13 februar, 2019

Pravi čas za Macesnovec je oktober


Lani junija sva se na Vrtaškem Slemenu, od koder se je videl tudi Macesnovec, pogovarjala, da pojdeva v kratkem tja, saj sva brala, da pot nanj, čeprav ni označena, ni pretežka. Planinca, s katerima sva si delila vrh in sta na Macesnovcu že bila, sta bila nad njim navdušena, a sta naju opozorila, da je pravi čas zanj oktobra, ko pozlatijo macesni. Tako sva se 20. oktobra odpeljala do Lengarjevega rovta v dolini Kot. Na parkirišču je bilo že dvajset avtomobilov. Obetal se je lep dan.
 
 








Zakoračila sva po označeni poti na Triglav in prečkala suho strugo Kotarice. Onkraj grape čez četrt ure je gozd postal zelo skalnat. Tudi steza je bila skalnata in čedalje bolj strma, kakor se za pot na Triglav »spodobi«. Slabe pol ure kasneje so nama v skalah pomagali prvi klini. Jani se je spomnil, kako smo se v študentskih letih tod vračali s Triglava. Oznak je bilo malo, pa še tiste so bile slabe, le tu in tam kaka nova. Po vlažnih skalah, koreninah, listju in prsti je drčalo in svet je bil – milo rečeno – zelo razgiban, a kljub temu se je povsod našel prostor(ček) za varno stopinjo, le paziti sva morala. Nato so se pojavile še jeklenice; raje sva ob njih zlezla čez skale, kot da bi poskušala po vzporedni stezici, ki se je podirala. Prehitelo naju je več planincev. Po 20 minutah sva se ustavila pri studenčku (1340 m) z napisom Drži čistočo in si privoščila nekaj požirkov vode.

Nedaleč za studenčkom so tisti, ki so bili namenjeni na Triglav, odkorakali desno čez grapo, midva pa sva nadaljevala levo iz nje. Za naju je bilo markacij konec in »prevzeli« so naju možici. Cikcakastemu grebenu Rjavina–Luknja peč–Dimniki–Macesnovec, pod katerega sva se podala, ali samo delu tega grebena nekateri rečejo Žaga. Vzpenjala sva se po poraščenem melišču čedalje bliže mogočni steni pod Luknjo pečjo in Dimniki. Sprva je bil vzpon kar strm. Na naslednjem razcepu sva šla po desnem kraku navzgor in približno 25 minut od studenčka prišla do dveh možicev, kjer sta se poti spet združili.

Nekaj časa sva stopala približno vzporedno s pobočjem. Pri Stanu (1551 m), to je na kraju, kjer je levo pod potjo gozdnata vzpetinica, je bilo melišča konec in sva se začela znova vzpenjati. Po kratkem vzponu je šlo navzdol med same macesne in nato navzgor do razcepa: desni krak je tekel nad veliko skalo, levi se je rahlo spuščal in jo obšel od spodaj. Izbrala sva desnega. Na tem delu je bila stezica posebno ozka in na trenutke zračna, a ni bilo hudega. Precej zdrsljivi strmini je sledil vodoraven prehod levo čez grapo, znova med macesne. Greben se je kar »izmikal«: vsakič ko se je zdel že čisto blizu, je steza spet zavila levo. Menila sva, da že vidiva Macesnovčevo steno. Srečala sva možaka, ki sta povedala, da je na vrhu pregrešno toplo. Po 20 minutah sva le dosegla greben. Dotlej sva se vzpenjala nad Kotom, onkraj grebena pa se je pokazala Krma. Končno na soncu! S sedelca sva zagledala vrh Macesnovca, ki je kukal iz pisanega jesenskega gozda na levi. Še zadnji strm vzpon med macesni in ruševjem po travnatem pobočju z zemljatimi in skalnatimi »stopnicami« in v četrt ure sva stala na cilju (1927 m).
  


