21 avgust, 2016

Na Tolsti vrh mimo Farbance

Čez teden dni sva si spet privoščila Tolsti vrh (1077 m), ampak drugega, nad Dobroveljsko planoto. Odkar sva na Wikipediji prebrala, da je edini planinski dom na Dobroveljski planoti tisti na Čreti, čeprav je po drugih virih očitno, da je tam tudi Farbanca, sva si to »zapostavljeno« kočo želela ogledati. Najprej je bilo treba najti izhodišče z nenavadnim imenom Motorček. S štajerske avtoceste sva se zapeljala na Vransko in čez preval Lipa (tamkajšnji asfalt je obupen) v Šmartno ob Dreti, tam pa desno, skozi Kraše. Za Pustim Poljem sva zavila desno po ozki asfaltni cesti, zdaj zaradi kažipotov za Motorček, Farbanco in Čreto že brez skrbi, da sva na pravi poti. Motorček pa ni zaselek, kakor sem sklepala iz zloženke PD Nazarje, ampak je popravljalnica žag, kosilnic in škropilnic v naselju Potok. Gospodinja nama je prijazno dovolila parkirati pri njih, če bi bilo parkirišče nekoliko naprej polno. Pa ni bilo, bila sva sama. Urejeno je pri brvi čez Mostni graben, ob njem in onkraj njega pa so številne planinske oznake.


Med kažipoti na drugi strani potoka nama je eden zbudil posebno pozornost: Pot na angleš. barako; na jasi, kjer zdaj stoji koča Farbanca, so bile med prvo svetovno vojno barake za angleške ujetnike. Vzpenjala sva se po pobočju Mostnega vrha. Na najstrmejšem delu so napravili stopnice, nato pa se je kolovoz zožil v stezo; ta je zavila levo čez jarek in se nadaljevala v ključih navzgor v gozd. Na počivališču s klopco pri Lahkem studencu sta naju pričakala spodbudna napisa Na zdravje! in Dober dan. Naslednja klopca je bila že nekoliko »snedena«. Nad njo se je strmina unesla. Nenavadno se mi je zdelo, da je v krajih, kjer v veliki meri živijo od lesa, gozd tako nepospravljen. Ko sva dosegla gozdno cesto, sva na desni že zagledala kočo. Do nje sva potrebovala dobre pol ure.


Koča Farbanca stoji na gozdni jasi na severni strani kraške planote Krašica, ki je del Dobroveljske planote. Na njej piše Dom planincev PD Nazarje. Leta 1953 so tu zgradili gozdarsko kočo. V njej so mešali barve (farbe) za gozdne oznake, zato so ji rekli Farbanca. Potem ko je dolgo samevala, jo je leta 2002 od GG Nazarje vzelo v najem tamkajšnje planinsko društvo in jo pozneje odkupilo. Zdaj jo prizadevno obnavljajo. Poleg nje stojita antenski stolp z bivalnikom za RTV-jevske tehnike in lesena baraka, cerkvena last. Ob koncih tedna in praznikih člani PD Nazarje v koči dežurajo; tam si je sicer mogoče privezati dušo, a kuhajo ne. Potem ko nama je eden izmed prostovoljcev, ki so urejali okolico, vse to prijazno razložil, je spet poprijel za orodje, midva pa sva se poslovila.


Mimo gugalnic in cerkvene barake sva se odpravila v gozd, kjer sva se kmalu povzpela levo na vlako, ta pa se je spremenila v kolovoz, ponekod prav lep in širok. Bilo je komaj kaj rož, še največ dolgolistnih naglavk. Za dolgo strmino se je kolovoz položil in naju zaraščen s koprivami, zlaticami in repuhi pripeljal do poseke, kjer so cveteli tudi lučniki in spominčice. Prečkala sva jo in čez čas stopila na gozdno cesto na desnem ovinku, kjer se je v levo odcepil slab kolovoz in je bilo nekaj prostora za parkiranje. Nadaljevala sva navzgor po cesti do razcepa pod vrhom Borovnjaka. Pod tamkajšnjima kažipotoma je na marmorni plošči pisalo Cesta I. štajerskega bataljona Čreta 19411977. Levo je bilo četrt ure do Črete, midva pa sva ostala na desni gozdni cesti in na 925 m zavila levo z nje na traktorski kolovoz ali vlako. Po velikih blatnih lužah so begali pupki. Na 936 m se nama je z leve pridružila še ena označena pot s Črete, naravnost pa sva v minutki prikorakala na skalnat rob z velikim lesenim križem, kjer sva posedela na klopci z razgledom na Vransko in Posavsko hribovje.


