23 junij, 2017

»Bolj stara, bolj nora« ali »Nikoli ni prepozno«?


Gradiška tura

 
Pred dobrimi enajstimi leti sva se povzpela na vrh Gradiške ture po planinski poti, označeni kot zahtevni (zdaj na stebričku piše lahka zavarovana pot). Posebno Jani si je vsa ta leta želel gor tudi po zelo zahtevni plezalni, vendar za kaj takega nisva imela ne znanja ne opreme (jaz tudi poguma ne). Predlani sva se vendarle prijavila za ta podvig pri Matici, a me je vodnica poučila, da naju ne sme vzeti s seboj, saj nisva opravila tečaja. Ker je Jani tiščal svojo in ni bilo pričakovati, da bo društvo popustilo, je pametnejši (!) odnehal in prijavila sva se na tečaj samovarovanja na feratah.

Pri društvu so nama posodili samovarovalna kompleta in plezalna pasova in 14. aprila sva se (vsaj jaz z neznansko tremo) z vodnikom Markom Juričem in še eno tečajnico, Marjano, odpravila v Gradišče pri Vipavi. Marko mi je z umirjenostjo, pojasnili in spodbudno besedo kmalu pregnal strah. Najprej sva se z Janijem naučila nadeti pas in komplet (Marjana je to že znala, ker se ukvarja s športnim plezanjem), poslušali smo »lekcijo« o pripenjanju in prepenjanju, se naučili napraviti kavbojski in bičev vozel, nama je vodnik posodil popkovini (pomožni vrvici), ki ju med izposojeno opremo ni bilo, od daleč nam je pokazal, kje bomo plezali, in že smo bili nared za praktični pouk.

Mimo table o vipavskem plezališču, usmerjevalnega stebrička ter spomenika Fricu Furlanu, po katerem se imenuje plezalna pot, in duhovniku Otmarju Črnilogarju, nekdanjemu predsedniku PD Vipava in pobudniku plezalne poti, smo prišli do razpotja. Desno se je nadaljevala planinska pot proti vrhu, ki sva jo nekoč že prehodila, levo pa se je odcepila naša.




Kmalu se je začelo plezanje. Vzpenjali smo se po grapi med Stebrom in Trikotom, jo prestopili in se po zračnem razu Trikota povzpeli do konca plezalne poti. Presenetilo me je, da ni bilo tako težko, kot sem se bala, seveda pa sem morala biti ves čas zbrana. Sicer sem opazila vsako lepo rožico, a tokrat ni bilo časa zanje. Fotografskega aparata namenoma nisem vzela s seboj, Jani pa je s svojim tudi komaj kaj poslikal. Zato sva bila pozneje zelo vesela, ko nama je precej fotografij poslal Marko (slike plezanja, cilja in rož so njegove, hvala). Tudi rože – mogoče se je pa majčkeno nalezel mojega zadrževanega navdušenja. Ves čas plezanja nam je dajal nasvete in nas opozarjal na napake. Ko smo se ustavili na »balkončku«, smo bili deležni živahne razlage. Tam smo se učili tudi počivati, kar je nama šlo bolj slabo od rok, ker se nisva upala sproščeno prepustiti popkovini. Občutek, da visim nad prepadom le na eni vrvici, ni bil nič kaj prijeten.


Brez fotoaparata in diktafona ne morem natančno rekonstruirati poti, zato tudi ne vem, kako dolgo je trajal vzpon. Niti na uro nisem pogledala, tako sem bila osredotočena na plezanje, varovala, vponke. Najbrž smo plezali kako uro (spodaj na stebričku piše 45 min). Brez dvoma je bil tudi Marko vesel, ko je na koncu ferate videl tri nasmejane obraze. Marjana sploh ni imela težav, a po njegovih besedah sva se tudi midva dobro odrezala.

Nama je bilo malo žal, da nismo šli na vrh, a tisto pač ni plezanje. Vrnili smo se po drugi, manj zahtevni poti, kjer se ni bilo treba ves čas varovati. Ustavili smo se na razglednem Oltarju in se nato pod njim spustili proti izhodišču. Dol grede smo bili kake četrt ure hitrejši.

