18 maj, 2017

Slavni na Slavniku

Na zadnji tisočak na Slovenski planinski poti od Maribora do Jadrana in najvišji vrh Slovenske Istre (1028 m) sva se povzpela že večkrat, tokrat pa sva nanj povedla še vnukinji. Primorsko avtocesto smo zapustili pri Črnem Kalu in se odpeljali v Podgorje, od koder je pot na Slavnik najkrajša. Tik pred vasjo smo prečkali železnico, kakih 100 m zatem pa nas je kažipot usmeril desno na veliko parkirišče, dosti večje, kot se ga spominjam izpred petnajstih let. Pri parkirišču je tudi zemljevid. Na Slavnik vodita položna (lahka) in strma pot. Za vzpon se nama je zdela primernejša strma.

S parkirišča smo se vrnili na glavno cesto in odšli desno mimo igrišča do kapelice. Pri njej smo zavili levo v vas, pri kažipotih pred vodnjakom pa spet levo (desno bi bili prišli na položno pot). Na drogu pri Podgorju 14 smo opazili tudi markacijo evropske pešpoti 6. Pri hišni številki 15 se je asfalt končal. Ajda se je držala dedija kot klop. Ampak ker je deklica, vendar ne more biti klop. Kaj pa potem – klopca? Seveda ne! Misel jo je zabavala in smo se z njo še nekaj časa igrali. S srno in srnjakom, kozo in kozlom, zajcem in zajkljo ni bilo težav, ampak z gorilo – Ajda je predlagala za samca ime gorilec. To je bilo smeha! Planinci, ki se ne kratkočasijo z igricami in klepetom, pa lahko ob poti prebirajo pesmi na lesenih tablicah; opazila sem Kosovelovo Temni bori, črni bori in Murnovo Gozd. Na voljo je tudi nasvet Zlatorogove transverzale ponosa, kaj storiti, če zaidemo z označene poti.
 
Na razcepu, kjer so vsi zavili levo (so že vedeli, zakaj), smo le mi nadaljevali po desni, označeni stezi, čeprav je bila presneto ledena. Čez čas smo prečkali gozdno cesto ali kolovoz. Potem ko se je začel gozd redčiti, smo se še nekaj časa vzpenjali med redkimi drevesi ter brinovimi in drugimi grmi, nato pa po golem travnatem pobočju. Kmalu za obvestilno tablo zavarovanega območja Naravni spomenik Slavnik se je pokazal oddajnik na vrhu. Kadar že od daleč vidim cilj, se mi večinoma zdi, da pot mine hitreje, včasih pa se mi prav zato še bolj vleče, kakor da bi se mi vrh izmikal. Kaže, da na dekleti pogled na cilj deluje vzpodbudno, saj sta z zadnjim vzponom opravili razmeroma hitro.

Najprej smo zavili v kočo. V predprostoru smo se ustavili pri obvestilni tabli, ki se začne z besedilom Slavni na Slavniku. Ker Ajda bere že tudi male tiskane črke, je vzkliknila: »Zdaj smo pa tudi mi slavni!« Tam sta omenjena le odvetnik, politik, pisatelj in alpinist dr. Henrik Tuma (1852‒1935), po katerem se imenuje koča, in botanik Tommasini (1794‒1879; tudi pri njem bi bili lahko navedli vse, kar je bil: vitez Muzio de Tommasini, botanik in upravni uradnik), zato je bilo res dobro, da smo se jima pridružili in tako upravičili množino.












Privoščili smo si kosilo. Poročala sem že, da se je kuhinja na Slavniku močno popravila, tokrat pa smo spoznali še novo jed: bobiče ‒ mineštro, ki je dobila ime po mladi koruzi. Po kosilu smo zlezli na bližnji vrh, od koder sicer ni bilo »predpisanega« razgleda, nato pa sta se dekleti raje gugali, kakor da bi bili šli še na bližnjo Grmado.
 