Nadaljevala sva po ozki zaraščeni potki, ki je bila zaradi strmega pobočja kar malo nevarna za zdrs. Ob njej in po njej so cvetele šmarnice, medenike, gozdne jagode, dolgolistne naglavke. Po kratkem spustu sva se priključila razmočenemu kolovozu, nato pa ga pri koritu zapustila desno navzgor, kamor je kazal rdeč kažipot brez napisa, in dobro uro nad Farbanco stopila iz gozda pri Rucgarju. Ob poti so se zlatili lučniki in travnik je bil pisan od raznovrstnega cvetja. Domači kuža se ni oglasil, dokler nisva odšla, tedaj pa je začel slabotno lajati. Mogoče mu je bilo pa dolgčas. Poleg gospodarskega poslopja in na njem so bile oznake planinske in evropske poti ter tablica Spomenik NOB, ki je tudi kazala v najino smer ‒ proti Tolstemu vrhu. Mimo oguljene mame ovce z dvema jagenjčkoma ter mimo mize in klopi sva po skalnatem, a vlažnem gozdu z bujno podrastjo v dobre četrt ure prispela do razcepa: levo Tolsti vrh (napis na drevesu), naravnost Spomenik 15' (smerna tablica).
 









Najprej sva se odpravila k spomeniku. Steza je bila zelo zaraščena. Našla sva markacijo (zvezdo), ki naju je pripeljala na slabo gozdno cesto; smerna tablica je kazala rahlo navzgor po njej. Kmalu po tistem, ko sva se povzpela s ceste na zaraščeno široko stezo in se nato spustila desno z nje, so naju znamenja pripeljala k spomeniku v eni izmed številnih vrtač. Pod prekrižanima srpom in kladivom piše: Na tem mestu sta padla / 15. 6. 1943 za svobodo / Vera  Šlander - Slavka / Dušan Krajgher - Jug / OK LMS Celje. Od nekod se je zaslišalo tuljenje sirene; bilo je natanko poldne na prvo soboto v mesecu. Stranpot nama je vzela manj kot pol ure.

Vrnila sva se na razcep in zdaj zavila proti Tolstemu vrhu. Strmina se je kmalu unesla, z leve je pritekla pot od sv. Jošta in prej kot v 10 minutah sva stala na z geodetskim kamnom označenem vrhu. Ker je gozdnat, je nerazgleden (na Hribi.net »obljubljenega« razgleda na Kamniško-Savinjske Alpe nisva bila deležna). Na njem je klopca, na drevesu z napisom TOLSTI VRH 1077 m pa vpisna skrinjica. Naprej, na drugo stran, tudi teče steza, a ni markirana.

Vrh sva zapustila po poti vzpona, od že omenjenega razcepa pa sva se držala gozdne ceste, upajoč, da prideva pod Borovnjak. Na gozdarskem nakladališču sva srečala nekoga, ki nama je potrdil, da sva na pravi cesti. Res sva čez kake pol ure prispela do odcepa na Čreto pod Borovnjakom, od tam pa kmalu iz gozda med cvetoče travnike. Na križišču na 909 m sva zavila levo in onkraj doline že videla Planinski dom I. štajerskega bataljona na Čreti. Ustavila sva se pri poznogotski cerkvi sv. Katarine (med vojno požgana je bila obnovljena leta 1952) in spomeniku prvi frontalni bitki I. štajerskega bataljona 26. 10. 1941. Čez pol ure sva že sedela v senci pred planinskim domom, kjer sva si privoščila skutne štruklje v juhi in odličen zavitek.