Vodnik je ostal v Gradišču, ker je popoldne pričakoval še dva »učenca«, mi trije pa smo se med vožnjo domov že pogovarjali o naslednjih podvigih. No, bolj Marjana in Jani. Malo me je že začelo skrbeti, da bom morala na stara leta kar naprej plezati, pa k sreči ni tako hudo.


Grančišče


Ker sva smela obdržati izposojeno opremo do konca tedna, jo je bilo seveda treba izkoristiti, in tako sva se čez tri dni odpravila še v Mojstrano, saj nama je Marko zatrdil, da sva – kakor sva se izkazala v Gradiški turi – sposobna preplezati vsaj lažjo izmed dveh smeri v Grančišču, modro Aljaževo, ki je enake težavnostne stopnje kot Gradiška, namreč B. Tiste dni smo si živahno dopisovali in tako se je najini nameri pridružila tudi Marjana. Dobili smo se pri Slovenskem planinskem muzeju, ki stoji prav pod Grančiščem. Pred njim je tudi obvestilna tabla za feratarje*.
Nato smo se odpravili do hiše Pod Grančiščem 14, kjer nas je čakal kažipot Ferata Mojstrana 3 min. Pri naslednjem smo se povzpeli s ceste v gozd in čez minutko smo ob vznožju 180-metrske stene že prijeli za jeklenico. Že na začetku smo spoznali, kako razločno sta označeni modra in rdeča smer (Pot mojstranških veveric), ki se na strmem pobočju Grančišča trikrat stakneta.

 








Kmalu nam je bilo jasno, da je Gradiška tura s svojo trdno skalo prijaznejša za plezalce, sploh začetnike. Tu je bilo veliko prsti in kamenčkov, na katerih korak ni bil tako zanesljiv. Tudi korenine in odžagana debelca se bodo v zemlji sčasoma razmajali pod stopinjami plezalcev. Zaradi vsega tega se je nama z Janijem Grančišče zdelo težavnejše. Marjana je plezala prva in naju je kmalu pustila zadaj (fotografije najinega plezanja so njene, hvala). Že precej visoko je stala ženska, ki je čakala, da pridemo mimo, ker se je hotela spustiti v dolino, čeprav na tabli ob vznožju izrecno piše, naj Aljaževe poti nikoli ne uporabljamo za sestop.



Mimo vpisne skrinjice tik pod vrhom smo se po kakih 50 minutah prismejali na vršno uravnavo z razgledno klopco. Bila sem zadovoljna, a tudi prepričana, da bi bilo zame kaj težjega pretežko, Marjana in Jani pa sta se odločila preizkusiti še v rdeči smeri (stopnja težavnosti C, deloma D). Medtem ko sem ju čakala, je bil na vrhu velik vrvež. Po neplezalnih poteh so gor prihajali stari in mladi, tudi majhni otroci. Slišati je bilo vse mogoče nauke: smeti nesemo nazaj v dolino, zato da tu ostane čisto; v hribih nikoli ne mečemo kamnov, ker je lahko spodaj planinec in mu kamen pade na glavo; ograja je tu zato, da lahko gremo samo do nje, naprej pa ne, ker je nevarno. »Rrresk!« je reklo, ko se jih je šest (seveda predvsem odraslih) naslonilo nanjo in se je nevarno zamajala. Ni mi bilo dolgčas.












Po dobri uri sta se moja soplezalca vrnila. Marjana je opravila z Vevericami, Jani pa je pri drugem stiku poti presedlal nazaj na Aljaža, ker je bilo zanj pretežko. Kljub temu je bil videti zadovoljen. Sestopili smo po manj strmi izmed dveh markiranih gozdnih stez in čeprav sta jo Jani in Marjana že prehodila, smo se tako zaklepetali, da smo zgrešili pravo pot.

Za konec sva si ogledala še planinski muzej. Bil je že skrajni čas, saj stoji že skoraj sedem let. 

