01 februar, 2018

Deset vrhov v okolici Ljubljane ‒ Toško čelo


Na Toškem čelu (590 m) sva z vnukinjama že bila, a ker je to eden izmed desetih vrhov v okolici Ljubljane, ki jih »zbiramo« zadnje čase, smo se nanj podali še enkrat. Izbrala ga je Ajda. Ko smo bili na Katarini, smo opazili smerno tablico s podatkom Toško čelo 1h. Čeprav po tej poti še nisva nikoli šla, se nama ni zdelo, da bi nas lahko karkoli »usodno« presenetilo, in tako smo se 10. decembra odpeljali v Topol, kakor se uradno imenuje Katarina. Parkirali smo na velikem parkirišču nasproti podružnične osnovne šole.


Podali smo se navzgor po cesti in pri kapelici zavili levo. Pred razcepom pri Topolu 4, kjer smo nadaljevali desno, je Ajda ometla s smerokaza sneg, da smo lahko prebrali, kako daleč je do Toškega Čela: 5 km. Srečanja z avtomobili niso bila nič kaj prijetna, saj je bila že tako ozka cesta zaradi snega še ožja. Eden nas je kljub temu spravil v dobro voljo, ker mu je na registrski tablici pisalo KR NEKEJ. Dekleti prometnih težav sploh nista opazili, saj sta bili neznansko navdušeni nad snegom. Nenehno sta ga prijemali, metali, teptali, brcali, skakali po njem, vreščali in sploh čisto ponoreli, zato smo napredovali precej počasi. Pred nami se je sončil Ilov vrh.


Sonce je sijalo kot za stavo, dolina pa se je skrivala v megli. Po 20 minutah smo prišli na razcep. Ob levem kraku, ki pelje proti Pojzderju, je stalo znamenje, mi pa smo se spustili po desnem mimo table za konec Topola, za katero se je asfalt končal. Videli smo majčken, a nazoren primer, kako nastane plaz. Cesta se je vzpenjala in spuščala. Na enem izmed klancev je bila popolna poledica; še dobro, da se nam ni bilo treba peljati. Drevje ob cesti je bilo ozaljšano s snežnimi okraski. Pri peskokopu med Roščem in Ilovim vrhom je cesta zavila desno v gozd (pred peskokopom se je desno spustila pot proti Žerovniku in Gradaščici, za peskokopom pa se je levo odcepila pot okrog Ilovega vrha). Knafelčkom so delale družbo vezistične markacije. Ajde hoja ne zabava ravno in kadar ob poti ni nič posebnega, se igramo besedne igre, ugibamo ali počnemo kaj drugega. Tokrat se je domislila, naj dedi šteje do 550. »Pa ti znaš šteti do toliko?« jo je izzval. »Znam, to je moj rekord!« K sreči je lahko prej nehal, ker smo se pri naslednjem peskokopu ustavili, ko smo na desni prepoznali Grmado, kjer smo že bili, in Tošč ter Katarino (Topol).

 









Pot nas je vodila po zakraseli planoti Ravnik. Večinoma smo hodili po gozdu, kjer je bilo zaradi sence kljub lepemu sončnemu vremenu precej mraz, tu in tam pa se je odprl pogled na dolino. Na nekem drevesu smo nad vezistično markacijo prebrali rumen napis Podutik 6 km s puščico naprej. Na križišču kakih 40 minut od table za konec Topola je bila edina oznaka rumena puščica nazaj in znašli smo se v zadregi, kje naprej. Po ogledu zemljevida smo zavili levo navzdol po glavnejši cesti, ob kateri so bili zapičeni rumeno-rdeči snežni drogovi. Nekaterim je sneg napravil kljukaste »ročaje«, da so bili videti kot sprehajalne ali Miklavževe palice.












