Moja knjiga na knjižnem sejmu

Bliža se Slovenski knjižni sejem 2009 (od 25. do 29. novembra v Cankarjevem domu v Ljubljani). Tam boste lahko kupili tudi mojo pesniško zbirko, posvečeno gorski muzi (po sejemski ceni 14 evrov). Našli jo boste pri Sidarti, v dobri družbi njenih vodnikov in druge literature, ki je pri srcu predvsem hribovcem in drugim ljubiteljem narave.

Za Levstikom iz Litije do Čateža

V soboto sva se odpravila na popotovanje iz Litije do Čateža (letos je bilo 23.), enega naših najbolj množičnih pohodov. Začeti ob šestih zjutraj, v temi, se nama ni zdelo smiselno. To je za tiste, ki imajo dnevnik za spominske žige že precej poln, saj bi se verjetno znašli tudi miže, sploh pa so že vse videli. Da se nama vsaj po cesti ne bi bilo treba gnesti, sva se odločila za pot Dob–Moravče–Kandrše–Vače in se ves čas vozila sama. Šele v Spodnjem Hotiču sva se vključila v kolono na glavni cesti. Ob sedmih je bilo parkirnega prostora še dovolj, le poiskati ga je bilo treba (pri tem nama organizatorji niso bili ravno v pomoč).

Na spletni strani Levstikove poti piše na enem mestu, da je izhodiščna točka v Litiji Valvasorjev trg, in na drugem, da je Levstikova ulica. Ne bodimo malenkostni, saj sta blizu skupaj. Samo malo težko sva našla (ne edina), ker ni bilo ne redarjev ne napisov. Po prijavi (za 3 evre sva dobila eden letošnjo in drugi lansko knjigo o Levstikovi poti, eden letošnjo in drugi lansko kapo z logotipom poti ter vsak svoj dnevnik za žige; pametno si je tudi že ob prijavi kupiti vozovnico za avtobus nazaj na izhodišče) sva morala samo še »zadeti« Frtico, kjer se pohod začne, in odtlej slediti drugim.

Iz Litije smo se napotili v Šmartno pri Litiji; mimo cerkve sv. Martina in rojstne hiše Slavka Gruma smo se povzpeli na Slatno, skozi Jelšo ter mimo cerkve sv. Mohorja in Fortunata in zaščitene sušilnice za sadje na Libergi do tamkajšnje kontrolne točke. Kakor je bilo teh točk malo (med začetno in končno le dve, če ne upoštevam spominskega žiga pri Sotlarjevi zidanici, od katere sva zaradi hrupa hitro pobegnila), pa takih z jedačo in pijačo ni manjkalo. V Preski nad Kostrevnico (po dveh urah) je bilo konec skupne poti in se je bilo treba odločiti za severno (res Levstikovo) ali južno (nekoliko krajšo, lažjo in baje slikovitejšo; o tem se k sreči ne prepirajo več in »veljata« obe). Midva sva se seveda za »pravo«. Ustavila sva se na Gobniku pri Bajčevi (Bojčevi) zidanici, kjer je nastala glavnina Levstikovega potopisa Popotovanje iz Litije do Čateža. Tam naj bi nas razveseljeval ljudski godec in pevec, a sta bila njegovo godenje in petje premalo ljudska in preveč ozvočena. Malicala sva pri Weissovi zidanici; članice Društva podeželskih žena Gabrovka znajo speči več potic, kot sem si jih jaz zmožna izmisliti. In kako dobre! V Moravčah pri Gabrovki sva dobila še en žig ter si ogledala muzej v Tonini hiši (Tona je bila Levstikova nesojena ljubezen) in kosila v Resn'kovi kašči. Njihov jabolčni sok (bila sva prehlajena in nisva »popivala«) je tako dober, da sva ga prinesla še domov.

Če se ne bi bila nič ustavljala, bi za severni del poti porabila dobri dve uri. Kljub ne ravno zglednemu tempu je bilo dovolj vzponov in spustov, da se uvrstijo v tale dnevnik, le tavali nismo nič. Malo pred pol drugo uro smo zaslišali cilj: oglasila se je godba na Čatežu. Ravno ko sva prisopihala na cesto, je iz zvočnikov zadonelo »Dobrodošli!« Vse sva ujela: himno, govore predsednikov občin pokroviteljic in organizatorjev, petje in igranje ter celo predsednika države (poleg preštevilnih drugih korifej, ki jih zna oponašati Marjan Šarec).

