10 november, 2019

Še enkrat na Ljubeljščico

Čeprav sva greben Ljubeljščice prehodila že dvakrat (tedaj povedanega ne bom znova opisovala) in poti navadno ne ponavljava, sva svoji »sošolki« Marjani s tečaja uporabe samovarovalnega kompleta obljubila, da jo popeljeva po njem. Posebej se je veselila nekakšnih kamnitih »škratkov«, češ da je nekje videla fotografije tistega konca z zanimivimi skalnimi oblikami (sicer rada išče kamnite srčke in eden ji navadno visi na trakcu okrog vratu).

Tako smo se 10. avgusta sestali na parkirišču pred ljubeljskim predorom in se po stari cesti, zaprti za promet, v dobre pol ure (poznalo se je, da nisem fotografirala) povzpeli h Koči na Ljubelju (1369 m). Začeli smo s kucljem tik starega mejnega prehoda, tudi zato, ker je bila zadnjič, ko sva bila tam, taka megla, da sploh nisva videla, kod hodiva. Po drugi strani te vzpetinice z mejnim kamnom XXV/3 na vrhu smo sestopili na stezo, ki pripelje od koče. Da bi bilo tudi za naju še kaj novega, se je Jani oborožil s podatki o ostankih vojaških objektov in položajev na tako imenovani Slovenski poti, o kateri je bral na spletni strani Združenja vojaških gornikov Slovenije. Vendar je bilo toliko rastja in tudi čas je že naredil svoje, da razen nekaj kotanj, ki bi bile lahko nekdanji strojnični zakloni, strelski položaji ali kaj takega, nismo odkrili nič zanimivega. Edina novost je bil napis V 378 na neki skali, skriti v podrasti kmalu za kamnom 17.
 








Do Povne peči (1503 m) s klopco in kamnom 28 smo hodili kar 40 minut. Na tem razglednem vrhu smo srečali planinca, ki sta nam razložila, da njegovo ime pomeni Poldnevna peč (ne Polna, kakor piše na vrhu; povne je gorenjsko poldne); to razlago sva že poznala s foruma Hribi.net in iz Planinskega vestnika 9/32. Marjana je z razgledišča opazovala predvsem »škrate«, ki so ji burili domišljijo. Skrinjicama na vrhu se ni godilo še nič bolje kot ob najinem prejšnjem obisku.




Po približno pol ure smo se ustavili na razglednem vršiču pri kamnu 43, kjer je bil baje nekoč napis Konec varne poti. Sledil je kratek ozek grebenček, ki nama je ostal v neprijetnem spominu zaradi krušljivosti in sipkosti podlage, prav »prikladne« za zdrs v globino. No, srečno smo se pretaknili čezenj, le Marjana je potrdila konec varne poti, tako da si je na skali do krvi odrgnila palec. Potem smo nekaj časa napredovali lagodneje, nad kamnom 46 pa se je spet pojavilo nekaj težav. Čez 35 minut so se začele jeklenice in nas spremljale skoraj 20 minut, do konca težavnega spusta, kjer je z desne pritekla nezavarovana pot. Od tam sta prihitela dva planinca in izginila proti Možem. Še kakih 5 minut plezanja čez skale in med slikovitimi skalnimi stolpi in že smo bili pri kamnu 51. Za njim nas je čakal kažipot levo Zelenica / Varovana pot. Onkraj melišča (čez 5 minut) smo pospravili palice in zaplezali ob mlahavi jeklenici navzgor. Varoval, ki so se prejšnjikrat majala, še niso pritrdili.

Po 10 minutah se je plezanje končalo s strmim spustom med bodečimi nežami. Bilo nam je že pošteno vroče malo zaradi plezanja, malo zaradi sonca. Po 20 minutah grizenja kolen smo pri kamnu 53 dosegli sedlo in nekaj časa počivali ob prečni stezici. Spet s palicami v rokah smo se v slabih 10 minutah povzpeli na sedlo Čez Plot (1680 m). Tokrat nismo zavili levo k meteorološki postaji, ampak smo se podali desno proti poraščenemu skalnatemu hribu. Kot bi mignil, smo stali na vrhu, kjer so plapolale pisane zastavice. Od tam smo gledali navzdol na vršič z meteorološko postajo, zato zdaj misliva, da je najvišja točka Ljubeljščice vrh z zastavicami. Preden smo se odpravili k Domu na Zelenici, sva hotela potešiti radovednost, kaj je pri mejnem kamnu, ki sva ga prejšnjikrat gledala le od daleč. Z vrha smo se spustili v desno med ruševje proti sedlu, na katerem se je belil tisti kamen. V slabih 10 minutah smo pristali pri ostankih žičnice Triangel, po kateri se verjetno imenuje vrh (ali pa se je žičnica imenovala po njem). Tamkajšnji kamen ima številko 60. Zdaj ugibava, da je to sedlo Čez Pod (1686 m).

