13 oktober, 2019

Jama in Gradišče pod Babjim zobom

Že nekaj let imava na koledarju konec junija zapisano Jama pod Babjim zobom! Blejski jamarji namreč omogočajo ogled vsako julijsko in avgustovsko nedeljo ob desetih (organizirani ogledi po dogovoru so sicer možni od maja do oktobra, začenši z brezplačnim tradicionalnim prvomajskim ogledom), pa nikoli nisva utegnila. Letos 14. julija se nama je končno posrečilo. Na cesti z Bleda proti Bohinju sva kmalu za Bohinjsko Belo in mostom čez Savo Bohinjko zavila levo proti Kupljéniku. Po približno 500 m sva pred ostrim desnim ovinkom zavila desno na makadamsko cesto. Na usmerjevalnem stebričku je pisalo, da je do jame pod Babjim zobom poldrugo uro hoda, a ker sva bila pozna, sva se peljala še dobra 2 km do parkirišča. Bilo je prazno. Tamkajšnji stebriček je napovedoval uro hoje do jame.

S parkirišča sva se odpravila po kolovozu levo navzgor. Spodaj je bil peščen, potem pa je hitro postal zaraščen. Kar strmo se je vzpenjal. Pri prvem odcepu levo je bil kartonast kažipot čisto zvit od vlage; ko sva ga raztegnila, je kazal naprej. Drugi odcep levo je bil zagrajen s hlodom in kamni. Naslednji odcep ni bil označen, a k sreči sva od njega že videla rdeč napis Jama na lesenem kažipotu, ki je kazal levo. Tam sta bila ob razcepu še dva kažipota: levo navzgor Jama 11, desno navzdol 11 Boh.Bela. Poslej sva se vzpenjala po stezi, ki je zaraščena in koreninasta tekla skozi bogato obloženo malinovje in čez ozek gruščnat podor. Na podrtem količku ob ostrem desnem ovinku naju je pomiril napis, da je do jame le še 20 minut torej ne bova zamudila. Znova sva prečkala podor. Pri naslednjem ostrem desnem ovinku je iz doline pritekla stezica, ki bi utegnila priti s parkirišča v Kupljeniku. Pozneje je vodnik povedal, da jim je drugo pot odnesel plaz in je ne obnavljajo več. Že blizu skalne stene sva spet prestopila podor(ček) in se za naslednjima serpentinama povzpela po lesenih stopnicah. Še trem krajšim ključem so prav tako sledile stopničke in slabe tričetrt ure od izhodišča sva dosegla vhod v jamo. Tam je že čakala mlada Rusinja, vodnika pa še ni bilo.

Jama pod Babjim zobom je na severozahodnem robu Jelovice. Vhod je pod približno 100 m visoko steno, po katastru jam na koti 992 m, a običajno navajajo nadmorsko višino 1008 m. Tiči pod spodmolom, pod katerim stoji nekaj miz in klopi. Ker je bila tudi ta jama žrtev vandalov in tatov, je zaklenjena. Levo od vhoda sta risbi prereza in tlorisa jame. Na kamniti tablici desno od vhoda piše: Mlademu planincu Boru Maraviču, ki se je tukaj smrtno ponesrečil 29. 4. 1961. Mlad. odsek P. D. Bled. Po Spominu in opominu gora Franceta Malešiča (Didakta 2005) sta ta 10-letni učenec blejske osnovne šole in njegov 13-letni prijatelj skušala splezati od vhoda v jamo na Babji zob. Mlajši je padel 30 m globoko in se ubil, prijatelja, ki je obtičal na ozki polici, pa so po 20 urah rešili vojaki iz vojašnice v Bohinjski Beli.

Ker ob desetih vodnika še ni bilo, čeprav so jamarji na svoji spletni strani napisali, naj bomo pri vhodu vsaj 15 minut pred začetkom ogleda, sem poklicala enega izmed njih. Čez čas mi je telefoniral tisti, ki naj bi bil ta dan vodnik, vprašal, ali smo že pred jamo, in obljubil, da bo čez 10 minut pri nas. No, trajalo je malo dlje; baje je čakal nekaj ljudi, ki pa niso prišli. Navrgel je, da nam bo zaradi zamude priznal popust. Najprej je spil kokakolo in pokadil cigareto, nato je vključil agregat za razsvetljavo. Zaradi Rusinje sva privolila, da je govoril angleško. Čeprav v jami drsi, nam je odsvetoval palice (pred časom sem v Delu brala prav nasprotno – da jih priporočajo). Oblekli smo se (notri je stalna temperatura 8 °C) in vstopili.