V dolino smo se vrnili po položni poti. Po pobočju pod kočo smo se spustili na gozdno cesto. Po njej je šlo tako rekoč bliskovito. Pri veliki skali smo zavili desno s ceste. Zamrznjene luže so bile odlične drsalnice. Številne skale ob poti so markacisti s pridom izkoristili za svoje znake, narava pa za raznovrstne umetnije. Tudi kmetom to naravno gradivo odlično služi za ograje in ko sem vnukinjama hotela povedati, da se taki ograji reče suhi zid (suhozid, ki smo ga menda dobili iz hrvaščine, se šteje za »polstrokovni« izraz ali publicizem), me je Vesna prehitela: »Kitajski zid!«
 








Mimo vodohrana smo prikorakali na asfaltno cesto in do prvih hiš. Tisto, obraslo z bršljanom, smo opazili že zjutraj (blizu vodnjaka); položna in strma pot sta se tam staknili. Čeprav je položna daljša (za odrasle hodce približno poldrugo uro) kot strma (uro), sta dekleti z njo opravili hitreje (v uri in tričetrt) kot z vzponom (v skoraj dveh). Večkrat se nasmejem Ajdini izjavi, da ima najraje hrib navzdol.

14 maj, 2017

Na »pravem« Vršiču


Vršič, najvišji slovenski cestni prelaz na gorskem prevalu, visokem 1611 m, je precej bolj znan kot bližnja gora soimenjakinja (1737 m), čeprav ji to ime brez dvoma bolj pritiče. Ker je bilo 21. januarja še vedno preveč snega za kake (za naju) večje podvige, sva si jo izbrala za cilj. Že spet sva parkirala pri mostu čez Veliko Pišnico. Nasproti vile Šumice sva se po stopnicah povzpela na travnik, kamor je kazal kažipot Vršič. Onkraj zemljišča, kjer je nekdaj stal hotel Erika, naju je smerna tablica za pohodniško pot 7 napotila na Vršiško cesto. Po naslednji tablici pod njo sva sklepala, da pot 7 teče tam po travniku, vendar ni bila zgažena, zato sva ostala kar na cesti. Parkirišča ob njej so bila lepo očiščena, tudi tisto, s katerega sva se konec decembra podala na Visoki Mavrinc. Po kake pol ure je sedmica pritekla na cesto, a tudi ko jo je zapustila naslednjič, se ji nisva dala zapeljati v zasneženi labirint, kjer nisva videla niti ene markacije.



Prvo pojasnilo, zakaj se Vršiška cesta imenuje tudi Ruska, je bil leseni Ruski križ, ki so ga v spomin na žrtve gradnje te ceste postavili avstrijski oficirji. Na pločevinasti tablici piše: Al ' na sever, al ' na jug, vsaka cesta vodi k cilju. Al ' v boju, al ' v miru, o tem odloča božja volja. Kdo je poslovenil te verze avstrijskega pesnika Petra Roseggerja (1843‒1918), ki je bil celo predlagan za Nobelovo nagrado, nisem ugotovila. Malo nad križem, tik pod tretjo serpentino, sva šla mimo odcepa proti Krnici. Od četrte sva ugledala vrsto Julijcev, na Škrlatici tudi križ. Kmalu za Mihovim domom (1085 m), pod šesto serpentino, je pot 7 spet pritekla na cesto. Nekdo je po njej naredil celo nekaj gazi, a se je hitro obrnil.

Za šesto serpentino sva končno zavila na markirano stezo. Tik pod osmo sva se vrnila na cesto in po njej debelo uro od izhodišča prišla do naslednjega spomenika ruskim žrtvam, Ruske kapelice (1130 m). Nad njo sva se povzpela na markirano gozdno pot. Pri počitniški hišici sva znova dosegla cesto. Prečkala sva jo in se dalje vzpenjala mimo odcepa desno, kjer sva se zadnjič vrnila z Visokega Mavrinca. Po mostičku sva prečkala potoček; na klopci na drugi strani je pisalo Čez kamot ga ni. O, bi se našlo kaj! Brez gazi predhodnikov bi bila pot le težko izsledila, saj je bilo markacij zelo malo ali pa so bile skrite pod snegom (na drevesih jih ni bilo). Še nekajkrat sva prestopila vodo in prispela na razcep; levi krak je vodil k Tonkini koči, midva pa sva nadaljevala po desnem.