 





Kar nekaj ljudi je bilo že tam, a ne toliko, kot sva pričakovala, ko sva izvedela, da najino planinsko društvo vabi tja gor na isti dan. Iz skalnate piramide (bolj kupa skal in kamnov) je štrlel rogovilast križ in prav na tega so »morali« nekateri obesiti svoje prepotene majice. Jani si jih je drznil umakniti za fotografijo. Z golega travnato-skalnatega vrha je bil v sončnem vremenu imeniten razgled na Dimnike, Luknjo peč, Rjavino, delček Triglava, Vrbanove špice, Cmir, Stenar, Dolkovo špico, le na Škrlatico in njene sosede so se vztrajno obešali oblaki. Vrtaško Sleme pa sva videla in pod njim oba Črlovca, grapi, po katerih sva se povzpela nanj. Pred naštetimi in drugimi postavneži se je vlekel nižji greben, ki sva ga že nekoliko spoznala, ko sva bila na Požaru in Lengarjevi glavi. Tudi v dolino se je lepo videlo; za Mojstrano in Dovjim so se dvigale Karavanke s Kepo na čelu, nad Krmo Mežakla. In tako naprej ‒ človek bi se kar vrtel okrog svoje osi.


Vrnila sva se po isti poti. Z Dimniki in Luknjo pečjo pred seboj sva se spustila na sedelce. Še veliko planincev se je vzpenjalo proti vrhu. Čez uro in 10 minut sva pri dveh možicih zavila na desno pot (gor sva prišla po levi), ki ni bila prav razločna, a naj bi bila manj strma. V resnici je bila še bolj, a ko sva spet stopila na jutranjo, sva ugotovila, da je med njima še tretja, ki je bila res videti manj strma
 








Čez 20 minut sva prispela na stik s triglavsko potjo, ki je bila tedaj zelo prometna. Mlad par se je vračal z Vrbanovih špic; bila sta vsa navdušena nad plezanjem, oknom, Plesiščem (veliko skalno ploščo) in sploh: »Zelo atraktivno!« Dol grede je nekoliko pihalo in v gozdu je prav prijetno šuštelo listje. V uri in 10 minut sva bila pri Lengarjevem rovtu, kjer je bilo še več avtomobilov kot zjutraj, čeprav so se nekateri že odpeljali. Vsak po svoje smo izkoristili ta čudoviti dan.

07 februar, 2019

Macesje v grebenu Košute


Na Košuto sva se podala že velikokrat. Prečenja tega našega najdaljšega grebena »v enem kosu« ne bi zmogla, posamič pa sva že obiskala Veliki vrh (dvakrat prvič, ko še ni bilo tega spletnega dnevnika), Kofce goro (prav tako že pred tem dnevnikom), Kladivo, Tegoško goro, Košutnikov turn, Tolsto in Malo Košuto ter seveda greben med njimi, le del od Turna do Tolste Košute je za naju prezahteven. Manjkalo pa nama je še Macesje in tja sva se odpravila 13. oktobra lani.

Skozi Tržič in Dovžanovo sotesko sva se zapeljala v Jelendol. Tam sva zavila levo ter na petih označenih razcepih in križiščih sledila oznakam za planino Tegošče (na zemljevidih Tegoška planina, 1403 m). Zadnji del te ceste sva nekoč že prehodila, ko sva šla na Pungratsko in Tegoško goro. Po 7 km sva na začetku Tegoške planine parkirala.



Povzpela sva se nad parkirišče in iznad njega sva lepo videla vso planino. Na strmem travnatem pobočju sva prečkala stezico z Dolge njive na Kofce in nadaljevala za nosom; ko sva bila na Tegoški gori, sva iz te smeri namreč videla priti gor mlad par. Kar čez pašnike sva si upala, ker je bilo že konec pašne sezone (pred leti je tam nekoga napadel razjarjen bik). Po uri in četrt vztrajnega vzpenjanja in širnih razgledov na levo, proti zahodu, in desno, proti vzhodu, sva naletela na snope zarjavelih žic, ležeče v travi – ostanke ograje. Ali bi bila lahko Bornova? Dalje sva grizla kolena ob njej in po 5 minutah dosegla greben. Tamkajšnji mejni kamen je imel številko XXIV/63. Od tam, s Tegoške gore proti vzhodu, je bila pot za naju nova. Že dotlej imenitni razgledi so se še razširili. Posebno je privlačil najine poglede Cjajnik/Lärchenturm (1967 m), ki ga Cjajnikova škrbina/Lärchensattel (1880 m) loči od Užnika/Lärchenberg (2079 m).