Vodoravna jama pod Babjim zobom je dolga 359 m in globoka 50 m. Po vodnikovih besedah je bila turistična že v 18. stoletju, ena prvih v Sloveniji; odkrili naj bi jo bili konec 17. ali v začetku 18. stoletja. Bega me, da je v katastru jam kot datum odkritja zapisan 20. maj 1929. Od 70. let 19. stoletja skrbi za oglede Društvo za raziskovanje jam Bled. Po glavnem rovu, dokaj enakomerno širokem in visokem, smo prišli v bolj razčlenjeni del jame, kjer sta dve brezni. Mimo njiju smo se spustili v dvoranico s kapniki. Ta je bila najlepša, čeprav je bilo veliko kapnikov polomljenih. Z nekaj domišljije lahko vidimo živalske, človeške in druge oblike, zato se ta del jame imenuje Dvorana podob. Poleg oblik stalagmitov, stalaktitov, stebrov in drugih tvorb k njihovi lepoti precej prispeva tudi svetloba. Pretaknili smo se skozi nizek zvezni rov in vodnik nas je opozoril na zanimive velike kristale kalcita na stropu. V naslednji dvorani, visoki 15 m, so se odlomili celi bloki kalcita skupaj s kapniki. Zadnja dvorana se ponaša z zelo redkimi polžastimi kapniki, imenovanimi helektiti. V jami živijo netopirji mali in veliki podkovnjaki, jamske mokrice ali jamski prašički, jamski hrošči, jamske kobilice, jamski pajki in stonoge, kakršne živijo samo v Bohinjskem kotu (endemiti). Živalce, ki jih je ujel moj fotoaparat, s katerim v jamah nisem prida spretna, so najbrž mokrice. Ogled je trajal približno uro in četrt. Vodnik je sproti ugašal luči, kajti svetloba spodbuja nezaželeno rast gliv(ic) na skalah (v angleščini je uporabil izraz fungus).
 
Ko smo prišli ven, sta čakali še dve gospe, ki sta zamudili, ker sta zgrešili pot. Vodnik jima je obljubil, da ju bo popeljal na ogled, najprej pa je poračunal z nami (na popust zaradi zamude je pozabil). Vstopnina je 15 evrov za odrasle in 10 za otroke do 14. leta. Rusinja je odšla prva, a sva jo prehitela, ko se je temeljito lotila malin. Bile so zelo sladke. V pol ure sva bila pri avtu.

Ker ni zelo verjetno, da se bova še kdaj potikala po tistem koncu, sva se odločila zlesti še na Gradišče, ki sva se ga spominjala s poti na Babji zob. Vrnila sva se na asfaltno cesto in se odpeljala v Kupljenik. Za prvimi hišami sva na ostrem levem ovinku zavila desno na gozdno cesto. Na smernem stebričku pri odcepu so od najinega prejšnjega obiska tablicam za Babji zob, Gradišče in Selo dodali še Talež 1 h 30 min (levo). Avto sva pustila na tamkajšnjem malem parkirišču.

Cesta naju je vodila mimo klopce z razgledom na Kupljenik. Kar strmo sva se vzpenjala in kmalu se nama je odprl še pogled proti Vajnežu, Stolu, Vrtači in Begunjščici. Pri vodohranu in mogočni škarpi je cesta napravila oster desni ovinek in poslej je bila nekoliko bolj rebrasta. V levo se je odcepilo nekaj, kar se je izkazalo zgolj za bližnjico. Ko se je staknila s cesto, sva šele prišla do pravega odcepa in smernega stebrička: levo Babji zob 1 h 15 min (tudi tu je dodana tablica za Talež), naravnost (desno) Gradišče 15 min. Na uravnavici na koncu vzpona naju je spet pričakal smerni stebriček. Gozd se je kmalu odprl v jaso, na kateri je stala majhna brunarica z zarjavelo pločevinasto streho. Znova sva vstopila v gozd. Stezico so obrobljale smrečice in nanjo je visela dolga trava