 
Vrnili smo se na sedlo Čez Plot in se povzpeli še k meteorološki postaji, od nje pa navzdol čez travnik proti Spodnjemu Plotu (1682 m), cilju športne zelo zahtevne ferate. Ogledali smo si tudi iztek lažje učne zavarovane plezalne poti. Med potjo na Zelenico sem bila deležna lepega presenečenja: cvetočega panonskega svišča. Volnatoglave osate so oblegali hrošči in čmrlji. Na pašnikih so se pasle krave in nad njimi so bedeli Možje. Pri domu je stala čredica konj. Po tričetrturnem potikanju od vrha do Doma na Zelenici (1536 m) smo si privoščili kosilo, potem pa sva Marjani pokazala še začetek plezališča Spodnji Plot, ki je kakih 10 minut oddaljen od doma. Na vzpon se je pripravljal par, ki je imel s seboj psa Tora. Privezana žival je nemirno begala sem ter tja – najbrž ji je bilo dolgčas. Sprva sva mislila, da se bo Marjana preizkusila na ferati, midva pa bova tačas počela kaj drugega (za naju je pretežka), a ker je menila, da ni v pravi formi, ni vzela s seboj plezalne opreme. Tako smo se vrnili v dolino.
 


Od doma smo se spustili po skrajno levi stezi skozi gozd. Ob njej so bili znaki za nevarnost, najbrž namenjeni kolesarjem, saj za pešce pot ni nič posebnega. Po približno pol ure smo mimo tablice Fair play, ki spodbuja sožitje med gorskimi kolesarju in planinci, sestopili na servisno cesto. Že pri Jančmanovem kotu smo jo zapustili in krenili levo v gozd. Ob prijetni gozdni stezi je bil še en znak za nevarnost. Prečkali smo sedem grap(ic), če sem prav preštela; v drugo nam je pomagala celo lestev. Čez kakih 20 minut sta nas puščica in napis Ljubelj na drevesu usmerila desno na stopničasto stezo. Za naslednjo tablico Fair play (le zakaj v angleščini?) smo pristali na »glavni cesti« in v četrt ure prispeli na izhodišče.
 

V tretje gre rado, pravijo. Za najine ture to ne velja, Ljubeljščica je bila redka izjema. A čeprav sva šla v tretje, sva šla res rada. Ker je lepa in zanimiva. Tudi Marjani je bila všeč.

01 november, 2019

Vršiči in Vežica


Konec marca 2017 se nama načrt Predbela‒Presedljaj‒Vežica ni posrečil, zato sva 4. avgusta letos poskusila znova. Po tednu dni ravne Gradiščanske, stikanja za Esterházyji in Haydnom ter jazzovskih večerov sva si spet želela hribov, narave in tišine. Ljubljana je bila zavita v meglo, v Kamniku so se v belini pojavile prve luknje, v Stahovici je posijalo sonce. Na lužasti Predbeli (prejšnji dan je deževalo) je bilo za avgust prav mraz: 12 °C. Na parkirišču je bilo že kar nekaj avtomobilov. Kažipot Bolnica Bela 45min, Slap Orglice 50min je bil od prejšnjič nov.