Ko sva napredovala desno po grebenu, je bil Cjajnikov steber čedalje bliže, da sva lahko videla klin na njem in tudi kar nekaj plezalcev. Žice so se vlekle še po grebenu. Kljub prijaznemu soncu sva se morala obleči, tako mrzlo je brilo, veter pa je bil očitno pogodu kavki, ki naju je nenehno obletavala. V 20 minutah sva pristala na sedlu. Tam ni bilo mejnega kamna ali pa sva ga prezrla. Šele ko sva se že začela vzpenjati naprej po grebenu, sva našla tistega s številko 61. Na skalnatih delih poti so bile rdeče črte, a mnoge že precej zabrisane.

Po dobrih 20 minutah sva prispela do kamna z odkrušeno številko, malo naprej pa sta bila avstrijska planinska kažipota levo proti Cjajniku in Koči pod Košuto z opombo, da gre za zahtevno plezalno pot, ter naprej proti Košutnikovemu turnu. Po nekaj korakih sva zapustila stezico in se mimo droga, na katerem je bila nekoč (najbrž mejna) tabla, povzpela na vrh s kamnom 57, Užník. Ime razlagajo različno: Klinar v Karavankah piše, da je to po tržiško Lažník, ker od daleč daje lažni videz, da je najvišji vrh Macesja; Janša v svojem vodniku z enakim naslovom pravi, da se imenuje po kmetu Užniku (na nekaterih zemljevidih menda Ušnik); Prle pa v Grebenih slovenskih gora meni, da izhaja iz koroške besede užna = južina.

Z razcepa čez dobrih 5 minut sva se po levi, zgornji poti povzpela na naslednji vrh s kamnom 55. Domnevala sva, da je to Perilnik (tudi Ribežen)/Mittelwand (približno 2000 m). Slovensko ime ima po vodoravnih policah na zahodni strani, bliže Cjajniku, ki se menda vidijo od Koče pod Košuto na planini Mrzli log, nemško pa po steni med Užnikom in vrhom Macesja. Pogled nazaj na Užnik je bil prav lep. Ko sva nadaljevala proti najvišjemu vrhu, se je Perilnik za nama kazal kot čedna piramida. Na naslednjem sedlu je kamen 54 tičal ob grapi, eni številnih, ki se spuščajo na avstrijsko stran.
  









Približno pol ure od Perilnika sva prišla do kamna 53. Eden izmed planincev, ki sva jih srečala, naju je opozoril, da se bo v kratkem začela plezarija. Kmalu sva res pospravila palice. Po »zobatem« grebenu, posejanem s stolpiči in roglji, nama je na nekaterih mestih pomagala jeklenica. Po 20 minutah, pri kamnu 52, sva stopila na najvišjo točko Macesja/Breitwand ali Breitkopf (2124 m). Bilo je kar živahno, družbo pa so nam delale tudi kavke. Prvotno sva nameravala turo končati tam, sploh ko nama je nekdo razložil, da je nadaljevanje poti še zahtevnejše. Ko je s Cjajnika prišla skupina plezalcev, sva bila prepričana, da bova izvedela, kakšna je pot naprej, pa je vprašani vnemarno zamahnil z roko, češ da taka kot doslej. S tem »pojasnilom« si nisva dosti pomagala, vendar sva sklenila poskusiti.