Nedaleč za razcepom sva končno stopila na sonce. Bil je prelep dan, snega pa čedalje več. Prisojnikovo okno sva komaj razločila, tako se nama je bleščalo. Na desni sva videla Prednje in Zadnje Robičje, če sva se ozrla, pa gore od Špika do Škrlatice in še kaj. Ko sva zaradi obilice snega s težavo rinila na cesto, sta se nama od zgoraj hehetala dva planinca: »A sva vama dobr gaz naredva?« Znašla sva se na ovinku, kjer sta bila ob parkirišču prazen drog in stebriček z opozorili, česa ne smemo početi v TNP. To je bilo tisto parkirišče z »razstavo« možicev (oznake sedemnajste serpentine ni bilo več na drogu), kjer sva se ustavila med vračanjem s Slemenove špice.

Ker ni bilo nobenega znamenja, kam naprej, niti gazi, sva nadaljevala po cesti. Na naslednjih ovinkih so bili drogovi prav tako brez tablic. Mimo table za vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne sva slabo poldrugo uro od Ruske kapelice prikorakala do Erjavčeve koče (1525 m). Po okusnem kosilu sva poklepetala z oskrbnico. Pri kuhi skoraj ne uporabljajo moke, ker je čedalje več gostov s celiakijo; za take imajo tudi nadomestke za kruh. »Zatožila« je moža, da vse skuha on, čeprav je sicer avtomehanik. Ko sva ga pohvalila, mu je bilo kar malo nerodno. Izvedela sva tudi, da so obcestne table pobrali z drogov zaradi pluženja.

Četrt ure nad kočo sva na prevalu Vršič pri kažipotu 7 Kranjska Gora 12 km 3h 30min zavila levo navzgor na ožjo asfaltno cesto. Nekje na poti mimo zaprtega Tičarjevega doma (1620 m), kjer je tudi točka 45 Slovenske geološke poti, kažipota za Poštarski dom na Vršiču z obvestilom v štirih jezikih, da je zaprt, in spuščene zapornice se je prelevila v gozdno cesto (kje natanko, se pod snegom ni videlo). Čeprav ni bila posebno strma in nama je pomagala tudi gaz, sva z »drsalnim korakom« napredovala le počasi.
 











Po 20 minutah sva pri kažipotih zapustila cesto in zavila levo proti bunkerju. Od naslednjih kažipotov je bil lep pogled na Prisojnik, videla sva tudi Ajdovsko deklico. Pot se je začela obračati proti levi. Spodaj je bilo videti Suho Pišnico, nad njo pa so se dvigali julijski vršaci. Pokazala sta se tudi Visoki Mavrinc in Kumlehova glava. Šele ko se je levi ovinek iztekal, sva zagledala »pravi« Vršič. V 10 minutah sva bila pri Poštarskem domu (1688 m). Poleg njega stoji vremenska postaja. Zlezla sva na bližnje razgledišče. Pri domu naju je pričakal sploh prvi kažipot za najin cilj. Najprej sva se vzpenjala skozi rušje, nato pa po travnatem pobočju, kjer je bil sneg že precej spihan. Do vrha je bilo le še 10 minut.
 










Vršič gor ali dol ‒ razgledov, ki jih ponuja, se ne bi sramoval še tako velik vrh: na Špik, Martuljški Ponci, Škrlatico, Prisojnik z Ajdovsko deklico, greben Špičja, Trentski Pelc, Bavški Grintavec, Malo Mojstrovko, greben Robičja. Kar precej so naju zamotili in medtem ko sem se ubadala s polno in poškodovano vpisno knjižico, je Jani nenadoma ugotovil, da je pravzaprav že pozno in se bo treba podvizati v dolino.