Tudi na poti od Predbele do Presedljaja je bilo nekaj novosti. Pri odcepu levo k pilotovemu grobu in partizanski bolnici, kjer sva prejšnjikrat pogrešila nekdanji kažipot k njima, sta bila tokrat nova kažipot Partiz. bolnica / Grob pilota 30 min. in razlagalna tablica naravoslovne in zgodovinske učne poti, ki jo je »podpisal« palček partizanček. Novost je bil tudi štor, spremenjen v stol s srčastim naslonjalom. Ob odcepu levo k slapu Orličje je bil tako kot na Predbeli dodan nov kažipot za slap Orglice (z imenom tega slapa so še vedno težave) in bolnico Belo. V enega izmed štorov je nekdo vrezal »kažipot« za Konja. Više so bile markacije že zelo slabe, nujno potrebne obnove. Pri razgledišču, Počivalu in Dergančevem križu se tokrat nisva zadrževala. Čisto spodaj so cvetele samo kukavice in zvončice, potem je bilo rož zelo malo, in še te večinoma odcvetele, ko sva dosegla greben, pa so se namnožili zali kobulčki in ciklame. Srečala sva planinca, ki sta se že (ob desetih!) vračala s Konja, na katerega sta se povzpela čez planino Dol. K lovski koči Br(e)žič to pot nisva zavila, potoček kmalu za odcepom k njej pa je bil prvič, odkar ga poznava, vodnat. Z višino je bilo čedalje več rož, posebno zvončic. Do Presedljaja (1613 m) sva potrebovala dve uri in pol. Zdaj se luščijo že vsi trije tamkajšnji kažipoti.

Presedl(j)ala sva na levo stezo (smer Korošica). Srečala sva par – prijazno gospo in zlovoljnega moža, ki je »povedal« samo, da sta bila tamle malo više ‒ ter mlajša moška, ki sta prišla izpod Ojstrice in sta bila namenjena čez Konja na Veliko planino. Ozka steza, vrezana v pobočje, je po visoki travi rahlo vijugala skoraj naravnost navzgor. Z nje so se lepo videli spredaj Lučka Kopa in Kranjski Dedec, zadaj Konj in Rzenik. Vzpenjala sva se med velikimi belimi kobulnicami in mimo droga zimske markacije. Kmalu sva se znašla med ruševjem. Strmino sva ponekod premagovala po kar visokih in zato utrudljivih (naravnih) stopnicah, velikokrat pa je bila pot tako ozka in zaraščena, da je bilo treba dobro pogledati, kam naj stopiva, da ne bi zgrmela v prepad na desni. V 20 minutah sva bila pri grapi, kjer se nama je pozimi ustavilo. Po njej je mezela voda.

Povzpela sva se levo ob grapi. Ko sva jo prečkala v desno in se ozrla, sva v daljavi zagledala Malo planino. Lep je bil tudi pogled na Zelenico in Veliki vrh, Desko in še kaj. Cveteli so klinčki, dlakavi sleči, bele, rumene in zelene cvetoče blazinice. Nad nama se je dvigala slikovita skalna »buška«. Tu in tam so se belile prve planike. Iz nekega kuclja je štrlel drog zimske markacije. Marmorna plošča, z rjastimi vijaki pritrjena na skalo ob stezi, z zlizanim napisom in praznim prostorom za fotografijo mimoidoče spominja na Rajka Sušlja iz Žerjava pri Prevaljah, ki se je 13. marca 1949 tam smrtno ponesrečil. Iz Malešičeve knjige Spomin in opomin gora (Didakta 2005) izvemo, da se je 24-letni dijak Tehniške srednje šole v Ljubljani namenil smučat na Korošico; zaradi slabe obutve je zdrsnil po poledeneli vesini 300 m s poti in podlegel poškodbam.

Na slabo opaznem neoznačenem razcepu brž za spominsko tablo nisva nadaljevala proti zimski markaciji (proti Korošici), ampak sva zavila levo, čez travo v ruševje (proti Vežici). Med ruševjem je bil izkrčen širok prehod, na začetku katerega se je v travi skrival podrt možic. Najprej sva opazila in zaduhala kravjake, nato zaslišala zvonce in kmalu zatem (25 minut nad grapo) zagledala planino, na kateri so se pasle krave. Na zemljevidih tam nekje piše Čohavnica, a to je menda ime grape, pa ne tiste, do katere sva prišla ob prvem poskusu (tedaj sva jo zmotno imenovala tako, a sva bila še prenizko), temveč grape nad spominsko ploščo, levo nad potjo. Planini nekateri rečejo Planina nad Čohavnico ali tudi kar Čohavnica, kar je njeno »zasilno« ime, pravo pa naj bi bilo Na Veži (Malešičev prispevek Kdor išče, ta najde: imena, izrazi, dejanja in dogajanja v zborniku Triglav 240, Založba ZRC 2018). Planino so krasili rožnordeči deženi, preobjede, planike. Na neko skalo privita zarjavela plošča s kratkim nastavkom je bila morda podstavek nekdanje zimske markacije.

