20 september, 2020

Kobla, Krevl, Kup

Sem že hotela napisati KKK, a je pregrozno, 3K pa je že (zelo!) zasedeno, zato sem odnehala in v naslovu kratko malo naštela hribe, ki sva jih oblezla 18. maja. Jani, ki je bolj razumen kot jaz, mi vedno dopoveduje, da mora biti v naslovu ime cilja, sicer zapisa nihče ne najde. Pa pravijo, da je pametnejši tisti, ki odneha ...

 



Odpeljala sva se na Petrovo Brdo (803 m) in parkirala pri planinskem domu (po tablici PZS Koča na Petrovem Brdu, 804 m), kjer so planinska in kolesarska vpisna skrinjica (Loška kolesarska pot) ter tablica Via Alpina. Na dvorišče sva se splazila mimo železnih vrat, zaprtih z verigo. Med ograjo in pokritim šankom sva opazila stopnice navzgor proti kažipotom. Kobla ni bila omenjena, najina smer pač: Vrh Bače. Na koncu strmih stopnic sva zavila desno na zabetoniran kolovoz. Ob njem so cveteli rdeči slizki, ivanjščice, zlatice, orlice, spominčice, kukavice, zimzeleni, jagode. Ko je strmina popustila, je bilo tudi betona konec in kmalu sva se potopila v gozd. Markacija naju je usmerila levo ob potoku na širok moker kolovoz. Potem ko je zavil proč od vode, je tekel ob zanimivih plastnatih skalah, po katerih je marsikje mezela voda. Poleg nekaterih sicer ne prav pogostih markacij je bila 1, znamenje SPP.




 

 

  


Dobrih 20 minut od izhodišča se je desno odcepil pošten kolovoz; ker na nobeno stran ni bilo oznak, sva ostala na svojem. Nekoliko naprej je bila res markacija, a tako slaba, da je od razcepa nisva videla. Odtlej je bila označenost boljša. Poleg neke markacije nama je pritegnil pozornost G. Tako oznako je imela Gorenjska partizanska pot iz 60. let prejšnjega stoletja, ki je prenehala obstajati leta 2006. Tekla je čez Črno prst, torej morda tudi tu. Kolovoz je postal širok kot cesta, a je bil še vedno zelo blaten. Vztrajno se je vzpenjal. Na več mestih so železne žlebove za odvodnjavanje nadomestili z betonskimi, odsluženi pa so ležali ob kolovozu. Šele na stara leta sem izvedela (odkril je Jani, piše pa v SSKJ), da imamo za tak žleb oziroma jarek kar dva (narečna) izraza: dražnik in vabljenica. Po kakih 5 minutah se je kolovoz pri skladovnici drv zravnal in levo se je odcepil ožji. Na tamkajšnjih kažipotih (1052 m) je bila napisana lokacija Kup. Nadaljevala sva naravnost (Vrh Bače 1h 15min, Črna prst 3h 30min).

 

Od kažipotov je šlo spet navzgor. Desno skozi drevje sva videla greben Slatnika in pod njim nekdanjo vojašnico. Pot se je še enkrat zravnala, blatna pa je bila še vedno. Že sva bila pri naslednjih kažipotih (Sitrc, 1088 m) in naprej (v najino smer) je kazala tudi smerna tablica Maraton štirih občin (GM4O; poslej jih je bilo še več). Zatem sva zavila desno na označeno koreninasto stezo med štori podrtih dreves, čez poseko, vrh nje pa levo in spet v gozd. Na tej poti s kažipoti res niso skoparili in imenu naslednje lokacije se nisva mogla načuditi: Pamacesnah (1154 m). Pri macesnih? Z leve od spodaj je pritekla mulatjera in napravila oster levi ovinek, utrjen s podpornim zidom in škarpo, ter se nadaljevala navzgor, tako da sva poslej hodila po njej. Na škarpi je pisalo Porez (puščica nazaj). Na mulatjeri sva se končno znebila blata. Škarpe so bile večinoma obrasle z mahom. Nad eno se je dvigala dvonadstropna skalna gmota in na spodnjem delu je bil bel napis Rak. Tam sva naletela na nenavadnega močerada: bil je popolnoma zaprašen. Potem se je mulatjera zravnala, škarp ni bilo več, pogostejši pa so bili podporni zidovi. Gozd je bil videti zelo star; drevesa so bila mogočna in krivenčasta. Podrast so poživljale deveterolistne in brstične konopnice, smrdljivke, praprot se je šele razvijala.