Vrnila sva se po poti vzpona. Ko sva sestopila na cesto pri počitniški hišici, se je dan začel poslavljati. Prišel je čas, ko sonce reče hribom lahko noč, kakor sta imela navado reči Heidi in njen dedek. Škrlatica je pri tem tako zardela, da je postala čisto zares škrlatna! Še v mraku so bili parkirišča in bankine polni avtov – le kje so bili vsi ti ljudje, da nisva skoraj nikogar srečala? Res sva pohitela: pri avtu sva bila v dveh urah in četrt (gor sva hodila skoraj tri in pol).

07 maj, 2017

Blegoš ‒ že dolgo ne tak!

Svetovni dan snega, 14. januar, se je zbudil bel, kakor se spodobi, ker je v petek, 13., ves dan snežilo kot za stavo. Tako sva se v soboto odpravila na »obvezni« zimski Blegoš, saj sva si obetala, da bo po nekaj letih spet tak, kakršnega imava najraje. Ko sva se vozila v Selško dolino, je bila večina prometnih znakov zasnežena in zato »nečitljiva«. Iz Zalega Loga sva šla na Blegoš že pred dobrimi sedmimi leti, a takrat nama gore ni bilo dano videti. Ker to pot zavoljo snega in vode onkraj mostu čez Davčo pred Zalim Logom nisva mogla parkirati, sva se ustavila nekoliko naprej ob glavni cesti, kjer je odmikališče brez kake oznake, komu je namenjeno, in se peš vrnila k mostu.


Do Potoka ni bilo nič drugače kot prvikrat, le še bolj mraz je bilo in zaradi snega in poledice sva bila precej počasna (50 minut). Po cesti skozi vas sva se »drsala« skoraj pol ure, senčna Matevžkova grapa pa naju je do konca zmrazila. Gazi ni bilo, le odtisi pasjih tac in smučina, ki nama je bila v pomoč. Ob pogledu nazaj se mi je storilo milo, ko sem videla, kako sonce prijazno obseva prikupni grič nad vasjo. Ko sva pri kažipotu Blegoš zavila levo na gozdno cesto in čeznjo, je smučina žal zavila desno, zato sva si onkraj ceste nadela gamaše, saj sva morala po kakih 15 cm snega poslej gaziti sama. 








Komaj še vidne stare markacije je ponekod spremljal znak TV, bilo pa je tudi nekaj novih. Nekje je bila ob poti vrsta nizko odžaganih debel videti kot obcestni kamni. Pri markaciji v obliki srca sva sledila puščici levo in zapustila (traktorski) kolovoz. Nad razcepom s srčkom sva prestopila prečni kolovoz in zatem prečkala še gozdno cesto. Na drugi strani je bilo zaradi obilice snega kar težko splezati z nje. Še dvakrat sva šla čeznjo, sledeč gazem nekoga, ki naju je prehitel, kajti markacije sva izgubila. Snega je bilo že vsaj 30 cm. Z nekaj težavami sva dosegla markirano pot s Črnega kala in se povzpela po njej. Takoj ko se je pokazala osončena pleša Blegoša, me je preplavilo navdušenje: danes bo zares lep! In je bil, da že dolgo ne tako.











Od konca Potoka do Koče na Blegošu sva hodila več kot poldrugo uro. Vesela sva bila, ko naju je končno obsijalo sonce, saj naju je na severnem pobočju in v gozdu ves čas precej zeblo. Morda sva tudi zato na tej poti naletela na enega samega planinca. Povzpela sva se še na vrh. Med vzponom od koče sva srečala veliko ljudi, ki so se že vračali. Vpisna knjižica je bila polna, zmečkana in raztrgana. Zgoraj je možakar, ki je navdušeno fotografiral, pripomnil, da je kar škoda iti dol, ko je tako lepo. Meni pa se ni zdelo ‒ res so bili z vrha imenitni razgledi, čeprav so na najvišjih vrhovih viseli oblaki, a tudi pogled na zasneženi Blegoš od spodaj je bil čudovit.


