18 junij, 2018

Še enkrat Rašica ‒ planinsko in zgodovinsko


Na velikonočno nedeljo se nisem mogla udeležiti izleta na Rašico, zato sem ostala brez žiga za Deset vrhov v okolici Ljubljane. Ker se mi zdi možnost, da bi mi kartonček žigosali preostali trije člani »ekipe«, nesprejemljiva, tako rekoč nečastna, sva naslednji teden združila moj vzpon na Rašico in raziskovanje krajev, ki spominjajo na delovanje Rašiške čete, po kateri se imenuje tamkajšnji planinski dom. Jani se je na to precej temeljito pripravil, zato bom pri poročanju bolj jedrnata, več o dogodkih in osebah pa lahko izveste v njegovem besedilu na koncu te objave.

Najprej sva se ustavila pri pokopališču v Šmartnem pod Šmarno goro, kjer sva obiskala grob narodnega heroja Staneta Kosca (1913‒1941). Prav tisti dan so imeli v osnovni šoli, ki se je nekoč imenovala po njem, tradicionalni dobrodelni pomladni vrtiljak, zato je bilo kljub soboti zelo živo. V avli sva našla le spominsko ploščo s seznamom padlih, Koščevega doprsnega kipa pa ne. Hišnik ni znal povedati, kam so ga prenesli, vedel je le, da »so prišli časi, ko se šole niso več mogle imenovati po narodnih herojih, in so se preimenovale«. Peljal naju je k ravnatelju, ki naj bi vedel, kje je kip, pa je bil tako zaposlen, da sva odšla, preden nanju je utegnil sprejeti. Po Cesti vstaje sva se sprehodila do spomenika vstaji ob robu gozda. Okolica ni bila pospravljena, bila pa je ozaljšana s spomladanskimi rožami vseh vrst in barv.

Zapeljala sva se v Zgornje Gameljne, kjer je na Rašici rojeni Kosec živel kot odrasel. Hišo številka 49 sva kar težko našla. Popolnoma je prenovljena in na njej je spominska plošča. Ravno takrat, ko sem hotela fotografirati nekdanji Koščev dom, je na dvorišče pripeljal kombi in pokvaril sliko. A to se je izkazalo za srečno naključje: iz kombija je izstopil možak, kombi je odpeljal, možak pa se je predstavil kot Koščev sin. Bil je vidno vesel razloga za najino potepanje in v prijaznem klepetu nama je med drugim odgovoril na vprašanje, kako naj se lotiva iskanja spomenika talcema v Spodnjih Gameljnah; našla naj bi ga pri nekdanji smučarski skakalnici.

V Spodnjih Gameljnah ni bilo kje parkirati, vse je bilo »privat«, zato sva se odpeljala na rob vasi in pustila avto ob neki stranski cesti. Nihče nama ni vedel povedati, kje je bila nekoč smučarska skakalnica, niti možak, ki dela v športu. V zvezi s hribom nad naseljem so nekateri poznali le Napoleonovo pot. Najživahnejša je bila 94-letna gospa, ki je trdila, da je ob tej poti spomenik Napoleonu v naravni velikosti, delo gospoda Žvoklja, ki je nekoč živel v Gameljnah. Deloma nasprotujoči si napotki so se zgostili v ugotovitev, da morava do mostu čez Gameljščico in pred njim desno po slepi ulici navzgor. To je bil tisti most, ki je bil med vojno še lesen in so ga borci Rašiške čete razstrelili; zato so Nemci ustrelili dva talca, katerih spomenik sva iskala. Pri hiši 19a sva nadaljevala desno po slabem asfaltu, na razcepu pri hiši 19e pa desno navzdol. Prebivalci bližnje hiše so nama povedali, da je desni krak Napoleonova pot, o skakalnici se je najstarejšemu nekaj zdelo, o spomeniku talcema pa niso vedeli ničesar. Eden se je spomnil Žvoklja, ki da je hodil tam mimo vsak dan, kdaj tudi dvakrat, na poti na Rašico in Šmarno goro; neko zimo, ko je bila poledica, je zdrsnil, zadel v skalo in bil na mestu mrtev. Baje je bil trgovec (torej je kiparil kot samouk) in »krasen možakar«. Asfalt se je kar hitro končal. Po gozdni cesti sva mimo lesenega kipa Napoleonovega vojaka z napisoma Napoleonova pot in Po tej poti so se umikali napoleonovi vojaki 29.sept 1813 leta , ko so odhajali iz Ljubljane (po zgodov. virih) prišla do razpadajoče hiške z betonsko ploščadjo. Ker spomenika še vedno nisva našla, sva sklenila obrniti. Tedaj se je primerilo še eno srečno naključje: v bregu pod hiško je zarohnela žaga in možak, ki je čistil gozd, je bil prvi sogovornik, ki je vedel vse, kar sva ga vprašala. Ko sva mu razložila, kaj je namen najinega potepanja, je bil kratek, a odločen: »Lepo!« Poslal naju je nazaj na mejo med asfaltom in makadamom, kjer naj bi pri hiši z drvarnico zagledala stebrička in spominsko ploščo, nasproti pa mesto nekdanje skakalnice. Spomenik talcema kaže mimoidočim »hrbet«, najbrž ga zato nisva opazila, da pa niti sosedje ne vedo zanj, se nama je zdelo le preveč.