Po strmem zadnjem vzponu čez nekaj skal in travnik, posejan z rožami, sva slabe pol ure nad izhodiščem stopila na vrh. Gradišču (824 m, po nekaterih virih 818 m) nekateri rečejo tudi Gradišče nad Kupljénikom ali Gradišče pod Babjim zobom (ni čudno, saj je vzpetin s tem imenom v Sloveniji več kot 40). S trate na vrhu nama je pogled na Babji zob nekoliko zakrivalo drevje. V travi so se skrivali v krog postavljeni veliki kamni, morda kurišče. Iz vpisne knjige, v resnici zvezka, sva izvedela, da domačini hribu rečejo Gradiše Vršanov. Vršane omenja tudi ljubiteljski zgodovinar Janez Zupan, vendar ne ugotovim, kdo ali kaj so (v bližini sta tudi  »soimenjaka« planina Vršana in Vršan vrh, 1275 m).

Vrnitev po poti vzpona bi bila trajala manj kot 20 minut, če ne bi bilo na cvetočem travniku pod vrhom toliko metuljev. V takih okoliščinah sem še posebno počasna.
 

09 oktober, 2019

Komnica ‒ dobrih 12 ur poti in stranpoti

Konec junija sva si za nekaj dni privoščila italijanske gore (ferato Gaetana Falcipierija, Pot 52 predorov in gore na območju južnotirolske fronte, kjer so se med prvo svetovno vojno bojevali številni Slovenci, s posebno zanimivostjo La Dolina degli Sloveni), po vrnitvi pa sva nekoliko presenetljivo še kar vztrajala čez mejo: odpravila sva se v Avstrijo na Komníco (na nekaterih zemljevidih piše napačno Kamnica)/Ferlacher Spitze. Avstrijci jo imenujejo tudi Kleiner Mittagskogel ali Türkenkopf (prevoda Mala Kepa in Turška glava nista na mestu, pravi Stanko Klinar), a zadnje ime v resnici pripada severnejši koti 1542 m, ki ima tudi slovenski imeni Rjava peč in Bučovnik.










Da bi se ognila karavanškemu predoru in avstrijski avtocesti, sva se odločila za mejni prehod Ljubelj. Iz zadnjega krožišča pred Dravo sva zapeljala proti Bistrici v Rožu/Feistritz im Rosental in za Podgorjem/Maria Elend zavila levo v Podrožco/Rosenbach. Parkirala sva pri mali hidroelektrarni Kraftwerk Bärental (630 m). Izmed tamkajšnjih kažipotov sta bila za naju zanimiva tista, ki sta kazala naprej po cesti: Bertahütte 3 h 603 (rdeča pika) in Mittagskogel/Kepa 5 h 603,680 (črna pika).

Asfaltna cesta naju je vodila pod železnico in pod avtocesto tik pred karavanškim predorom. Nekateri so parkirali še pred (odprto) zapornico, od katere je vožnja prepovedana vsem vozilom. Asfaltirana cesta, razglašena za gozdno, je izpostavljena padajočemu kamenju. Nekateri »projektili« so bili tolikšni, da čelada ne bi nič pomagala. Zapadno kamenje in pesek očitno pospravljajo, saj so bili ob cesti nagrmadeni celi kupi. Začela sva se vzpenjati. Pod nama je bučala Gračenica/Gratschenitzengraben. Kmalu za vrhom vzpona se je asfalt končal. Spodaj ob strugi sva videla klopce, ognjišče, vrv, na kateri je visela spalna vreča, in nekaj ljudi pri zajtrku; morda so tam prespali. Na robu nad potokom je čemela lesena lopa.

Struga in bregovi Gračenice so res slikovit svet, divji in podrt. Na razcepu čez 20 minut je levi krak zavil čez potok, midva pa sva mimo zaprte zapornice, pri kateri je bil znova prepovedan promet (morda za vztrajnejše), odkorakala v desno, še vedno nad potokom. Poleg rdeče-belo-rdečih markacij so se pojavile rumene puščice, nekoliko kasneje pa še 13 (na zemljevidu Kompass 61 je ta odsek poti 603 res označen tudi s 13). Peščeno cestišče je bilo na več krajih razdejano. Sonce je močno pripekalo ‒ pa taka gozdna cesta! Niti dreves ni bilo ob njej, kaj šele gozda, da bi dajal senco. Pritoki Gračenice so se kar vrstili. Ponekod so bile pod cesto zakopane velike zarjavele cevi, najbrž za odvodnjavanje. Markacije so bile redke, čeprav kdaj tudi obakraj ceste hkrati. Z višino se je povečala »ponudba« rož, a na splošno jih je bilo malo: niže lučniki, više še kukavice in grintovci.