 

Ko sva prečkala grapo, se je na levi pokazal hrib z anteno. Jani je pogledal na zemljevid: Kup. Očitno se po njem imenuje razcep na 1052 m. Zdel se mi je prikupen, zato sem si vtepla v glavo, da hočem gor. Nazaj grede. Jani začuda ni ugovarjal. Kmalu zatem, 25 minut od razcepa, sva prispela do križišča na Kovcah (1230 m; na Pešpoteh oziroma Geopedii Planina Ravan). Takoj za nenavadno živopisno kolesarsko smerno tablico in rdečimi planinskimi kažipoti sva mimo lesenih (Soriška planina, Slatnik, Lajnar, Možic, Polana, Šavnik krajša pot – vse desno) stopila iz gozda in zagledala lovsko kočo z zunanjim kuriščem, drvarnico, prežo, mizo in klopmi ter ne ravno zglednim vrtom. Na ograji je bil lesen kažipot desno Planinska pot, kakor da ni zaželeno, da se približamo koči s sliko gamsa, gora in gorskega cvetja ter napisom Lovčev bivak. Toda pod sliko je pisalo Dobrodošli pri Koucah. A ker se moški, ki je tam žagal in sekal, ni zmenil za naju, kljub temu nisva šla k vpisni skrinjici z risbo kraja in napisom Kovce 1230 M N.V.



Mimo koče sva vstopila v gozd, kjer so se dotedanjim rožam pridružili mlečki, gorski glavinci, trpežne srebrenke. Levo spodaj sva kmalu zagledala Baško grapo. Pri odmikališču s škarpo z letnico 1939 se nama je zdelo, da se je mulatjera končala. Na skali ob poti sta bila rdeča puščica naprej in napis Č.P. (Črna prst). Prestopila sva več grap. Skalni breg na desni je bil skoraj navpičen, pobočje na levi pa je tudi prepadalo malodane navpik in globoko spodaj sva opazila pot. Čez čas se je silno strmo povzpela do najine in se staknila z njo. S stičišča se je v breg pognal gams. Slišala sva trkanje žolne. Skoraj sva pohodila lazarja. Mulatjere vendarle še ni bilo konec, saj sva slabih 20 minut od Kovc našla poškodovano ploščo, na kateri je pisalo BAT... FELTRE ANNO ...; najbrž so mišljeni alpini bataljona Feltre, ki je mulatjero gradil. Pod ploščo je bilo majhno rastišče šmarnic.



Razgledi so se začeli širiti. Ponudba cvetja se je še povečala: salomonovi pečati, špajke, vijolične in bele kukavice, modre in vijolične grebenuše, netreski, skorjasti kamnokreči, posebno zanimivi pa so bili dlakavi listi kosmate škržolice (kaj bi jaz brez Alenke!). Levo med debli smrek je tičala preža. Na neoznačenem razcepu ozkih stezic sva se odločila za levo navzdol, saj je Jani prebral, da se k vojašnici, ki sva se ji po njegovem mnenju že bližala, spustimo. Ob stezi so cveteli zaspančki in nizke relike. Res sva kmalu (kakih 20 minut od plošče graditeljev mulatjere) zagledala nizko dolgo kamnito stavbo brez strehe. Zlezla sva na bližnjo skalno štrlino in z nje uzrla še lovsko kočo LD Podbrdo na sedlu Vrh Bače (1257 m). Trata okrog nje je bila posuta z ranjaki, pogačicami in drugimi rožami. Med kažipoti pri koči je bil prvič tudi Vrh Koble 1h 5min (naprej), na ograji in na škarpi pa še znak JA (Juliana Trail). Hrib nad kočo (Šance) je po prvi svetovni vojni temeljito prevrtala italijanska vojska, zato sva se povzpela v gozd v smeri Koble in Črne prsti ter ostro levo po markirani poti 6 (Poti po rapalski meji). Manj kot 5 minut nad sedlom sva dobesedno vstopila v hrib ter si ogledala hodnike in druge prostore, osvetljene skozi številne line, okna in vrata.