Od doma sva se odpravila po cesti navzdol mimo odcepa k plezališču, v Prilope in na Vransko ter navzgor proti hišam. Po dobrih 10 minutah sva pri leseni garaži prestopila na glavno cesto, ki je bila v levo asfaltirana (tja ni kazalo nobeno znamenje), desno navzgor pa makadamska (markirana). Po njej sva se povzpela na križišče, na katerem sva gor grede zavila levo proti cerkvi. Spustila sva se pod Borovnjak in desno po že znani poti mimo Farbance k Mostnemu grabnu. Najinemu zelenčku sta delala družbo še dva avtomobila; z njima se je najbrž pripeljala družba, zaradi katere je bilo pri Farbanci nazaj grede zelo živahno.

15 avgust, 2016

Na najvišjem vrhu Kriške gore ‒ Zaloški gori


Šele pred kratkim sem »odkrila« (prej sem očitno površno brala vodnik), da ima najvišji vrh Kriške gore, ki sem ga dotlej poznala le kot Tolsti vrh (1715 m), tudi ime Zaloška gora, po Zalogu. Zadnjo majsko soboto sva se podala nanj z manj običajnega izhodišča, iz Grahovš. Parkirišče na koncu vasi, pri kamnolomu, nama je bilo že znano od pohoda na Belo peč. Vrnila sva se kakih 100 m po asfaltu do mostu čez Lomščico. Onstran njega sva se povzpela po ožji asfaltni cesti med hišami (temu delu Grahovš se reče Hrib). Pred številko 16 sva zavila levo na kolovoz in kmalu po tistem, ko se je ta začel oddaljevati od hiše, sva prišla do velike markacije na skali. Pogled na Vrata in Veliki Turn je bil čedalje lepši, če pa sva se ozrla, sta se nama pokazali Dobrča z Lešansko planino in Begunjščica.


Kolovoz naju je vodil nad nekdanjim smučiščem v gozd. Na drugi strani sva stopila na travnik z leseno lopo in prežo. Obhodila sva ga po desnem robu, razritem od traktorjev; ta »traktorski kolovoz« se je na vrhu travnika nadaljeval levo, midva pa sva zavila desno na slabo opazno stezico. Videla sva nekaj rdečih kolobarjev, ki bi bili lahko markacije. Dalje sva se vzpenjala po okljukih, označenih z belimi lomljenimi črtami. Ko sva prečkala grapico, so se pojavili knafelčki in rdeče črte. Križ na skali je mogoče napovedoval »križišče« ‒ kmalu zatem je namreč z leve pritekla stezica, označena z belimi pikami, ki so se nadaljevale tudi po združitvi z najino potjo. Prispela sva na senožet s hiško za shranjevanje sena in prežo. Travnik je bil posejan s pogačicami. Čezenj naju je stezica pripeljala na kolovoz in po njem sva nadaljevala proti desni. Približno 40 m nad levim ovinkom sva našla komaj opazno stezico v desno, brez vsakega znamenja. Zavila je levo in postala razločnejša; na skali, obraščeni z mahom, sva zagledala še en rdeč kolobar. Ključi so bili spet označeni z belimi lomljenimi črtami in puščicami, vmes pa so bile še bele črte in pike, vse že precej bledo. Steza je bila večkrat zelo nerazločna. Ko so ostale samo še bele pike, sva se začela spraševati, ali sva še na pravi poti; obračala se je kar preveč v levo. Ponekod je bila zelo strma, nekje tudi spolzka, »zavarovana« s trakcem z rdečo zastavico. Na razcepu, kjer se je razločnejša leva stezica nekoliko spuščala, bolj zaraščena desna pa rahlo vzpenjala, je bilo manj drevja in več grmovja, zato sva domnevala, da sva na »manjši poseki«, omenjeni v nekem opisu na spletu, na kateri je treba zaviti desno, in to sva tudi storila.
 