Po teh uvodnih postankih sva se odpeljala proti vasi Rašica. Parkirala sva pod njo ob odcepu gozdne ceste proti Selu pri Vodicah ter se po asfaltni napotila mimo kraja, kjer je Rašiška četa 18. septembra 1941 pri Pasjem potoku napadla avtomobil z nemškimi zemljemerci in ubila vse potnike. Nemci so čez dva dni požgali vas in izgnali prebivalce, o čemer priča spominski steber više na cestnem ovinku. V 15 minutah sva prispela v središče vasi. Preden sva pri avtobusni postaji in kapelici nadaljevala levo, sva zavila desno pod cerkvijo sv. Križa, da bi si na bližnjem gasilskem domu ogledala spominsko ploščo, posvečeno izgnancem. Vrnila sva se h kapelici in se po Partizanski poti povzpela desno nad cerkvijo, nad zadnjimi hišami pa levo ob gozdu, kjer se je asfalt končal. Za nekaj časa naju je zamotila šoja, ki se je skrivala med vejami starega drevesa. Ob cesti je cvetelo obilo pomladnih rož: podlesne vetrnice, pljučniki, jetrniki, trobentice, bele in posebno temno vijolične vijolice, blagodišeči telohi, lapuhi, tevje. Veliko manj pa je bila okolici v okras razpadajoča in zaraščena lesenjača s fotelji na verandi.

Slabe četrt ure nad vasjo sva dosegla nekakšno sedelce. Na tamkajšnjem razpotju (levo Gameljne 45min, naprej Vrh Staneta Kosca 20min) se je začela prva (neoznačena) bližnjica desno čez območje, imenovano Pod Šitom, a midva sva zaradi mojih šivov ostala na gozdni cesti. Po kratkem vzponu sva se znašla na gozdarskem delovišču ob velikem križišču s kažipotom desno Pl. dom – stolp in smerno tablico Šmarno-savske poti (nazaj Rašica 15min, naprej Vrh S. Kosca 30min, levo Šmarna gora 2h). Še naprej se nisva menila za bližnjice. Po 20 minutah hoda s sedelca sva prispela pod vrh Rašice k Planinskemu domu Rašiške čete (631 m). V njem si je mogoče ogledati fotografije in prebrati marsikaj o Rašiški četi, njenih borcih ter uničenju in povojni obnovi Rašice. Tudi svoj štempelj sem dobila. Pri domu naju je čakalo neznansko presenečenje: srečala sva patagonko Dorico! Vsa nasmejana je poudarila: »Kondori smo svugdje!« Njena hrvaška skupina in pobratimi Ptujčani so bili najveselejši gostje, tudi zapeli so. Povzpela sva se še nad dom k razglednemu stolpu na vrhu (641 m). Tablica na stolpu sporoča: Na tem mestu je bil 17-VIII-1941-v začetku vstaje slovenskega ljudstva ustanovljen Kamniški bataljon,ki je zajel borce od Save do Kamniških planin, pred rdečim stolpom – znamenjem za geodetsko točko 1. reda 168 – pa je v skalo vzidana marmorna plošča z napisom Vrh narodnega heroja Staneta Kosca imenovan 21.IX.1958. Ko sva bila tam januarja 2007, te plošče ni bilo (baje so jo ukradli), naslednjič, maja 2009, pa je spet bila. Pot sva nadaljevala za stolpom levo navzdol med deveterolistnimi konopnicami, modrimi cvetovi zimzelena in odcvetajočimi pasji zobi. Uporabila sva nekaj prej opaženih bližnjic in bila v 10 minutah spet na sedelcu.
 
