05 december, 2016

Na Veliko planino čez Kuklarje

Zadnjega septembra sva sklenila vremensko klavrn dan »porabiti« za nekaj, iz česar morebiti ne bo nič, ker ne bova našla poti, utegne pa biti zanimivo. V Stritarjevih Grintovcih južnih pristopih sva našla nekoliko obskurno pot na Veliko planino: čez Kuklarje. Parkirala sva pri spodnji postaji žičnice na Veliko planino (547 m) ter sledila kažipotom za Kraljev hrib, planino Dol in Veliko planino (do nje naj bi bilo 3 h 15 min.).











Napotila sva se po gozdni cesti mimo še enega kažipota za Kraljev hrib in Veliko planino in ko sva dosegla asfaltno, sva zavila levo po njej. Pripeljala naju je do Kraljevega hriba; hvalijo se z dobrotami iz domačega gostišča in atraktivno ponudbo športnega turizma. Napisi so tudi v angleščini (med njimi »obvezni« Welcome bikers). Pred hišo naju je kažipot usmeril desno proti gozdu. Na majhnem lesenem objektu sva na smerni »tablici« (listu papirja) na modri puščici pod napisom Velika planina prebrala podatek 2,5 h (od parkirišča do sem seveda nisva hodila 45 minut, kvečjemu 15). Takih »kažipotov« je bilo potem še nekaj.


Kratek čas s kamni posuta, nato pa precej blatna steza se je rahlo vzpenjala in spuščala med ležečimi z mahom obraslimi debelci in čez manjše grape tekla po mostičkih. Nad nečim lesenim, kar ni bilo videti ne preža ne kaj drugega meni znanega, se je končno osušila. Ko je z leve od spodaj pritekla še ena, se je pojavila prva markacija (dotlej so naju vodili le kažipoti), zato sva sklenila nazaj grede preveriti, ali je spodnja pot markirana. Takoj zatem sva stopila na gozdno cesto in zavila levo nanjo, a že za ovinkom naju je smerna tablica napotila desno na kolovoz (ob tamkajšnjem podatku Velika planina 2h 45min sem se vprašala, ali je bilo s prejšnjim 2,5 h mišljeno ne dve uri in pol, temveč dve uri in 50 minut).








Kolovoz, ob katerem je ležala žica – ostanek ograje, se je najprej zložno, potem strmeje vzpenjal in zavil levo. Prečkal je drugega, slabšega; križišče ni bilo označeno, a na nadaljevanje najinega kolovoza je na drugi strani opozarjal možic, nato pa so se spet pojavile sicer redke in večinoma slabe markacije. Kolovoz se je zožil v kamnito stezo. Iz grape na levi sva slišala šum Dolskega grabna. Na nekem mestu je nastala kratka »obvoznica«, ker niso odstranili padlega drevesa. Čez čas se je pot razcepila na troje; nisva se menila za nepotrebni bližnjici in sva nadaljevala po označenem desnem kraku. Po njem sva se v ključih čisto približala steni na desni in pred njo zavila levo.


 









Po dobri uri sva se ustavila pri treh večjih skalah desno ob stezi, po Stritarju ključnega orientacijskega mesta (po nekaterih virih je to Prag). Tu sva zapustila markirano pot in nadaljevala desno. Zadaj na najvišji skali sva našla modro »markacijo«. Steza se je v ključih vzpenjala sprva proti desni, nato čedalje bolj proti levi in se je vedno slabše videla; k sreči so nama pomagali redki možici. Na strmem pobočju je bilo stezice še komaj kaj in je sitno visela. Čez kakih 15‒20 minut sva se znašla pod skalno gmoto, desno od nje pa se je vlekel kamnit plaz. Kakega možica ali drugega namiga ni bilo. Onkraj plazu sva zagledala veliko skalo, »podprto« s palicami; gotovo jih je prislonil kak hribolazec. Prva uganka se je zazdela nekoliko lažja, ko sva pri skali našla možica in je bilo naprej videti nekaj, kar bi bilo lahko stezica. V travi ob stezici se je skrival še en možic, nato pa med debli še eden. Pri možicu na skali čez četrt ure sva zavila desno, a sva kmalu obtičala nad prepadom