Vrnila sva se v kočo. Goveja juha, jabolčni zavitek in flancat so bili okusni in lepo sva se ogrela, preden sva se znova podala na mrzlo pot. V vpisni knjižici v koči kljub številnim gostom ni bilo nobenega vpisa iz Zalega Loga, le skupina treh iz Potoka, torej »najina« pot ni posebno prometna, gotovo pa ne pozimi. Vendar nama ni bilo niti najmanj žal, da sva jo izbrala.

Čisto na koncu sva vsemu že videnemu dodala še novo odkritje (a najbrž ne tudi novo dejstvo). Slabe četrt ure pod Potokom sva zagledala označen odcep levo, ki ga gor grede nisva opazila. Puščici in markaciji sva sledila pod kolovoz na strmo, ozko in zaraščeno stezico, ki je pogledala iz gozda tik nad partizanskim spomenikom pri tokrat neuporabnem parkirišču v bližini mostu čez Davčo. Doslej sva mislila, da ni označena. Sicer je slaba, a krajša kot kolovoz, po katerem sva se povzpela gor grede

03 maj, 2017

Zunaj mrzlo, pri srcu toplo

Za prvo letošnjo soboto je bil napovedan tak silen mraz, da si nisva upala kam visoko, zato je končno prišel na vrsto Vodnikov razglednik. Ker pa je tak kucelj tudi za »izredne« razmere premalo, sva sklenila obiskati še Uskovnico, saj je Srednja vas, od koder se še nisva povzpela na to planino, ki je posebno pozimi zelo lepa, precej blizu.

Vodnikov razglednik

Ta razgledna točka se imenuje po Valentinu Vodniku, ki je bil v letih 17931796 prvi župnik leta 1792 ustanovljene koprivniške župnije. Torej je bilo treba najprej na Koprivnik. Odpeljala sva se proti Bohinju, pri Bitnjah zavila proti Jereki in pred tamkajšnjo cerkvijo nadaljevala v smeri Pokljuke. Po hudo zaviti slabi asfaltni cesti sva prispela v vasico pod Gospodnico ali Gospodovcem, kakor so domačini po svojem gospodu poimenovali vzpetino (Vodnikov razglednik je menda novejši »izum«). Parkirala sva pri partizanskem spomeniku tik pred cerkvijo sv. Križa. Pred župniščem je kažipot levo Vodnikov razgled. Na stavbi je pesnikov doprsni kip, na spominski tabli ob stoletnici njegovega prihoda pa je nekoliko samosvoja navedba verzov iz pesmi Moj spominik (ki je posodobljen včasih v Moj spomenik, včasih v Moj spominek): »Rodila /Vodnik je napisal Redila/ Te Sava, – Ljubljansko poljé;  Navdale Triglava – Te snežne kopé.«











Izpred župnišča sva se odpravila po ožji asfaltni cesti proti hišam in onkraj mostička pred razpelom levo po srednji cesti. Povzpela sva se med gasilskim domom in nekdanjo šolo ter mimo korita z vodo in mize s klopcama. Pri toplarju sva zavila desno mimo hiše z napisom U Cerkónce (v teh krajih skrbijo za ohranitev starih hišnih imen). Tam se je asfalt končal in po gozdni cesti sva mimo še ene (počitniške) hiše stopila v gozd. Gozdna steza se je pri preži spustila na asfaltno cesto in kažipot naju je usmeril desno po njej. Tam se nama je pridružil hudo kosmat maček, prav primerno »oblečen« za tisti hudi mraz. S ceste sva že videla hrib s križem na vrhu. Asfalt sva zapustila pri prvi hiši desno. Nadaljevala sva za gospodarskim poslopjem z markacijo in mimo še ene počitniške hišice (Pr Vrtačarjo). V 20 minutah sva dosegla vrh. Le zadnji del poti pod njim je bil bolj strm in zavarovan z ograjo.



