12 januar, 2017

Na Kofce po prvem snegu

Samo na Šmarni gori sva bila večkrat kot na Kofcah, pa vendar sva se 13. novembra lani spet odpravila tja. Poti iz Podljubelja pravzaprav še nisem opisala (pred devetimi leti sem tisto čez Kal le omenila), zato jo bom zdaj.

Z gorenjske avtoceste sva se zapeljala do izvoza za Tržič, nato pa mimo Tržiča skozi tri predore in pod dvema nadvozoma. Doslej sva bila vajena takoj za drugim nadvozom zaviti desno nazaj, brž nato še enkrat desno nazaj, po nadvozu čez glavno cesto in vzporedno z njo v Podljubelj. Tokrat pa je Jani preizkusil novo – desno šele za tretjim nadvozom in takoj spet desno – in jo razglasil za bistveno boljšo. V obeh primerih je prikladno parkirišče pri opuščeni trgovini Tina nasproti podružnične osnovne šole. Ob parkirišču stoji spomenik – zmaj, ki gleda iz skale. Napis nas pouči: V starih časih je bilo, ko je velikanski zmaj hrumel čez visoke Alpe in pridrvel tudi v naše kraje. Bil je tako silen in ogromen, da se je sesula vsaka gora, kamor je stopila njegova mogočna šapa. Sedanje mesto Tržič ni stalo tam, kjer se nahaja dandanes, ampak na južni strani Košute. Ko je zmaj lomastil čez Karavanke, je stopil tudi na Košuto. Pod njegovo težo so se krušile velike skale in zdrvele v dolino ter sesule nekdanji Tržič. Prebivalci so se deloma naselili v novem Tržiču, deloma pa v Borovljah na Koroškem. Po zgodovinskih listinah je bil potres med leti 1268 in 1350, velik potres pa l. 1348. Tedaj se je odlomil tudi del Dobrača, zasul Podklošter in mnogo vasi v Ziljski dolini.


Le lučaj stran je s smerno tablico Kal 1h 15 min in Kofce 2h označen odcep. Odkar sva bila zadnjič tam, so nekdaj gozdno cesto asfaltirali. Po njej sva prispela na desni ovinek s kažipotom Kal v levo. Mimo s pločevinasto streho pokrite lesene lope, okrog katere je tudi nekaj prostora za parkiranje, sva se podala na markiran traktorski kolovoz (po zemljevidu ni označen) s smerno tablico Kal – Kofce. Levo pod nama je šumela Jezernica, v katero so se zlivali drobni potočki kar čez kolovoz. Pripeljal naju je do propadajoče hiše Podljubelj 45, h kateri vodi mostiček čez Jezernico. V tolmunu pod hišo so plavale ribice. Hiša je zadaj zaradi plazu podrta, od podrtije do lope na desni pa so postavili novo streho, tako da zdaj »prebivajo« v lopi.


Nadaljevala sva desno od hiše. Kolovoz se je zožil in postal precej skalnat. Ko je zavil levo čez Jezernico, se je markirana steza odcepila naravnost navzgor. Prečkala sva pritok Jezernice in na drugi strani naju je spet čakala markacija s puščico. Ob potoku je stala lesena »naprava«, menda skakalnica za kolesarje. Takoj zatem sva na razcepu zavila po desnem kraku, označenem s kažipotom Kal, in mimo ostankov lesene hiške prikorakala na rob gozda. Steza s pogledom na Dobrčo naju je vodila mimo štirih brvi čez Jezernico, na desni pa se je belil travnik, prekrit s tanko snežno odejo. Kmalu sva stopila desno na lep kolovoz in po njem prišla h gospodarskemu poslopju kmetije Vasovnik z reflektorjem na vogalu in vgrajenim majhnim čebelnjakom. Od  tam je res lep pogled na Dobrčo in Begunjščico. Poleg poslopja stoji lična počitniška hišica in nad njim še dve leseni hiški. Markacija in puščica na prvi sta nama pokazali nadaljevanje poti. Povzpela sva se še do druge in tam je pot zavila ostro desno.

 





 

 

 







Dvignila sva se na pašnik. Na vratih lesenjače z markacijo na vogalu sva le še čisto od blizu razbrala napis 10 m desno (puščica je nekoč kazala, kako je mišljeno: mimo hiške in za njo desno), oznak za Kal in Podljubelj pa ni bilo več. Nad Vasovnikom so bile tudi markacije že slabe. S pašnika sva še lepše videla Begunjščico. Splezala sva čez ograjo; tablica Ovce in ovčarji smo vam hvaležni, ker pazite na ograjo in imate pse na vrvici! Srečno pot je bila prelomljena na pol in prva polovica je ležala na tleh.