Taki pohodi niso ravno po najini meri, vendar nama ni žal, da sva šla. Navsezadnje je zanimivo opazovati ljudi in poslušati vsa ta naša narečja. Ne vem pa, ali bo kaj iz mojega prvotnega navdušenja, da bi po teh prikupnih, mehko zaobljenih gričih na kak sončen dan sama napravila krog: po severni poti gor in po južni dol. Pot ni ravno zgledno označena, predvsem pa je preveč asfalta.

Značka Komendske planinske poti

V hribih ne zbiram žigov in značk, ampak značko Komendske planinske poti sem si želela imeti, ker jo pač podeljuje moje planinsko društvo. Dobila sem jo danes. Nekako se jim je po(ne)srečilo, da so (samo) za en dan zgrešili moj rojstni dan, in tako sem jo z veseljem »prištela« k darilom in praznovanju. Ne priča o ne vem kakšnih dosežkih, je pa lep spomin na prijetne ure, ki sva jih na tej poti prebila z Janijem. To je najina značka.

Vrata v svet lepote

Včeraj so rekli, da je na Kredarici 10 cm snega, pa sva šla pogledat, kako je na drugi strani Vrat. Za kratek čas sva se ustavila pri slapu Peričnik in opazila, da na enem kolesu najinega avta manjka okrasni pokrov. Pri Aljaževem domu je bilo že kar nekaj avtomobilov, po srežu na šipah sodeč že od prejšnjega dne (to je bilo najbrž v zvezi s kažipoti Žur proti hiški v gozdu), in iz dimnika zimske sobe se je kadilo. Aljažev dom je zaprt.

Podala sva se po poti, ki sva jo spoznala že leta 2005, ko sva bila na Stenarju (v dobrih starih časih, ko smo vsako nedeljo dobivali »okrožnice« spletišča zaplana.net). Tudi tokrat nama je v Sovatni sonce izza Triglava voščilo dobro jutro, kozorogi še »stanujejo« nad Skokom in razkošni razgledi so naju znova navduševali. Strma in gruščnata pot je precej naporna, a človek kar »potrpi«. Na kamnitih ploščah nad Kriškimi podi sva se ustavila. Dovška vrata (2180 m) se odpirajo na vse strani in povsod je lepo. Opazovala sva planince na Križu in na Stenarju, le pri zaprtem Pogačnikovem domu na Kriških podih ni bilo nikogar. Čeprav od daleč sploh ni videti snega, sta nama planinca, ki sta se vrnila s Križa, povedala, da jima je na trdem snegu zelo prav prišel cepin, od dveh, ki sta bila na Stenarju, pa sva izvedela, da bi jima bila brez derez trda predla. Torej ni dobro nasesti videzu od daleč. Zdaj ko je dan tako kratek, bi bil za naju, ki sva bolj počasna, Stenar prehud zalogaj, saj bi bilo zelo neprijetno, če bi naju na sitni strmini ujela tema. Kdaj poleti pa bi se še vrnila k njemu, saj mi je zelo pri srcu.

Tako sva uživala na Dovških vratih in z nama so uživale kavke. Posebno ena je bila od sile: Janiju je ves čas, ko je malical, stala na kolenih in iztegovala lačni kljun, nazadnje pa se mu je še pokakala na hlačnico. Ne vem, ali sem se bolj čudila kavkini neustrašnosti ali Janiju: niti malo se ni ujezil.

Ko sva se vračala proti Mojstrani, sem opazovala, ali kje leži izgubljeni okrasni pokrov. Kaj sem zagledala, lahko vidite na sliki. Srednji je moj. Hvala cestarju ali kdor je že bil tako prijazen in skrben.




STENARJU

Iz megle Vrat se vzpnem pod tvoje stene.
Ko sonce se nad Triglavom zasmeje,
da zlatordeče zažarijo veje
jesenskih bukev, izpuhte koprene.

Kako sledi utrip srca koraku!
Pod vrhom z mehko trato je pobočje
postlano; tamkaj vzameš me v naročje
in skupaj se zazreva čéz k očaku.

Ko sončiva v kraljévem se sijaju,
si ti moj princ in kralj me nič ne mika –
naj zviška pogleduje dol na naju.

Razglede v dalj uživava široke,
pod nama Podi, Trenta – lepa slika –
in Triglav nama, princ moj, jé iz roke.

