09 junij, 2019

Arihova peč in njene skrivnosti

Poročilo o 41. pohodu na Arihovo peč* naju je spodbudilo, da sva se 10. marca tja odpravila tudi midva. V Avstrijo sva se varčno (brez predornine) odpeljala čez Ljubelj. Na naši strani je bilo kumrno vreme, na senčni strani Alp pa je sijalo sonce. V kraju Kožentavra/Kirschentheuer, preden cesta proti Celovcu prečka Dravo, sva zavila levo proti Šentjakobu v Rožu/St. Jakob im Rosental. Ustavila sva se v Podgorju/Maria Elend, da sva slikala Komníco (na zemljevidu napačno Kamnica)/Ferlacher Spitze (levo od nje se je v oblaku skrivala Kepa). Peljala sva se skozi Leše/Lessach in zavila proti Hodnini/Kaninu. Parkirala sva v gozdu pred Čemernico/Tschemernitzen, ker v naselju nisva našla prostora. Preden sva odšla na pot, naju je prišel nekdo sumničavo pogledat, vsaj tako se nama je zdelo. V slovenščini sva vprašala, ali je kaj narobe, če parkirava tam, in dobila nekoliko zadržan nemški odgovor, da ni problema.










Takoj ko sva stopila iz gozda, se je pokazala Čemernica (724 m). Pri dvojezični krajevni tabli je asfaltna cesta zavila desno skozi vas, midva pa levo na makadam mimo Polančeve domačije, kjer se začenjajo tradicionalni pohodi na Arihovo peč. Tja je kazal kažipot Rossalm 1 ½ h 679, Bertahütte 3 h 679 in Mittagskogel 5 h 679/680 (vse smeri so bile na kažipotu označene z rdečimi pikami). Na prvem razcepu ni bilo markacije; po desnem kraku sva vstopila v smrekov gozd. Poseka na levi je bila zasajena z mladimi drevesci, na desni je žuborel potok Šum, niže Debreva/Derwebach. Cveteli so telohi. Markacij ni bilo. Končno sva dočakala prvo nasproti travnika na levi; tabla na ograji okrog njega je prepovedovala dostop nanj ter nabiranje gob in jagodičevja. Potoku sva se čisto približala. Čezenj je vodil mostič, a nisva zavila tja, temveč sva nadaljevala mimo preže in rahlo navzgor po gozdni cesti z ostanki betona ali asfalta, deloma pokriti s snegom, v katerem so bili vidni odtisi parkljev, zvožene kolesnice pa so bile poledenele.

Potok se je pod cesto »preselil« na levo stran. Še so se vrstile poseke, nekatere pogozdene. Na nekem štoru je bila pritrjena tabla o območju medveda. Markacije so bile kljub številnim odcepom gozdnih cest in kolovozov redke in slabe. Odcep levo po 25 minutah pa je bil označen razločno in tja sva se povzpela po gruščnatem kolovozu, ob katerem je bila na eni izmed markacij tudi številka najine poti: 679. Pri prvem odcepu levo naju je rumena smerna tablica Arihova peč »obdržala« na kolovozu. Morda je ostala od letošnjega pohoda 3. marca. Po avstrijskem zemljevidu tam teče tudi pot 13; pod neko rdeče-belo-rdečo markacijo so bili ostanki nečesa belega in rumenega, morda prav markacije 13. Na večjih skalah sva opazila rdeče pike. Kolovoz je potekal precej vzporedno z zelo strmim pobočjem; desno spodaj je tekla suha struga, na levi pa so ležali kamni in celo skale, ki so se odkrušili s pobočja.

Potem ko sva v desno prečkala grapo z omenjeno strugo in pod škarpo, ki je podpirala prehod čeznjo, vendarle zaslišala šum vode, sva zagledala steno Arihove peči. Levo v gozdu se je skrivala preža. Kmalu sva se pognala po strmi stezici v levo, označeni s »snedenim« kažipotom z rdečo piko in za silo čitljivima napisoma Bleščeča in Rossalm, ter naposled prigrizla do stene. Med množico telohov sva se pod podrtimi drevesi in čeznje (v nekatera so bile zažagane stopnice) povzpela mimo presledka med to in naslednjo steno. Nenavadno se nama je zdelo, da ni nobenih sledi množičnega pohoda pred komaj tednom dni, saj sva upala, da naju bodo – če že oznak ni – vsaj sledi pripeljale do bunkerja in spominske plošče, ki sta cilj pohoda. Steza je zavila nazaj k presledku med stenama in navzgor po njem. V kakih 40 minutah sva dosegla sedlo, kjer je bila še ena rumena smerna tablica desno Arihova peč, dveh kažipotov pa nisva mogla več prebrati.