Ker se druge uganke očitno nisva lotila prav, sva se vrnila k zadnjemu možicu (na skali). Pri njem oziroma pri že posivelem odžaganem ali odlomljenem deblu (možica čez čas morda ne bo več) sva zavila ostro levo. Vzpenjala sva se proti stenam (levo so se dvigala Vrta, desno Kuklarji) in dosegla rob. Ko sva se ozrla, sva videla vhod v Jamo v Vrtih. Onkraj robu sva zagledala z vrvjo zavarovano nadaljevanje poti (jeklenice, o kateri piše Stritar, ni bilo), pod seboj pa dolino Kamniške Bistrice. Nad odsekom z vrvjo naju je pričakal skalni rogelj. Dalje sva se prebijala skozi ruševje in prišla do odtrgane jeklenice. Spet sva dosegla rob in se strmo spustila na drugo stran, kjer sva naletela na osamljen klin in jeklenico, oba brez prave potrebe. Po macesnovem gozdu sva v ključih napredovala skozi gosto podrast in se spustila pod visoko steno ter po 45 minutah dosegla travnat rob; s pomola na desni zaradi zaraščenosti ni bilo razgleda, najina smer pa je bila levo. Možicev ni bilo več. Treba je bilo rešiti še tretjo uganko. Po občutku sva se gnala proti vrhu in se držala bolj levo. Oviralo naju je čedalje več podrtega drevja in pot se je nekajkrat popolnoma izgubila.
 












Čez slabe pol ure sva stopila iz gozda na travnik (poseko) z ograjo iz zloženih vej ter onstran nje zagledala stezo in napajališče. Po zemljevidu sva sklepala, da sva v Kobilni dolini (1479 m). Zlezla sva čez ograjo in se napotila desno po stezi (desno naj bi bila smer Velika planina, levo pa Konjščica). Vejnata ograja se je nekoliko pred koncem poseke končala in tam sva zagledala široko, a neprevozno pot levo navzgor. Povzpela sva se po njej in desno mimo kala. Pot se je prekucnila na drugo stran in nedolgo zatem sva zagledala prvo bajto zaselka Pod Purmanom; prispela sva na planino. Šla sva mimo še ene bajte in drugega kala ter se napotila ob vlečnici Purman, ki ne deluje več, navzgor do ceste. Dosegla sva jo pol ure nad Kobilno dolino. Zavila sva desno po njej mimo več značilnih (novih) velikoplaninskih bajt. Pri ograji sva srečala dva planinca in ju vprašala po Gradišču, pa sta »odgovorila« angleško. Ker sva bila že lačna, sva se pri kažipotih na Traticah odločila za najbližji Zeleni rob, do katerega sva prišla četrt ure po tistem, ko sva dosegla cesto. Okrog okrepčevalnice je bilo zelo živahno; kljub slabemu vremenu se je peš in z žičnico povzpelo gor veliko ljudi, tudi tujih turistov, ki so se fotografirali z možakom v popolni pastirski opravi; bil je znani Andrej Prešeren, ki menda tako pozira že 16 let. Žganci so bili obupni, kislo zelje pa vrhunsko.
 










Od Zelenega roba sva odšla navzdol po cesti v smer, nasprotno smeri prihoda, mimo odlagališča smeti in na razcepu izbrala levi krak. Cesta se je prelevila v travnat kolovoz. Ko je pred ograjo zavil levo, se je desno odcepila slaba pot k turističnemu naselju Na Jamah. Med njegovimi hišami sva prišla na drug kolovoz, se po njem spustila levo in za električnim pastirjem stopila v gozd. Iz njega sva prišla na travnik z veliko kotanjo, na drugi strani pa so naju pričakali kažipoti Pri Veliki jami. Zdaj sva bila na markirani z jerebikami ozaljšani poti proti Konjščici. Prestopila sva leso in pol ure od Zelenega roba prispela na to planino (1505 m). Nad njo so se vlekle megle in kar težko si je bilo predstavljati, kako sijoča je na kak sončen poletni dan. 


S kažipotov pred leso na drugem koncu planine nama ni bilo čisto jasno, katera pot vodi proti Kamniški Bistrici: ali desna navzgor v gozd ali leva navzdol proti lesi. Pri slednji sva odkrila slabotno markacijo, torej sva se odpravila tja. Med strmim spustom sva srečala nekoga, ki nama je potrdil, da se bližava Dolu. Po vlažnih spolzkih skalah je zelo drčalo. Čez četrt ure naju je »zmotila« (še dobro, da ne spotaknila) neoznačena žica in nato sva skozi vrtljiva »vrata« prispela k veliki s pločevinasto streho pokriti leseni stavbi, na kateri je pisalo Planšarija Dol 1308 m. Čez planino in skozi leso sva po 15 minutah prikorakala do klopce in kažipotov, zavila levo in pri zadnji koči spet levo v gozd. Tam sva skoraj prezrla, da je treba takoj spet levo, če hočeva priti k spodnji postaji velikoplaninske žičnice.