(Iz moje pesniške zbirke)

Brda ne poznajo meja

Ta konec tedna je bil namenjen džezovskemu festivalu v Krminu (Cormons). Letos sva si ga privoščila malo več in sva dvakrat prespala v Brdih (na italijanski strani imenovanih Collio). Ko ni bilo koncertov, sva se potepala med grički z vinogradi. Stanovala sva tik opuščenega majčkenega mejnega prehoda v vasi, ki se tostran imenuje Plešivo, onstran pa Plessiva. S terase sva milo gledala Krminsko goro (Monte Quarin), visoko celih 274 m. Na »turneji« med vinskimi kletmi sva napravila krog Plešivo–Ceglo–Vipolže–Kozana–Šmartno–Dobrovo–Medana–Plešivo. Od kraja do kraja z avtom, po vaseh pa potem peš. Posebno doživetje (in presenečenje!) je bilo Šmartno, utrjena vas s še prav srednjeveškim duhom. Od tam sva si privoščila še skok v Gonjače, nad katerimi na Mejniku (321 m) stoji 23 m visok razgledni stolp. Kakšen razgled! Kar se rastja tiče, je to pot prevladovalo gojeno: oljke, kakiji, granatna jabolka in okrasni navadni usodniki, ki jih doslej nisva poznala in jim tudi njihovi srečni lastniki niso vedeli imena.

Včeraj je bil na sporedu »dislociran« koncert v Medani. Pred njim sva se hotela zapeljati na Krminsko goro, da bi si ogledala romarsko cerkev Blažene Device Pomočnice in razvaline gradu na vrhu. Ker se je v Krminu (53 m) laže izgubiti kot ne, sva nenačrtovano pristala na parkirišču, od koder ni dovoljeno nadaljevati z avtom. Tam sva na moje veliko veselje našla tablo z zemljevidom pešpoti na goro. Ena, imenovana Porton Ros, vodi prav s tega parkirišča: tlakovan nekdanji dostop na grad. Ni bilo časa za razkopavanje kovčka in Jani je nasedel mojemu prepričevanju, da po tlakovani poti pridem na vrh tudi brez športne obutve. Tlak (kjer je še) je v vseh pogledih srednjeveški in čeprav strmina ni huda, nobeni ne priporočam, da bi se je lotila v salonarjih. K sreči ne nosim zelo visokih pet ...

Kakšno tavanje po slovenskih hribih pa je to? Brdo je brez dvoma hrib, čeprav zelo pohleven, in Brda/Collio so enoten svet, kjer lahko »tavate«, ne oziraje se na mejo. Najbrž so nekako tako – sploh ker je znano, da glasba ne pozna meja – mislili tudi v Medani: z odra ni bilo slišati niti ene slovenske besede. Ali zaradi arogantnosti ali »samo« nesposobnosti italijanskih organizatorjev ali pa zaradi ravnodušnosti ali »samo« nerodnosti domačinov, je pravzaprav vseeno, ampak ni mi bilo všeč. Zunaj pa je sijalo sonce in brez veliko besed je bilo jasno, da v Brda še prideva – hribolazit.

Javorski vrh je čuden hrib

Ker bova konec tedna v krajih, ki komaj pogledajo čez 100 m, vse druge dni pa imava že "oddane", sva se v ponedeljek odpravila na še en sprehod. Nadaljevala sva tam, kjer sva zadnjič končala. Parkirala sva pri Pečarju. Pri Tablarju sva tokrat izvedela, da je napis Tabrar na zemljevidu Ljubljana in okolica napačen, in se »pogovarjala« z japonskimi nemimi racami. Zadnjič sem pozabila povedati, da je od Žabjeka zelo lep pogled na Ljubljano in Šmarno goro. Do Doma Radiotelegrafistov na Žagarskem vrhu sva šla tokrat čez hrib, ne po cesti. Čezenj teče več poti; izbrala sva tisto levo pod vrhom, kjer je prikupen brezov »drevored« (tam sva odkrila markacijo). Namenila sva se na Javorski vrh (641 m), tudi zato, ker je Željko Kozinc napisal: »In kaj je tako imenitnega na Javorskem vrhu? Vse.« Madonca!