S sedla sva najprej zavila levo, kamor je kazala obmejna markacija (z zelenim obročem), in v nekaj minutah dosegla vrh Arihove peči/Arichwand (1090 m). Od tamkajšnje lesene koče z »depandanso« (straniščem na štrbunk) sva videla Komníco in dolino. Nato sva se vrnila na sedlo in se napotila v nasprotno smer. Steza, posuta s suhim listjem in označena z redkimi markacijami, tudi mejnimi, ni bila posebno razločna. Pred naslednjim vršičem sva zavila levo. Gozd se je končal s poseko, na kateri so cveteli lapuhi. Po 5 minutah sva zagledala gozdno cesto, kažipota, leseno hiško in spet Komníco. Kažipota (Roβalm 1084 m, ta višina je tudi na zemljevidu; z roko je bilo dopisano Bleščeča planina) sta kazala nazaj Tschemernitzen 1 ¼h 679 (rdeča pika) ter desno Kopein 40min in Oberferlach 1½h (modri piki; na roko napisana številka poti ni bila čitljiva). Bila sva presenečena, da sva že na Bleščeči planini (domačini ji rečejo samo Bleščeča), ne da bi bila šla mimo bunkerja in spominske plošče pod Arihovo pečjo. Sledeč kažipotu Rossalm sva po nekaj korakih prispela do Koče nad Arihovo pečjo, edine slovenske planinske koče na avstrijski strani Karavank. Tabla na koči je trdila, da smo na nadmorski višini 1079 m. Mimo lesenega bradača s klobukom, ki mu je po cevi kozi usta tekla voda v prav tako leseno korito, sva stopila tja in na kratko poklepetala s koroškimi Slovenci, ki so sedeli na klopci pred kočo.









Ker sva se namenila preveriti snežne razmere na poti k Bertini koči/Bertahütte, sva se poslovila in odšla po gozdni cesti do kakih 100 m oddaljenih kažipotov (vse poti razen v Kopanje/Kopein so bile označene z rdečimi pikami): nazaj Tschemernitzen 1 ¼h 679 in Kopein 50 min, naprej Schönbrunnen 1 ½h 679A in Rosenbach 3 h 679A/603, desno Bertahütte 1 ½ h 679, Ferlacher Spitze 2 h 679 in Mittagskogel (Kepa) 3 ½ h 679/680. Zavila sva desno in ko sva prišla v gozd, je bilo snega čedalje več, bil je moker, gazi pa nobene, zato sva se vzponu k Bertini koči odpovedala ter sklenila poiskati bunker in spominsko ploščo pod Arihovo pečjo. Vrnila sva se h koči na Bleščeči po napotke. Opisali so nama, kako najdeva bunker in kje je Ressmannova koča, mimo katere tudi poteka pohod. Izvedela sva, da je hiška na vrhu Arihove peči zasebna last nekega doktorja. Povabili so naju v kočo, kjer je med drugim kotiček, posvečen dogodkom iz leta 1945. Dobila sva znački SPD Celovec/SAV Klagenfurt in razglednico s sliko leta 2010 obnovljenega bunkerja. Prijaznemu možaku, ki se je največ ukvarjal z nama, sem podarila svojo planinsko pesniško zbirko; da mu bo v pomoč pri »treningu« slovenščine, je dejal. 