Po vijugasti stezi sva se v pol ure spustila v Dolski graben in čez 20 minut pri treh skalah zašpilila klobaso. Proti koncu sva preverila še gor grede opaženo domnevno markirano pot. Res  so naju vodili knafelčki in naju pripeljali na cesto, po kateri sva začela zjutraj. Šele zdaj sva pod kažipotom za Kraljev hrib in Veliko planino zagledala kažipot Dol, ki je kazal v smer, iz katere sva pravkar prišla; ležal je v podrasti, zato ga gor grede nisva opazila. Od treh skal do parkirišča sva hodila 50 minut. Skupaj gor tri ure in pol, dol dve in pol.










Kljub klavrnemu vremenu sva preživela zanimiv dan in niti izgubila se nisva, čeprav sva kar precej tavala. Morda pa nama bo »uspelo« takrat, ko bova skušala priti na Veliko planino čez Rigelj.

23 november, 2016

Ful dobra plezarija na Žusem

Konec aprila sva bila pri Stolpu ljubezni na Žusmu (natančen opis poti najdete tam) in tedaj se nama je porodila misel, da bi bila strma pot k njemu gotovo všeč najinima vnukinjama, ki radi plezata. Zdaj se urita tudi na umetni steni in posebno Ajdi plezanje veliko pomeni. Malo naju je sicer skrbelo, a sva ju na zadnjo septembrsko nedeljo le odpeljala na Ječovo. Parkirišče pri Žureju je bilo čisto polno, k sreči pa sta se ravno takrat odpeljala dva avtomobila.

Preden smo se odpravili, smo se pomudili pri konjih, ki sta nas prišla pogledat čisto od blizu; težko bi rekla, na kateri strani ograje je bila radovednost večja. Potem ko smo si pošteno zavezali čevlje in prišli čez potok v gozd, smo se začeli igrati »Kaj vidim na črko ...?« in videli marsikaj. Čeprav Ajdo take igre odvrnejo od premišljevanja, kako utrujena je že, na vrhu Kurčevega hriba, ko se je pot prevesila navzdol, ni mogla iz svoje kože: »Jaz imam najrajši hrib navzdol!« Čez čas je Vesna prosila, ali se lahko igramo »Kaj se začne s črko ...?« Vsakič je eden od nas določil črko, s katero naj bi se začele besede, in dekleti sta naju pogosto presenetili, posebno Vesna, od katere res nisem pričakovala, da pozna denimo besedo ebola, včasih pa si je katero kar izmislila, na primer ločenje. A je znala pojasniti: »To je, da ločiš odpadke od plastike.«




Med igro smo hitro prišli do ceste, kjer sta dekleti začeli nabirati žir, zato je trajalo še kar nekaj časa, da smo se ustavili pri kažipotih na Grofovem štantu. Pojasnila sva jima, da se tu ločita strma (na kažipotu piše zelo zahtevna) in položna (panoramska) pot. Čeprav smo se nad razpotjem začeli kar precej vzpenjati, je Ajda postala nestrpna, kdaj bomo začeli zares plezati. Ko smo dosegli prve skale in kmalu zatem prve jeklenice, je bila kar malo razočarana. »A to je plezarija?!« je omalovažujoče vzkliknila. Niti silhueta srnjaka na koncu prvega zavarovanega dela poti je ni kaj prida pritegnila. Ko pa smo prispeli do naslednjih jeklenic, je bila končno zadovoljna: »Ful dobr!« Vesna ni nič komentirala, ves čas pa je pridno hodila in plezala, ne da bi bila s svojimi kratkimi nožicami kakorkoli upočasnjevala naše napredovanje.

Po slabih dveh urah smo priplezali do razglednega stolpa in se brž podali na vrh. Vesno, ki je navadno silno pogumna, je iz neznanega vzroka postalo strah in je hotela takoj dol, Ajda pa se je z dedijem povzpela še enkrat, misleč, da je zgoraj pozabila klobuk. Tega smo potem našli ob vznožju stolpa na trati, ki so jo krasili jesenski podleski. Pomalicali smo in pojedli tudi nekaj žirov, ki sta jih imeli do cilja že polne žepe. Mala hiška pod stolpom je bila tokrat odprta; prodajali so pijače. Med potikanjem po okolici smo odkrili še eno pot, ki je midva prejšnjikrat nisva: Gamsovo; po njej je pol ure do gradu in eno uro do Ječovega. Ker je nisva poznala (in po takih navadno ne vodiva deklet), sva se držala prvotnega načrta ‒ vrnili smo se po položni poti. Sploh Ajda bi seveda raje plezala tudi dol, a to se nama je zdelo prenevarno.


