05 februar, 2017

Zakaj je razgled s Štegovnika vedno lep

Končno sva se spravila na Štegovnik (Stegovniku je po zaslugi mojega profesorja Stanka Klinarja tudi pri meni dokončno odklenkalo) še mimo Štegovniškega slapu. V nedeljo, 4. decembra, sva se odpeljala skozi Tržič v Jelendol, od tam pa po 3,5 km slabega makadama do Medvodja. Parkirala sva ob križišču poleg nekdanje stražarnice in že od tam videla Štegovnik.


 








Mimo odprte zapornice sva se odpravila po mostu čez Košutnik in nato nekoliko pred razdejano stavbo, kjer sva nekoč videla taboriti mlade planince, desno (kažipot Stegovniški slap). Čez Tržiško Bistrico sva prišla do nogometnega igrišča in objektov ob njem. Tudi od tam sva videla svoj cilj. Onkraj naslednjega mostu, tokrat čez potok Štegovnik, se je začela gozdna cesta rahlo vzpenjati. Na začetku gozda sva se ustavila pri znamenju s sliko moškega in napisom: Tukaj se je smrtno ponesrečil Peter Košir. * 6.VI.1901 † 7.VII.1944.

Kolovoz je bil poledenel in s skal ob njem so visele ledene sveče. Nekje so čez Štegovnik ležala debla, ki so bila videti nekoliko prenevarna za brv, a traverza v bližini nama je dala misliti, da se je tam res kdaj šlo čez živahni potok, ki ga krasijo brzice in tolmunčki. Že po četrt ure sva zagledala slap. S ceste sva se spustila k vodi po stezici mimo betonskega objekta, ostanka nekdanje elektrarne (z ostanki popivanja v notranjosti), ki kazi okolico. Od tam sva lepo videla 10 do 15 m (podatki so različni) visoki Štegovniški slap, širok dobrih 6 m.


Cesta se je v nadaljevanju dvignila nad slap mimo ostankov pregrade, ki je najbrž spadala k elektrarni. Ko sva se ozrla, sva skozi drevje bolj slutila kot videla Košuto, čemečo v oblakih. Nato se je cesta zravnala, še enkrat prečkala Štegovnik ter se poslabšala v kolovoz, bolj podoben strugi kot poti in večinoma poledenel. Ko se je razcepil, sva nadaljevala po desnem kraku (ob potoku), a ta se je kmalu spet združil z levim. Na razcepu takoj zatem sva spet sledila desnemu kraku, na naslednjem pa levemu. Izmenjevali so se kratki vzponi in ravni odseki, zdaj ne več kolovoza, ampak steze. Po 20 minutah sva se znašla na zaraščeni jasi. Levo nad njo je tičala lovska koča, desno spodaj pa se je Štegovniku pridružil pritok. Povzpela sva se h koči, imenovani Mantova (1010 m), kakor se imenuje tudi to območje. Voda iz pipe nad pločevinastim koritom ni tekla, stranišče pa je bilo sicer odprto, a opremljeno z zgovornim svarilnim znakom.

Vrnila sva se na pot pod kočo in prestopila potok, sicer ne ravno vzporedno z njo, ker so bile tam skale preveč poledenele, ampak nekoliko niže, kjer je bil prehod lažji. Na drugi strani sva našla zaraščeno stezo. Ob njej je zardeval šotni mah. Na nekaterih drevesih so bili privezani rdeči trakci. Steza je tekla čez poseko, se zožila in ko se je izgubila, sva se držala plitvega jarka, posejanega s skalami. Tekel je približno vzporedno s potokom, ki sva ga slišala na desni. Potem sva jarek zapustila in se usmerila bolj proti potoku na levi, ker sva na tisti strani opazila nerazločno stezo ali vsaj pohojeno travo. Skozi krošnje sva videla Štegovnik. Ubrala sva jo naravnost navzgor po poseki, poraščeni s poleglo suho travo. Stezica je zavila v jarek na desni (nisva bila gotova, ali v istega, po katerem sva hodila prej, vsekakor pa je bil tu globlji) in na drugi strani izstopila iz njega. Ko se je jarek razcepil, naju je stezica popeljala v desni krak. Levi je izginil, desni pa se je spremenil v zaraščen kolovoz. Za nama je bil najbolj nejasni del poti, kjer je bilo pravzaprav še najbolj pomembno vztrajati med potokoma na levi in desni. S kolovoza sva zagledala rob gozdne ceste in jo dosegla 20 minut nad lovsko kočo.