Kmalu za velikim škafom in umetnim kalom sva se obrnila v desno proti presledku med ruševnatima vzpetinama pred nama. Na neoznačenem razcepu pod okroglim grmom ruševja (razcep lahko vidiš, le če si poučen ali imaš živo domišljijo) sva zavila proti njej (ne levo skozi ruševje, kjer sva tudi opazila izkrčeno stezico). Povzpela sva se po gruščnati in cvetoči dolinici med vzpetinama. Po njej se je zvrstilo več različno velikih kotanj in nad posebej veliko (nekaj manjših je še sledilo) naj bi se po opisu na Hribi.net najina pot združila s tisto iz ruševja in izginila v travi. Združitve nisva videla, izginotje pač. Povzpela sva se na poraščen neimenovan vršič. Ojstrica in njeni sosedje so se igrali skrivalnice v megli, ki se je dvigala iz doline. Napotila sva se proti desni, v smeri Lučkega Dedca, kjer je bilo več možicev. Na robu nad Petkovimi njivami sva opazila dva plezalca. Tisti nazobčani rob, niz vršičev, je na novem zemljevidu Grintovci (PZS 2018) res označen kot Vršiči, na starejših zemljevidih pa se tako imenuje kota 1980 m, umaknjena od roba proti vzhodu. Iz tega sklepava, da je to najvišji vrh Vršičev (na Pešpoteh in Geopediji je kota 1980 m poimenovana Vežica, ki je na zemljevidih PZS bližnji vrh z višino 1965 m).


Tipaje navzdol med ruševjem in skalami sva tu in tam celo zasledila stezico. Čedalje več planik naju je obkrožalo in opazila sem nekaj sviščev, kakršnih še nisem videla (prav jezi me, da sem jih pozabila fotografirati). Pod oblaki je postalo zelo hladno. Onstran večjega območja, poraščenega z ruševjem, so se pasli veliki črni biki, Jani pa je imel rdečo majico, da me je postalo kar malo strah. Pol ure nad planino sva se ustavila pri kamniti piramidi, najverjetneje na koti 1980 m, skratka na Vršičih. Nasršeni kamnokreči, vednozeleni kamnokreči, zoisove zvončice ... ‒ prav paziti sem morala, da nisem pohodila kake rože, toliko jih je bilo. Že popolnoma obeljene veje odmrlega ruševja so na novo oživele zaradi meni tako ljubega ozkolistnega ciprja, ki se je razbohotilo med njimi in čeznje. Pa tudi razgledi na Ojstrico, Planjavo in druge sosede, Veliko Zelenico, Veliki vrh, Lučkega Dedca so se vsaj občasno izboljšali.
 









Zdaj pa še na Vežico. Nisva se odpravila nazaj čez omenjeni poraščeni neimenovani vršič, okrog katerega so se podile megle, ampak sva se spustila levo okoli njega. Na tistem pobočju so cveteli avstrijski sviščevci. Za hrbtom sva imela Vršiče, pred nama pa se je dvigala Vežica s piramido na vrhu. Spet naju je oviralo ruševje, a k sreči sva našla izkrčen prehod. Prečkala sva zgornji del pravcate soteske in v dobre četrt ure stopila na vrh Vežice (1965 m) na skalnem robu nad Šraj peskom. Razgledi so bili podobni kot z Vršičev.


Ko sva zapuščala Vežico, so se okrog in okrog zgrinjali oblaki, a ker so se premikali zelo hitro, sva upala na najboljše. Z iskanjem poti nazaj skozi ruševje sva imela toliko opraviti, da se z enocvetkami sploh nisem utegnila ukvarjati. Sestopala sva nad dolinico, po kateri sva se vzpenjala gor grede, in pri tem so nama pomagali možici. Zdaj sva dobro videla vso planino (nad) Čohavnico. Nanjo sva se spustila skozi ruševje, po (gledano od spodaj) levi stezi. Izkazalo se je, da sva v obe smeri izbrala prikladnejši poti: gor grede dolinice ni mogoče zgrešiti, kje je začetek leve poti, pa je težko ugotoviti, a nazaj grede je ta opaznejša in boljša.