Kako uro nad Grahovšami sva se približala skalni steni. Zdaj so naju spet vodile planinske markacije. Steza, vzporedna s strmim pobočjem, je bila na več krajih podprta. Pripeljala naju je na sedelce, s katerega sva najprej zavila desno na Mali turn, nato pa pot nadaljevala levo. Skozi veje sva videla Veliki turn in za njim Dobrčo, dolino, po kateri sva se pripeljala, najino parkirišče, Ženiklovec, Belo peč, Košuto. Na sedelcu je ležal tetrapak, dokaz, da tudi po takih odmaknjenih poteh ne hodijo samo resnični ljubitelji narave. Cvetja ni bilo prav veliko, še največ zajčjih deteljic, trilistnih vetrnic in trilistnih penuš. Mimogrede sva pomagala oprašiti lesko. Nekaj metrov ohlapne tenke jeklenice naju je pospremilo na koreninast greben in nato se je v desno odcepila stezica na pomol nad Velikim turnom; razgled je žal precej zakrivalo drevje. Ko sva zapustila greben, se je pot obrnila v levo. Zakoračila sva med ruševje. Odprl se je pogled na dolino in na Košuto. Ruševju so delali družbo macesni, deveterolistne konopnice, podlesne vetrnice, planinski srobot, alpske mastnice, dlakavi sleč, resje. Z naslednjega razgledišča sva videla Storžič in plaz pod Vrati. Čezenj je stekel gams. Pot je bila kar strma.



Kmalu za razglediščem sva dosegla rob in za njim lovsko kočo. Od nje sva se povzpela po strmi travnati dolinici, po kateri so cveteli blagodišeči telohi in dvocvetne vijolice. Približno sredi nje sva zavila desno v gozd in po njem na greben. Na razcepu se je desna stezica spustila v Lom, midva pa sva se povzpela po levi proti Kriški gori. Pod grebenom sva nadaljevala po razmočeni in ponekod podrti stezi. Ko sva ga znova dosegla, sva se spustila na drugo stran, na markirano pot med Kočo na Kriški gori na Tolstim vrhom.
 












Najprej sva zavila desno in po slabih dveh urah od izhodišča prispela h Koči na Kriški gori. Tam je bilo zaradi prvega gorenjskega rotarijskega srečanja, ki ga je pripravil Rotary klub Tržič Naklo v sodelovanju s PD Križe, nadvse živahno. Klub je organiziral zbiranje donacij za defibrilator in ga ta dan izročil v uporabo. Hvalevredno dejanje. Prispela sva ravno takrat, ko so razlagali uporabo te koristne naprave. Vstopila sva v kočo. Možaka, ki se je za točilnim pultom ukvarjal z večjim naročilom, sva vprašala, ali bi lahko za naju naročil štruklje. Zavrnil naju je, da bo najprej opravil začeto delo do konca. Red seveda mora biti, a če bi bil zaklical v kuhinjo, pred katero je stal, ali kvečjemu napravil kak korak nazaj, naročilo, s katerim je bil zaposlen, ne bi bilo nič trpelo, najini štruklji pa bi se bili tačas lahko že kuhali. Neomajno se je lotil preštevanja steklenic piva, treba je bilo skuhati še štiri kave in sestaviti račun, planinki, ki sta vse to naročili, pa sta ga prosili, naj jima steklenice znosi ven. Vajena prijaznosti in ustrežljivosti v planinskih kočah sem bila neprijetno presenečena, za Janijev temperament pa je bilo to sploh preveč, zato sva se kar na hitro poslovila.


 








Od koče sva se vrnila v smer, iz katere sva prišla, in nadaljevala po markirani poti na Tolsti vrh. Po travnikih so se pasle ovce. Stopala sva po stezi vzporedno s pobočjem in ugibala, ali je vrh pred nama že najin cilj ali pa se ta skriva zadaj. Nato sva se pomaknila prav na kamniti greben na levi. Skozi Vrata sva pokukala v dolino. Šele ko sva stopila na drugi vrh, sva zagledala tretjega, glavnega. Spet se je bilo treba spustiti, se znova povzpeti in dobro uro nad kočo sva dosegla cilj s klopcami in »hiško« za vpisno knjigo. Posebno pogled na Storžič je bil zelo lep. Ko sva počivala, se nama je pridružil planinec (če to ni prepohleven izraz zanj), ki se je pripravljal na Maraton štirih občin. Od las, nosu in celo uhljev mu je kapljalo, čemur se nisva več čudila, ko je povedal, da je pritekel iz doline Kokre, mimo Doma Čemšenik, čez Cjanovco, Srednji vrh, Mali Grintovec, Bašeljski vrh in Storžič, čez Psico na Malo Poljano in z nje na Tolsti vrh, če sem si vse prav zapomnila. Ura je bila šele ena. Bil je videti prav zadovoljen in ne posebno utrujen. Medtem ko nama je poročal, se je nekoliko okrepčal in se na hitro poslovil, češ da ga čaka še kar nekaj teka in se mu mudi, saj mora popoldne še postriči živo mejo. Kaj takega!