Postavila sva si možica, da bi pozneje našla nazaj, ter se odpravila desno po cesti, čez vodo in na križišču čez kakih 200 m ostro levo. Od tam sva že razločila Štegovnikovo okno. Pot nama je še enkrat prekrižal potok, zatem je bila voda speljana pod cesto po cevi, tretjič pa je spet tekla čeznjo, da je bila pošteno ledena. Takoj za razcepom, kjer sva nadaljevala naravnost navzgor po desni cesti, se je ta po 20 minutah, odkar sva stopila nanjo, razširila v domnevno obračališče in zavila sva levo na lep z listjem posut kolovoz. Tam naju je na štoru čakal možic. Pozneje se je kolovoz poslabšal, saj ga je na več mestih razrila voda. Ko se je gozd razredčil, je pokazal skalnata rebra. Pot je postala bolj strma in ker je bila popolnoma poledenela, sva kljub svojemu siceršnjemu vztrajanju na označenih poteh hodila ob njej. Pretekel jo je še en potoček. Čeprav je bil na razcepu po slabe četrt ure videti glavni krak tisti naravnost navzgor, sva po napotkih s spleta zavila desno. Za ostrim levim ovinkom sva imela Štegovnik tik pred seboj. Spotikala sva se čez kamne in se plazila pod podrtimi drevesi. Pogled na Košuto bi bil prelep, če le ne bi bila imela oblačne kapuce. Na naslednjem razcepu je pri »šopku« smrek ob desnem kraku ležala skala, midva pa sva se obrnila levo. Strmina se je unesla in gozd se je spet zgostil.










Nazadnje se je kolovoz, ki ga je že precej zasul grušč, padajoč z brega na desni, končal in znašla sva se pred strmim brezpotnim pobočjem. Zakoračila sva desno po plitvi dolinici. Po brezpotju sva se kakih 10 minut vzpenjala v tisto smer, kjer se je med vrhovi dreves kazalo nebo, in pri možicu na štoru dosegla markirano pot s planine Javornik na Štegovnik (40 minut nad obračališčem). Zavila sva levo nanjo. Kmalu se je z desne priključila pot čez Močnikovo sedlo, brž zatem pa sva že zagledala jeklenico in prvo naravno okno. Oken (celo »vrat«) in okenc sva naštela šest; skozi nekatera se vidi na eno in drugo stran gore, nekatera pa so med prostori v njej. Skozi »glavni vhod« nama je pomagala ohlapna jeklenica, iz prvega prostora sva se spustila levo v naslednjega po leseni lestvi, od tam pa splezala skozi okence na drugo stran stene. 
 








Ko sva okna zapustila, so naju poleg markacij še vedno vodili tudi možici. Možic se mi zdi taka prijazna prikazen, celo če ni potreben, ker je pot označena. Izpod oken sva nadaljevala v gostih ključih, nekaj časa skozi smrečje, više med ruševjem in posivelimi odmrlimi drevesi. Pri vzponu čez strme skale so bile jeklenice pritrjene tako visoko, da meni niso prav nič pomagale. V pol ure sva dosegla predvrh (1684 m), z njega pa po grebenu prej kot v četrt ure glavnega (1692 m).
 