S planine sva se vrnila po poti vzpona. Pri odcepu k slapu Orglice se je začel pravi živžav; kljub razmeroma pozni uri sva srečevala še veliko ljudi, med njimi mlado družinico. Največ trileten živahen fantiček nama je hitel razlagati, da je bil pri slapu, da je bil lep, da si je v njem umil roke in je bila voda mrzla pa da sta z očkom skočila vanjo. Starši so ga popravili, da sta jo le prestopila, tako da sta skočila na kamen sredi nje. Ampak drugič, ko bo voda manj mrzla, bo res skočil vanjo, je navdušeno zatrjeval. Ko sem ga poslušala, me je utrujenost, kolikor se je je nabralo v tistih slabih sedmih urah in pol (4 ure gor, 3.20 dol), kar minila.

25 oktober, 2019

V Zlatorogovi deželi

Ko sva z Velike Monture gledala Bogatin in Mahavšček, gori, s katerima se končajo – ali pa začnejo – Spodnje Bohinjske, po novem Bohinjsko-Tolminske gore, sva se strinjala, da ju nekoč obiščeva. Po dobrem letu (20. julija) se je že zgodilo. Odpeljala sva se h Koči pri Savici (653 m), kjer je za celodnevno parkiranje treba plačati 8 evrov. Pregledala sva številne kažipote in razlagalne table (Vogel, Slap Savica, TNP, Železna pot, Oskrbovalno zaledje za krnsko bojišče o poti na Komno in do Krna) ter se mimo koče, spominkarne in Planinskega doma Savica odpravila na pot.

Pred kioskom, kjer se plača vstopnina za ogled slapa na Veliki Savici, sva zavila levo ob Mali Savici, hudourniškem potoku, ki se v bližini koče združi z Veliko (obe izvirata pod Komarčo, združena Savica pa se v Ukancu izlije v Bohinjsko jezero). Stopila sva na mulatjero, oskrbovalno pot iz prve svetovne vojne, ki se vzpenja na Komno v oštevilčenih serpentinah. Nekaterih številk bodisi ni več bodisi jih nisva opazila ali sva jih izpustila zaradi podrtega drevja, 13 pa bi utegnila biti izpuščena zaradi vraževernosti. Mulatjera je precej kamnita, nekoliko enolična in tudi ne posebno razgledna. Nisva bila edina, ki sva se »kratkočasila« s štetjem ovinkov; pri tem sva si pomagala tudi s pravilom, da so sodi desni, lihi levi. Z nekaterih se vidi Bohinjsko jezero. Nad potjo sva opazila tovorno žičnico, ki jo obiskovalci Komne po dogovoru lahko uporabijo za prevoz prtljage. Zaradi vedno več podrtega drevja je bilo vedno manj sence. Cveteli so veliki zali kobulčki, vetrovke, navadne ognjice. Ko se je strmina povečala, se je pot začasno zožila. V mnogih votlih deblih in štorih so tičali »možici« ‒ bolj kupčki kamnov.
Po uri in četrt sva dosegla prelomnico s pogledom na Bohinjsko jezero; tamkajšnja 48. serpentina je bila zadnja označena. Na tem kraju, imenovanem Pri Bekslnu, je stal steber avstro-ogrske vojaške žičnice iz prve svetovne vojne. Do tja naj bi bile tovore nosile mule, od tam do Bogatinskega sedla pa je vozila tovorna žičnica (verjetno ime Beksl izvira iz zamenjave načina tovorjenja – nemško wechseln = zamenjati). Poslej sva se vzpenjala po skalnati dolinici Pekel in od tam ovinki niso bili več oštevilčeni. Z višino se je povečala raznolikost cvetja: ozkolistno ciprje, preobjede, gorske ločike, kresničevje, zlatice. Steza je bila ponekod še vedno videti kot mulatjera. Večkrat se je zravnala. Po slabih 20 minutah sva v skalni steni zagledala votlino, ki se nama je zdela umetno izkopana. V obe smeri je šlo veliko planincev, med njimi precej tujcev.