Pot po (asfaltni) cesti ni bila posebno razburljiva. Bolj redko markirana teče od Žagarja mimo Lesarja do Špilarja (Javor 25), od tam pa levo v breg. Ko sva ugotovila, kje je vrh (spoznala sva ga po vodnem zajetju), sva se le stežka prebila nanj, saj je okrog in okrog večkrat ograjen, ograja pa »trese«. Nobenih prehodov ni, zato jo je treba preskočiti (poiskati kak štor ali grbino za »odskočišče«), kajti prestopil bi jo lahko kvečjemu kak (velik) košarkar. Morda je pozimi, ko krošnje niso olistane, res lep razgled, a nama se ni zdel nič posebnega, pa še ozračje ni bilo najbolj čisto. Verjamem, da je Javorski vrh priljubljen pri »plemenu kolesarjev«, ki uživajo v poti (cesti) in jih prav na ograjeni vrh najbrž niti ne vleče. Mene je zelo lahko navdušiti in Kozinčevo pisanje je kot nalašč za to, a tokrat sem menda prvič v svoji planinski »karieri« v tem pogledu popolnoma odpovedala.

Do Javora 31 sva se vrnila po cesti, tam pa se spustila po (zaradi podrtih dreves neprevoznem) kolovozu v dolino Besnice. Držala sva se leve smeri in »glavne« poti, niže pa so naju vodile Telekomove rumene kovinske palice. Na koncu sva zavila levo na prečno pot in čez potok ter se po travniku mimo znamenja spustila na kar preveč prometno cesto. Na tem nič kaj planinskem delu poti sta naju presenetili nova podružnična šola, nekam velika za ta kraj, ter izposojevalnica in prodajalna avtodomov takole od rok, še zdaj pa sem radovedna, kaj je zagonetna Kuhinja pri Darji. Pri kapelici na koncu Besnice sva zavila levo. Kmalu se je začel klanec, večidel makadamski, veselja, ko sta naju povabili s ceste v gozd Knafelčeva in kurirska markacija, pa je bilo kmalu konec: pot je postala tako zaraščena, da je kar izginila (markacije tudi), zato sva se pognala v precejšnjo strmino proti cesti, katere rob sva videla skozi drevje. Nenadoma sta naju z razburjenim laježem »napadla« dva kosmatinca in naznanila, da sva že pri Pečarju.

Dobro uro gor in slabo poldrugo dol. Tale pot in tista zadnjič nista posebno planinski, a v teh jesenskih dneh, ko bo nagajal dež, utegneta priti prav, saj omogočata sprehod z dežnikom.

Žagarski vrh za ljubitelje kostanja

V četrtek je bilo časa le za sprehod. Odpeljala sva se v Sostro, tam pa levo po Sostrski cesti in z nje desno na Podgorsko pot. Pred potokom Šivnikom sva zavila z asfalta desno na kolovoz in parkirala pri zapornici, za katero stoji odslužen kiosk. Napotila sva se ob Šivniku, v katerem je malo vode in veliko odpadkov. Sramota! Tu se začne raj za nabiralce kostanja – precej sva jih srečala. Takoj ko sva stopila v gozd, sva onkraj potoka zavila desno. Obakrat. Zakaj dvakrat? Ker sem pozabila zakleniti avto ... Pot je neizrazita ali pa je sploh ni, zato jo je laže izgubiti kot ne. Prvič sva v četrt ure brez težav dosegla ograjo pod Pečarjem, drugič pa sva zašla in sva se morala po hudi brezpotni strmini prebiti na Debenji vrh, po katerega slemenu teče pot, ki naju je pripeljala k Pečarju. Tam je mogoče parkirati; v ta namen morate v Sostrem zaviti desno po Litijski cesti, ne levo po Sostrski.

Kažipot za Žagarski vrh naju je poslal po ožji asfaltni cesti. Malo naprej od tabel z lepo izbiro poti sva se za kratek čas rešila asfalta po gozdni poti desno v breg (tam je šele kostanja!), nato pa je šlo spet po asfaltu mimo Tabrarja in Žabjeka. Ko se je cesta začela spuščati, sva zavila levo navzgor proti Domu radioamaterjev (ne morejo se odločiti med 626 in 627 m nadmorske višine). V njem je »bife za člane RK Vevče in PD Vevče ter njihove simpatizerje in podporne člane društva, če ste med njimi tudi vi, potem ste dobrodošli,« sva prebrala. Midva sva sicer »simpatizerja« vseh planinskih društev, a ker drugih pogojev ne izpolnjujeva, sva ostala kar pri svoji pijači.

Vrnila sva se čez hrib in pristala na cesti šele pri Žabjeku. Zdaj ko veste, česar midva prej nisva, pojdite tudi gor grede raje čez hrib, saj je dosti prijetneje kot po asfaltu (odcep je nasproti kozolca; na tleh je napis CI 56). Od Pečarja do doma je le dobre pol ure, zato kar dodajte še tiste slabe pol ure iz Podgorja, samo izgubite se raje ne. Vsekakor pa zaklenite avto.