Presenetili so naju v nasprotno smer obrnjeni tablica Zufahrt nicht gestättet (Dovoz ni dovoljen), znak za prepoved prometa in opozorilo na padajoče kamenje. Je mogoče, da se do tam z nasprotne strani lahko pripeljejo? Takoj zatem, kakih 40 minut od druge zapornice, sva pred Lepim studencem/Schönbrunnen (900 m) zagledala kažipote. Najin je kazal naravnost naprej s ceste, ki je tam zavila desno nazaj; od tam sva se nameravala vrniti. Zelena tabla je opozarjala, da približno 400 m struge ob visoki vodi ali v nevihti ni prehodnih oziroma da odsek terja izurjene hodce.

Nedaleč za Lepim studencem sva prečkala Gračenico. Pri markaciji 603 sva vstopila v senčnat mešani gozd, porasel z visoko travo. Po gozdu je ležalo obilo skal in polomljenega drevja. V kakih 10 minutah sva se znašla v strugi pritoka Gračenice. Tamkajšnja markacija je bila nekoliko dvoumna in ker na nasprotnem bregu nisva videla ne poti ne kakega znamenja, sva nadaljevala po strugi navzgor. Dostikrat nisva vedela, ali bo tisto, na kar sva stopila, zdržalo, saj nekatere gmote niso bile skale, ampak skalam podobne ilovnate kepe. Struga je bila zaradi rdečih, zelenih, rumenih, sivih, rjavih odtenkov kamnin in blata nadvse slikovita. Ko nama je postalo jasno, da sva zgrešila pot, sva se previdno oddričala nazaj k zadnji markaciji. Čeprav nama je naporno plezanje po napačni grapi v obe smeri vzelo skoraj uro, je bilo zlasti zaradi pisanih kamnin zanimivo in sva ga z veseljem vštela v »trening« za pohod okrog Civette, na katerega sva se pripravljala. Tista markacija je v resnici kazala na drugi breg, kjer sva vendarle odkrila še eno slabo in poleg nje bledo rumeno puščico.

Skozi ozek pas gozda sva se vrnila h Gračenici. Pot ob njej in po njej je bila dobro označena. Štetje prečkanj reke in pritokov sem kmalu opustila. Kadar nisva bila v gozdu, sva lahko videla Kepo. Ko sva slabih 20 minut od vrnitve na pravo pot spet vstopila vanj, sva naletela na zeleno smerno tablico Bertahütte in Mittagskogel (oboje desno). Za tablico se je steza razširila in čeprav je bila poraščena s travo, grmi in drevesci, so bili na njej sledovi goseničarja. Prej kot v 5 minutah naju je pripeljala na gozdno cesto. Tam sta bili še dve zeleni smerni tablici, le da brez napisov; ena je kazala levo, druga nazaj, od koder sva prišla. Z znakom za prepoved kolesarjenja in zahtevo, da morajo biti psi na povodcih, si nama k sreči ni bilo treba beliti glave, obvestilo, da hodiva po medvedjem območju, pa sva vzela bolj resno in tu pa tam zapiskala na piščalko.

Zavila sva levo po cesti mimo skladovnic hlodov, ki so očitno že (pre)dolgo čakali na odvoz. Dotlej nisem imela posebnega veselja z rožami, ker jih skoraj ni bilo, a zmeraj se kaj najde, na primer polž, ki binglja z vejice, na kateri si je omislil slinasto visečo mrežo. Hlodi so se še kar grmadili, tudi sveže posekani – blagodejno za nos, a žalostno za oči. Nenadoma se je pojavila množica velecvetnih naprstecev pa tudi nekaj močvirskih osatov in kukavic. Sonce je še vedno pripekalo in celo v gozdu dostikrat nisva bila deležna sence, saj so se vrstile obsežne poseke. Čez 20 minut je pri leseni hiški, sestavljeni iz shrambe za krmo in krmilnice, najina cesta zavila ostro levo. Vijugala je po gozdu in nama včasih privoščila pogled na Kepo, spet drugič na Komnico. Kakih 50 minut od krmilnice sva prispela na planino Borovščico/Ferlacher Alm (1497 m) z leseno hiško Joslhüttn in lopo, mizo in klopema ter pitno vodo in prežo.
 