Štegovnik je znan po lepih razgledih. Tokrat so bili zaradi oblakov sicer nekoliko okrnjeni, kljub temu pa sva poleg »obglavljene« Košute videla Ojstrc (Obir), lep del Kamniško-Savinjskih Alp, Kozji vrh, Srednji vrh, Javorov vrh, Mali Grintovec, Bašeljski vrh, Storžič, Mali in Veliki Javornik (Ženiklovec), Tolsti vrh, Kriško goro, Dobrčo, prepoznala pa sva tudi Medvodje. Na vrhu se nas je nabrala kar lepa druščina. Fant iz Jelendola je na mojo pripombo o »porezanem« razgledu odvrnil, da je njemu razgled od tu vedno všeč, ker vidi svoj domači kraj; živi pod Malim Juhejem. Potrdil je, da domačini imenujejo to goro Štegovnik. Dela v gozdu in bi v Ljubljani v treh mesecih gotovo umrl. Povedal je tudi, da so v razdejani hiši na kraju mladinskih planinskih taborov po vojni na Balkanu stanovali izbeglice iz Bosne, ki so delali v tukajšnjih gozdovih. Dekle ga je strogo popravilo, češ da je ta izraz žaljiv in se reče begunci. Notranjec je pripovedoval o Golakih in Snežniku. Najbolj klepetav je bil sogovornik izpod Šmarne gore. Ko sva se že odpravljala, pa se nam je pridružil še mladenič, s katerim sva bila pred kratkim skupaj na Košuti.

Vrnila sva se po isti poti. Na predvrhu sva srečala mlado družino. Mamica in še posebej očka sta bila upravičeno ponosna na štiriletnega sinka. Ta je bil kljub mrazu brez rokavičk in nadvse navdušen nad vzponom. Visoko pritrjene jeklenice so bile zame uporabne vsaj nazaj grede. Obe »porciji« brezpotja sva vdrugo pospravila precej laže, vendar nama je možic, s katerim sva si označila mesto, kjer je bilo treba z gozdne ceste, prišel kar prav. Tudi nazaj grede sva se morala ogibati drsalnicam, pod lovsko kočo pa naju je presenetila Košuta, ki se je prvič ta dan smejala v soncu. Ko sva spet stopala po gozdni cesti, sva srečala štiričlansko družino in očka je vprašal, koliko je še do tja. Do kam? Ja, do tja! Karkoli je že imel v mislih, sva glede na uro menila, da gredo lahko vsaj do lovske koče. Najin pohod pa je bil skoraj končan. Vrnitev je trajala dve uri in četrt čiste hoje, pol ure manj kot vzpon.

28 januar, 2017

Iz Šentvida na Toško čelo


V novembru sva komaj izpeljala pohod z vnukinjama; ves mesec je šlo kaj navzkriž: druge dejavnosti in obveznosti otrok ali pa vreme. In tako je morala biti pač dobra zadnja nedelja, čeprav je bila čemerna, siva, vlažna in kot se je izkazalo na poti ‒ blatna kot le kaj. Tokrat smo začeli kar v Ljubljani, v Šentvidu, kajti namenili smo se na Toško čelo (590 m). Spet sem posegla po Krajevnem leksikonu Slovenije, ki seveda obravnava naselje Toško Čelo (560 m), pove pa tudi, da ga obkrožajo na severu Kucelj, na vzhodu Peštôta, na jugu Vrh in na zahodu kraška planota Rávnik. Našteti trije hribi so označeni tudi na starem zemljevidu Polhograjsko hribovje: Peštota 590 m, Vrh 570 m, Kucelj 572 m (na novem ni Peštote, ampak meri 590 m Toško čelo, Vrh pa ni napisan, je le kota 570 m). Je torej Peštota drugo (ali prvo, staro?) ime za Toško čelo?


Parkirali smo pri cerkvi sv. Vida v ljubljanskem Šentvidu. Prečkali smo Celovško cesto in se ustavili pri zemljevidu pohodnih poti ob Cesti v hrib. »Neuradni« kažipot Toško - čelo 1.45 na bližnji škarpi nas je napotil desno po asfaltni cesti in nato kažipot PD Rašica z enako vsebino desno na gozdno cesto nad šentviški predor. Po nekaj minutah nas je puščica usmerila levo z nje in znašli smo se pred strmim, spolzkim bregom, ki ga je bilo kar težko premagati. Ajda pa je bila navdušena: »Čisto lahko! Kaj je to za nas plezalce!« Ko smo se prikobacali na ravno, nismo vedeli, kam naprej, po levi ali desni poti, saj ni bilo markacij. Izbrali smo desno. Tla so bila nastlana s kostanjevim listjem. Kmalu smo bili spet na gozdni cesti, domnevno isti, ki smo jo prej tako vratolomno zapustili, in sklenila sva, da bo nazaj grede varneje izpustiti bližnjico, zlasti zaradi strmega, spolzkega začetnega dela. Plezalki sta seveda protestirali, posebno ena.