Od koče sva se vrnila h kažipotoma in sledila tistemu proti Kopanju (na našem zemljevidu piše Kopank), ker sva se namenila k Ressmannu. Pot 679A naju je vodila mimo izvira, čez potok, ki je tekel pod njo, nad vodnim zajetjem in čez suh potoček ob ograji okrog zajetja. Cesto je deloma podrl plaz. Po slabe četrt ure sva bila spet na dobri cesti in kmalu zatem na levem ovinku zavila desno po kolovozu, ker sva pod cesto videla krmilnico in upala, da je tam nekje Ressmannova lovska koča. Najprej sva zagledala ograjo in nato res kočo z izrezljanim napisom Hubertusheim. Ob vratih je visel okvir s pesmijo, s katero je lastnik Hubert Ressmann v »hudem« narečju prosil sicer dobrodošle obiskovalce, naj koča in okolica ostaneta za njimi snažni in urejeni. Besedilo v drugem okviru v knjižni nemščini s podobno vsebino sem bolje razumela. »Izposodila« sva si tamkajšnjo mizo in klop, da sva udobno pomalicala.
 








Od koče je na obe strani vodil kolovoz levo boljši, desno slabši. Slednji je tekel v najino smer, zato sva odšla mimo korita z vodo, ki ga je krasil iz lesa izrezljan gozdni mož,  naprej v gozd. Šla sva tudi mimo krmilnice, ki sva jo prej opazila s ceste. Levo pod nama je tekel potok. Pot se mu je zelo približala, saj jo je breg »zrinil« levo. Nato sva potok prečkala in na drugi strani naju je znova pričakala čisto uporabna steza. Na enem mnogih podrtih dreves je bil privezan belo-rdeč trakec, morda znamenje, da sva na pravi poti, a ta se je kmalu skoraj izgubila. Na nekaj smrekah so bile rdeče pike, verjetno gozdarske. Prav nič ni kazalo, da je tam pred kratkim hodilo nekaj sto udeležencev pohoda. Nato sva spet ujela stezo, ob kateri je bilo več oranžnordečih količkov, kot ob kaki trasi. Vsi so bili nizki, pri edinem visokem pa sva se nehala vzpenjati in pot se je prekucnila navzdol. Na drevesih so bili spet trakci, tokrat le beli. Začela sva zavijati proti desni.

Ko sva se bližala steni Arihove peči, sva prvič opazila sledi predhodnikov. Prečkala sva zemeljski plaz, ki je podrl del poti. Ta naju je pripeljala na gozdno cesto, ki se je tam končala; morda so jo zgradili prav zaradi sanacije plazu. Po dobrih 20 minutah se je izkazalo, da se nisva izgubila, saj sva prispela na markirano pot, in sicer na mestu, kjer sva gor grede s kolovoza zavila levo na strmo stezo. Začela sva iskati kraj, ki so nama ga opisali na Bleščeči: potok in lesen kažipot z napisom Bunker. Preverila sva pet vsaj približno podobnih mest, a tablice ni bilo nobene, še vode ne povsod. Eden izmed poskusov naju je pripeljal čisto pod steno, kjer se nama je odprl prav zanimiv pogled, a o bunkerju ni bilo ne duha ne sluha. Številni potočki in obilo kalužnic, to je bilo vse, kar sva »našla«. Nahodila sva se pa!

Ko sva prišla nazaj v Čemernico, tako kot zjutraj ni bilo videti žive duše. Že sva se bližala avtu, tedaj pa sva zaslišala ropotanje traktorja na travniku nad gozdom in pohitela tja, upajoč na koristnega sogovornika. Zgovoren kmet je zatrjeval, da je bunker desno s ceste, in sicer za prežo in pred Arihovo pečjo. Še danes se čudim, kako se nama je ljubilo po vsem tistem tavanju še enkrat nazaj v gozd in slediti kmetovim napotkom, sploh ker nama tisto »desno s ceste« ni šlo v račun. Kljub temu sva se potrudila in preverila štiri odcepe, ki so se bolj ali manj ujemali s kmetovim opisom, pa nisva bila uspešna. Zdelo se nama je prav za malo, a še drugič sva se – tokrat nepreklicno – vrnila k avtu.