Nekje pri Vasovniku sva se oddaljila od Jezernice in zdaj sva se čedalje bolj približevala njenemu pritoku. Nad pašnikom sva spet stopila v gozd. Prečkala sva gozdno cesto in na veliki skali onkraj nje je bil spet kažipot Kal. Markacije so bile dovolj visoko tudi za zimske razmere, le precej redke, brez njih pa bi bila v razdejanem in zasneženem gozdu sploh izgubljena. Dobrodošle bi bile tudi gazi predhodnikov, vendar sva tokrat gazila prva. Ob poti je bilo več velikih skal; gotovo so imele kaj opraviti z lomastenjem velikanskega zmaja. Pri eni se je kolovoz razcepil v dve stezi, in prav pri razcepu ni bilo nobene markacije. Odločila sva se za levi krak. Preden sva se povzpela po njem, sva si morala nadeti gamaše. Med vzpenjanjem po svežem snegu nama je pošteno drčalo.
 


Ko sva naslednjič dosegla kolovoz, so na levi med zelenjem smrek zažareli macesni. Že kmalu sva zagledala znani »šopek« dreves s smernimi tablicami in prežo pri zavetišču na Kalu (1112 m). Med tablicami sva pogrešila tisto za Javorje (ko sva šla prejšnjikrat na Kofce čez Kal, sva se vračala skozi Javorje). Pogled nama je segel daleč za Begunjščico, kjer so se svetili zasneženi Julijci s Triglavom. Do tja sva hodila dobro uro.
 









Kolovoz se je kmalu za zavetiščem prelevil v gozdno cesto, od katere se je odcepila levo v breg strma pot, naprej po cesti pa se pride na Kofce mimo kapelice. Po obeh naj bi bilo do cilja uro hoda. Izbrala sva strmo in se kmalu znašla pod slikovitimi skalnimi stenami. Šla sva mimo nizke votline z nekaj ledenimi svečami, v kateri bi lahko za silo vedrili trije, seveda čepe. Ko je bilo strmine konec, so se začele Ravne, kjer so doma posebno visoke in ravne smreke. Kljub obetavno sončnemu jutru je bila Košuta zdaj žal že zavita v (napovedane) oblake. Pri skladovnici desk in tramov, ki tam stojijo že zelo dolgo, se je začela ograja. Stopila sva na gozdno cesto, »popisano« s sledmi motornih sani. Spet sva se začela vzpenjati.
 

 
 







Uro in četrt nad Kalom sva bila pri Domu na Kofcah (1488 m). Odurno betonsko cesto, ki me na koncu vedno ujezi in užalosti, je k sreči prekrival sneg. Košuto sva le slutila. Tokrat izjemoma nisva jedla štrukljev, ampak tudi žganci so bili dobri. Po poti iz Podljubelja do Kala sva ta dan prišla samo midva (ni bilo gazi), a v vpisni knjigi so številni zapisali izhodišče Podljubelj – najbrž so prišli od  Matizovca.
 
Vrnila sva se po isti poti. Na Kalu je bil sneg že zoprno razmočen. Vprašanje, kam vodi kolovoz od tam, kjer ga pod sedlom zapustimo, bo morda »krivo« za kak nov pohod. Pri Vasovniku sva tokrat naletela na živahnega kuža Ronija in njegova gospodarja, ki sta nama povedala, da sta si počitniško hišico napravila iz pomožnega objekta, potem ko je Vasovnikova domačija pogorela. Tega dotlej nisva vedela. Tudi na že večkrat prehojeni poti vedno vidiva in izveva kaj novega.

10 januar, 2017

Tegoška gora za navdušence

Zadnjo (lansko!) oktobrsko soboto sva se kot že ničkolikokrat odpeljala v Jelendol, od tam pa proti Medvodju in po približno 2 km levo ob Zalem potoku. Pripeljala sva se pod planino enakega imena (1032 m), kjer se vozna gozdna cesta konča z obračališčem, nad njim pa stoji precejšnja počitniška hiša. Tam sva parkirala. Za cilj sva si izbrala Tegoško goro (najvišji vrh mogočne gore enakega imena, ki se začne vzhodno od Škrbine in niza vrhove do Macesja) z nekaj »podcilji«, katerih eden je bila Tegoška planina, ki sem jo predlani zaradi bolezni zamudila.


Podala sva se navzgor po kolovozu desno od počitniške hiše (vlako levo od nje sva se namenila raziskati nazaj grede). Pripeljal naju je do koč na planini Zali potok. Po sprehodu med njimi sva nadaljevala po kolovozu in takoj prišla na razcep, kjer sva izbrala desni krak navzgor. Spremenil se je v stezo, poraščeno s travo, ki je bila popolnoma razmočena, saj je ponekod voda kar tekla po njej. Ko se je strmina za kratek čas unesla, sva prečkala potok, potem pa se je steza pognala še bolj strmo v breg. Vzpenjala sva se po mokri Mrzli dolini. Še večkrat sva morala čez vodo; nekje je odnesla kos poti, tako da sva hodila pravzaprav po strugi.
 