Ko sva prvič zagledala Dom na Komni, je bil videti še zelo daleč. Kmalu zatem sva na skali opazila marmorno ploščo in klin v spomin oskrbniku doma Janezu Cvetku (1958–1995), ki je padel s tovorne žičnice. Kakih 20 minut nad votlino v steni sva naletela še na luknjo v tleh: zamreženo in ograjeno brezno levo od poti pri 8. ovinku (tudi te, neoštevilčene, sva štela). Cvetlična ponudba je kar naraščala: kukavice, mali zali kobulčki, grintovci, zvončice, ivanjščice, pokalice, raznovrstne bele kobulnice, lepki osati, ciklame. Za dvema razcepoma, dobro opremljenima s kažipoti, sva prispela do ograjene lesene koče Pr' Hubert. Po strmi skalnati stezi sva četrt ure nad breznom prisopihala k Domu na Komni (1520 m). Naštela sva skupaj 62 (oštevilčenih in neoštevilčenih) ovinkov, nekateri pa omenjajo število 66. Doma na Komni sem se iz maja 2004 spominjala kot (pre)velike neprijazne stavbe, obdane z zidarskimi odri, a se je nekoliko poboljšal: obnova leta 2005 mu je dobro dela, velikost pa je baje v skladu s povpraševanjem. Od številnih kažipotov naj omenim samo »najine«: Koča pod Bogat. 15min, Bogatin. sedlo 1h 15min in Mahavšček 2h 30min.
 

Mimo kapelice za domom in še ene stavbe sva se odpravila proti desni, pri naslednjih kažipotih pa sva se držala levo (smer Vratca). Razmeroma široka peščena, ponekod kamnita steza je tekla sprva precej po ravnem. Pred nama se je kazal Bogatin, Mahavšček pa se je skrival v oblaku. Pri tabli TNP Oskrbovalno zaledje za krnsko bojišče o bivalnem in oskrbovalnem taborišču Erzherzog Eugen se je v levo spustila steza na planino Na kraju med Spodnjo in Lepo Komno. Tamkajšnja Koča pod Bogatinom (1513 m) je zrasla na temeljih avstrijske vojaške bolnišnice, v kateri so med prvo svetovno vojno zdravili ranjence iz bojev na Krnu. Ostala sva na zgornji stezi, ki teče nad planino, mimo grička s piramido – spomenikom žrtvam prve svetovne vojne. Povzpela sva se k njej. Vse steze tam okoli so bile polne planincev.

Pot naprej naju je vodila mimo odcepa desno k Triglavskim jezerom in še enega levo na planino. Med ruševjem se je steza zelo zožila in naju pripeljala do mulatjere. Križišče je bilo dobro opremljeno s kažipoti (desno Lanževica 2h 15min, Pl. za skalo 2h 30min in Soča 5h, levo Bogatin 1h 30min, Koča pri Krnskih jezerih 2h 15min in Bogatin. sedlo 1h) in napisi na skali. Najprej sva stopila nekaj korakov desno k lesenemu razpelu, nato pa nadaljevala v levo mimo ruševin kamnitega vojaškega objekta z napisom Krn in puščico naprej. Pod potjo so gledali iz trave temelji še več stavb. Travnike so krasili drobceni osati, dlakavi sleči, ozkočeladaste preobjede, navadni in gorski glavinci, rumeni svišči ali košutniki, rožnordeči deženi, ivanjščice, grintovci, neke rumene nebinovke, velike bele kobulnice, mali svišči, zvončice, orlice, sternbergovi klinčki, plazeče sadrenke, gole vrbe, košeničice pa so že odcvetele, a ob njihovem času mora biti tam vse rumeno, toliko jih je bilo. Levo pod nama se je vlekla ruševnata dolina Gracija. Čez čas sva se nehala vzpenjati in sva se celo rahlo spustila.

Mimo ostankov še ene stavbe in več kamnitih škarp (tudi te so cvetele!) sva 45 minut od planine Na kraju prispela do razvalin okrog table Oskrbovalno zaledje za krnsko bojišče o Lagerju Bogatin. Da prizor ni bil prav nič žalosten, so poskrbeli hribski rmani, »lučke« kosmatincev, rožni koreni, alpski pečniki, materine dušice, lani, špajke in druge rože. Na naslednjem razcepu sva sledila markaciji in napisu Bog. sedlo. Ko sva dosegla zgornji konec Gracije, sta se zdela Mahavšček in Bogatin že kar blizu. Na še enem razpotju naju je velika markacija na skali zvabila na levi krak, med spominčice, rožne korene, živorodne dresni, grintovce, sieberjeve repuše, primožke, prve planike. Malo pod uravnavo z zarjavelim železjem, kosi opeke in kamnom rapalske meje, s katerega so bili razen na eni strani (15/42) spraskani vsi napisi, naju je oplazil hladen piš in po 20 minutah sva stopila na Bogatinsko sedlo ali Vratca (1803 m) z razvalinami in oluščenimi kažipoti. Tudi tam sva srečala kar nekaj planincev, med njimi družine z otroki, in spet tujce ‒ skupino Špancev in nekaj Francozov. Kljub slabi vidljivosti sva za silo razločila Krn, nekoliko bolje pa bližnje gore (Veliki Monturo in Babo, Lanževico).
 