Po vrnitvi domov me je vse skupaj tako grizlo, da sem pisala organizatorjem pohoda na Arihovo peč. Na prvo pismo ni bilo odgovora, na drugo pa se mi je oglasil Danilo Prušnik, koordinator pohodov. Zapisal je, »da se partizanski bunker izven prireditve le težko najde. /.../ Po neurjih v zadnjih letih je nastalo mnogo novih poti in se lahko pohodnik mimogrede zgubi.« Težave so še zato, ker je avstrijski Alpenverein proti dvojezičnim napisom, da pot do bunkerja in naprej po spodnji poti mimo Ressmanna do koče na Bleščeči ni označena, pa je po njegovem mnenju tudi želja lastnikov gozdov. Pismo je končal s spodbudnejšo napovedjo: »V mislih imamo zemljevid/pohodniško karto v kateri bi bile označene vse možne poti od Polanca mimo partizanskega bunkerja, Ressmannove koče in koče na Bleščeči. Morda se nam to posreči do naslednjega Zimskega pohoda !« Za zdaj imava torej samo razglednico s sliko, ampak ni šment, da bova bunker nekoč videla tudi zares!

 * Pohod prirejajo Slovenska športna zveza, Slovensko planinsko društvo Celovec in Slovensko prosvetno društvo »Rož« Šentjakob v spomin na 10. februar 1945, ko so zaradi izdaje gestapovci, nemški policisti in člani Volks­wehra obkolili partizanski bunker pod Arihovo pečjo nad Šentjakobom v Rožu. V bunkerju je bil sedež krajevnega odbora OF za Beljak/Villach. V njem se je zadrževalo do 19 partizanov in aktivistov. V noči pred usodnim jutrom jih je bilo 11; trije so že pred napadom odšli na kurirsko zvezo (med njimi Bogdan Mohor - Ston iz Kranja, ki je še edina živa priča tragičnega dogodka), sedem so jih pobili pri bunkerju, osmega, mladega kurirja, pa so mučili in ubili v Šentjakobu. Bunker je bil uničen. Šele jeseni 1945 so našli grob žrtev in jih pokopali na šentjakobskem pokopališču.

31 maj, 2019

Plezanje in hribolazenje nad Glinščico

Glinščica (po domače ji menda rečejo tudi Klinšca)/Rosandra in hribi nad njo so naju navdušili že pred leti, zadnjega februarja pa sva se v Marjanini družbi lotila še tamkajšnje najlažje ferate. Parkirali smo pod vasjo Jezero/San Lorenzo, kjer je majhno parkirišče z razlagalno tablo o dolini Glinščice/Val Rosandra, od koder je le nekaj metrov do razgledišča na rečno dolino in tržaško pristanišče. Tam sva bila že dvakrat, prvič leta 2015 sama, drugič lani z Magdo.

S parkirišča smo se spustili po asfaltni cesti. Kar kmalu smo pri možicu zavili desno z nje pod skale, kjer so bile na stenah table o plezališčih in smo zagledali prve jeklenice. Pred steno, po kateri je speljana ferata Bruna Biondija, smo zavili levo proti naslednji, Čički steni. Mimo začetka ferate Nos/Il Naso smo po slabe četrt ure prispeli do mize in klopc na začetku ferate Zimske rože/Rose d'inverno. V Planinskem vestniku 4/11 v rubriki Z nami na pot piše, da potrebujemo za to zavarovano plezalno pot 15‒30 minut, v Mašerovih Zavarovanih plezalnih poteh pa 30‒45 minut. Po Vestniku je to zelo zahtevna označena pot (ni črkovnih ocen); pri Mašeri imata Biondi in Nos oceno težavnosti C/D, za Rože pa pravi, da so za stopnjo lažje; v nekem italijanskem viru, posvečenem temu območju, je ocena PD = poco difficile (srednje težka nadelana pot z žlebovi in kamini, navpičnimi prehodi in izpostavljenimi mesti, zavarovana z jeklenicami, klini in kovinskimi lestvami). Izhodišče smo zapustili po približno 10-metrski pritrjeni lestvi, katere dobra lastnost je, da se ne ziblje (mogoče se ji je tudi ogniti po deloma zavarovani poti desno od nje). Nad lestvijo nas je čakala nekoliko porasla skalna polica, kjer so se začele jeklenice. Te so nam pomagale skozi zajedo, čez streho, po zračnem razu in čez ploščo. Vmes smo se ustavljali zaradi razgledov in fotografiranja. Marjana tudi tokrat ni bila prikrajšana za srčke; kar nekaj kamnitih je spet našla, eden pa je bil narisan prav pod najbolj izpostavljenim delom poti. Preplezali smo jo v 40 minutah. Ko je bilo plezanje za nami, smo se po markirani enki v četrt ure vrnili na parkirišče.