Brez vidnega razloga naju je Ajda presenetila z vprašanjem, kje sva bila doslej najviše. Na Fudžiju (3776 m). No, pravzaprav na Cotopaxiju, ampak tam so nas dokaj visoko pripeljali in smo z veliko muko prišli le do koče (4800 m). »Sta že bila na Mount Everestu?« Kje pa! »Zakaj pa ne?« In smo bili spet zaposleni z novimi temami: težavami z dihanjem v redkem zraku, hudim mrazom in ozeblinami, nesrečami in umiranjem na tolikšni višini. Po vsem tem naju je presenetila še Vesna: »A tudi jaz ne bi mogla priti gor?« Kaj pa živali, ali tam lahko živijo? Jani jima je povedal o jetiju, o katerem se v resnici ne ve, ali obstaja. Zelo velik naj bi bil in podoben opici ali človeku. Nekateri so baje videli njegove sledi, a zares videl ga ni še nihče. In že sta bili polno zaposleni z delanjem velikih odtisov v sneg, da bodo mimoidoči mislili, da je tod hodil jeti.


Cesta je bila hudo poledenela. Dekleti sta uživali v drsanju, midva pa sva se bala, da bova padla. Ali katera od njiju. Srečali smo dva para s psoma; prvega kužka po vsem videzu ni nič motilo, da so se mu dlake pod gobčkom spremenile v ledene svečke, in drugi, pravi medo, se je navdušeno valjal po snegu. Šli smo mimo odcepa levo, verjetno k Slavkovemu domu (kake oznake nismo videli), in napisa Podutik 5 km s puščico naprej. Sledilo je še eno neoznačeno križišče, kjer smo se držali dotedanje ceste. Vztrajno smo se spuščali in dekleti sta bili več na zadnjicah kot na nogah. Snežak in parkirišče sta napovedala »civilizacijo«, torej smo si na križišču, ki nas je spravilo v zadrego, pravilno razložili zemljevid. Ko smo bili pri tabli Gostišče pri Bitencu odprto, je zazvonilo poldne. Naslednja tabla je sporočala: Območje zajetja. Najbrž so se zmotili in bi moralo pisati za jetija, smo se šalili. 


 








Slabo uro od omenjenega križišča smo prispeli iz gozda in mimo razpela do table Toško Čelo (na hrbtni strani Krajinski park Polh. Dolomiti); spet smo stopali po asfaltu. Kmalu za čednim znamenjem in gospodarskim poslopjem smo se znašli na križišču (preden smo zavili ostro levo navzgor, smo stopili še nekoliko naprej pogledat, kakšna je gostilna Bitenc) in čez kakih 20 minut nas je sprejela topla lovska koča. Na kosilo smo čakali zelo dolgo, in še potem smo ga dobili le trije, Ajda pa je morala do svojih štrukljev še nekaj časa (po)trpeti. Tu se nam je že drugič na naši »turneji« primerilo (prvič na Orlah), da si žiga nismo mogli prinesti k mizi, ampak smo ga lahko dobili le pri točilnem pultu. K sreči je bila tam zraven mizica, kjer sta dekleti to važno nalogo lahko opravili sami. Preden smo se odpravili domov, smo bili nekaj časa v napotje sankačem nad kočo in se malo kepali.


Vrnili smo se po isti poti. Ko smo bili spet v gozdu, je Ajda razposajeno razglasila »Jaz sem teta Zima!« in se je vrgla v sneg, Vesna pa je popravila nos snežaku. Bolj in bolj so nas obletavale snežinke. Sprva smo mislili, da jih veter nosi z dreves, potem pa je začelo čisto zares mesti. Postalo je pošteno mraz in na koncu je bilo vprašanje, ali bomo že kmalu pri avtu, zares upravičeno. Čez kake tri minute, sva ugibala. Ajdo je zanimalo, koliko sekund je to, in nato je ukazala: »Dedi, zdaj pa štej do 180!« Izkazalo se je, da je bilo ugibanje preoptimistično, veliko pa tudi nisva zgrešila. Po slabih dveh urah smo se že greli v avtu.