Od prvega obiska nama je ostalo nekaj vprašanj, na katera mi je prijazno odgovoril predsednik PD Žusem Simon Mansutti. Žusem ima dva vrhova, Veliki špiček, visok 669 m, in še enega, visokega 664 m, na katerem stoji Stolp ljubezni. Betonska ploščad stolpa je na 660 m. Nenavadni napis Pilot na kažipotu na sedelcu med njima je domače ime bližnje domačije. Prav sva sklepala, da je vrh levo na njegovi drugi strani (če imamo stolp za hrbtom) Veliki špiček.











Čez omenjeno sedelce smo se spustili k razvalinam Lipovškove kmetije. Ajda je navzdol živahno poskakovala in prepevala Kekčevo pesem. Ko se ji je začelo kolcati, naju je poučila, da proti kolcanju pomaga, če poješ kaj sladkega. Ujela je kobilico, ki zaradi tega ni bila videti nič vznemirjena, gotovo pa je bila vesela ponovne prostosti. Ko smo sestopili na makadamsko cesto (tamkajšnja kažipota so od zadnjič obnovili), sta našli gosenico, ki ni bila tako družabna kot prej kobilica, in sta se lep čas zvirali po hlodih, med katere jima je ušla. Od tam smo še zadnjič videli žusemski cerkvi. Mimo stare kozjanske hiše, Lončarja in preže, na katero je bilo nujno splezati, smo prikorakali do Užmahovega pušnšanka. Na igrala si nismo upali, ker nismo bili povabljeni, saj je nepovabljenim grozila (narisana) ročna bomba. Vesna je ugibala, ali zato, ker so jim že kdaj kaj ukradli.


Sestopili smo k Užmahovi domačiji in po asfaltni cesti prispeli nazaj na Grofov štant. Ajda je križišče takoj prepoznala in tudi vedela, kje smo prišli gor in kje smo nadaljevali po strmi poti. Do Žureja, kjer smo začeli pred štirimi urami in pol, ni bilo več daleč. Konja sta nas spet prišla pogledat, parkirišče pa se je že precej izpraznilo.

18 november, 2016

Na Šmarno goro po Westrovi poti in »odkritje« Westrovega mostu

Tretji septembrski konec tedna sva bila neznansko zaposlena in se nama je izšlo edinole tako, da sva se v nedeljo odpravila na Šmarno goro na kosilo; s tem naj bi zadela dve muhi na en mah. Na Šmarni gori sva dosti manjkrat, kot se najbrž »spodobi« za Ljubljančana, zato je za naju vedno kaj novega, tokrat v Vikrčah parkirišče pred kmetijo Pr' Bačnk. Z njega sva se odpravila proti gostilni Kovač, kjer se začne najina tokratna izbranka, zahtevna Westrova pot.










Bil je precej pust dan in tudi rož ni bilo več kaj prida, skoraj samo še ciklame in rumenkasti luki. Na 470 ali 502 m, odvisno od tega, na kateri kažipot pogledamo, je z desne pritekla zelo zahtevna Pogačnikova pot (plezalna) in dosegla sva krožno Pot svobode (sklenila sva, da naslednje leto končno prehodiva vso; poleg nekaterih markacij je S). Nato se je Westrovi poti ali stezi pridružila še Mazijeva. Poleg nekaterih markacij sva opazila M (Ljubljanska mladinska pot ali samo Mladinska pot), pojavile pa so se tudi rumeno-zelene oznake Gozdne učne poti po šmarnogorski Grmadi in kmalu še njena tabla 5 Ekološka meja na grebenu Grmade. Dve šestinpolletnici sta naju prehiteli in poročali, da triinpolletnica zadaj kar naprej tečnari (»Tista, ki tečnari, ni moja sestrica!«), dojenček pa še ne more hoditi, zato je njuna družba čisto prepočasna zanju. »Adijo, se vidimo zgoraj, pa hitro, če ne, bomo šli že naprej!« To bi morala slišati naša Ajda!
 









Po grebenu sva kmalu dosegla Grmado (676 m) s klopcama in zdelano razgledno tablo. V spominu sem imela tudi vzletišče za zmajarje, a zdaj ga očitno ni več. Kmalu za Grmado sta se pojavili še vezistična markacija in oznaka MM (Janijeva razlaga: za mlajše mladince, kot nalašč za naju), a sva ostala zvesta knafelčkom in nadaljevala po široki stezi, ožja pa je odšla levo. Kmalu (pri klopci) sta se staknili. Do Sedla (573 m), kjer se je najina pot združila s tisto iz Zavrha in Pirnič, ni bilo več daleč.