Sedelce sva zapustila po Šmarno-savski poti proti Šmarni gori. Sestopila sva na gozdno cesto proti Selu. Desno od nje je območje, imenovano Zakotje, kjer je taborila Rašiška četa, a tistega kraja nisva našla. Ob cesti so cveteli votli petelinčki, navadni in beli repuhi, navadni volčini. Kmalu za prežo se je cesta začela spuščati, desno navzgor pa se je od nje odcepil razdrapan kolovoz, morda vlaka. Tam je stalo zanimivo spominsko znamenje, posvečeno Pikovemu Korlu (kdo je to in kdo je avtor znamenja, nisem dognala), z napisoma Ne bom več gledal z našega dvorišča Rašice na pomlad, ko zeleni, in vonjal duh kostanja ko medi, saj Golgoto sem dokončal tu v primežu križišča. O bog – odpisan sem – ah ne – kot padli jurišnik z bojišča ter Ena je groza (D.Jančar) – ne vem, kakšno zvezo ima to z Jančarjem, poznam le tak naslov Kosovelove pesmi in knjige Tineta Hribarja. Levo pod cesto je tičala majhna krmilnica, nato sva zagledala hiše ter šla nad igriščem in zanimivo hiško. To je bil najbrž sodniški stolp ob skakalnici, za katero je športni delavec v Spodnjih Gameljnah vedel, za tisto v domačem kraju pa ne.
 
Po 25 minutah je bilo konec gozdne ceste in nekaj metrov slabega asfalta naju je pripeljalo na glavno prečno asfaltno cesto skozi Selo pri Vodicah. Ker prva vaščanka, ki sva jo srečala, ni bila domačinka, naju je poslala k možu, ki je obrezoval drevje. »Kaj bo zdaj hudega?« se je za šalo prestrašil – pa ni bilo nič, le za pot k partizanskemu spomeniku sva vprašala. Poslal naju je naprej po asfaltni cesti čez most in pri štali levo. Na križišču sva zavila levo na prečno cesto, ki naju je pripeljala v središče vasi, kjer med avtobusno postajo in lesenim gospodarskim poslopjem stoji spomenik prvoborcem iz Rašiške čete. Ko sva se sprehodila skozi vas, sva šla mimo plošče v spomin Dušanu Otoničarju - Samu, kulturnemu referentu IV. bataljona. Iskanje hiše s ploščo v spomin Kristanovim, po domače Tomažinovim, ki so pomagali partizanom in nobeden ni preživel vojne, je bilo zahtevno opravilo, saj nihče, niti najbližji sosed, o tem ni nič vedel. Pozvonila sva pri napačnih Kristanovih in nato še pri enih (Selo 29, za ekološkim otokom), ki so bili končno pravi. Izvedela sva, da spominske plošče ni več, ker je razpadla, in da na občini že nekaj let obljubljajo novo, a se nič ne zgodi.

Iz Sela sva odšla na drugem koncu. Sledila sva kažipotom SD Strahovica, LD Vodice ter planinskemu Mengeška koča 2h, Dobeno 1h in Rašica (grebenska pot) 1h 30min. Pri igrišču, ki sva ga prej gledala od zgoraj, sva zavila levo. Tam so cvetele morske čebulice. Že čez 10 minut sva dosegla cesto Rašica‒Selo pri majhnem parkirišču. Od njega se je ob skakalnici spuščala k igrišču steza, ki sva jo opazila že tja grede, ne vedoč, kam vodi, zato sva brez potrebe obhodila vso vas. V 40 minutah sva bila znova na sedelcu, kjer sva zavila desno proti Gameljnam. Pot je bila blatna in naokrog je ležalo obilo podrtega drevja, tudi čeznjo. Spuščala se je pod skalno gmoto na desni, med skalami, poraščenimi z zelenim mahom, proti grapi in nato vzporedno z njo. Po manj strmi prečni poti sva nadaljevala levo med nekaj navadnimi lusneci in množico votlih petelinčkov ter se še zadnjič spustila na cesto Rašica‒Selo. Ko sva zavila levo po njej, sva že zagledala prve avtomobile, parkirane ob cesti, in četrt ure pod sedelcem zašpilila klobaso.

Nazadnje sva se zapeljala še v Srednje Gameljne, kjer imajo Dom narodnega heroja Staneta Kosca. V njem so lokalna samouprava, knjižnica in društva. Na pročelju je spominska plošča z imeni padlih 1941‒1945, pod njo pa skala s peterokrako.

Na koncu sva bila zadovoljna, saj sva našla skoraj vse, kar sva iskala, na seznam »za drugič« pa sva dodala Rašico po grebenski poti.

***

RAŠICA MED NOB

V primestnih vaseh pod Šmarno goro in Rašico (Pirniče, Vikrče, Tacen, Šmartno pod Šmarno goro, Gameljne, Črnuče) je bilo narodnobuditeljsko in delavsko gibanje razvito že pred vojno. V tem oziru so bili posebej dejavni člani Komunistične partije. Tako ni presenetljivo, da so se ti začeli pripravljati na oborožen spopad z okupatorji že takoj po kapitulaciji jugoslovanske vojske. Predvsem so vneto zbirali orožje in strelivo. Z njim so oborožili pripadnike šmarnogorske, gameljske in črnuške partizanske skupine, ki so začele delovati junija 1941. Potem ko je vodstvo NOB zaukazalo začetek oboroženega upora, so 22. julija šmarnogorski partizani iz zasede ob cesti skozi gozd Pšatnik napadli in hudo ranili nemškega policijskega tolmača, nekdanjega orožnika Franca Žnidaršiča. Dogodek je dolgo veljal za prvi uporniški strel na slovenskih tleh, dan, ko je počil, pa je bil v l. 1951‒1991 državni praznik. L. 1956 so na tem mestu odkrili spomenik vstaji slovenskega naroda, ki sta ga v obliki kamnitega mlinskega kolesa izdelala arhitekta Jože Valentinčič in Franci Čižman.