Cesta je zavila desno proti velikemu vodohranu in tam smo jo zapustili. Morali smo se odločiti med približno vzporednima levo stezo in desnim kolovozom. »Če se bomo izgubili, bomo pa tukaj prenočili,« se je pošalil dedi in požel Vesnino navdušenje: »Jaaa!!! Mogoče bodo volkodlaki!« V njenih letih mene misel na volkodlake nikakor ne bi bila tako razveselila, ampak časi se očitno spreminjajo tudi v tem pogledu. Izkazalo se je, da je kolovoz markiran in nam ne bo treba prespati v gozdu, sploh pa se je čez čas združil s stezo. Takoj za njunim stikom smo prikoračili do razpela in klopce pri križišču pol ure od izhodišča: z leve je pritekel kolovoz in z desne od zadaj steza, desno naprej po grapici je tekel še en kolovoz s številko 7 na drevesu ob njem, levo od njega mimo klopce še eden, kažipot nad klopco pa nas je poslal na najbolj levi krak »glavni« kolovoz.
 
Vrstili so se razcepi in odcepi, vendar so nas markacije, četudi ne prav pogoste, varno vodile. Pri klopci na levi tik nad potjo smo se preselili na rob in se za kratek čas ognili blatnemu kolovozu. Ponekod so nas ovirala tudi podrta drevesa. Po dobrih 20 minutah smo prispeli do trohneče klopce na desni in jezerca levo pod potjo. Dekleti sta si umili blatne roke, pili pa smo raje iz termovke, čeprav sta bila lončka, ki sta visela na drevesu ob vodi, gotovo namenjena njenemu pitju. Kaj dela na drugem drevesu obešalnik za obleko, je bilo že teže uganiti. Dekleti sta se nevarno približali vodi, zato ju je dedi vprašal, ali se nič ne bojita morebitnih morskih psov. Seveda ne, saj to ni morje! »Ugovarjanje«, da bi bil jezerce lahko kdo posolil, ju je kvečjemu še bolj vabila k obrežju. Takrat še nisem vedela, kar sem pozneje prebrala na spletu: v tem jezercu je res mogoče videti pse, čeprav seveda ne morske. To je namreč bazen, ki ga je nekdo napravil za štirinožne prijatelje pohodnikov, da se v poletni vročini hladijo v njem.


 
 








Potem ko smo (nekateri) nekoliko neradi zapustili jezero, smo se dalje uspešno ogibali napačnim odcepom. Kjer ni bilo markacij, so bile na razcepih obledele rdeče puščice. Po 25 minutah smo prišli do daljnovodne preseke. Pot se je prekucnila navzdol in sestopili smo na neznaten preval med Veliko Trato in Črnim vrhom, nato pa smo se spet vzpenjali. Neumorno smo ugibali, kaj kdo vidi na izbrano črko, zato sta dekleti tako skrbno opazovali okolico, da sta »pozabili« gledati pod noge in se ogibati blatu. Najbrž je tu cesta pogosto blatna, saj je čez vzpetino levo od nje uhojena že poštena steza; tudi mi smo se povzpeli po njej. Tokrat je izjemoma Vesna večkrat vprašala, kdaj bomo na cilju. Čeprav sta silno bistri, jima je tako rekoč nemogoče dopovedati, da hitreje ko hodimo, prej smo tam, in da se čas pač ne ustavi, če se ustavimo mi. Tako je trajalo še skoraj eno uro, preden smo iz gozda stopili na asfalt pri veliki ograjeni hiši.