* Te besede s pomenom »uporabnik ferate« ni v nobenem meni znanem splošnem slovenskem slovarju, niti v najnovejšem SSKJ (2014) ne. Celo Planinski terminološki slovar (Založba ZRC SAZU, 2002) pozna samo ferato. To kot alpinistični žargonizem najdemo tudi v najnovejšem SSKJ, Veliki slovar tujk (Cankarjeva založba, 2002) pa jo po moje čisto brez potrebe piše z dvema r: ferrata. Odkrila sem zanimivost, da je beseda feratar (tudi faratar, farator) nekdaj pomenila izdajalec, pisana z veliko začetnico pa Judež (Marko Snoj, Slovar jezika Janeza Svetokriškega, Založba ZRC SAZU, 2006). Ta pomen izvira iz nemščine (verraten = izdati, izdajati), kar seveda nima nič s tem, da se z varovali »pregoljufamo« čez steno, ampak smo alpinistični izraz dobili iz italijanščine: via ferrata = železna (okovana) pot.

21 junij, 2017

Skozi Hudi graben na Strelovec


Strélovec mi je vedno zbujal mešane občutke: od daleč mi je precej všeč, od blizu pa s koprivami in živalskimi iztrebki ni posebno privlačen. Enkrat se nama je zaradi preobilice snega že izmuznil, drugič naju je razveseljeval z lepimi razgledi. A kako se nagne tehtnica, ko nanjo naložim vse za in proti, je očitno: 8. aprila sva ga spet obiskala.

Odpeljala sva se proti Logarski dolini in kak kilometer za Solčavo pred mostom čez Savinjo zavila levo proti Spodnjemu Icmaniku. Ta domačija je v dolini potoka Suhlja, imenovani Hudi graben (na zemljevidih je to ime zapisano le ob zgornjem delu doline). Pri Icmaniku so nama povedali, da je kakih 500 m naprej po glavni cesti javno parkirišče, a so nama »posodili« prostor na svojem tedaj še praznem parkirišču za avtodome. Hvala!

Od Icmanikove hiše sva se napotila proti gospodarskemu poslopju z obledelo markacijo na vogalu. Asfalt se je končal in nadaljevala sva po gozdni cesti. Levo pod njo je tekel Suhelj. V vodniku piše, da se držimo ceste, na zemljevidu narisana markirana pot pa ne teče po njej. Res sva na desni nad betonskim objektom in precej pod vodnim zajetjem naletela na odcep in poskusila srečo. Pot je bila sicer zaraščena in zametana, a je takoj zavila desno – kot na zemljevidu. Markacij nisva opazila. Na vrhu precej strmega vzpona sva zlezla čez žično ograjo. Iz gozda sva stopila na razrit travnik, še enkrat prestopila žično ograjo in po približno četrt ure pri Zgornjem Icmaniku spet dosegla cesto. Pred nami je Macesnikova peč, levo Golarjeva in Strevčôva peč (na zemljevidu Macesnik in Strevčeva peč), zadaj pa Olševa, je povedal gospodar. Pa da je njihovo domače ime Icmank in da so svojo planino po dolgih letih denacionalizacijskega postopka končno dobili nazaj. Omenil je še, da se po okoliških gozdovih potika medved. Dobila sva napotek, da morava prvič desno, nato ves čas naravnost.
 








Breg ob domačiji je bil ves modrikast od vijolic. Čez travnik nad njo sva prispela v gozd, kjer naju je na skali pozdravila prva markacija po tisti spodaj na vogalu gospodarskega poslopja pri Spodnjem Icmaniku. Na razcepu za še enim vodnim zajetjem sva nadaljevala po desnem, zgornjem kolovozu med cvetočimi belimi repuhi, lapuhi, deveterolistnimi konopnicami, navadnimi volčini, vijolicami, polžarkami, telohi pa so že odcveteli. Nato se je desno odcepil še en kolovoz; šla sva kar naravnost, upajoč, da je skala na skali možic in da sva prav razumela sogovornikove napotke. V vodniku PZS piše, da so markacije redke – res je, ampak zakaj vsaj pri odcepih in razcepih raje ne poskrbijo za izboljšavo?