28. julija so se nad vasjo Rašica zbrali partizani vseh treh skupin in ustanovili Rašiško četo. Za komandirja so izvolili Staneta Kosca in za komisarja Mileta Špacapana. Na ta dogodek spominja plošča na Planinskem domu Rašiške čete, odprtem l. 1978. Po slovesni prisegi je vseh 30 borcev odšlo do lokacije Zakotje (desno od ceste proti Selu pri Vodicah), kjer so si v gozdu postavili prvo taborišče. Obdali so ga s strelskimi jarki in stražarskimi mesti. Mesto danes ni označeno. V naslednjih tednih so ga zaradi varnosti večkrat zamenjali, vendar rašiškega hribovja do jeseni 1941 niso zapustili. Nedaleč od prvotnega taborišča so uredili tudi tiskarno, v kateri sta delala Jože Ravbar in Cene Štupar. Z reorganizacijo je vodstvo NOB sklenilo Rašiško četo, ki je tedaj štela že 54 borcev, vključiti v Kamniški bataljon, ki mu je poveljeval Marjan Dermastia, politično delo pa je vodil Tone Šturm. To se je zgodilo na velikem partizanskem zborovanju na Rašici 17. avgusta. Pomembni dogodek je ZZB l. 1957 obeležila s postavitvijo 20 m visokega kovinskega razglednega stolpa na vrhu Rašice; današnji je iz l. 2002. Z omenjeno reorganizacijo se je operativno območje Rašiške čete razširilo na Medvode, Smlednik in Vodice. Čeprav je bilo njeno delovanje omejeno na manjše akcije, je sprožilo val povračilnega nasilja nemškega okupatorja nad civilnim prebivalstvom. Vrstile so se aretacije, streljanje talcev in zganjanje prebivalstva v šentviško taborišče za izgnance. Slednje so Nemci iz Šentvida vozili na železniško postajo v Litijo skozi Gameljne. Zato je Rašiška četa 23. avgusta razstrelila lesen most čez Gameljščico v Spodnjih Gameljnah. Nemci so se maščevali z usmrtitvijo dveh neznanih talcev (verjetno očeta in sina) pod mostom. Na mestu, kjer so ju pod kolovozom, ki ga domačini danes poznajo kot Napoleonova cesta, pokopali, sta l. 1974 dobila spomenik.

Najhujšega nasilja so bili deležni Rašičani, a partizanov niso izdali. Za vas je bil usoden 18. september. Tisto popoldne je četa pri Pasjem potoku, dobrih sto metrov pod prvo rašiško kmetijo Janka Jesiharja (danes Rašica 3), iz zasede napadla avtomobil nemških zemljemercev, ki so prišli pregledat razmejitveno črto med nemškim in italijanskim okupacijskim ozemljem. Vseh šest potnikov, štiri Nemce in dva Slovenca, je pobila. Četa je v povračilo pričakovala sovražnikov napad, a Nemci so se najprej znesli nad civilisti. Dva dni po partizanskem napadu je na Rašico pridrvela večja nemška enota, zgnala vkup vseh 120 vaščanov in vas kot prvo v Sloveniji požgala. Aretirane so še isti dan odpeljali v Šentvid in jih večino 26. septembra prek Brestanice izgnali na Hrvaško in v Bosno. Na tragične dogodke na Rašici spominjata dva pomnika: nasproti Jesiharjeve hiše stoji od l. 1958 preprost steber iz kamnitih kvadrov, delo arhitekta Marka Šlajmerja, na gasilskem domu pa je spominska plošča Društva izgnancev Slovenije.