Izpod Jezera smo se odpeljali v Boljunec (po domače B'lunc)/Bagnoli della Rosandra k najniže ležeči planinski koči v Italiji (okrog 80 m), ki se imenuje po tržaškem jamarju, alpinistu in vsestranskem športniku hrvaškega rodu Mariu Premudi (1901‒1931). Te kraje sva spoznala že leta 2008. Odpravili smo se nazaj po cesti, po kateri smo se pripeljali, in zavili levo med hiše, še vedno po asfaltu. Šli smo mimo table z zemljevidom Kugyjeve poti ter dvema okroglima bronastima reliefoma: na enem je bil upodobljen Julius Kugy, na drugem njegove orgle, gore in cvetica (morda je mišljena Scabiosa trenta, čeprav ji ni ravno podobna). Po desni strani Steze prijateljstva je tekel rimski vodovod, po levi Glinščica, onkraj doline pa se je dvigal skalnat rob z razglediščem. Na koncu asfalta je bila pot zagrajena z leseno ograjo. Na treh betonskih stebričkih je pisalo ESCAI XXX OTTOBRE TRIESTE (na spletni strani tržaške sekcije CAI piše, da se imenuje po 30. oktobru 1918, ko je Trst po prvi svetovni vojni pripadel Italiji). Na srednjem je bila belo-modra markacija Vertikale, 250 km dolge poti SPD Trst s tromeje v zahodnih Karavankah do vznožja Tržaškega Krasa. Na desnem stebričku je bila planinska rdeče-belo-rdeča z 1.

 










Stopali smo po gozdu. H Glinščici so bile speljane stopnice in ob njih so bili trije kažipoti (vsi na naši poti so bili dvojezični): dva nazaj k Premudovi koči, v Gornji konec/Bagnoli Superiore in k razgledni točki pri Zabrežcu/Vedetta di Moccò, eden pa naprej k Sv. Mariji na Pečah (na zemljevidu Mati Božja na Pečeh)/S. Maria in Siaris, v Botač/Botazzo in na Vrh Griže/Monte Carso. Desno se je od naše poti 1 odcepila 39 (tedaj še nismo vedeli, da se bomo po njej vrnili), nasproti so ob rečici stali miza in klopi. Ob vodi so posedali sprehajalci in izletniki na majhnih piknikih ali kar tako. Po mostu smo prestopili potok Na opoki/Rio del Crinale (crinale = greben) in na drugi strani se je kamnita steza začela vzpenjati. V četrt ure nas je pripeljala na križišče s tremi kažipoti, od koder smo nadaljevali navzgor po poti 1 (desno se je odcepila 25). Pripeljala nas je iz gozda in kamnito-peščena steza je poslej tekla med redkimi nizkimi drevesi in grmi. Na strmih pobočjih nad Glinščico smo opazili nekaj koz. V daljavi pred seboj smo že videli Comicijev vrh in Sv. Marijo. Po 20 minutah smo prispeli na križišče s potjo 13, ki teče mimo cerkve, in prvič za kratek čas zagledali 40-metrski slap Supet. Po gruščnati poti, ponekod podprti s škarpo in opremljeni s stopnicami, smo šli mimo še enega odcepa desno k cerkvi. Kakih 10 minut za zadnjim križiščem smo se ustavili nad slapom. Sedeli smo na skalah ob poti, malicali, klepetali in uživali v razgledih.









Po počitku smo se vrnili k odcepu proti cerkvi in se v 10 minutah povzpeli k njej (235 m). Stoji pod grebenom Počivenca (po domače Comicijev greben)/Crinale. Po izročilu so jo v srednjem veku sezidali benediktinci, ki so imeli ob Glinščici enega izmed mlinov, po legendi pa je njeno gradnjo naročil sam cesar Karel Veliki. Nekaj znamenj kaže, da je bila sprva romanska, v 17. stol. pa je bila barokizirana. Sedanja stavba je iz leta 1647 (letnica je vklesana na kamnitem vhodu), ko so prvotno obnovili in morda tudi povečali. Med prvo svetovno vojno je bila poškodovana in je zdaj zelo skromna.