24 januar, 2018

To zimo na Blegoš v četvero

Dva izmed naših patagoncev, Helena in Janez, domujeta pod Blegošem in ko sta izvedela za najino navado, da ga obiščeva vsako zimo, sta naju povabila, naj se takrat oglasiva pri njiju in pojdemo skupaj. Zgodilo se je na ta veseli dan kulture, ki ga je izdatno podprlo tudi vreme.











Za Marmorjem v Hotavljah v Poljanski dolini sva zavila levo v Volako in na prvem razcepu desno za smerokazom Čabrače. Avto sva pustila v Volaki pri Heleni in Janezu. Ta nas je po ozki ovinkasti asfaltni cesti odpeljal naprej v Čábrače. Kar vesela sem bila, da mi ni bilo treba voziti, saj se na takih cestah silno bojim srečati kako vozilo. Na drugem koncu vasi nad cerkvijo sv. Jedrti smo se mimo lesene lope za pesek na desni strani ceste pripeljali do majhnega parkirišča na levi. Pri zadnji domačiji (Čabrače 12, na zemljevidu Likar) se je asfalt končal in kažipot nas je usmeril levo v zasneženi breg.

Na koncu prvega vzpona se je pokazalo sonce in ko smo se ozrli v desno, smo zagledali bunkerja Rupnikove linije. Strmo smo se vzpenjali skozi redek gozd, nato pa po golem bregu. Janez je razložil, da so v teh strminah kosili za zimsko krmo. Zdaj smo gazili po Izgorčevi (po domače Jezgorčevi) senožeti. V Krajevnem leksikonu Slovenije sem pozneje prebrala: »Markirana pot na Blegoš iz doline čez Vrh boršta (805 m) in mimo Izgorca na Prvo raván (1205 m, gozdna drevesnica).« Naslednji hrib je bil že porisan s smučinami. Janez nam je pokazal viharniški bor, ki je tam stal že takrat, ko se je kot sedemletnik prvič povzpel na Blegoš. In od kod tu bor? Ker smo na meji med mediteranskim in celinskim podnebjem, je pojasnil. Rad pove kaj o gozdu, drevju, lesu, to je njegov poklic.

Ob poti smo naleteli na nekaj bunkerjev. Po pripovedovanju Janezovega starega očeta so z njihovo gradnjo zaslužili več kot s kmetovanjem, zato so nekateri kmetije kar opustili. Dosegli smo drugo senožet, ki menda nima imena. Pot se je nadaljevala po grebenu. Ko se je gaz razcepila, smo jo ubrali po desni, zelo strmi nemarkirani poti, leva pa je bila bolj zložna, primernejša za vrnitev. Potem ko sta se staknili, smo kmalu (približno poldrugo uro nad izhodiščem) prigazili na Prvo ravan. Vrh smo obšli po desni in deset minut zatem prispeli na križišče (1277 m), ob katerem je stal spomenik gorenjskemu pokrajinskemu političnemu vodstvu NOB. Kažipoti so kazali nazaj proti Čabračam in Hotavljam ter desno proti Jelovici in Suši, še enega desno pa zaradi primrznjenega snega ni bilo mogoče prebrati. Srečali smo smučarja in izpod smuči so se dvigali v zrak kristalčki. Janez se je spominjal, da je bil pred kakimi 40 leti tu strašen žled in je podrlo velikanske smreke. Naslednjo pomlad je bilo na dveh hektarjih vse rdeče jagod, kasneje, ko se je gozd nekoliko obrasel, pa so nekaj časa uspevale maline.

Od križišča smo se zmerno vzpenjali. Dohitel nas je še en smučar. Po dobrih desetih minutah sta se na 1340 m ločili poti levo h Koči na Blegošu (tja je kazala tudi tablica Rupnikove linije) in naravnost na vrh. Najprej smo se podali na vrh. Gozd se je zredčil, posamezne smreke so bile kot neveste v belem. Nebo je bilo vijolično modro. Potem ko smo pri opozorilu na električnega pastirja prestopili ograjo, se je strmina povečevala in sonce je čedalje močneje grelo. Po 50 minutah smo dosegli vrh (1562 m), kjer je – kakor navadno – pihalo, a ne tako hudo, kot pogosto na Blegošu, zato smo si vzeli nekaj časa za fotografiranje in razgledovanje.   
 