Z izselitvijo Rašičanov so bile za partizane prekinjene obveščevalne zveze s terenom. 27. septembra zjutraj so Nemci začeli velik pohod v rašiško hribovje. Pri prečesavanju tamkajšnjih gozdov jim je uspelo odkriti partizansko taborišče in izbruhnilo je streljanje. Na ukaz komandirja so se razkropili, naslednji dan pa naj bi se zgodaj popoldne ponovno zbrali na vrhu Rašice. Ko je že precej borcev prispelo na zborno mesto, je spet zaropotalo in tokrat je krogla zadela Staneta Kosca. Soborci so ga odnesli v skrivališče. Ko so ga prišli zvečer iskat, ga niso našli. Sam je z rano v pljučih odšel do kmetije Kristanovih (po domače Tomažinovih) na Selo pri Vodicah, kamor se je že zateklo nekaj borcev. Med čakanjem na zdravniško pomoč so Nemci po izdaji 29. septembra obkolili vas. V boju sta dva partizana padla, vse druge, na čelu s Koscem, pa so zajeli in odpeljali v begunjske zapore. Sredi vasi je tragičnemu dogodku posvečen spomenik. Posebej žalostno je končala domača družina, saj vojne ni preživel nihče od njenih članov. Bolničar Franc Kristan je na Mežaklji celo padel pod streli partizanov, potem ko je po zajetju prestopil med izdajalce. Po vojni je pred svojo hišo dobila spominsko ploščo. Stanovalci zdaj nove zgradbe Selo pri Vodicah 29 pravijo, da je ta že pred leti razpadla, občinske obljube, da jo bo obnovila, pa ostajajo zgolj pri besedah. Kosec je v zaporu 3. oktobra podlegel mučenju. L. 1953 za narodnega heroja razglašeni komandir je pokopan na pokopališču v Šmartnem pod Šmarno goro, kjer ima nagrobnik, ki sta ga l. 1970 izdelala arhitekt Vlasto Kopač in kipar Božo Pengov. V l. 1958‒92 je njegovo ime nosila tamkajšnja osnovna šola in v njeni avli so l. 1970 odkrili Koščev doprsni kip, delo kiparja Antona Sigulina. Ko so šoli spremenili ime, so umaknili tudi kip. Ostala je le plošča s seznamom 70 padlih med NOB na tem območju. Že l. 1958 pa so Koscu v čast preimenovali vrh Rašice v Vrh Staneta Kosca. Ta se je sicer rodil l. 1913 prav v Rašici, a je kot odrasel živel v Gameljnah. Na njegovi povsem prenovljeni hiši Zgornje Gameljne 49 je spominska plošča. V sosednjih Srednjih Gameljnah 50 pa stoji krajevni društveni dom z njegovim imenom in ploščo lokalnim žrtvam vojne.

Razbita Rašiška četa se je ponovno zbrala na Samotorici v Polhograjskih Dolomitih ter se šele konec oktobra po krvavem spopadu in izgubah v Poljanski dolini vrnila na Gorenjsko, kjer se je pridružila Cankarjevemu bataljonu. Štirje njeni borci (Janez Bizjak, Rezka Dragar, Stane Kosec in Maks Pečar) so bili po vojni odlikovani z redom narodnega heroja.

09 junij, 2018

Deset vrhov v okolici Ljubljane – Rašica

Prvo nedeljo v aprilu, velikonočno, sem morala zaradi manjšega kirurškega posega »dati mir«, zato sem nič kaj rada ostala doma, Jani pa je vnukinji sam odpeljal na Rašico. Takole poroča:

Naš velikonočni pohod smo začeli na enem izmed parkirišč ob Gameljski cesti, ki se z Dunajske odcepi levo takoj za Črnuškim mostom. Kot kaže, so parkirišča od najinega zadnjega obiska dobila zgovorna imena: naše se je imenovalo Straža, eno prej, zasedeno, pa Pr' soldatku. Resda je bilo še rahlo sveže, a Ajda je čisto po nepotrebnem nase navlekla vse, kar je našla v nahrbtniku. Po neoznačenem kolovozu v levo smo se povzpeli na greben in stopili na markirano pot, ki se je začela nekaj deset metrov niže proti Črnučam. Blag vzpon na Straški hrib je seveda ogrel samo Ajdo, vendar je začela svojo oblačilno čebulo lupiti šele po telovadbi čez podrto drevje, ki se mu dekleti nikakor nista mogli upreti.
 
Po nekaj vzponih in spustih smo sestopili na križišče, kjer se nam je z leve pridružila gozdna cesta iz Spodnjih Gameljn. Čeprav so knafelčki kazali edinole naravnost navzgor, kjer sva z Mojco šla vedno doslej, sem se tokrat odločil za nadaljevanje po gozdni cesti desno navzdol. Zdaj je dekleti že nekaj časa napadala strašanska žeja. Ko smo čez minutko ali dve stopili iz gozda na mokrotne travnike Sračje doline, sem privolil v postanek za pijačo. Ajda je uporabila vse svoje diplomatske spretnosti, da si je izprosila dodatni kozarec »tako dobrega« babičinega čaja. Čeprav se je doline Črnušnice (tudi Črnuškega potoka) prijelo taborniško ime po dolgorepih srakah, ime vasici nad njo pa so menda dale kričave vrane (prvotno naj bi se imenovala Vranščica) in so ornitologi tu našteli že 45 vrst ptic, smo mi od živali opazili zgolj preštevilne pse in psičke, ki so sprehajali svoje gospodarje. Prečkali smo dolino in se po njenem vzhodnem bregu povzpeli v vas (425 m). 
 