Grebenski gor-dol se je nadaljeval in tu pa tam je bilo treba poprijeti za skalo. Mimo kamna 51 sva po pol ure prišla do mesta, kjer sva zagledala okence, če sva se ozrla. O naravnem oknu sva namreč brala, zato sva oprezala za njim. Nekoliko naprej je bilo še eno manjše, ki najbrž niti »ne šteje«, ob njegovi skali pa se je pognala navzgor grapica, o kateri sva pomislila, da utegne pripeljati na vrh Ostrvi/Kleiner Koschutnikturm ali Kainradlturm (po plezalcih bratih Kainradl, ki sta ga prvič »ugnala« po severni steni; 2104 m). Prej kot v 5 minutah sva res prilezla do kamna 50 na omenjenem vrhu, ki ima še eno slovensko ime: Zadnja Košuta. Potegnila sva še naprej mimo kamna 49 in se po 10 minutah ob jeklenicah spustila skozi škrbino. Ta slabih 10 minut dolgi del poti je bil zame najzahtevnejši, saj so bile na skoraj navpični steni razdalje med oporami za moje noge predolge in še jeklenica ob izstopu iz škrbine je bila zelo mlahava. Ampak na koncu naju je vendarle čakalo pošteno naravno okno.
 


Spet sva raztegnila palice in se po travnatem pobočju napotila proti 5 minut oddaljenemu sedlu. Tam se je »najina« Košuta res končala, saj se je greben nadaljeval proti Košutnikovemu turnu, kjer sva že bila, zato sva sledila markacijam navzdol proti Dolgi njivi. Po strmih travah se je spuščala drobljiva skalnato-peščena stezica. Cikcakala je proti dolgemu ozkemu melišču na desni, po katerem je od neznano kod priletelo nekaj pravcatih »projektilov«, tako da ga je nekaj sestopajočih v diru zapustilo. Potem ko sva prečkala to in še eno ozko melišče, je bilo ključev konec in steza se je spuščala v velikih zavojih. Čez 20 minut sva prvič zakoračila med ruševje. Markacije so bile redke in slabe, ruševja pa čedalje več. Kar preveč v desno je šlo, a po slabe četrt ure je najina stezica končno zavila ostro levo. Tam se je odcepila desno in nato levo čez grapo pot na planino Krnica. Križišče ni bilo označeno, le v smer, iz katere sva prišla, sta kazali belo-rdeča puščica in mejna markacija.


Ko sva stopila v gozd, sva se znašla na pravi drsalnici. Velika smreka, ki se je zvrnila na pot, je bila prežagana (za naju k sreči, a v takih primerih se vedno sprašujem, ali ni škoda večja kot korist). Kakih 40 minut od križišča sva pristala na širši stezi. Na debeli smreki ob stičišču sta bila kažipota; najin je kazal desno Tegošče 1h 30min. Po iglastem gozdu, v katerem je bilo včasih prav temno, in med listnatim drevjem, ki  je žarelo v jesenskih barvah, sva prispela na poraščeno poseko. Že nekaj časa sva opažala modre oznake KH (Košuta hiking, tradicionalni pohod okrog Košute). Čez 20 minut sva prišla do klopce z ograjo (najbrž malo posebne preže) in kmalu za njo še do ene, pri kateri naju je presenetila puščica desno navzgor, po 5 minutah pa še strmejši odcep desno. 


Prečkala sva dve jasi, poseko in široko poraščeno melišče ter šla mimo izvira, ki ga nisva videla, le voda se je pocejala po poti. Po četrt ure sva sledila kažipotu levo Tegošče koča in kmalu stopila iz gozda, tam pa naju je kažipot usmeril desno. Pri gozdarskem delovišču ob razritem in zametanem kolovozu, ki se je »pretvarjal«, da je gozdna cesta, je bil še en kažipot naprej Tegošče. Janiju se je zdelo, da puščica kaže navzgor nad cesto proti štoru, v katerega je bila zapičena tablica. Zagrizla sva v strm zaraščen breg in ko sva dosegla rob s tablico, sva spoznala, da tja pripelje tudi »cesta«, le da zelo daleč naokoli. Čez 20 minut sva prestopila polomljeno ograjo Tegoške planine, se povzpela po travniku in preplezala leso. Onkraj mokrotne struge, v kateri je trohnelo leseno korito, sva že zagledala avto. V četrt ure sva bila pri njem.