Prispeli smo na Toško Čelo, ki ga je dr. Robert Kermauner v svojem vodničku pred skoraj sto leti imenoval prijazna gorska (!) vasica. No, okolje ni bilo ravno gorsko, s travnatih pobočij okrog vasi pa so menda sicer lepi razgledi na Ljubljano in Barje, a tisti sivi dan nam žal niso bili dani. Pri bližnjih kažipotih, kjer so tudi klopce in parkirni prostori, smo zavili levo navzdol po slabem asfaltu k lovski koči in okrepčevalnici Julijana, do kamor je bilo še 200 m. Zaradi najinega »staromodnega« prepričanja, da je treba zaužiti kaj toplega, sta tudi dekleti pojedli vsaka svojo juho, flancata, ki sta si ju smeli potem naročiti, pa sta bila tolikšna, da jima celo veliki  sladkosnedki nista bili kos.
 









Vrnili smo se po isti poti. Da je treba pri ograjeni hiši v gozd, smo k sreči že vedeli (oznake ni nobene), potem pa se je začel živahnejši del pohoda. Dol grede se namreč vedno tako podita, da smo večino časa na robu padca. Dedi je bil poučen: »Drsalnica se lahko spremeni v jokalnico. Ni hudo samo, če padeš na nos ali si potolčeš kolena; tudi če padeš na ritko, lahko zelo boli. Vesta, kaj je trtica?« Vesna je s prstom pokazala na spodnji del hrbtenice in odgovorila nič manj poučno: »To je tam, kjer je bil včasih repek.« Ajda pa: »Tudi jaz sem vedela, ampak sem počakala, ali bo vedela Vesna.« Čez 40 minut smo pri kažipotu Šentvid zavili levo, se dobre pol ure pozneje pri jezercu spet prepričali, da v njem ni morskih psov, in še čez pol ure pri avtu z veseljem sezuli blatne čevlje.

24 januar, 2017

Na Stolpnik, najvišji vrh Konjiške gore

Z izleta k Žički kartuziji sva se spomnila kažipota Stolpnik 2h45min, zato sva se predzadnjo novembrsko nedeljo drugič odpravila na ta vrh Konjiške gore. Od izvoza Dramlje na štajerski avtocesti sva ves čas sledila smerokazom za Žiče. Vozila sva se po neznanih naseljih in slabih cestah od Dramelj do Starih Slemen, a sva – že zaskrbljena, ali bova sploh kam prišla na svoje začudenje prispela natanko h kartuziji. Parkirala sva na njenem praznem parkirišču ob asfaltni cesti proti Špitaliču pri Slovenskih Konjicah. Poleg planinskih markacij so naju pričakale oznake Jakobove poti, Velike evropske kulturne poti sv. Martina Tourskega in še nekatere druge.




Pri kažipotih desno od kartuzije sva vstopila v gozd. Po strmi potki, pokriti z mokrim listjem, pod katerim se je skrivala spolzka podlaga, je bilo brez palic (po moji »zaslugi« so ostale doma) precej težavno. Na najstrmejših delih so nama k sreči pomagale stopnice. Potem ko sva prečkala zaraščen kolovoz in pot čez vrh manjše vzpetine, sva nadaljevala po ravni široki stezi. Pripeljala naju je iz gozda pod hribček z nekaj hišami brez kakega znamenja, ali ga je treba obhoditi po levi ali po desni. Odločila sva se za levo ter se pod daljnovodom in mimo »zasebnega odpada« povzpela k Streklovi domačiji, pri njej pa kljub hudemu pasjemu protestu stopila na asfaltno cesto in nadaljevala navzgor po njej. Za Štraunkarjem sva pri toplarju zavila levo. Prečkala sva makadamsko cesto ter onkraj nje nadaljevala mimo lope z napisom Čebelnjak in registrsko številko (čebelnjaka pa ni bilo), stare nove gradnje in vodnega zajetja. Pred seboj sva že videla Konjiško goro z razglednim stolpom na Stolpniku.