Na kratko smo postali ob gasilskem domu, na katerem je pritrjena lična spominska plošča Društva izgnancev Slovenije, da sem dekletoma razložil žalostno usodo Rašice v prvih mesecih druge svetovne vojne. A več o tem drugič, saj sva se z Mojco domenila, da bova ob priložnosti poiskala številne okoliške spomenika, povezane z rašiškimi dogodki. Mimo obnovljene cerkve sv. Križa smo se sprehodili skozi vas in spet zagrizli v hrib. Ajda je že tako zakuhala, da je slekla celo spodnjo majčko, čeprav smo srečevali pohodnike, do vratu zapete v flise in celo z volnenimi kapami čez ušesa. A zdaj je glavna težava postala Vesnina žeja. Z vztrajnim tolaženjem, da je koča že čisto blizu, smo vendarle brez novega odmora prisopihali do Planinskega doma Rašiške čete (631 m).

Take gneče, kot je bila okrog koče, v planinah še nisem doživel. Doslej je veljalo, da je rašiška ob ponedeljkih zaprta, in tako tudi piše na njenih vratih, ampak že prej so nam po telefonu zaupali, da bo odslej odprta vse dni v tednu. Kogar zanima, kaj se je v tukajšnjih hribih dogajalo med vojno, naj si le ogleda stene v njeni notranjosti, dekleti pa sta se bolj posvetili štrukljem in cmokom na mizi. Ko smo se podprli in, kar je vsaj tako pomembno, požigosali naše kartončke, smo zlezli še na imenitni kovinski razgledni stolp nekaj korakov više na Vrhu Staneta Kosca (641 m). Čeprav daje stolp zelo trden vtis, se je Vesna ustrašila višine in se je že na drugi ploščadi hotela obrniti. A ko se je spomnila očijevega navodila, da lahko čokoladni jajček poje šele na vrhu, si je premislila. Seveda sva se trdno držala za roke. Ajda z višino nima težav in je kot srnica skakljala po stolpu gor in dol. Dvakrat je preštela stopnice. Če se ni zmotila, jih je 84.

Za vrnitev sem izbral domnevno krajšo pot: po bližnjicah proti Srednjim Gameljnam, izpod vasi Rašica pa do avta ves čas po grebenu zahodno nad Sračjo dolino. A moja izbira se je v resnici izkazala za daljšo. Že takoj pod vrhom smo se namreč pustili zvabiti markacijam v desno in kar nekaj časa smo porabili, preden sem ugotovil, da koračimo proti Mengšu. Morali smo nazaj na vrh in levo na pravo bližnjico. Ta je bila zelo blatna in spolzka, kar je spet upočasnilo korak. No, po grebenu je končno šlo gladko in niti to, da sem pozabil, kje je treba skreniti z markirane poti na kolovoz proti parkirišču, nam ni vzelo omembe vredno časa. Čeprav se pri sestopu nisem ravno izkazal z vodenjem, se dekleti nista pritožili.

V mislih sem jih ves čas spremljala. Ko se mi je zdelo, da morajo biti že davno na vrhu, sem jih poklicala. Oglasila se je Ajda, a me zaradi neznanskega hrupa ni slišala, jaz pa sem slišala njo in Janija, ki je ravno naročal štruklje. Torej je vse v redu, sem si oddahnila in odložila. Čez čas mi je telefonirala Ajda in navdušeno poročala o svojem imenitnem odkritju: pri dedijevem nahrbtniku je ena izmed zaponk pravzaprav piščalka! Nemudoma sem šla gledat svoj nahrbtnik in res – prsna zaponka je zapiskala. Ta nahrbtnika imava že nekaj let, pa tega sploh nisva vedela. Oh, otroci. Pravzaprav bi morala reči Oh, odrasli!

07 junij, 2018

Gorenjska balkona Dobrča in Šentanski vrh


Na gorenjski avtocesti je bilo 24. marca za soboto nenavadno veliko prometa. Cilj večine je bila kraljica Planica, midva pa sva zavila proti Tržiču, saj sva bila namenjena na Dobrčo (1634 m). Dotlej sva jo obiskala že štirikrat, dvakrat že pred nastankom tega spletnega dnevnika. Ime najjužnejše vzpetine v Stolovi skupini ne izvira iz »dobro«, ampak iz »dobr« (= dob, vrsta hrasta), torej je bil nekdanji nemški prevod Gutenberg napačen. Čokata gora z vzdevkom balkon nad Gorenjsko ali celo gorenjski Rigi (po razgledni švicarski gori), ki se ne more čisto odločiti, ali spada h Karavankam ali Kamniško-Savinjskim Alpam, je dostopna vse leto, tudi v snegu, če ga le ni preveč. Na to sva se zanašala. Med vožnjo sva občudovala s soncem obsijane zasnežene Kamniške Alpe, Karavanke in Julijce, le okrog najvišjih vrhov so se motali oblački. Ustavila sva se za fotografiranje svoje izvoljenke. Iz doline ni bilo videti posebno veliko snega, vendar so mi prejšnji dan po telefonu povedali, da ga je precej, a so poti uhojene.