Nato smo se spustili h koči, ki se je kopala v soncu; od nje je najlepši pogled na goro. Privoščili smo si kosilo. Heleno in Janeza sem vprašala, od kod ime Blegoš (po domače Blegaš ali Bliegaš), pa nista vedela. Pozneje sem doma pobrskala po spletu in našla zapis Anke Vončine: »Izvor Blegoševega imena nas napeljuje k Venetom, pri katerih razlikovanje med v in b ni nikoli jasno. Ime najbrž izvira iz besede Velikaš. Le majhne predelave skozi mnoga stoletja so bile potrebne do današnje oblike Blegoša, še bolje Bliegaša. (Iz knjige Komu (ni)smo tujci, Leopold Verbovšek, 1995)«.

Ko smo po dobri uri spet prišli ven, pogled na Blegoš ni bil več tako brezhiben kot prej, saj so se iz gozda pod njim že dvigale bele koprene. V dolino se nismo vrnili čez vrh, ampak smo se od koče spustili ob ograji proti gozdu, kamor je kazal kažipot za Prvo ravan in Črni kal. Čez čas je ograja zavila levo navzgor, mi pa smo nadaljevali naprej po gozdu, po katerem se je tu in tam že vlekla megla. Pot nas je vodila mimo bunkerjev in odcepa v Dole. Janez je povedal, da je bila večina tukajšnjih gozdov pred vojno last veleposestnika Franca Hajniharja (o njem sva že slišala na Jelencih, tudi gozd njegovega starega očeta je kupil. Po vojni so mu vse nacionalizirali, v 90. letih pa vrnili potomcem. A v teh bregeh se račun ne izide – več stane vlačenje iz gozda, kot dobijo za les.


Po 40 minutah smo na 1340 m zašpilili klobaso. Mimo kažipota levo proti Črnemu kalu, ki ga gor grede nisem opazila (tudi evropskih markacij E7 ne ‒ preveč smo klepetali) in čez Prvo ravan smo sestopili na greben. Zdaj smo se spustili po desni, manj strmi smeri in smo se kar hitro spet znašli na poti vzpona. Ko smo po debeli uri pristali v Čabračah, so bile turobno sive, zato se je spomin na tokratni Blegoš še svetleje bleščal.

Končalo se je z volaškim gostoljubjem pri Heleni in Janezu doma: domača salama, domač kruh, domače pecivo, domače žganje. Vse to delata sama, čeprav kmetujeta, hodita v službo in se ukvarjata še z marsičim drugim. V hribih najraje poprimeta za skalo, ampak videti je bilo, da jima je tudi Blegoš precej pri srcu. Kako tudi ne!

18 januar, 2018

Mrzlica z Marnega

Za zadnji konec tedna v novembru je bilo napovedano slabo vreme, zato je šel Jani v službo v soboto, da sva si lahko privoščila hribolazenje na sončni ponedeljek. Ceste so bile zaradi delavnika polne, zato pa sva pričakovala prazen hrib. Za prvega zares zimskega sva si izbrala Mrzlico (1122 m) in našla še eno pot, po kateri še nisva šla.

Odpeljala sva se na Marno (prelaz in razvodje med savsko in savinjsko dolino, 433 m) ob cesti Hrastnik‒Rimske Toplice. Vas sva prevozila po dolgem in počez, pa nisva našla parkirnega prostora, kjer bi bilo dovoljeno oziroma spodobno parkirati. Nazadnje sva se zapeljala na parkirišče vrtnarije Napret, kjer je že stal en avtomobil. Vrtnarijo naj bi bili odprli ob osmih, a ker ob pol devetih še ni bila odprta, sva si mislila, da pozimi pač ne deluje in ne bova nikomur v napotje. Ko sva se preobuvala, pa sta se pripeljali uslužbenki. Odgovor na vprašanje, ali lahko ostaneva, je bil prijazen in odločen: seveda, saj sva vprašala, ali smeva.