Ko se je svet osušil, se je vzpon nadaljeval po stezici, obrasli in porasli z visoko suho travo, desno ob njej pa je tekla suha peščena in kamnita struga in pozneje zaraščen ozek jarek. Dosegla sva uravnavo s poseko in vrh nje zagledala rob ceste iz Jelendola proti planinam pod Košuto. Poseko sva prehodila po razritem opuščenem kolovozu skozi suho travo, ki nama je segala do pasu. Cesto sva dosegla kake pol ure nad izhodiščem in nadaljevala desno navzgor po njej. Nasproti studenčka na levi naju je verižica na desni opozorila na odcep k počitniški hišici s sila okrašeno okolico.










Od počitniške hišice je cesta tekla mimo peskokopa ter naju po rahlem spustu pripeljala do kažipotov levo proti Tegoščam, Šiji in Pungratu. Sledila sva jim na stransko cesto. Od nje se je odcepilo več kolovozov, eden desno z zapornico. Levo pod cestiščem sva opazila kolovoz in sklenila nazaj grede preizkusiti, kam vodi. Na naslednjem razcepu je pot na Pungrat in Šijo odšla levo, midva pa sva se držala desne smeri proti Tegoški planini. Toda nedaleč naprej, po slabe pol ure hoda po cesti, sva se pri odcepu levo odločila za pot čez planino Pungrat proti Škrbini, ki jo je bilo od tam prav lepo videti.



Vzpenjala sva se čez poseko, zasajeno z novimi drevesci. Kmalu po prestopu pašniške ograje sva na levi zagledala modro pobarvana kovinska vrata na planino Pungrat. Zgoraj ob cesti, ki je pritekla skozi tista vrata, sva videla kažipote, zato sva se usmerila tja. Tam je bil še en odcep levo k taborniškemu domu na Šiji, od koder je bilo slišati hrup in tudi prometa v tisto smer je bilo nenavadno veliko. Midva pa sva zavila desno, kamor je vabil kažipot Pungrat Odprto vsak dan. Hm. Kakih 20 minut nad cesto sva prispela do stanov na planini Pungrat (1447 m) in seveda niso bili odprti. Čisto do stavb nama pravzaprav ne bi bilo treba, a sva si hotela ogledati kažipote.


Čez pašnike, posejane s skalami, sva se podala navzgor proti Škrbini. Markacij ni bilo videti, le na levem robu planine sva na debeli smreki opazila smerno tablico navzgor Škrbina 1h. Skozi pas gozda sva prikoračila med ruševje, ki ga je popestrilo nekaj zardelih jerebik. Strma, ozka in vijugasta, a dovolj dobro označena stezica naju je mimo vodnega zajetja in slikovitih skal natanko uro nad planino odložila na sedlu Škrbina/Skarbina (1869 m). Na drugo stran sva prvič pogledala v Avstrijo. Zarjavela smerna tablica nama je povedala, da morava desno proti Košutnikovemu turnu, bližnja skala pa še dodala znak za zelo zahtevno pot, ampak midva seveda nisva nameravala tako daleč. Na tamkajšnjem mejnem »kamnu« piše XXIV/83.
 









Ko sva zapustila sedlo in se s strmega pobočja ozrla nanj, sva ga šele zares videla kot škrbino. Pot naju je vodila mimo odcepa proti Malejevi planini in Selam/Zell. Odpirali so se čedalje širnejši razgledi na Kamniško-Savinjske Alpe. Nadaljevala sva desno po grebenu ali tik pod njim; ozko stezo so tu in tam »zagradile« skale. Pobočje pod nama (na slovenski strani) je bilo silno strmo in travnato, prav »primerno« za zdrs. Dohitel naju je mladenič, ki se je povzpel na vsak vršič v grebenu (midva sva enega, nekoliko umaknjenega levo od grebena, izpustila). Fotografirali smo drug drugega in potem nekaj časa hodili skupaj. Po 40 minutah od Škrbine smo se povzpeli na Pungratsko goro/Dichte Spitze (2025 m, mejni kamen XXIV/74), označeno z geodetskim kamnom s križcem in kamnom z napisom KT. Daleč pred seboj smo zagledali čredico gamsov, ki se je pasla po pobočju nad Tegoško planino. Mladenič je odhitel naprej, midva pa sva se še razgledovala. Ko je začelo brenčati in je »brenčalo« nekaj časa lebdelo nad Kladivom, sva že mislila, da se je zgodila nesreča in je helikopter pripeljal reševalce, a se je k sreči izkazalo, da se nekdo spreletava za zabavo.
 