Kmalu za planino sta naju presenetila znak za nevarnost in obvestilo (za nazaj!), da je dostop na cesto (ki sva jo že prehodila!) od 1. julija do 1. avgusta 2019 prepovedan zaradi nevarnega dela v gozdu. Midva sva bila tam v soboto, 6. julija, ko niso delali, sploh pa sva bila »opozorjena« prepozno. Na sedlu Borovščica/Ferlacher Sattel (1500 m, na zemljevidu 1527 m) takoj zatem so se opozorila ponovila. Kažipotom na tamkajšnjem križišču je dodano opozorilo, da je pot na Kepo zelo zahtevna, primerna le za alpiniste, in da po vzhodnem grebenu ni planinske poti, nekdo pa je pripisal, da ni markirana (ni mišljena običajna pot 680, po kateri sva se pred leti tudi midva povzpela na Kepo). Zapustila sva pot 603 in zavila desno na 679. Takoj je sledilo novo križišče; na drogu s kažipoti je bila tablica s podatki o lokaciji: Bertahütte HS-Landeplatz (= heliport) 1515 m ü.d.A. Cesta se je razen enega spusta vztrajno vzpenjala, včasih kar strmo. Dobrih 5 minut nad sedlom Borovščica sva zagledala Bertino kočo/Bertahütte (1527 m – tako tablica in naš zemljevid, avstrijski pa 1567 m). Imenuje se po ženi beljaškega alpinista Hermanna Findenegga, prvopristopnika na Montaž. Gostov se je kar trlo; na takih »prometnih« krajih se pogosto sprašujeva, od kod se jemljejo, ko midva ves dan hodiva sama. Privoščila sva si štrudl s pogledom na Kepo, prebrala številne kažipote in si ogledala tablo Panoramaweg Südalpen z zemljevidom tamkajšnje etape.


Od koče naj bi bilo do najinega cilja še 40 minut; ostala sva na poti 679. Strma stezica je mimo razpelca odvijugala med bujno podrastjo po iglastem gozdu. Na štorih ob njej so »čepeli« bolj kupčki kamnov kot možici. Čez pol ure naju je nemarkiran odsek zapeljal na zob, ki še ni bil vrh. Sicer se iz načelnih razlogov drživa markacij, a kjer je bližnjic veliko in so zelo uhojene, jim včasih nasedeva. Vrnila sva se k zadnji markaciji in se po slabih 10 minutah znašla na drugem vrhu. Spustila sva se z njega in med macesni v minutki dosegla naslednjega, pravega (1742 ali 1739 m, kakor vam drago), s križem seveda. Junija 1973 so ga postavili beljaški varuhi narave. Na njegovih krakih je pisalo: Sei uns Pflicht / was der Schopfer / erschaffen / zu bewahren. Domnevam, da je sporočilo tako: Bodi naša dolžnost ohranjati, kar je Stvarnik ustvaril. Okrog križa, klopce z vrezano letnico 2003 in vpisne skrinjice so cveteli alpski šetrajniki. Pogled na Kepo je bil prav lep, tudi na Plevelnike (Visoki Kurjek)/Bärenkogel in Gubno/Hühnerkogel levo od nje, Baško jezero/Faaker See v dolini je bilo že bolj zamegljeno, za silo sva razločila Bleščečo, od Julijcev in drugih oddaljenih gora pa nisva imela prav dosti. Za nama sta prišla na vrh Luka in mamica v sandalih, z njima pa psiček, ki je obupano iskal senco, a je ni našel oziroma je bila vsaka premajhna zanj. Mamica se je posvetila telefonu in otrok je sam blodil po vrhu. Kar odšla sva.