Na tem razglednem robu Pokljuške planote stoji križ. Na skali ob njegovem vznožju piše Vodnikov razglednik 1017 m (na zemljevidih Julijskih Alp in Gorenjske le 1001 m in 1003 m). Bilo je preveč mraz, da bi bila posedala na klopcah; pomudila sva se le toliko, da sva se vpisala v vpisno knjigo in se razgledala. Ponujal se nama je lep pogled na Šavnico, Rudnico in Studor, med slednjima pa nama je oko seglo do Bohinjskega jezera. V ozadju so se dvigale Spodnje Bohinjske gore. Od tu se je menda Vodnik z dogovorjenimi znaki z veliko belo plahto »brezžično« sporazumeval z Žigo Zoisom v Bohinjski Bistrici.


Po stezici na nasprotni strani vrha sva se spustila v gozd. Še vedno naju je spremljal maček. Pristali smo na travniku in pri preži prečkali asfaltno cesto. Preden sva se po že znani poti vrnila na izhodišče, je najin kosmati spremljevalec brez pozdrava odšel po svoje.

Uskovnica

S Koprivnika sva se skozi Bohinjsko Češnjico prestavila v Srednjo vas. Parkirala sva v bližini mostu čez Ribnico z lepim pogledom na Studor in odkorakala čez most, kakor nama je pokazal zemljevid (markacij tam še ni bilo). Asfaltna cesta se je rahlo vzpenjala skozi naselje ter naju pripeljala do šole in cerkve sv. Martina. Pri šoli sva zavila levo in nadaljevala mimo vodnega zbiralnika, na katerem naju je poleg markacije pričakal napis Uskovnica. Skozi gozd sva se povzpela do razgledišča Na Kresu ob makadamski cesti. Z njega sva si ogledala Srednjo vas, Zgornjo Bohinjsko dolino in Spodnje Bohinjske gore.








Takoj za ovinkom sva cesto zapustila pri kažipotu desno. Zmerno sva se vzpenjala po skalnatem jarku, zasutem s suhim listjem. Na desni se je skoraj navpično pobočje spuščalo v globoko sotesko Ribnice. Markacije so bile redke. Potem ko se je steza izmotala iz jarka, se je pri kažipotu nazaj Srednja vas dotaknila ceste in se nadaljevala kot kolovoz. Na prvem razcepu sva ostala na njem (desno se je odcepil slabši), na naslednjem pa sva ga zapustila in nadaljevala desno po še vedno udobni, a ne vozni stezi. Naslednji razcep ni bil označen; izbrala sva desni krak (pod električnimi žicami) in izbiro sta nama kmalu potrdili markacija in puščica.










Vzpenjala sva se po strmem pobočju, prečkala ožjo stransko grapo in dosegla sveže razrit traktorski kolovoz, ponekod bolj podoben vlaki, nad katerim so se dvigale skale. Markacije so izginile, levo navzgor po kolovozu pa je kazala oranžna puščica. Po zemljevidu naj bi bila zavila desno, ob grapi, a v tisto smer ni bilo nobenih oznak (kar daleč sva šla pogledat). Tako sva sledila puščici levo. Kolovoz je bil tu in tam poledenel. Na vrhu strmine se je končal in dalje je tekla široka steza, ki naju je odložila na gozdno cesto. To sva takoj zapustila, saj naju je kažipot usmeril desno. Nasproti temu odcepu se je spustila s ceste markirana steza, najbrž v Voje.
 









Odcepu je sledil razcep, kjer sva se zavila levo navzgor; čez čas nama je odločitev potrdila slaba markacija. Kmalu za razpelom in klopco sva se spet znašla na gozdni cesti in se rahlo povzpela desno po njej do Loma. Odprl se nama je pogled na Stoge, Vernar, Tosc. Koča ni bila več daleč. Do nje sva hodila vsega uro in tričetrt.