 

 

 

 

 

Vrnila sva se na pot z Vrha Bače ter mimo odcepa na Šavnik in Možic v minutki prišla na cesto, ki vodi desno k brunarici na Soriški planini. Na velikem križišču (1273 m) s kažipoti sva sledila tistemu Vrh Koble 1h skrajno levo. Za ostankom objekta pod potjo sva začela vijugati navzgor vzporedno s pobočjem tik pod vrhom Šanc (1350 m). Kmalu sva na levi zagledala hišico; skrenila sva s poti in našla kar štiri lesenjače. Okrog njih je bil precejšen nered in že dolgo ni nihče pokosil. To je koča GRS. Poslej sva se ob kukanju kukavice (ves dan sva jih poslušala) rahlo spuščala med podlesnimi vetrnicami in zajčjimi deteljicami. Sestopila sva na sedelce, kjer se je desno odcepila lepa stezica, levo nekaj komaj opaznega, midva pa sva nadaljevala naravnost navzgor. Čez jaso s kažipoti (1331 m) in prežo ter po še nekaj korakih skozi gozd sva prišla na travnik s še eno prežo. Krasile so ga množice pogačic, potočne sretene in druge rože. Spet sva zakoračila v gozd in izmenično peščena, koreninasta in z iglicami posuta stezica naju je pripeljala na travnike s pogledom na Baško grapo in hribe nad Soriško planino.
 

Strma pot med podlesnimi, trilistnimi in kobulastimi vetrnicami, vijolicami, belimi kosmatinci, zlaticami, resjem, avriklji, zaspančki, clusijevimi svišči naju je približno 40 minut nad kočo GRS pripeljala na neoznačen vrh. Nad nama in strmimi vrhovi vsenaokrog je brnel helikopter. Po grebenu sva brž dosegla Koblo z razbitim geodetskim ali mejnim kamnom. Ta ni najvišja v grebenu (podatki so pestri: od 1492 do 1499 m), presega jo naslednji Krevl (tudi Vrh Krevl, 1515 m). Proti njemu sva se spustila naprej po grebenu, skozi gozd po skalnati in koreninasti stezi, ob kateri je bilo vse modro jetrnikov. Preden sva zapustila senco, sva se ustavila za malico, kajti vrh je bil gol in zato sončen. Iz gozda sva se povzpela na razcep in levo za rdečim kažipotom brez napisa. Od prvega (neoznačenega) vrha do vrha Krevla sva hodila 20 minut. Na podnožju vpisne skrinjice so bili nerazločni napisi, morda 15. 7. 2006 in PODBRDO. Tam je stal tudi razbit betonski kamen rapalske meje iz leta 1920. Razgled je bil kar lep, ampak pri roki ni bilo nikogar, ki bi nama bil razložil, kaj vse vidiva.



 

 

 

 

Na Vrh Bače sva se vrnila po poti vzpona (55 minut). Od lovske koče sva se pri kažipotu Bača pri Podbrdu 1h 25min, Podbrdo 1h 55min spustila po nadelanih skalnatih stopnicah in nato po strmi gruščnati stezi. Na desni se je dvigalo skoraj navpično skalno pobočje, po katerem je polzela voda. Više v njem sva videla škarpe in mulatjero. Na njenem ostrem desnem ovinku sva se spustila nanjo; posuta z mehkim listjem je v velikih zavojih vijugala ne prestrmo navzdol. Četrt ure pod Vrhom Bače sva se spustila levo na ožjo in strmejšo stezo, ki je prav tako delala dolge ključe, a naju je kmalu vrnila na mulatjero. Pri klopci na levem ovinku se je desno odcepila nova gozdna cesta, pa ne prav daleč. Ostala sva na mulatjeri, ki je za klopco postala pravcata cesta. Po dobrih 10 minutah naju je na ostrem levem ovinku na 980 m pričakal cel »šopek« kažipotov, med njimi levo Petrovo Brdo 2h 30min.



 
 
 
 
 
 
 

 

Nadaljevala sva levo po cesti in po nekaj korakih zagledala rumeno-rdečo markacijo evropske pešpoti E7, čez čas pa še knafelčka in napis Vrh Bače (nazaj). V naslednjih 50 minutah so se zvrstila še štiri razpotja, prva tri s kažipoti: Karice (969 m), Ejbrat (na zemljevidih Ejbart, 830 m), za katerim se je po dolgem času spet prikazala evropska markacija in priložnost za nekaj požirkov studenčnice, kmalu za peskokopom pa Jolpak (798 m). Pri prvih dveh sva se držala smeri Petrovo Brdo, pri slednjem pa nama je kažipot naprej Podbrdo Brdo 1h 10min zastavil dve uganki: ali naprej po cesti ali po kolovozu, ki se je odcepil levo naprej, in kaj je Podbrdo Brdo? Odločila sva se za cesto, nenavadno ime pa sva si razložila kot Petrovo Brdo. Kmalu se nama je na desni pokazala Bača pri Podbrdu s Sv. Nežo, spredaj pa občasno že Kup. Lep je bil tudi pogled na domačijo Jolpak, ki je dala ime prejšnjemu razpotju.