Skozi Bistrico in Brezje pri Tržiču ter Visoče sva se pripeljala v Hudi Graben. Ne vem, od kod tako hudo ime, saj sva bila deležna prijaznega sprejema: na koncu vasi naju je prijetno presenetilo parkirišče z razgledno klopco. Žal na njej očitno posedajo tudi nič kaj prijazni kadilci, kajti vse je bilo nastlano z ogorki.
Za krajevno tablo sva pri obledeli smerni tablici Koča na Dobrči 2h zavila ostro desno s ceste v breg. Povzpela sva se do prve hiše in nad njo po strmem kolovozu levo v gozd. Na razcepu sva spet zavila levo in za majčkenim vodohranom (?) se je kolovoz zožil v stezo. Ob njej so cveteli lapuhi, trobentice, jetrniki, navadni repuhi, telohi. Že kmalu sva naletela na prve snežne zaplate, pri počitniški hišici, nad katero sva zavila desno na kolovoz, pa je bilo snega že več. Po nekaj metrih sva nadaljevala navzgor po naslednjem, širšem kolovozu. Markacij ni bilo; sledila sva stopinjam v snegu. Strmina je popustila.

Na križišču četrt ure nad izhodiščem sva zavila levo navzgor na domnevni kolovoz. Tam ni bilo več stopinj, k sreči pa se je čez nekaj časa pojavila markacija. Med prežo z napisom B14 in koruznim strniščem na levi se je spustila pot, na katero je kazala rdeča puščica na bližnji smreki. Odcepov je bilo še več, a sva vztrajala na kolovozu in spet dočakala markacijo. Poslej je bil dobro označen in bolj strm. Čez 20 minut je z leve, iz Podgore, pritekel drug kolovoz. Kaj in kje je Podgora, nama zemljevid ni povedal. Nadaljevala sva naprej navzgor.

V naslednjih 5 minutah sva najprej zavila desno s kolovoza in po kakih 20 m levo. Pot je postala strma in skalnata, zato sva sklepala, da sva že Na pečeh. Dohitel naju je domačin, ki nama je to potrdil in razložil, da je Podgora skupina vasi (Zadnja vas, Srednja vas, Mlaka – te pa so na zemljevidu). Čudil se nama je, češ da iz Hudega Grabna nihče ne hodi na Dobrčo. Midva pa sva se čudila markacistu, ki je na križišču napisal Podgora, saj ime, ki ga ni na zemljevidu, nedomačinu ne pove ničesar.

Pot se je stisnila v jarek s skalnatima pobočjema, nato pa se je izvila iz njega in na levi so se med drevjem tu in tam pokazali Julijci. Čez dobrih 20 minut sva zavila levo na gozdno cesto. Pokazali so se Brezje, sosednje vasi in gore v ozadju. Na tamkajšnjem izhodišču (tudi parkirišču) za Dobrčo, imenovanem Hibje (okrog 1000 m; tam je bil nekoč menda kamnolom), sta se staknili poti iz Hudega Grabna in Slatne. Strmo sva se povzpela skozi gozd ter v naslednjih 45 minutah petkrat prečkala cesto in tako po označenih bližnjicah sekala ovinke. Med prvim in drugim prečkanjem je minilo kake pol ure (vmes sva dobrih 10 minut nad Hibjem opazila strm odcep levo proti Slatni in Begunjam), drugi presledki so bili kratki. Pri tretjem prečkanju sva na bližnjem ovinku (po Geopedii je tam Gača) videla parkiran avtomobil, morda oskrbnikov, in levo v gozdu je tičala majhna koliba. Cesta je bila tako slabo splužena, da si ne bi upala peljati po njej, ampak že to je bilo presenetljivo, da so jo sploh splužili. Sneg z vej se je začel usipati na naju. Pot ni bila posebno radodarno markirana, vendar je bila dovolj razločna, pomagale pa so nama tudi sledi predhodnikov, čeprav so nekajkrat skrivnostno izginile. Čedalje več je bilo podrtih dreves; nekatera so ležala čez pot in na takih mestih so že nastali »obvozi«.