Na Koči na Uskovnici, ki se je do leta 1994 imenovala Planinska koča Jeseniško-bohinjskega odreda, je tabla z nadmorsko višino 1138 m, v vodnikih, na zemljevidih in na spletu pa prevladuje podatek 1154 m. V okolici je veliko počitniških hišic ‒ preurejenih pastirskih stanov. Številni kažipoti ponujajo pestro izbiro ciljev, na katere se lahko podamo od koče. Midva sva se po kosilu odpravila v triglavsko smer.










Pri grozdu kažipotov sva zavila levo v smer Tosca in Triglava čez Čiprje (tudi desno je pot na ti gori, a čez Konjščico). Ker je bilo že pozno, dan pa kratek in silno mrzel, sva misel na Konjščico opustila in se odločila iti le še do lovske koče. Po kakih 40 minutah sva desno zgoraj zagledala kočo in zavila k njej. Lesena hiška je bila okrašena s slikovitimi vejami in koreninami. Pred njo so napravili prav tako leseno »teraso«. Skladovnica drv in ptičja hiška sta pričali o zimski skrbi za prebivalce in njihove pernate prijatelje.










Od koče sva jo mahnila navzdol ne po poti prihoda, ampak po precej strmi in komaj sledljivi stezici skozi gozd in čez travnik. Šla sva mimo treh lesenjač. Pred tretjo, ki se je izkazala za čebelnjak Kavka, so stale miza in klopi, presenetila pa naju je celo z vpisno knjigo; Kušarjevi vabijo mimoidoče, naj vanjo napišejo kako lepo misel.

Pot je postala razločna in naju je pripeljala do naselja počitniških hiš. Na eni je pisalo Mica in morda je bila to gospa, ki sva jo srečala v bližini. Od nje sva izvedela, da sploh nisva bila pri lovski koči; tisto je bila Nevenkina počitniška hišica na Pšincu. Lovska koča je nekoliko više, še nad njo pa ima počitniško hišo znan zdravnik. In izvedela sva še marsikaj, kar ne spada v planinski dnevnik.



Čez zgornji del planine sva tako prispela s poti čez Čiprje na pot čez Konjščico, po kateri sva se spustila mimo kapelice Marije Kraljice miru in bila v pol ure spet pri Koči na Uskovnici. Sonce se je skrilo in če je sploh mogoče, je postalo še bolj mraz. Komaj sva se začela vračati po poti vzpona, že sva odkrila kažipot Srednja vas, ki je kazal levo navzdol. Tam (ne čez Lom) bi bila morala priti gor, če naju oranžna puščica ne bi bila »zapeljala« po traktorskem kolovozu v napačno smer.
 











Po strmi markirani potki, na debelo pokriti z listjem, sva prišla na razcep, kjer je bil na drevesu napis Srednja vas, in temu sva sledila navzdol. Čez čas sta nama US. (Uskovnica?) in puščica nazaj enake barve kot tista, ki naju je zjutraj usmerila na traktorski kolovoz, vzbudila pričakovanje, da se bova spet znašla na njem. Na razcepu vlak sva se spustila po desni in še vedno so naju vodile markacije, čeprav redke. Končno sva se res znašla na traktorskem kolovozu. Do šole in cerkve sva se vrnila po že znani poti, od sv. Martina k avtu pa po drugi strani. Tudi tam je bilo treba prečkati Ribnico in na mostu sva videla kažipot k njenim slapovom. Tja pa kdaj drugič, sva sklenila. Od Koče na Uskovnici do avta sva hodila slabo poldrugo uro.
 








Ko sem poslušala posnetke na diktafonu, ki mi pomaga, da ne pozabim dogodkov in podatkov, sem prav slišala, kako me je zeblo, saj sem zaradi otrplosti obraza tu in tam kako besedo le s težavo izgovorila. Oskrbnik v koči nama je povedal, da so tisto jutro namerili ‒13 °C. A vreme naju nikoli ne odvrne od hribolazenja in pohodništva, naju preveč veselita.