 








Po strmem skalnato-travnatem grebenu sva se spustila na drugo stran. Na razcepu čez četrt ure sva zavila levo proti Domu pod Storžičem (po desnem kraku sva nekoč prišla sem gor iz Gozda). Čez 25 minut sva prestopila električnega pastirja, stopila iz gozda in prispela na Malo Poljano. V tamkajšnji pastirski koči sva se okrepčala. Da bi šla v Grahovše po nemarkirani poti, so nama odsvetovali, ker so bili prepričani, da bi se izgubila, zato sva jo mahnila za markacijami proti Domu pod Storžičem, najprej po slabi gozdni cesti, nato levo z nje na stezo.


Na razpotju 20 minut pod Malo Poljano steza levo navzdol ni bila označena. Ravno takrat sta naju dohitela planinca in zavila tja; povedala sta, da na cesto, ob kateri imata avto in po kateri se pride k Domu pod Storžičem, da pa je steza naravnost naprej, ki tudi pripelje k domu, prijetnejša. Tako sva nadaljevala po njej. Čez poseko in gozdno cesto, mimo peskokopa in čez grapo, v kateri je še ležal sneg, sva po 20 minutah stopila na planino Jesenje.


Pod planino sva sestopila na lepo gozdno cesto in nadaljevala navzdol po njej. Preden sva prišla do planinskega doma, sva skrenila s poti, sledeč oznakam za bližnji partizanski spomenik. Stoji na jasi, na kateri je bil 4. avgusta 1941 iz Tržiške in Kranjske čete ustanovljen prvi bataljon na Slovenskem, Storžiški. Nato sva po »glavni« gozdni cesti kar kmalu prišla do parkirišča, kozolčka z jedilnikom in smernih tablic pri Domu pod Storžičem. Tam nisva našla nadaljevanja označene poti, zato sva se še naprej držala ceste in čez pet minut se je na desnem ovinku nanjo iztekla markirana pot, ki sva jo pri domu zgrešila. Po njej sva židane volje stopala čez sončne Senožeti z Belo pečjo pred seboj in z verigo vrhov v Kamniško-Savinjskih Alpah za svojim hrbtom.




S Senožeti sva zavila levo v gozd. Pot je bila kar strma. Ob njej so cvetele šmarnice in pogačice. Po kamnih sva prestopila potoček, najbrž pritok Lomščice. Kolovoz na drugi strani potočka naju je pripeljal do ceste, kjer je ob Lomščici prostora za nekaj avtomobilov. Ko sva hodila ob njej, so se vanjo pod cesto izlivali številni pritoki. Ob enem sva se osvežila in odžejala. Nekoga sva videla celo sedeti v Lomščici, obilica vode pa je očitno prijala tudi žabam. Mimo odcepa proti Beli peči sva stopila na asfalt in uro pod planinskim domom sva bila spet na parkirišču.
 









Bil je lep krog, ker je bil lep dan. In ker je bil lep krog, je bil dan še lepši.

04 avgust, 2016

Kotel brez dna

Pohod po tematski poti, posvečeni filmu Na svoji zemlji, je bil le deloma »tavanje po slovenskih hribih«, zato sva se naslednji dan odločila zlesti še na zaresen hrib Kotel (1175 m). Spet sva se podala v Baško grapo. V Bačo s severa pritečeta potoka Kneža in Koritnica, med njima pa se dviga greben, katerega najvišji vrh je Kotel. Ko sva prebrala, da je lepo razgledišče, sva se kar odločila zanj.











