudili«. Rdeči kažipoti in tablice brez napisov na visokih drogovih (tako imenovane zimske markacije) približno povedo, koliko snega je lahko tukaj. Kljub popolni prevladi vijoličnih žafranov ni manjkalo belih pa tudi drugih rož, na primer vednozelenih gladnic. Pri Vovkovi jami sva spet prišla do stanov. Z višino so se odpirali pogledi v dolino na Stahovico s Calcitovim kamnolomom, Kamnik in še dlje, na drugi strani pa se je pokazala zanimiva podoba velikoplaninske kapelice z Rogatcem in Lepenatko v ozadju. Med zaplatami resja in wulfenovih jegličev sva prilezla na ravnico pod Gradiščem. Zdelo se je, kakor da zgoraj sedita dve kavki, le prav črni nista bili. Kmalu sva ju srečala – planinca, ki sta se že naužila razgledov in sta nama »odstopila« vrh. Razgledi so bili kljub oblakom lepi – Velika planina kot na dlani, Rogatec in Lepenatka čudovita, celo Ojstrica se nama je odkrila – in vse bi bilo, kot je treba, če le ne bi od postaje žičnice prihajal zoprn hrup.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z vrha sva se s sprehajalnim korakom odpravila še h kapelici Marije Snežne, kjer je bilo kljub mrazu več sprehajalcev. Od tam sva se kar naravnost, po bližnjicah, spustila na Dovjo raven s stanovi in razpelom. Nad njo se dviga hrib, za katerega sva zmotno mislila, da je Dovja griča; Bojan Pollak pravi, da je nad Trpoščevo bajto na moji sliki Mala griča. Od tu sva se po že znani poti vrnila na parkirišče Za Ušivcem.

 

Dobre štiri ure. Vijoličaste. Priporočam pa tudi ljubiteljem drugih barv in svežega zraka.

* To pot je beseda predvsem o rožah, ne morem pa kar tako mimo (zapletenega) zemljepisa Velike planine. Velika planina je v širšem pomenu obsežna planota, v ožjem pa le ena (največja) izmed tamkajšnjih pašnih planin. Tokrat sva se potepala po Gojški, Mali in Veliki planini ter Dovji ravni. Vodnik Kamniško-Savinjske Alpe našteva še Dol, Konjščico, Marjanine njive, Kisovec in Pirčevo planino, za Stolniški stan pa pravi, da je drugo ime za Dovjo raven. A Bojan Pollak me je poučil, da je Stolniški (Stovniški) Stan ime naselja, Zadnja Gojška planina ali Dovja raven le del Gojške planine, naselje Dovja Raven pa sega z Gojške planine tudi na Veliko planino. V branje mi je priporočil knjigo Vilka Rifla Velika planina v odsevu časa, o krajevnih imenih na Veliki planini pa piše tudi v letošnjem (22.) Kamniškem zborniku (priporočam naprej, čeprav sama še nisem prebrala). Hvala mu za vsa pojasnila.

** Doslej sem po zemljevidih in vodnikih poznala podatek, da najvišji vrh planote meri 1666 m, zdaj pa v brošurici Velika planina, po pastirskih poteh berem, da je visok 1668 m (enako na novem zemljevidu Grintovci). Tale izlet naj bi bil sprememba v vrsti »sprehodov« po Zasavju, a čisto ognila se mu nisva: brošurico o Veliki planini so zasnovali in izdali v ‒ Litiji!