Vrnila sva se k Bertini koči na jabolčni šorle. Pri sosednji mizi je sedela skupina Slovencev, ki so prišli s Kepe. Potožili so, da je bilo zgoraj táko, kakor da bi bil tja vozil avtobus. S križišča na 1515 m sva se po poraščeni gozdni cesti namenila proti Bleščeči (planini)/Rossalm (tam sva že hodila, ko sva se vračala s Kepe), z nje pa k Lepemu studencu, pri katerem bi zašpilila klobaso in se šele od njega vračala po poti vzpona. Ker so nama na Bleščeči pozimi povedali, da je vse zametano, sva se o trenutnem stanju pozanimala pri oskrbniku v koči. Zatrdil je, da je pot prehodna. Cesta je bila ponekod podrta, na meliščih so stezo na nekaj mestih zasuli podori, niže so naju ovirala podrta drevesa. Pot je bila čedalje slabša, markacij zelo malo.

Tričetrt ure pod Bertino kočo sva stopila na poseko nad gozdno cesto in zaprlo nama je sapo: velik transparent je prepovedoval vsakršen prehod, še posebej pešcem. Prepoved z zamudo – jeziti se na oskrbnikovo dezinformacijo ni nič pomagalo in da bi se zdaj vrnila h koči, je bilo že (pre)pozno. Glede na to, kako je bil obrnjen kažipot Bertahütte ob cesti, je bil očitno namenjen tistim, ki pridejo po njej od spodaj. Te ceste ne na avstrijskem ne na našem zemljevidu ni, čeprav je zelo široka in sploh ne nova. Odpravila sva se desno po njej. Po nekaj deset metrih, tik pred slabo prežo, sva našla na štoru puščici, ki sta kazali navzgor po cesti in dol z nje. Daleč spodaj sva videla dolino z avtocesto in Dravo. Čez komaj opazno stezico v travi je ležalo podrto drevo, na njem pa opozorilna tabla, da je območje ogroženo zaradi stekline. Opogumljena z markacijami 679 sva se spustila po poseki (nadaljevala se je tudi pod cesto), potem pa v vsesplošnem neredu sestopala kar na pamet. Deblo na koncu poseke je bilo zasekano, torej je očitno mišljeno, da se tam hodi. V gozdu sva spet našla markacije, in to nove. Še dvakrat sva prečkala gozdno cesto ter videla še en tak transparent kot zgoraj, obvestilo o zaprtju ceste in kažipot Bertahütte, kam se pride navzdol, pa ni pisalo. Po pol ure sva pristala pri kažipotih na Bleščeči, med njimi desno Schönbrunnen 1 ½h 679A in Rosenbach 3 h 679A/603.

Zavila sva proti Lepemu studencu. Kmalu za novo prežo sva se ustavila pod zajetjem in se napila dobre vode. Na križišču sva se spustila po levi cesti (med njo in dotedanjo je tekel kolovoz). Dalje je šlo gor in dol mimo podora in čez podrto drevo, za katerim se je cesta spremenila v zaraščen in zametan kolovoz, ki se je obrnil proti levi. Tam je bilo vse rdeče gozdnih jagod, a so bile silno drobcene in mudilo se nama je že, zato se nisva ustavila, ampak sva sledila puščici na skali desno navzgor v gozd. Stezica se je skrivala v travi, toda markacije so bile dovolj pogoste in vidne. Pripeljale so naju visoko v strmo pobočje Gračenice, potem pa jih je zmanjkalo. Povzpela sva se naravnost na greben in 25 minut nad križiščem končno spet zagledala oznako 679A. Usmerila naju je desno proti kažipotom na sedlu Gračenica/Gratschenitzen-Sattel (1180 m), od koder naj bi bilo do Lepega studenca le še 50 minut. Steza v desno je bila razločna, vendar ozka; ponekod je visela in tekla čisto po robu. Ko sva prišla iz gozda, je izginila, markacije pa so se nadaljevale. Pod nama je tekla soteska Gračenice. Spet sva ujela komaj vidno stezico in pripeljala naju je na rob sipkega peščenega podora, kjer je bilo zelo težko hoditi, po dobrih 10 minutah pa je zmanjkalo še markacij.