Napotila sva se proti središču vasi in se najprej ustavila pri Jakopičevi kapelici, imenovani po kmetu, na čigar svetu stoji. Za njo se je skrivalo kužno znamenje z letnicama 1668‒1671, po registru nepremične kulturne dediščine le »nastavek kamnitega znamenja«. Po istem viru naj bi bil v kapelici z balustradnima vogalnima stebričkoma lesen kip Marije z detetom, a dete je vsekakor manjkalo, torej je vprašanje, koliko tisti podatki še držijo. Na križišču pri spomeniku 19 padlim partizanom sva nadaljevala navzgor po glavni cesti skozi vas. Pri hiši s čebelnjakom, kjer je cesta napravila desni ovinek, sta naju markacija in puščica na električnem drogu usmerili levo na makadamsko cesto z ostanki asfalta, ki se je spuščala med hišami.









 Cesta je postala spet asfaltna, a zelo slaba, zato ji je znak za delo na cesti kar »pristajal«. Levo v daljavi sva po oddajniku prepoznala Kum. Pri razcepu nama je markacija na starem drevesu, obraslem z bršljanom, povedala, da morava navzgor mimo velikanske škarpe. Nikogar nisva srečala, da bi ga lahko vprašala, katera hiša je Jurkova. Tam nekje je namreč živel učitelj in velik planinec, predvsem mentor planinske mladine, Vidko Jurko, soustanovitelj Zasavske planinske poti (ZPP). Na lopi pri Marnem 30 je pisalo Kal s puščico naprej in Z (znamenje ZPP). Še enkrat sva se začela rahlo spuščati, nato pa se je razvlečena vas vendarle končala. Naslednja hiša je bila že Krištandol 15 in kmalu za njo se je pokazal Krištandolski hrib.


Kakih 20 minut od izhodišča sva prispela v Krištandol (456 m), kjer sta vladali senca (poleti je najbrž prijetno) in vlaga. Hiše so bile večinoma videti v zelo slabem stanju, nekatere so prenavljali. Ker ni bilo oznak, sva vprašala za pot. Po ozki asfaltni cesti, ki se je odcepila strmo desno ob Krištandolskem potoku, sva prikorakala do zadnjih hiš. V klepetu z domačinom sva izvedela, da jim bodo po zaprtju hrastniškega rudnika vsaj popravili ceste. Popravila so več kot potrebne! Na vrhu prvega vzpona sva za skladovnico drv ugledala zazidan rudniški rov; na zidu sta bila napis Srečno 21. 12. 2007 in rudarski znak (prekrižani kladivi). Tam sta se razcepili tako voda kot pot. Levi krak je bil označen s kažipotom Kal.


Nadaljevala sva po gozdu, kjer je že ležal sneg. Ko se je kolovoz približal potočku na desni, sva prišla do napisa na drevesu Kal. Ni nama bilo čisto jasno, ali puščica poleg njega kaže naprej po kolovozu ali na stezico, ki se je odcepila z njega desno čez potoček. Poskusila sva čez potoček in tam so se res pojavile markacije (na splošno pot ni bila ravno zgledno markirana). Čez čas se je strmina nekoliko unesla. Nad preseko z električnimi drogovi na levi sva zagledala nenavadno še ne zgrajeno ali pa že podirajočo se hiško. Tudi midva sva se prestavila na preseko, kjer sta naju čakala kolovoz ali široka steza in smerna tablica nazaj Gore, naprej Kal. Vrh travnika sva na rogovili opazila smerno tablico, popisano po obeh straneh. Kolovoz naju je pripeljal čez travnik mimo »tihožitja« z zavrženimi okni in omenjene tablice (spet nazaj Gore, naprej Kal) na asfaltno cesto. Zavila sva navzgor po njej in jo pri zabojčku za pesek/sol že zapustila; markacija na smreki naju je usmerila desno. Skozi ozek pas gozda sva stopila na travnik.