Četrt ure nad Zgornjim Icmanikom, kmalu za smerno tablico Strelovec 2h, se je kolovoz končal v grapi. Po njej sva preplezala nekaj metrov, potem pa odkrila, da brez potrebe; prezrla sva namreč slab kažipot Strelovec in možica, ki sta si naju zaman prizadevala še pravi čas usmeriti desno. Na vrhu nepotrebne plezarije sva zavila levo mimo slabe markacije. Ozka strma stezica se je vzpenjala med prepadom na levi in strmino na desni. Skale so bile obrasle z živo zelenim mahom. Čez stezico je ležalo veliko vej in najbolj nadležne sva odrivala na rob ali čezenj. Potem ko se je strmina nekoliko unesla, so se na desni pojavile velike skale na pobočju Icmanikove peči. Spodaj v grabnu sva zagledala vodo; tudi sneg je še ležal v njem. Po 40 minutah sva levo med drevjem opazila razpadajočo brunarico in pri njej splašila čredico gamsov.

Steza se je čedalje bolj izgubljala, vedno več je bilo podrtega drevja in razmetanih vej. Po daljšem času brez markacij sva opazila eno za nazaj in možica – dva kamna na hlodu. Potem ko sva preplezala veliko deblo, so se markacije in pot dokončno izgubile. V tistem brezpotju nama je bil edini orientir Suhelj spodaj v grapi. Na njenem zgornjem koncu naj bi bila cesta. Da sva obdržala pravo smer, nama je čez čas potrdil ostanek markacije in celo stezica se je spet pokazala. Tam so še vedno cveteli telohi. Pol ure nad brunarico sva res dosegla dobro gozdno cesto. Pred nama je bil opuščen peskokop (ali podor), na dnu katerega so bili zloženi hlodi, in levo od njega pa se je v breg povzpela blatna vlaka. Na skali ob njej sta bili markacija in puščica navzgor. Nad cesto ni bilo več Suhlja, torej mora izvirati nekje pod njo.


 








Vlaka naju je med podrtim drevjem in ostanki sečnje pripeljala na suh strm travnik, ozaljšan z jetrniki, navadnimi volčini, telohi in nekaj zaplatami snega. Po 10 minutah sva uzrla kočo; prispela sva na Icmanikovo planino (1520 m). Mimo koče (Solčava 105) je tekla gozdna cesta. Nad vrati je bila vrezana letnica 1989. Na deščici se je še razločil bledo rdeč napis Pozor hud bik!, kaj je pisalo na drugih dveh, pa se ni več videlo. Vsenaokrog so ležale smeti.


 







Povzpela sva se proti sedlu nad kočo. Tik pod njim je od Kneza pripeljala gozdna cesta. S pobočja, poraslega s suho travo, iz katere so kukale rumene pasje čebulice, je bil lep pogled na planino. Postala sva ob grozdu kažipotov na sedlu. Do Strelovca naj bi bilo še tričetrt ure hoda, a najprej sva se skozi smrekov gozd, v katerem so poleg drugih rož cveteli tudi najini prvi letošnji votli petelinčki, v nekaj minutah povzpela na razgledno točko Logarska peč (1536 m). Z nje sva prav lepo videla Logarsko dolino in gore nad Matkovim kotom. Iz skalnih razpok ob razgledišču so kukali avriklji.
 



Vrnila sva se na sedlo in nadaljevala proti Strelovcu. V gozdu je še ležal sneg. Na precejšnji poseki je odločno gospodaril mrzel veter. Po slabih 20 minutah, kmalu za znaki S in Š (»podpisi« lastnikov gozdov?), se je z leve spustila stezica. Nisva je imela za mar, saj je bila nekaj metrov naprej na skali zelo razločna markacija, ki naju je »potegnila« naravnost. Sneg je postal nevarno trd, zato sva si nadela dereze. Ko je pot spet pokukala izpod snežne odeje, ni bila označena in se je spuščala; posumila sva, da sva pravo zgrešila. Vrnila sva se nekoliko pod mesto, kjer sva si nadela dereze, našla spregledano markacijo in zavila desno v breg ne prej omenjeno stezico. Bila je zelo ozka, potem pa se je izgubila. Precej po naključju sva na neki skali odkrila ostanek markacije, ki je bil videti bolj podoben ptičjemu kakcu, tako da je šele pogled čisto od blizu odkril bledo sled rdeče barve. Dovolj, da sva vedela, da sva na pravi poti.