S Pungratske gore sva se spustila na stezico pod vrhom in mimo Pišence/ Pešince/Windhöhe (1999 m) prikorakala pod Klado/Kleinspitz (1956 m). Strm vzpon nanjo se začne pri mejnem kamnu XXIV/68. Izpustila sva jo in se ustavila na vršiču s kamnom XXIV/65, od koder je bil lep pogled nazaj na greben, zadaj za njim pa sva razločila celo Triglav. Na najvišjo točko Tegoške gore (2044 m, mejni kamen XXIV/63) sva stopila 40 minut od Pungratske. »Najin« mladenič je tedaj stal že na Macesju. Razgled je bil čudovit, med drugim sva prvič lepo videla Cjajnikov steber. Cjajnik/Lärchenturm (1967 m) je skalnat stolp, ki ga imajo nekateri za del Macesja, od tod tudi ime Macesnov turn, če to ni zgolj prevod nemškega imena. Domneve o imenu sem našla tri (v obojih Karavankah, tako Klinarjevih kot Janševih, in zanimivem zapisu Gorazda Goriška): s planine Mrzli log je menda videti kot čajnik, Ecjan (po Klinarju) ali Cjan (po Gorišku) se imenuje del pobočja Tegoške gore, tretja pa je izpeljava iz encijan – cjan. 












Ko sva se odpravljala z vrha, je po brezpotnem travnatem rebru (Klinar ga tako celo imenuje: Travnato rebro) ves navdušen prisopel gor mlad par s kužkom. Ta direttissima se nama je zdela prestrma za sestop, zato sva se vrnila po grebenu ter ga po 20 minutah na najnižjem delu zapustila in se spustila proti Tegoški planini (1430 m; Janša uporablja ime Tegošče, na kažipotu, koči in zemljevidu pa piše Tegoška planina). Spuščala sva se na pogled in si sproti določala grmičke in skale, kjer sva zavijala, da ni šlo prestrmo naravnost navzdol. Po slabi uri sva pristala pri Jelendolu 34, kakor piše na eni izmed stavb na planini. Stara smerna tablica z napisi Pungart 0,30h, Dolga njiva 1.20h, Šija 1,30h in Kofce 2,00h je ležala na tleh. Poklepetala sva z domačinoma, ki sta moževala na verandi, in nadaljevala pot po cesti nad stanovi.



Pri kovinskih vratih sva zapustila planino in stopila v gozd. Onkraj njega se je obakraj ceste s pogledom na gore od Ojstrice do Storžiča košatila visoka suha trava. Kmalu za razgledno klopco sva srečala lovca, ki nama je s kazalcem na ustnicah pokazal, naj bova tiho; hodil je po travnatem grebenu po sredini ceste, da bi stopal čim tiše in tako ne bi svoje žrtve opozoril nase. Za levim ovinkom s parkiriščem, nad katerim so žareli macesni, se je cesta začela nekoliko spuščati. Približno 40 minut pod planino sva prepoznala odcep proti Pungratu, kjer sva zjutraj zapustila cesto, in klobasa je bila zašpiljena. Sledil je razcep s kažipoti in kakih 40 m pod njim sva pri možicu, ki sva si ga postavila gor grede, preverila, kam pripelje tamkajšnji kolovoz. Na gozdno cesto sva sestopila pred peskokopom in si pot precej skrajšala (kdor bi hotel uporabiti to bližnjico gor grede, bi moral zaviti na prvi kolovoz za peskokopom levo). Takoj za studenčkom sva se spustila levo po neopazni »potki« brez oznak, ki sva jo k sreči poznala od prej, in se prebila skozi ščavje na poseki. Po Mrzli dolini in čez planino Zali potok je šlo hitro, na parkirišče pa sva se spustila po vlaki – pravcati drsalnici, ki naju je dostavila natanko k avtomobilu. Od »špile« do njega sva potrebovala 45 minut.

 










Ta prijetni in razgibani pohod nadvse priporočam. Res ne vem, zakaj si je Tegoška gora v vodnikih zaslužila mnenje, da je brez prave samostojne veljave in kot poseben planinski cilj zato običajno ne pride v poštev. Midva se za take zlahka navdušiva. Hoje je bilo tri ure in pol tja, dobri dve in pol nazaj. Ker sva se potepala več kot devet ur, sva se v dolino vozila že v pojemajoči svetlobi in je bilo treba kar nekaj previdnosti, saj je cesta slaba in se nanjo valijo tudi precejšnje skale. Previdno torej. Preden sva se poslovila od Zalega potoka, pa sva se ustavila še pri njegovem zalem slapu.