 

Med nekakšnim gospodarskim poslopjem na levi in toplarčkom na desni sva se povzpela na ozko makadamsko cesto (ali kar se je pač skrivalo pod snegom), ob kateri sta bila na električnem drogu rdeča kažipota z zdaj že znanima napisoma. Zagledala sva Stog, samoten skalni stožec, štrleč iz gozdnatega pobočja. Pri Krištandolu 12 z igrali za otroke in zanimivo sončno uro nama je gospodar potrdil, da sva pri Hribarniku, kakor sva prebrala v vodniku Posavsko hribovje. Tam sicer piše, da je Hribarnik ob Stogu, a to očitno ne drži. Po markirani strmi skalnati stezi skozi gozd, s katere se je na levi spet lepo videl Kum, sva mimo vodnega zajetja stopala po »velikanovih« gazeh; predhodnik je imel velika stopala in je delal dolge korake. Pri skali z napisi (ne več dobro čitljivimi, a morda je pisalo M. O. Hrastnik. 1974 in še nekaj) se je strmina unesla in 45 minut nad Krištandolom sva skozi »slavolok« iz upognjenih vej stopila na plan pri ograjenem vrtu, v katerem so še stale fižolovke. Domačija je bila videti opuščena, a nekdo najbrž še vsaj občasno prihaja tja. Ugibala sva, ali je to Podmenik, kakor približno na tem kraju piše na nekaterih zemljevidih.

Od domačije pod Stogom sva odšla desno in sva si stožec lahko ogledala še z druge strani, čisto od blizu. Na razcepu sva zavila levo proti utrujenemu toplarčku z markacijo in letnico 1965. Kolovoz se je prekucnil navzdol, se zravnal in se znova vzpel. Dosegla sva hudo razpokano asfaltno cesto, po kateri sva nadaljevala navzgor. Tako sva se priključila poti iz Hrastnika čez Blate. Po 20 minutah sva desno ob cesti zagledala spomenik komaj 14-letnemu pionirju skojevcu Borisu Pustu, ki je padel 28. septembra 1944, ter kažipote desno proti Ostremu vrhu (na zemljevidu Ojstri vrh), Babi in Zavratam, levo proti Hrastniku čez Klobuk, da Gor in Kala ne omenjam. Prispela sva na Lužo.


Luža je del vasi Kal. Na desni pod Ostrim vrhom je stalo nekaj hiš, še več jih je bilo pred nama. Na Kalu 3 (nasproti čedne kapelice) sva našla kontrolno točko (KT) 10 Poti spominov NOB Občine Hrastnik, katere markacija je rdeča peterokraka. V vpisni knjigi mi je zbudila pozornost pogostost imena Niko Guid. Je to Nikóla Guid, avtor vodnika Planinske obhodnice in pohodi? Dalje sva šla mimo transformatorske postaje Borovšak in visoko pred seboj zagledala samotno domačijo. Na desnem ovinku, kjer bi se morda lahko odcepila pot proti njej, sva raje ostala na cesti, saj za odcep ni bilo oznak ali pa so se skrivale v snegu, tega pa je bilo preveč, da bi ga gazila le za poskus, ali kam prideva. Kakih 10 minut nad KT 10 se je nasproti kapelice odcepila cesta proti  omenjeni samotni domačiji. Smerna tablica je kazala le nazaj (Gore in Kopitnik), dve sta bili namenjeni konjenikom, za naju pa ni bilo nobenega napotka. 