S Sedla sva zavila na pot mimo sv. Sobote in se tako ognila prometni »glavni cesti«. Do vrha (669 m) je vsega približno 50 minut, sem si zapisala pred leti, tokrat pa sva hodila debelo uro. Nič čudnega, da sta naju deklici posvarili, češ da nama utegnejo uiti naprej. Pa so bili zaradi počasnejših članov »odprave« še tam in ena mi je pomahala: »Mi se pa že poznamo!« Na kosilo je bilo treba čakati zelo dolgo, ker jim je zmanjkalo tako rekoč vsega, tako da je bil tisti načrt o dveh muhah bolj račun brez krčmarja. Ampak žganci, ko sva jih končno dobila, so bili dobri in slaba volja se je polegla. Razgled je bil bolj tako,ampak številnih obiskovalcev to po vsem videzu ni nič motilo.









Okolico so krasile umetnine osnovnošolcev iz Vodic in Šmartna pod Šmarno goro, ki so ustvarjali v letošnji likovni koloniji Kamen na kamen ... Šmarna gora, a kar sva videla midva, je bilo »barva na kamen« ‒ slike na skalah. Ko sva končno prišla na vrsto pri zvončku želja, ki so ga razigrani in tudi objestni otroci skoraj odtrgali, sva se vrnila po isti poti z majčkenima prilagoditvama: z vrha po »glavni cesti«, od klopce pa po desni, ožji stezi z rumeno-zelenimi markacijami.











Zdaj pa še nekaj besed o mojem »kolegu« (bil je namreč slavist kot jaz) Josipu Westru (1874‒1960), po katerem se imenuje opisana pot. Mož je bil predan, sposoben in spoštovan šolnik, ne le slavist, ampak tudi strokovnjak za telesno vzgojo, pisec številnih pedagoških, planinskih in drugih knjig in člankov, za Šmarno goro, na kateri ima »svojo« pot, pa še posebej zaslužen. Pred prvo svetovno vojno je imela Gora obilo obiskovalcev, strma in skalnata Grmada pa tako rekoč nič. Zanjo so se šele po vojni začeli zanimati študentje tedaj ustanovljene ljubljanske univerze, žal pa se je nekaj plezalcev tudi ponesrečilo. Že kmalu po prvi smrtni nesreči je »preizkušeni in vselej skrbno preudarni gorohodec« Wester naslovil na predsednika SPD Frana Tominška pobudo za »alpiniziranje« Grmade. V Planinskem vestniku 1/27 je objavil odprto pismo s pobudo, naj bi na ta »romantični, divji« vrh zgradili tri poti ‒ dve za »zložne turiste« in eno »opremljeno mestoma z napravami, običajnimi na veleplaninskih strminah«, čez Savo pa brv med Mednim in Vikrčami, da bi bila ne le Grmada in z njo Šmarna gora, ampak tudi Ljubljana laže dostopna še s te strani. Bil je prepričan, da bodo to podjetje podprli mnogi, »katerim je prospeh turističnega prometa v Ljubljani pri srcu in v njih prid«. In so ga.
  

Dokler nisva brala o Westru, za ta most nisva vedela. Že naslednji dan sva ga poiskala. Odpeljala sva se v Vikrče in pri hiši 10a dobila prijazno dovoljenje za parkiranje na njihovem dvorišču. Vrnila sva se mimo znakov za kolesarsko in Jakobovo pot do ozkega asfaltnega odcepa, zaprtega za motorna vozila, pri hiši 9 in že od daleč zagledala nosilec »brvi«. Več kot 90 m dolgemu pokritemu mostu z lesenimi mostnicami, visečemu na kablih, ki jih nosita betonska nosilca, težko rečem brv. Projektiral ga je inženir Stanko Dimnik. Pod napisom BRV piše (viseči most – 1933), na nosilcu onkraj Save pa je datum 7. 10. 1934; kaj pomenita različni letnici, (še) nisem ugotovila. Promet čezenj je bil prav živahen; srečala sva veliko sprehajalcev, tekačev in kolesarjev. Na drugi strani sva se sprehodila mimo majhnega postajališča na železniški progi Ljubljana–Jesenice (njega dni so se mnogi »turisti« pripeljali z vlakom in se podali čez brv na Šmarno goro)  do ceste LjubljanaMedvode, ob kateri stoji kapelica. Na drugi strani ceste je gasilski dom. Tod sva se že velikokrat peljala, ne vedoč za to pot čez most v Vikrče in na Šmarno goro. Ko sva se vračala, sva sestopila k Savi in opazovala jatico kormoranov. Bil je prijeten sprehod.