Slabe četrt ure nad zadnjim prečkanjem ceste sva skozi leso in pod neoznačeno žico v višini glave (nevarno!) prispela do Koče na Dobrči. Najprej sva hotela na vrh. Ker tam, kamor kaže kažipot Dobrča Vrh On the top, ni bilo zgaženo, so nama svetovali, naj nadaljujeva na drugo stran, proti Tržiču. Tako sva mimo Podgorske planine na levi in skozi ostanke lese prišla v gozd. Kakih 20 minut od koče je z leve od zgoraj pritekla neoznačena in nezgažena gozdna cesta (morda kolovoz), čez minutko pa še zgažena steza, na katero sta naju usmerili puščica in markacija. Po njej sva se povzpela strmo skozi smrekov gozd. V dobrih 5 minutah sva se znašla na znanem križišču pod hišico. Zavila sva desno navzgor ob njej, kakor sta kazala puščica in napis na drevesu. V beli strmini nama je nagajal še led pod snegom. Na razcepu čez četrt ure sva sledila markaciji in gazem naravnost navzgor čez plosek vršič z majhno jaso. Po spustu na drugo stran sva pristala ob robu, s katerega se je desno odcepila pot na Lešansko planino in so se videli Košuta, Kriška gora, Storžič. Pot se je umaknila nazaj v gozd in po 15 minutah sva dosegla teme gore.

Od prejšnjikrat se spominjam na vrhu poleg smerne tablice z napisom Šentanski vrh / Razgledna točka 5min tudi klopi in vpisne skrinjice, vendar zaradi obilice snega o slednjih ni bilo ne duha ne sluha. Zgoraj so naju dohiteli trije mladeniči. Ob moji opazki, da očitno sopihajo tudi mlajši, je eden pojasnil: »To so pa naporni vikendi.« Strinjali smo se, da k sreči prostovoljni. Vremenska napoved za tisti konec je predvidela pooblačitev sredi dneva in res se je opoldne zaprlo nebo. Kljub tej motnji, ki je nekoliko pokvarila razgled, sva se strmo spustila na drugo stran in se nato prav tako strmo povzpela na sosednji Šentanski vrh, meter višji od sosede. Še en balkon!

Med vračanjem z obeh vrhov sva srečala še nekaj planincev. Na križišču pod hišico sva zdaj zavila desno, kamor je kazala smerna tablica Koča na Dobrči. Kmalu sva sestopila na gozdno cesto; nazaj, od koder sva prišla, je kazal napis Lešanska planina. Že čez kakih 10 m naju je kažipot usmeril levo na ozko stezico, ki je tekla vzporedno s strmim pobočjem. Nenadoma jo je gaz zapustila in skupaj z njo sva se preselila navzdol na pot, po kateri sva šla zjutraj od koče proti vrhu. Od Šentanskega vrha do koče sva hodila približno 50 minut. Vstopila sva in prisedla k prijaznima možakoma. Med drugim sva izvedela, kako si lahko popestriva vrnitev v dolino: na križišču pod jugovzhodnim robom Peči zavijeva desno in se vrneva skozi Zadnjo vas.

Med vračanjem v dolino sva ugotovila, da sva gor grede prezrla še dve označeni bližnjici: med prvim prečkanjem gozdne ceste in odcepom proti Slatni ter med tretjim in četrtim prečkanjem gozdne ceste (na nekem drevesu že slab napis Bližnjica in puščico desno). Do razcepa poti v Hudi Graben in Podgoro sva hodila približno eno uro. Po nasvetu sogovornika iz koče sva zavila desno proti Podgori. Na prvem razcepu nisva videla nobenega znamenja, a po levem kraku, kjer je še ležal sneg, ni bilo stopinj, zato sva se spustila desno. Na komaj opaznem naslednjem razcepu je bil označen popolnoma zapuščeni in zaraščeni levi krak, ki pa se je kmalu združil z desnim. Razmeroma široka steza, nastlana z odlomljenimi vejami in kamni, se je spuščala po jarku. Levo, precej globoko v gozdu, sva opazila veliko prežo. Čez 20 minut sva stopila na gozdno cesto ter po njej navzdol mimo studenčka in nekaj hiš. Po nadaljnjih 20 minutah sva pri smerni tablici Dobrča 2h (čez Hibje) in čednih kolesarskih kažipotih na drogu z grbom Občine Radovljica sestopila levo na asfaltno cesto proti Tržiču. Mimo kapelice, odcepa proti Lešam in Palovičam ter partizanskega spomenika sva v slabih 20 minutah prikorakala v Hudi Graben (1,2 km po asfaltu).

Planica je brez dvoma kraljica, ampak meni je največkrat najbolj všeč tam, kamor greva midva. Čeprav nisva imela idealnega razgleda, vsaj ni bilo gneče in hrupa. Čeprav nisva videla naših orlov, pa sva se dodobra nahodila in nadihala. Čeprav ... V hribih mi nikoli ne zmanjka razlogov za zadovoljstvo.