V 20 minutah sva dosegla greben. Vijugala sva nekoliko pod njim, spet stopila nanj, se povzpela desno po njem in čez pet minut stala na cilju. Od najinega prejšnjega obiska se ni dosti spremenilo: vrh je še vedno priljubljeno stranišče drobnice in skrinjica je še vedno v žalostnem stanju. K sreči pa je tudi razgled še vedno imeniten: Krofička in za njo Ojstrica; Križevnik, Poljske device, Veliki vrh; Planjava, Sedlo in Brana.



Vrnila sva se po isti poti. Šele zdaj sva tik pod vrhom opazila stezo, ki priteče na greben od Kneza. Spet sva se ustavila pri Zgornjem Icmaniku. Gospodar je povedal, da je bila podrta brunarica golcarska in da so tam imeli žičnico, ampak vsega tega že 50 let ni več. Od domačije sva se tokrat spustila kar po cesti. Vodno zajetje ob njej je bilo odprto, zato sva pokukala noter. Čakalo naju je presenečenje: po koritu so plavale ribe. Naslednje zajetje je bilo »navadno« – zaprto. Ob cesti so postavili mogočno škarpo, ki očem ne dene tako dobro kot navadni repuhi, je pa brez dvoma koristna. Ko sva se znašla tam, kjer sva zjutraj zavila na stezo, se je po pričakovanju izkazalo, da je bila jutranja pot nekoliko krajša. Po dveh urah in 20 minutah sva bila spet pri Spodnjem Icmaniku.










Ko sem prebirala svoje stare zapise, me je zmotil naslov Strelovec »padel«! Ne bi bila smela napisati tako, tudi narekovaji ne odpomorejo dovolj zgrešenosti uporabljenega izraza. Gore in hribi v mojih očeh nikoli ne padejo, pač pa jaz padam nanje – na njihovo lepoto, mogočnost in druge čare.

09 junij, 2017

Iz Vač na (Zasavsko) Sveto goro


Na dan šaljivcev sva odpeljala vnukinji na čisto (za)resen pohod na (Zasavsko) Sveto goro. Začeli smo na Vačah kakor midva na 4. etapi Badjurove krožne poti. Parkirali smo na vaškem trgu in se odpravili proti Kleniku, tako kot sama pred tremi leti.
Ustavljali smo se pri skulpturah Aleje ustvarjalnosti na prazgodovinskih tleh, na Slemšek k Sv. Križu pa tokrat nismo šli. Pri hiši, kjer je živel najditelj vaške situle Janez Grilc, sva dekletoma povedala nekaj o tej najdbi, a ju je bolj zanimala bližnja ograda s ponijem. Ko pa smo po dobrih 20 minutah prišli do povečanega posnetka znamenite vedrice, sta si podobe na njej kar natančno ogledali. Tudi pri nekaterih drugih postajah Arheološke poti Vače smo se ustavili, saj je bilo treba tu in tam kaj razložiti, na primer kakšne zaponke so izkopali arheologi, kaj je grobišče in kako se razlikuje od pokopališča. Spodaj v vasi so cvetela sadna drevesa, više v gozdu pa cele zaplate resja in obilo jetrnikov. Gozdna senca nam je kmalu prišla zelo prav, saj je postalo vroče.


Hoja po cesti ni bila posebno zanimiva, zato smo klepetali o vsem mogočem. Že nekaj časa sta obsedeni s sladkarijami. Ko smo se pogovarjali o škodljivosti pretiranega sladkanja, je prišlo na dan (še eno) najino čudaštvo: da pojeva samo po en košček čokolade na dan in da se na bonbone, če se po kakem naključju znajdejo pri naju, pogosto spomniva šele čez več tednov ali pa nanje sploh pozabiva. Imeli smo tudi dokaj tehtno razpravo, ali se čokolada liže ali grize. Da bi opustili to kočljivo temo, sva jima začela pripovedovati o Patagoniji in Ajda se je tako zavzeto zanimala za pasavce, da je za nekaj časa pozabila celo na sladkarije.