 





Do četrtega razpotja sva prišla za gospodarskimi poslopji pred prečno cesto in počitniško hišico onstran nje. Cesta je bila v levo označena z barvami E7 in zavila sva tja, ne čisto gotova, ali je to prav. K sreči so se sredi ničesar pojavila tri žvrgoleča dekleta z bleščečimi zobnimi aparati. Povedala so, da se po tej cesti pride v 45 minutah na Petrovo Brdo, če hočeva na Kup, pa naj za ovinkom zavijeva levo na drugo cesto. Glede Kupa niso bila ravno prepričljiva. Čez dobrih 5 minut sva pri smerni tablici GM4O in kolesarski res zavila levo. Ko sva prikorakala pod hišo z ograjenim vrtom v bregu nad nama, se je desno odcepil kolovoz, tudi označen s precej skrito tablico GM4O. Tekel je mimo dveh zaraščenih lesenjač na levi (Huba). Pot se je tako vlekla, da je Janija že skrbelo, da greva proti Kovcam, po 25 minutah pa je končno zavila ostro desno in za ovinkom naju je presenetila Knafelčeva markacija. Od kod?! Nenadoma se je kolovoz prelevil v mulatjero s škarpo. Še 25 minut je trajalo do naslednjih dveh markacij, kmalu za njima pa sva prišla do razpadajoče betonske stavbe.

 

Začela sva sumiti, da sva že mimo Kupa, zato sva za podrtijo zagrizla kar naravnost navzgor, kjer sva opazila rob, upajoč, da bova z njega vsaj videla, kje sploh sva. Dosegla sva razrito cesto, ob kateri so bila zložena drva, in zagledala anteno. Kup!!! V kakih 5 minutah sva stala na vrhu (1046 m). Kljub imenu ni bil tako prikupen, kot se mi je zdel zjutraj od daleč, razgleden pa zelo, a žal je svetloba že začela pojemati. Poleg antene je stal lesen križ, na njem pa sta bili pločevinasti plošči z napisoma Gospod blagoslovi Slovenijo 2001 in I . N . R . I






 

Po spustu z vrha sva zavila na levo od treh gozdnih cest (na zemljevidu je le ena, a desna je bila videti novejša, srednja pa je bila zaraščena in zametana). Ko se je levo odcepil kolovoz, sta naju »pramarkacija« na desni in nič manj slaba puščica naprej na levi opozorili, da ne smeva skreniti s ceste. Tako sva se zlagoma vzpenjala dalje po njej. Že čez 5 minut je Jani zmagovito pomahal s pestjo, kajti prišla sva do kažipotov na 1052 m, ki sva se ju spomnila od zjutraj. Ni čudno, da se lokacija imenuje Kup, ko pa je ta hrib tako blizu. Če sva že do njega hodila več kot 6 ur, pa sva vsaj od njega do avta prišla že v dobre pol ure.

 

Sredi tedna je bil planinski dom na Petrovem Brdu seveda zaprt, a ograjna vrata niso bila več zaklenjena. Na dvorišču se je v koritu pod šavjem, v katerem je tičal betonski kamen z rapalske meje z napisom I/1920, »ovenčan« z bodečo žico in železnimi palicami, hladilo pivo in Jani si ga je privoščil (seveda je v »pušico« vrgel zahtevano plačilo). Konec dober – vse dobro.

19 september, 2020

Hvaležnost pa taka!

Ta teden sva se tri dni potepala po Dolini Triglavskih jezer in nad njo. Prvi dan sva prišla do Koče pri Triglavskih jezerih. Vedela sva, da je v njeni bližini spomenik Alojzu Knafelcu, očetu naše planinske markacije. Že od daleč sva bila ob pogledu na skalo s spominsko ploščo razočarana, ker ni bilo nikjer videti belo-rdečega kroga, kakršni nas vodijo po planinskih poteh. Ko pa sva prišla do tja, sva bila prav ogorčena: s črk, vrezanih v marmor, je izginila že vsa barva, tako da sva napis prebrala z veliko težavo:

PLANINSKI STAREŠINA ALOJZIJ KNAFELC * 20. 6. 1859 † 26. 4. 1937, POL STOLETJA NEUMOREN PLANINEC, JE NEUTRUDLJIVO SKRBEL ZA PRISTOPNOST IN DOMAČNOST SLOVENSKIH GORA: ZAZNAMOVAL JE POTA, RISAL ZEMLJEVIDE, VAROVAL PLANINSKO PRIRODO IN VZGAJAL PLANINCE K STVARNEMU DELU. TO JE ZVESTEMU SVOJEMU ODBORNIKU, GOSPODARJU ZAJEZERSKE KOČE, V HVALEŽNEM SPOMINU NAPISALO OSREDNJE DRUŠTVO SPD DNE 2. 7. 1939.