K sreči je prav takrat po kolovozu z desne prikorakal gospod, ki naju je poučil, da morava še kar naprej po cesti, in se nama pridružil. Navdušeno je pripovedoval, kako lepo je tu poleti in kaj vse raste v teh krajih. Za domačo rabo pripravlja pijačo iz 50 zelišč, ki jih nabira sam in jih namaka v žganju. Na kak kraj gre tudi po eno samo rožico, samo da hodi, ker sicer preveč sedi za računalnikom. Med klepetom smo se približali smučišču Rajska dolina na hribu, imenovanem Pleše (956 m; Krajevni leksikon Slovenije to koto imenuje Kalski hrib). Lani (zdaj že predlani!) so pri žičnici obnovili strojnico, nama je povedal sogovornik, in imajo še druge načrte. Cesta je speljana skozi predor pod smučiščem in semafor, ki ga upravlja senzor, skrbi, da ne prihaja ne do zastojev ne do trkov. Zagazili smo desno mimo njega, a kadar smučišče deluje, je morda kljub temu varneje iti skozi predor. Pod seboj smo videli spodnjo postajo smučarske žičnice. Onkraj smučišča smo se vrnili na cesto. Pogled na zasneženo okolico je bil pravljično lep. Mimo urejenega parkirišča smo pol ure nad Lužami prikoračili do spomenika Revirski četi, za katerim je pot v Hrastnik čez Klobuk, ki sva jo nekoč že prehodila.
 

Nedaleč od spomenika smo se poslovili; gospod je odšel naprej po cesti, midva pa desno čez hrib, na katerem se je sankala mlada družina, predvsem seveda otroka. »Ali imate otvoritev zimske sezone?« sem vprašala. Očka je kar zasijal: »To, to!« »Midva tudi,« sem se pohvalila. Ob zgaženi poti (snega je bilo kakega četrt metra) je tekla žičnata ograja. Ob njej so rasle smreke in na nekaterih so bile markacije, prav tako na slikovitem drevesu tik pred koncem vzpona. Na vrhu hribčka je bil sneg spihan do trave. Od tam sva že zagledala Mrzlico, prelep je bil tudi pogled na Kamniške Alpe. Kakih 20 minut nad spomenikom sva stopila na asfaltno cesto pri Planinsko rudarskem domu na Kalu (na spletni strani PZS samo Planinski dom na Kalu; na stavbi 956 m, na zemljevidu in na spletni strani PZS 946 m). Sicer je bil zaprt, a okrog njega je bilo živahno, predvsem zaradi družin z majhnimi otroki, ki so se sankali. Seveda, saj se tja lahko pripeljejo z avtomobili. Prvi sneg je spodbudil tudi »kiparsko« ustvarjalnost, saj je na dvorišču stalo več snežakov.

Za domom sva mimo tabel Območja Natura 2000 o Mrzlici in tamkajšnjih živalih in rastlinah ter kažipota Mrzlica stopila v gozd. Kmalu za ograjenim vodnim zajetjem je bila na nekem drevesu poleg napisa Vrh Kala puščica levo. Na tisti strani sva videla vzpetinico, zavila proti njej in tako približno 10 minut nad domom prigazila na vrh Kala (985 m), kjer naju je presenetila vpisna skrinjica. Z njega sva se spustila po drugi strani, kamor so vodile gazi. Sneg z vej se nama je usipal za vrat. Kmalu sva bila spet na poti proti Mrzlici (tudi tam je na deblu pisalo nazaj Vrh). Bril je leden veter. Kar precej sva se spustila. Nekateri knafelčki so bili podčrtani z modro črto (morda je ta del poti dvonamenski, se pravi dovoljen tudi za kolesarje) in še vedno so se pojavljale rdeče peterokrake.