Z Bogatinom in Mahavščkom tako rekoč pred nosom sva zapustila sedlo po stezici, ki se je čedalje bolj gruščnata in strma vzpenjala med vretenčastimi ušivci, rožnimi koreni, planikami, kosmatimi škržolicami, ranjaki, rumenim miljem. Z zaobljene skalnato-gruščnate terase se je nadaljevala po grebenu naravnost na vrh Bogatina, ki se je dvigal pred nama (tam nekje se desno odcepi pot, ki obide vrh). Markacij je bilo bolj malo in v megli bi bilo precej brezupno, kar naju je začenjalo skrbeti, saj je dele okolice že čisto skrila. Cvetja je bilo čedalje manj, a na moje veliko veselje so se planikam pridružile triglavske rože. Tik pod vrhom je začel briti mrzel veter. Pol ure nad sedlom sva stala pri prazni zarjaveli vpisni skrinjici in geodetskem kamnu. Komaj sva videla do Mahavščka, z razgledi na Julijce (Triglav, Kanin, Montaž, Viš) pa ni bilo nič.









Bogatin (1977 m) je znan po bajki o nesmrtnem belem kozlu Zlatorogu, vodniku belih koz. Čreda je bila last belih žena, ki so živele v planinskem raju nad Komno in pomagale ljudem v stiskah. Kozlovi zlati rogovi naj bi bili ključ do zaklada, skritega v tej gori. Ko se ga je polakomnil trentski lovec, ki si je hotel z bogastvom povrniti naklonjenost izvoljenke svojega srca, je kozla ustrelil. Iz njegove krvi so zrasle triglavske rože, použil jih je in si takoj opomogel. Razjarjen je pahnil lovca v prepad in z rogovi razril planinski raj, da se je spremenil v kamnito pustinjo.*

Vrh sva si delila s Celovčanom, ki je prišel z Mahavščka. Zaklepetali smo se, pa vse prej kot o Zlatorogu. Bil je že na Veliki Monturi in sploh je okolico dobro poznal, rad prihaja k nam. V Celovcu se mu zdi dolgočasno, Ljubljana pa mu je všeč, ker se vedno kaj dogaja, bil je tudi v Kamniku na Kamfestu, midva pa sva mu povedala še za Jazz Cerkno. Izkazalo se je, da je jazzovski navdušenec; pogovarjali smo se o glasbenikih, koncertih in – kakšno naključje – o festivalu Konfrontationes v Nickelsdorfu na Gradiščanskem, na katerega sva nameravala čez pet dni. Na Bogatinu pa res nisva pričakovala takšnega sogovornika.

Po drugi strani sva se spustila po strmem, zdrsljivem pobočju in v slabe četrt ure pristala na sedlu med Bogatinom in Mahavščkom (z desne tja priteče pot, ki obide vrh Bogatina). Ko sva se ozrla, sva na Bogatinu zagledala več ljudi. Vzpon na Mahavšček je bil tudi strm, a navzgor vsaj ni tako zelo drčalo. Kakih 20 minut nad sedlom sva dosegla vrh (2005 ali 2008 m). Še eno ime za to piramidasto goro je Veliki Bogatin (po Miheliču neustrezno, po Poljancu »drugotno«). Vpisna knjiga je bila polna, umazana in plesniva. Dekleti s psom, ki sva ju še malo prej videla sestopati z Bogatina, sta naju dohiteli, kot bi mignil. Za njima je prišel še en moški. Okrog in okrog nas je obdajala gosta megla, zato nismo videli ničesar. Škoda, toda za nama (in upala sva, da tudi pred nama) je bila lepa in zanimiva pot, tako da žalost ni bila prevelika.