V hvaležnem spominu ... PZS kot naslednica SPD res ne bi smela dovoliti, da je Knafelčev spomenik tako zanemarjen.

02 september, 2020

»Enosmerna« Kloma

Potem ko sva raziskala sotesko Žaklja Klomo in njeno okolico, tudi dva bližnja hriba, je 8. maja prišel čas, da popeljeva v sotesko še Marjano. Dobili smo se na Dovjem pri Aljaževem hramu, kjer imajo posnetek Aljaževega stolpa in že utrujeno tablo s panoramsko sliko res lepe okolice, v bližini pa je tudi spomenik Jakobu Aljažu. Naprej smo se peljali z najinim avtom. Tudi tokrat smo parkirali eno križišče pred Tromostovjem, kjer je že stal en avto, pri Tromostovju pa jih je bilo še pet. A bili smo prepričani, da so pripeljali »osvajalce« Kepe in da bomo v Klomi sami.








 

Čez 25 minut smo pred sotočjem prečkali Mlinco in pod Staničem zavili desno v sotesko Žaklja. Voda je imela 7,8 °C, je izmerila Marjana. Strugo smo večkrat prestopili in napredovali po njej ali pa po levem ali desnem bregu, pač upoštevaje vodo in »pot«. Mnogih mest v Klomi sva se seveda spomnila, na primer velike skale, ki je zapirala strugo, nekaterih pa ne, zato smo ponekod na novo iskali prehode. Nekoliko dlje smo postali pri slapičih in največjem slapu. Po dobrih 50 minutah, tik pred koncem soteske, smo zagledali ostanek stare brvi, o kateri poročata Klinar in Juvan in jo je pozimi pokrival sneg, zato je nisva našla.

 

Po kratkem strmem vzponu se je svet zravnal in prečkali smo potok. Marjana si je natočila vode iz njega. Po suhem listju smo kar hitro pribredli na Vričev rovt, posejan z jegliči in svišči, ter se povzpeli skozi gozd nad njim. Na Orlovem rovtu smo tokrat ujeli gamse dobesedno za rep – le še zadnje tri v tropu. Nato smo se čez Vričev rovt odpravili na tretjega in po njem na preval pod Staničem. Na drugi strani smo se spustili po kolovozu in desno z njega ter pri najinem možicu zapustili pot in se povzpeli v desno po grapici. »Sprehod« po rovtih in do prevala nam je vzel slabe pol ure. 

 

 

 

 

 

 


Čez kočljivo peščeno grapo in Šijo 2 smo v slabih 40 minutah prispeli do Šije 1, kjer smo se med Planico in Borovljem odločili za slednje. Med vzpenjanjem nanj smo Planico videli le skozi drevje. Ko smo dosegli greben, smo zavili desno po njem in v pol ure stopili na vrh Borovlja. Odpočili smo se in uživali v razgledih. Najbolj brhka je bila Dovška Baba, ampak vedno sem posebno vesela, če vidim Triglav, pa četudi ne v najlepši podobi.

 

 



 

 


 

 

 

 

 

 

 

Borovlje smo zapustili po drugi strani, proti rovtu Vrse, od koder sva se povzpela na Borovlje sama. Tokrat smo našli še drevo z »okvirom«, skozi katerega (se) planinci menda radi fotografirajo. Prvič ga nisva našla, ker sva se vzpenjala ne po grebenu, ampak po grapi levo od njega. Po pol ure smo prišli do kažipota nazaj Do križa 30.min, kjer sva prvič gor grede zavila premalo levo (v grapo namesto na greben). Čez Vrse, mimo studenca in po gozdni cesti, ob kateri so cvetele rdeče relike, smo se prej kot v tričetrt ure vrnili k avtu.

 







Tokrat sem kratka, ker sem vse to že podrobneje opisala ob prejšnjih priložnostih (vse tri povezave so v uvodnem odstavku). Zlasti po Klomi smo bili veliko hitrejši (0.55) kot midva pozimi v snegu (1.35) – predvsem zaradi boljših razmer, malo tudi zato, ker sva pot že poznala, nekaj pa še po zaslugi Marjane, ki je pri plezanju spretnejša od naju.