Še enkrat sva se zapeljala na Grahovo ob Bači in parkirala pri gasilskem domu. Mimo Doma krajanov sva se napotila proti postaji 2 tematske poti. Pri vaškem koritu poleg Štefcovega vrta sva zavila desno med hiše in v levem ovinku zapustila cesto. Z nje sva se povzpela pod visoko hišo, kamor nama je pokazal domačin (oznak ni bilo). Sogovornik naju je resno posvaril: »To je ena najbolj strmih gor.« Hm.



 








Na prvem razcepu sva se rahlo spustila desno in odpela električnega pastirja, takoj zatem pa sva se povzpela levo na travnik. Nikjer ni bilo nobene oznake. Spet sva odmaknila električnega pastirja, obhodila kolibo in nad njo zavila desno v breg. Brž zatem sva nadaljevala naravnost navzgor po notranjem robu gozda. Šele čez kakih 15 minut sva naletela na prvo markacijo. Na razcepu za njo sva se povzpela po levem kraku. Nad drugo markacijo sva dosegla rob razmetane grapice, po kateri je tekla voda, in tik pred njo se je steza obrnila levo. Na naslednjem seveda spet neoznačenem razpotju sva zavila desno (levi krak se je izgubil v visoki travi). Čez čas nama je tretja markacija potrdila, da sva prejšnjikrat izbrala pravo smer. Kmalu nato se je najina pot nadaljevala desno (naravnost se je strmo spustila druga, morda proti Kneži), a preden sva ji sledila, sva stopila levo na pomol z razgledom na Grahovo, Logarjev most, Kojco, Porezen. To je bilo kake pol ure nad izhodiščem. Visoko v pobočju sva opazila votlino. Vrnila sva se na stezo in nad stikom dveh grap nadaljevala strmo navzgor (pot je bila res ves čas precej strma).


Na neoznačenem razcepu čez 10 minut je desni krak odšel nekam pod skale, midva pa sva se oprijela levega. Ko sva po slabih 10 minutah dosegla veliko skalno gmoto na desni, sva se najprej prebila skozi podrto drevje in vejevje, potem pa je steza zavila levo čez široko grapo. Tam sva po dolgem času zagledala markacijo. Spet sva se morala plaziti pod podrtim drevjem. Za naslednjima markacijama je bila pot tako zametana, da je levo od nje že nastala »obvoznica«. Dosegla sva vrh še ene široke plitve grape in stezica je izginila. Nadomestila jo je dolga blatna in zelo strma drsalnica. Po občutku sva se izogibala podrtim drevesom, tokrat v desno. Našla sva še eno, zadnjo markacijo (v nasprotno smer), nazadnje pa po skoraj uri tavanja po brezpotju odnehala. 




Privoščila sva si malico in se začela vračati. Bila sva nekoliko v skrbeh, da se bova izgubila. Pri skalni gmoti sva šele zdaj opazila stezico, ki naju je pripeljala na razgledišče, poraščeno z brinjem in mračicami. Razgled je bil podoben kot s prvega razgledišča. Na razcepu, na katerem sva gor grede zavila levo, sva zdaj preizkusila še drugi krak. Iz gozda naju je pripeljal na skalnato pobočje pod votlinami, katerih eno sva opazila že s spodnjega razgledišča. Tudi od tukaj je bil lep razgled, skale pa so bile okrašene z blazinicami endemičnih kratkodlakavih popkores. Po že znani poti sva se vrnila na Grahovo. Pri eni prvih hiš sva izvedela, da je možak, ki je dolga leta skrbel za prehodnost in označenost poti na Kotel, umrl, zdaj pa zanjo ne skrbi nihče. Odkar sta po gozdu pustošila voda in veter, je stanje še slabše. Menda obstaja še ena pot »bolj po desni«, ki za nedomačine ni priporočljiva, saj ni markirana, druga pa iz Kneže oziroma Temljin. Slednjo opisuje Stojan Kenda v vodniku Pohodniške poti. Baška grapa in Šentviška planota (samozaložba, Tolmin 2004).


Kotel je precej nenavadno ime za hrib, razen če je mišljeno, da je poveznjen, z dnom navzgor. No, midva mu žal nisva prišla do dna, a se mi kar zdi, da bova še poskusila.