Od zadnje markacije sva strmela čez široko podrto pobočje in na drugi strani niti z daljnogledom nisva našla nobenega sledu o nadaljevanju poti, zato sva poklicala 112. Sicer sva vedela, kje sva, in nisva potrebovala pomoči, le izvedeti sva hotela, kaj je s potjo, ki se je – dotlej dobro markirana – kar končala. Skrbelo naju je, da tisti strmi podrtiji nisva kos, a bi bila vsaj poskusila čez, če bi bila vedela, da se na drugi strani pot nadaljuje. Nisva pa hotela tvegati nepotrebnega prečenja tja in nazaj, če bi se bilo izkazalo, da poti ni. Gospa, ki se je oglasila po telefonu, je obljubila poiskati človeka, ki pozna to območje, a tako dolgo ni nihče telefoniral, da sva šla nazaj na sedlo Gračenica, odločena, da se vrneva v dolino na drugo stran, po poti, ki jo že poznava: mimo Bleščeče in Arihove peči/Arichwand. Šele tedaj je poklical moški glas. Malo zaradi jezikovnih težav, malo pa tudi zato, ker razmer ni poznal tako dobro, kakor sva upala, sem mu razložila, da se bova raje vrnila skozi Čemernico/Tschemernitzen, in zdelo se mi je, da si je kar oddahnil. Midva pa pravzaprav tudi.

S sedla sva se v 10 minutah vrnila na cesto. Pri studencu sva si natočila vode, saj je bila pred nama še dolga pot. Pri koči na Bleščeči ob pol osmih zvečer seveda ni bilo nikogar. Do Čemernice naj bi bilo uro in četrt hoda. Med spuščanjem pod Arihovo pečjo, kjer sva se prejšnjikrat vzpenjala, sva šele zdaj dodobra občutila, kako strma je tam pot 679. Do Čemernice sva »pribrzela« v 55 minutah. Skozi gozd, v katerem sva zadnjič parkirala, sva se napotila proti Podrožci. V bližini preže sva videla srno, ki je stekla s travnika v gozd. Srečala sva gospo s psom in se z njo pomenila po naše; povedala je, da imava do avta še kake 4 km in da bova tam »v pol ure, saj je navzdol«. Tako hitra pa nisva, sploh ne po 10 urah hoje! Pot skozi Čemernico in Hodnino/Kanin nama je vzela dobrih 15 minut. Asfalt naju je ubijal, zato bi bila štopala, če bi bila imela koga, ampak ves ta čas ni nihče pripeljal v najino smer očitno hodiva, ne le koder nihče ne hodi, ampak tudi koder se nihče ne vozi.

Ko sva prišla do avtoceste in sva hotela nadaljevati pod njo, naju je domačin preusmeril desno ob njej. Pri naslednjem nadvozu sva zavila desno in po 20 minutah prikorakala na mejni prehod ob karavanškem predoru. Čeprav po tistem območju ne bi bila smela hoditi, sva zakoračila k prvemu cariniku in možak je bil prav prijazen. Silno je premišljeval in nazadnje sklenil, da bo še najzanesljiveje, če se vrneva k nadvozu in greva čezenj – čeprav bo dolga, je priznal. To sva vedela, zato sva tudi prišla k mejnemu prehodu, saj sva imela avto čisto blizu njega. Žal se je upanje, da bova nekako »prečkala« avtocesto, izjalovilo in čakala naju je še debela ura ceste skozi Svatne/Schlatten. Še dvakrat sva morala vprašati za pot. Dobro, da je Kraftwerk blizu gostilne Matschnig, ki jo vsi poznajo (elektrarne ne). Pri Mačniku sva zavila levo, se spustila, se povzpela čez hrib in zavila desno. Končno sva prepoznala čedni dvorec, mimo katerega sva se zjutraj peljala proti izhodišču, prepričana, da si ga bova ogledala nazaj grede, ne vedoč, da se bova vračala že v temi in bova že preutrujena za vsakršne »dodatke«. Pot so nama prekrižali mama srna in dva mladička. Ko se je cesta že res preveč vlekla, naju je pomiril kažipot, po katerem je bilo do male elektrarne le še 5 minut. Tedaj sva začutila prve dežne kaplje.

»Na terenu« sva bila skoraj 12 ur in pol, za nama je bilo 10 ur čiste hoje. Ko se je začelo mračiti, sva nehala fotografirati, do avta pa sva prišla že v temi. Imeniten trening za pot okrog Civette.