Nasproti zajetja so se zvrstile tri majhne hiše, morda počitniške, pri naslednjih, »normalnih«, pa sva zavila levo. Na nekaterih zemljevidih tu piše Kumen, na nekaterih Kumno; Krajevni leksikon Sovenije omenja Kumen (v Kumnu) kot zaselek dveh kmetij, kjer je bila nekoč žička pristava, leta 1976 (od takrat je leksikon) pa je bila tam lovska koča. Po travniku s prežo na robu sva se povzpela k avtobusni postaji ob asfaltni cesti in zavila levo po njej. Ustavila sva se pri odcepu gozdne ceste s kažipoti. Imela sva dve možnosti: naprej po asfaltu proti Slovenskim Konjicam ali desno po gozdni cesti mimo Skale. Ko sva že zavila na slednjo, sva srečala domačina, ki nama je povedal, da bova čez kak kilometer prišla do odcepa desno navzdol in po njem čez približno 10 minut na Skalo, s katere je lep pogled na Slovenske Konjice. Od tam bi prišla na Stolpnik, če bi še nadaljevala spust proti Konjicam in sledila kažipotom nazaj proti Stolpniku. Ker se je Jani spomnil, da sva na tem razgledišču že bila prejšnjikrat, in ker nisva hotela tako daleč naokoli, sva se vdala in nadaljevala po asfaltu.




Mimo odcepa levo k štirim domačijam, vodnega razbremenilnika in ekološkega otoka, kjer je pisalo Pravilno ločuj odpadke! (kot v posmeh temu napisu je bilo ob cesti vse polno odvržene embalaže), sva kmalu prikorakala do Treh križev (723 m, 50 minut nad izhodiščem). Ta kraj nekateri imenujejo sedlo, nekateri razpotje. Križi so nekoč stali na različnih krajih in so že začeli propadati, zato so jih leta 1979 na pobudo Franca Jevšenaka prestavili sem. Na tabli poleg križev sem prebrala razlage o njih: Štreklnov križ je bil postavljen nad Kumno. Izhaja iz graščine Windischgräz. Obnovil ga je Ivan Pančič, leta 1951. Grahornikov križ je bil postavljen leta 1957, v namen umorjenemu Jakobu Jevšenaku, leta 1953. Bršjakov križ je bil postavljen v namen otroku, ki je umrl na Mosnicah med potjo domov iz Slov. Konjic. Poleg križev je zvonček za srečno pot in varno delo, nasproti njih (čez cesto) pa so klopce in kažipoti.




Pri križih se je najina cesta staknila s prečno, tudi asfaltno, po kateri sva zavila levo in jo kar hitro zapustila desno po gozdni cesti z odprto zapornico; odločila sva se namreč za pot čez Grofov štant, ne dalje po cesti skozi Kamno Goro. Levo zgoraj sva skozi drevje videla veliko belo površino, najbrž kamnolom, desno pa Tolsti vrh. Lepo markirana gozdna cesta se je rahlo vzpenjala. Nad levim ovinkom sva opazila čebelnjak, za ovinkom se je levo odcepil kolovoz (morda h kamnolomu), midva pa sva nadaljevala po cesti mimo jase s prežo na desni. Zdelo se nama je, da se kar preveč odmikava od Stolpnika, potem pa se je cesta pri Krniškem robu le obrnila ostro levo in ubrala pravo smer.




 







Približno 40 minut od Treh križev sva se spustila na veliko križišče: gozdni cesti levo proti Vojniku in Dramljam ter naravnost proti Stranicam in Zrečam sta bili označeni s XIV. (Planinska pot Štirinajste divizije), tista naravnost poleg tega še z markacijami in puščicami, ki usmerjajo na Stolpnik, markirana pa je bila tudi cesta desno navzdol proti Slovenskim Konjicam. Prispela sva torej na Grofov štant (802 m), preval med Stolpnikom in Jelenovim vrhom. Kažipoti so bili precej drugačni kot prejšnjikrat. Levo od njih se je v breg pognala razrita markirana steza in se kmalu združila s tisto, označeno s puščicami, ki usmerjajo na Stolpnik.