Nad cerkvijo smo se po markirani strmi gruščnati in skalnati poti 13 povzpeli ob prej omenjenem grebenu in v kake četrt ure dosegli Comicijev vrh/Cippo Comici (343 m; cippo = nagrobni steber), na katerem je poleg piramide v spomin alpinistu in jamarju Emiliu Comiciju (1901‒1940) še več spominskih plošč. Z vrha se je pot 13 nadaljevala vzdolž grebena. Strmo smo se spustili na prečno 25 in se povzpeli levo po njej skozi sončen listnati gozd, porasel z »dolgolaso« travo. Naleteli smo tudi na rumeno-rdečo markacijo 15. Cveteli so blagodišeči telohi, trobentice, spomladanski žafrani. Po plitvem jarku smo v slabih 10 minutah prispeli na križišče na sedlu Sela/Sella di Monte Carso pod hribom Mali kras/Monte Carso. Pri tablici Via Alpina in kažipotih smo zavili desno (Gradišče/Castelliere in Razgledna točka nad Krogljami/Vedetta di Crogole). Takoj je sledil razcep: levo je tekla pot 25, desno 38. Na novejših zemljevidih (Tabacco 47) poti 38 ni več, je le 39; kmalu sta se na nekem drevesu pojavili obe številki skupaj. Na desni zemljati, kamniti, koreninasti in precej ozka stezici, ki je tekla med suhimi in zelenimi šopi trave, se nam je kar kadilo izpod nog, v mokrem pa mora biti hudo blatna.









Na naslednjem razcepu je imela leva pot številko 38, desna (naravnost) 39. Zavili smo levo navzgor in po melišču; tudi tam so bile rumeno-rdeče markacije, tokrat s številko 18. Stopali smo po pobočju Velikega vrha/Castelliere del Monte Carso (438 m; na spletu sem našla fotografijo s to nadmorsko višino in z napisom Gradišče Vrh Griže/Castelliere di M. Carso, torej ima hrib očitno dve imeni). Nismo se povzpeli na vrh, ampak smo se začeli kmalu spuščati. Čez četrt ure smo se ustavili na razglednem kraju, kjer smo se zaklepetali s Primorcem, ki piše rubriko Pohodniški namig v mesečni reviji Novi svet. Razgovoril se je o hribih, kamor hodi dvakrat na mesec, kje vse je že bil in kaj zmore. Ni vedel, kaj pomenijo oštevilčene rumeno-rdeče markacije (nekateri domnevajo, da gre za gozdarske oznake) in tudi številk planinskih poti ni poznal, bil pa je prepričan, da ve, po kateri poti moramo dol.

Morda ga nismo prav razumeli, a ko smo se od križišča naše dotedanje poti 38 in prečne 39a spustili po razglednemu pomolu z možicem na koncu, oznak za pot 38 ni bilo več. Izkazalo se je, da tam ne moremo v Boljunec, saj se je pomol prepadno končal. Ker smo imeli tudi starejši zemljevid, smo med vračanjem na zgornji del pomola vztrajno iskali nadaljevanje poti 38 in odkrili zaraščeno stezo v desno. Toda markacije ob njej so bile premazane ali zbrisane in ker nismo vedeli, ali je pot opuščena ali podrta, raje nismo tvegali. Spoznali smo, da moramo levo po poti 39a. Spustili smo se po gruščnatem pobočju in se po dobrih 10 minutah na Srebrnjaku priključili poti 39, ki je pritekla z desne. Nedaleč pod stikom poti smo naleteli na izvir Bukovec/Sorgente Bucavez. Na eni tablici smo prebrali njegovo slovensko ime (tudi vklesano v skalo), na drugi pa je pisalo »E. Boegan« SAG 21. 5. 1983; Tržačan Eugenio Boegan (1875‒1939) je bil raziskovalec kraških jam (SAG = Società Alpina delle Giulie). Zaradi strmine nam je na drobirju precej drčalo. Čez 25 minut se je pri mostu in klopcah za piknik naša pot 39 iztekla na izhodiščno 1. Čez 10 minut smo bili pri avtu.

Marjani so bili dolina Glinščice in hribi okrog nje prav tako všeč kot nama. Vreme nam je bilo nadvse naklonjeno ‒ sončno in toplo, zdaj (v maju!) pa malodane zmrzujemo. Tako je spomin na Glinščico še lepši.