V nekaj minutah sva pristala na sedlu, kjer se desno zavije na Šmohor, levo se spusti Pot NOB, midva pa sva nadaljevala navzgor, že po pobočju Mrzlice. Srečala sva planinca, ki sta naju posvarila, da je strmo in je pod snegom ponekod led. Eden je dodal: »Je lepo tu pri nas v Zasavju, a ne? Ni tako, kot pravijo nekateri, da je kr neki.« S svojim popolnim strinjanjem sva ga vidno razveselila. Žal smo se razšli, preden sva zagledala globoko spodaj na desni kočo, in tako nisva mogla vprašati, kaj je to. Po zemljevidu naj bi bil tam nekje Ceperlin (domačija?). Srečala sva še enega navdušenca, ki je zaradi lepega vremena vzel dopust. Poročal je, da je dom zaprt, ker je pač ponedeljek; tako je sklepal, ker ni nikogar videl in tudi nobenih prislonjenih palic ne. K sreči ni imel prav; prejšnji večer sem se pozanimala po telefonu.











Strmina se je unesla in gozd se je razredčil, tako da je bila lepota posameznih zimsko »oblečenih« dreves še bolj opazna. Kakih 20 minut nad sedlom so se gazi razcepile: naravnost navzgor proti vrhu, desno k domu. Podala sva se na vrh in kmalu zagledala televizijski stolp in antene. Zadnji vzpon je bil spet bolj strm in čez dobrih 10 minut sva že uživala razgled z vrha. Triglava ravno nisva videla, sicer pa veliko lepega, posebno zala je bila Ojstrica. In tudi kaj manj lepega. Po vpisu v knjigo naju je čakal le še petminutni spust k domu, ki je bil res odprt.










Po odlični gobovi juhi in štrukljih, ki jih je poleg okusnosti odlikovala tudi velikost porcije, sva se od planinskega doma vrnila v dolino. Tokrat ne čez vrh, ampak sva ga, sledeč kažipotu Kal navzdol po bregu pod domom, obhodila po vzhodni strani. Tudi vrh Kala sva izpustila. Zdaj nama je z zasneženega drevja, ki ga je grelo sonce, že pošteno kapljalo na glavo in za vrat. Po 40 minutah sva se pri domu na Kalu, kjer sta dva avtomobila parkirala prav pod teraso, mimo depandanse napotila na cesto. Od nje se je kmalu odcepila cesta levo proti Šmohorju in domu hrastniške lovske družine. Ko je z leve pritekla stezica čez hrib, po kateri sva prišla gor, sva ostala kar na cesti. Držala sva se je tudi pod smučiščem in predor je bil razsvetljen in opremljen z ozkima pločnikoma po obeh straneh, torej varen tudi za (disciplinirane) pešce. Odtlej sva hodila po poti vzpona, na kateri je bilo poleg odjuge (prav zaradi nje) novo samo to, da so se zraven odpadnih oken pokazala še vrata. V Krištandolu čez slabo poldrugo uro ni bilo več le senčno, ampak že kar mračno.

V 20 minutah sva prispela na glavno cesto skozi Marno. Samo mlado mamico z otrokom sva imela priložnost vprašati, katera hiša je Jurkova, a ker je bila »priženjena«, ni vedela. Zato sva se oglasila pri hiši s čebelnjakom. Fantička, ki sta se igrala na dvorišču, sta naju peljala k atiju in ta je vedel, kdo je bil Vidko Jurko; poznal ga je predvsem kot sadjarja. Opisal nama je Jurkovo hišo in sva jo šla nazaj iskat. Upajoč, da sva našla pravo (Marno 30 ‒ to je bila ravno tista, na kateri sva zjutraj videla planinske znake), sva se še enkrat vrnila v središče vasi in tedaj srečala več ljudi kot prej ves dan, med njimi starejšega možaka, ki naju je videl že zjutraj in nama je hotel zdaj na vsak način natočiti šilce žganega, pa smo se razšli prav prijazno, čeprav vabila nisva sprejela. Potrdil je, da sva našla pravo hišo, ter povedal, da je bil pokojni učitelj fin gospod in da tam še vedno živijo njegovi sorodniki.

Ko sva čez nekaj minut odklepala avto, nama je od vrtnarije nekdo pomahal. V mraku nisva zanesljivo videla, kdo je bil. Kdorkoli že ‒ tod očitno živijo prijazni ljudje.