Na strmi stezi nad Grofovim štantom je bilo brez palic nekoliko težavno, a so nama vzpon olajšali kamni in korenine, ki so štrleli iz tal kot stopnice. Pod vrhom je strmina popustila, gozd je postal bolj skalnat in ko sva dosegla prečno široko stezo, sva zavila po njej desno navzgor. Sledilo je še nekaj kratkih uravnav, vzponov in spustov, zavila sva desno okrog hriba in po slabe pol ure sva stala na najvišjem vrhu Konjiške gore (1012 m). Lični bivak in mala brunarica sta bila zaprta. Na 25-metrskem kovinskem razglednem stolpu sta vpisna skrinjica in razgledna plošča, a ta je tako visoko, da jo lahko preberejo le res veliki. Tokrat niti ni bilo potrebe, saj zaradi oblakov pogled ni segel posebno daleč. Pri stolpu sva naletela na zgovornega domačina, ki nama je razložil, kaj vse je v zadnjih mesecih zgradil in kam je šla ta dan njegova žena. V naju najbrž ni našel njej in sebi enakovrednih sogovornikov, a ko smo po malici in klepetu odšli vsak po svoji poti, smo se vendarle prav prijazno poslovili.




Z vrha vodijo tri poti: na vzhod proti Slovenskim Konjicam in Žički kartuziji, na sever proti lovski koči pri Štepihu in na jug v Črešnjice. Po prvi, poti vzpona, sva se vrnila na Grofov štant, tam pa zavila desno proti Vojniku in Dramljam. Na prvem razcepu sva se spustila levo. Zelo blaten kolovoz je tekel precej po ravnem ali le malo navzgor. Na levi tik njega je stala čedna preža. Na naslednjem križišču je bila najina smer dobro označena. Domnevala sva, da so to Vratca (809 m). Kolovoz se je zožil v stezo, ki se je spuščala precej strmo, zato sva pogrešala palice. Pri vodohranu sva zaslišala glasove ljudi in živali ter hrup prometa. Po 25 minutah sva zagledala prve hiše Kamne Gore, kjer sva prišla iz gozda na asfaltno cesto. Po njej sva se spustila na drugo cesto skozi vas. Na križišču naju je kažipot poučil, da levo prideva k Žički kartuziji. Ker nama asfalt ni dišal, sva poiskala nasvet pri domačinu. Usmeril naju je desno mimo ekološkega otoka proti gozdu in nama dal napotke za naprej.

V četrt ure sva prispela do avtobusne postaje in krajevne table Kamna Gora. Pri toplarju sva zavila levo z glavne ceste na ožjo asfaltno mimo zanimive stare hiše, ki bi bila vredna, da se ohrani, a žal propada. Pri naslednjem ekološkem otoku sva se končno rešila asfalta. Makadam levo naju je pripeljal na razcep, od tam pa sva po desnem kraku prišla do montažne hišice. Od nje sva se spustila po travniku in pod vegasto brajdo, prečkala travnat kolovoz in niže še enega, mokrega (vmes je tekel jarek, najbrž za drenažo). Spuščala sva se po desnem robu travnika, sredi katerega je stala preža. Skozi ozek pas gozda na desni naju je kolovoz znova pripeljal na asfaltno cesto. V ovinku pri Kamni Gori 22 sva jo zapustila v levo. Kolovoz naju je mimo hiše s tremi gugalnicami in velikimi garažami pripeljal na travnik, s katerega sva kmalu zagledala kartuzijo. 
  
 


 

Pod daljnovodom pod hišo sva zapustila kolovoz in se dalje spuščala mimo naslednjih hiš. Globoko pod levim robom travnika sva opazila z listjem zasut kolovoz in najina pot se je staknila z njim. Kmalu sva imela na izbiro dve poti desno in eno levo. Ker ni bilo markacij (čeprav jih je možakar v Kamni Gori »obljubljal«), sva se morala odločiti sama; zavila sva desno na široko blatno stezo. Takoj sva imela spet na voljo tri poti in ubrala sva srednjo. Pol ure pod Kamno Goro sva sestopila na asfaltno cesto pri sotočju dveh voda v Dolini sv. Janeza Krstnika. V stari hiši ob Soješki vodi je do 70. let prejšnjega stoletja deloval Lorgerjev mlin. V njej je baje ohranjena črna kuhinja. Ko sva čez dobrih pet minut prišla do avta, je bilo parkirišče polno.



Pot je terjala gor dve uri (čeprav na izhodišču piše 2.45) in dol dobro poldrugo uro hoda, dala pa nama je skoraj šest ur židane volje.