Po tričetrt ure smo prikorakali do prvih hiš Cveteža oziroma zaselka Vovše. V spominu sem imela nenavadno znamenje s slikami medveda in fazana; šele dekleti, ki sta bolj stikljivi, sta odkrili, da gre za nabiralnik. Pomudili smo se tudi pri spomeniku narodnemu heroju Lojzetu Hohkrautu tik nad cesto in Ajdo je pripoved o partizanu, ki si je vzel življenje, da ne bi prišel v roke sovražniku, kar prizadela.










Ko smo se bližali naslednjim hišam, sva vnukinjama povedala, da sva tam prejšnjikrat videla žabe, ki so se sončile. Vesno je zanimalo, ali so imele tudi sončna očala. Čez 15 minut smo občepeli ob vodnjaku, a žab še ni bilo, šele paglavci, ki so se nam vztrajno skrivali, po gladini pa so se sprehajali vodni drsalci. Komaj sva ju spravila proč in če se pod tistimi podirajočimi se hišami ne bi bile pasle koze, ki so pritegnile njuno pozornost, se sploh ne bi bili premaknili naprej. Za hišami smo kmalu spet stopili v gozd in cesta se je počasi začela bolj vzpenjati. Nismo prišli daleč, ko sta nas zamotili veverici, a ne za dolgo, ker nista bili nič kaj družabni.
 

















Pri »najlepšem svinjaku na svetu« čez četrt ure smo si privezali dušo, nato pa končno zapustili cesto in zavili na stezico, na katero nas je usmeril kažipot. Na razcepu sta dekleti izbrali spodnjo stezo (midva sva šla prejšnjikrat po zgornji). Gozdna senca se nam je spet prilegla, oko pa so (vsaj meni) razveseljevale številne blede kukavice. Krajši čas smo stopali po erodiranem, peščenem pobočju, potem pa smo se vrnili v gozd. Po 20 minutah sta se pri razpelu zgornja in spodnja steza združili v kolovoz.







Pot ni bila ravno zgledno markirana, sicer sva jo pa že poznala. Na naslednjih dveh razcepih je bilo treba desno navzgor. Pred zadnjim, precej strmim vzponom po skalnatem svetu si je bilo treba popraviti vezalke; Vesna se je bolj pošalila kot pritožila, da ima namesto vezalk odvezalke. V četrt ure smo prisopihali do razpela, od katerega se je že videlo pokopališče (ne grobišče!) na vrhu Svete gore (852 m).


 








Od cerkve Marijinega rojstva smo se najprej spustili k planinskemu domu. Kosilo si ni prislužilo posebnih pohval, zato pa so bili deležni toliko večjega navdušenja (in porabe časa) plezalna stena in igrala.


Nato smo se vrnili k cerkvi. Ko smo se vzpenjali proti njej, je mlajša vnukinja občudujoče vzkliknila: »Grad!« Sprehodili smo se med cerkvenimi objekti in živopisnimi poslikavami ter po lepo urejenem pokopališču, kamor vodijo vrata, na katerih piše: Zapiraj vrata za seboj, da ne bodo šle koze za teboj! Dedi je seveda popolnoma napačno razložil, komu je namenjen napis. Nekaj zanimanja je zbudil samostoječi zvonik.


Vrnitev smo si popestrili tako, da smo na razcepu čez četrt ure zavili desno na grebensko pot, ne na tisto, po kateri smo prišli gor. Po 20 minutah sta se znova združili in kmalu zatem smo spet hodili po cesti. Na njivah pod njo smo videli delati tudi otroke, v gozdu pa je starejša deklica belila podrta debla. Vesna se je tudi tokrat izkazala z ekološko žilico in je navdušeno pobirala smeti, malo manj pa se je izkazala, ko je stopila v lužo z žabjim mrestom. Ko smo zapuščali gozd, je že nekoliko utrujena Ajda zategnila s trpečim glasom: »Adiiijo seeenca!« Kozic ni bilo več, betonski polž in plastični dinozaver pa sta še vedno čuvala podrtijo. Na Kleniku smo se poslovili od ponija in po uri in tričetrt ceste je nadvse prijalo sezuti gojzarje.









Prvoaprilski pohod je bil vse prej kot potegavščina; čisto resno smo se nahodili in smo bili tako zaposleni, da se sploh nismo spomnili naplahtati drug drugega.