Tudi z Mahavščka sva se spustila po drugi strani, kot sva se povzpela nanj. Čez ozki greben, po katerem je tekla stezica, so se s tolminske strani podile megle. Okoli ušes nama je žvižgal leden veter in zaradi mraza sva bila kar otrpla. Gruščnata stezica je bila večkrat nerazločna in markacij malo. Spet sva naletela na rjasto železje. Ko sva se spuščala proti Vrhu Škrli, se je megla razkadila, da sva daleč spodaj zagledala Kočo pod Bogatinom in Dom na Komni. Pobočje Vrha Škrli sva prečila po ostankih mulatjere nad veliko kotanjo Dolniki in se bližala Kseru. Čez melišče, poraslo s travo, sva pol ure pod vrhom Mahavščka prispela na označeno razpotje. Napisi na skalah so nama povedali, da se desno odcepi pot na Tolminski Kuk, levo pa se pride na planino Govnjač.

Zavila sva proti planini in se spustila v Dolnike. Gruščnate serpentine med travo niso bile posebno strme. Krasili so jih vretenčasti ušivci, materine dušice, zlatice, alpski pečniki, brezstebelne lepnice, kačje dresni in drugo cvetje, a v neki luknji pod potjo je še ležal umazan sneg (Komna je znana po mraziščih). Škarpa je pričala, da še vedno hodiva po trasi nekdanje mulatjere. Mimo več možicev, ki so označevali začetek nemarkirane poti na Tolminski Kuk, ter med ruševjem in posameznimi macesni – značilna podoba Komne – sva prikoračila na travnato ravnico na koncu Dolnikov. Dobre pol ure od razpotja se je desno odcepila bližnjica (nanjo sta kazala napis in puščica na skali), naprej, precej naokrog, pa je tekla mulatjera, obe označeni. Odločila sva se za bližnjico. Ta se je razdrapana in slabo sledljiva pretikala med skalami in grmovjem. Najbrž jo bodo opustili, saj ne sekajo več ruševja in ne obnavljajo markacij. Pravzaprav si ne zasluži več svojega imena, ker je na njej toliko ovir, da bi po sicer daljši mulatjeri verjetno hitreje prišla na planino (po bližnjici v 25 minutah).

Na planini Govnjač, polni razvalin, ostankov taborišča rezervnih enot, zgrajenega jeseni 1915, sva z že precej zdelane table Oskrbovalno zaledje za krnsko bojišče izvedela, da so zidana oficirska stavba in lesene barake služile počitku bataljona vojakov s krnskega bojišča. Naselje je premoglo tudi kapelico in studenec. Planino obkrožajo slikoviti vrhovi. Na drugi strani sva se začela spet vzpenjati. Iz ruševja je štrlelo nekaj visokih drogov z zimskimi oznakami za turne smučarje, ki radi prihajajo na Komno. Skozi staro in novo leso sva dokončno zapustila planino. Vzpenjala sva se po skalnati stezi, obdani s travo, cvetjem in grmovjem. V daljavi sva zagledala Dom na Komni in čez čas na označenem križišču zavila levo (desno Žičnica Vogel 4h 30min). Vsi živahni sta naju dohiteli dekleti s psom, ki sva ju pustila na Mahavščku. Čeprav sem dotlej videla res veliko vsakovrstnega cvetja, me je tisti dan najbolj navdušila kobulnica s temno rdečimi semeni (morda siljelistni jelenovec ‒ ker nimam nobene dobre slike listov, niti Alenka ni bila gotova) tik pred Domom na Komni, h kateremu sva se mimo zanimivega možica vrnila 40 minut od Govnjača. 
 











Po poti vzpona sva bila v dveh urah spet pri avtu. Čeprav dan posebno na najvišjih točkah ni bil tako radodaren z razgledi, kot sva pričakovala, sva prehodila lepo pot, ki jo še posebno priporočam ljubiteljem rož. In spet sva opravila spodoben »trening« za pohod okrog Civette (11 ur, od tega skoraj 9 ur hoje). 

* Pripovedko o Zlatorogu je prvi objavil Dragotin Dežman/Karl Deschmann (18211889) 21. februarja 1868 v nemščini v dnevniku Laibacher Zeitung št. 43. Priljubljenemu nemškemu ljudskemu pesniku Rudolfu Baumbachu je bila tako všeč, da jo je upesnil in objavil leta 1877. Izšla je v več kot 100.000 izvodih (avtor je doživel kar 50 ponatisov). Leta 1886 jo je Anton Funtek prevedel v slovenščino, a je bila bolj znana po Evropi kot pri nas (leta 1995 so v Nemčiji ponatisnili dvojezično izdajo celo v 250.000 izvodih!). Leta 1904 je Anton Aškerc napisal o Zlatorogu še malo znano dramsko igro v verzih.