Klinar piše, da »se dviga Macesje v treh pomembnih vrhovih v glavnem grebenu Košute med Tegoško goro in Košutnikovim turnom. Kljub znatni višini pa podobno kot Tegoška gora za planinca nima prave samostojne veljave in ga obiščemo le kot del grebenske poti od Škrbine do Košutnikovega turna«. Mojdunaj, kako se kljub avtorjevi veljavi in velikemu spoštovanju, ki ga uživa pri naju, ne strinjam s takimi oznakami! Ampak takoj zatem prizna: »Macesje je na tej poti brez dvoma najlepši del, poln pestrih skalnih oblik od grap, pragov in rogljev do naravnih oken, ozkih grebenov in globokih prepadov. Za posebno popestritev poskrbi severno stoječi, vzporedno potekajoči nasekani greben Cjajnika.« Tako je, samostojnost gor ali dol!

01 februar, 2019

Na Rašico iz Črnuč po grebenu

Na Rašici sva bila že večkrat po različnih poteh in z različnimi nameni, med drugim sva raziskovala, kje so živeli, delovali in končali partizani Rašiške čete. »Manjkal« nama je znani črnuški borec Cene Štupar, čigar spomenik je ob grebenski poti iz Črnuč (po pravopisu in leksikonu krajevnih imen je prav oboje: v Črnučah in na Črnučah), zato sva se prvo oktobrsko nedeljo odpravila po njej.

Ceneta Štuparja sva »srečala« že takoj na začetku, ko sva v Črnučah približno nasproti cerkve zapeljala na cesto, ki se imenuje po njem, tako kot tudi eden največjih javnih zavodov za izobraževanje odraslih v Sloveniji (starejši se spominjamo še njegove istoimenske predhodnice delavske univerze, ustanovljene davnega leta 1959 ‒ zdaj razumem, zakaj poimenovanje po njem: bistri in ukaželjni Cene se zaradi družinskih razmer ni mogel šolati, zato se je izobraževal sam), Mercatorjeva trgovina in še kaj. Po 200 m sva zavila levo in parkirala pri Osnovni šoli narodnega heroja Maksa Pečarja. V Parku narodnih herojev pred njo (leta 1990 ga je uredil arhitekt Andrej Kovač) stoji sedem doprsnih kipov črnuških narodnih herojev: Danile Kumar - Andreje (1921‒1944), Rezke Dragar (rojene Južina, 1913‒1941, napis na podstavku sicer trdi, da so jo ubili leta 1943), Janeza/Ivana/Janka Bizjaka (1911‒1941), Vide Janežič - Lučke (1914‒1944), Maksa Pečarja - Črneta, tudi Andrejeva (1907‒1941), Ivana Kavčiča - Nandeta (1913‒1943) in Franca Ravbarja - Viteza (1913‒1943). Bronaste kipe, dela Antona Sigulina, Staneta Kolenca, Marjana Keršiča in Luja Vodopivca, so leta 2006 ukradli, kamnite posnetke pa so leta 2008 naredili kiparji Paola Korošec, Aleš Jurič, Matjaž Rebec in Vasja Ulrih.

Po Črnuški cesti, ob kateri stoji šola, sva se vrnila na Cesto Ceneta Štuparja in zavila levo nanjo. Po njej teče avtobusna proga 21 Beričevo‒Gameljne, tako da se je mogoče na izhodišče pripeljati tudi z mestnim avtobusom. Takoj sem dobila prijeten občutek, da sva na vasi: domačini, ki so sprehajali pse, so naju prijazno pozdravljali. Ob tej cesti so bile že markacije. Pri kažipotu desno Rašica. p.p. 949 1h.10m. in Zg. Dobeno po grebenu sva zavila desno na Pot v Smrečje, iz te ulice pa čez kakih 10 m pri naslednjem kažipotu desno na Katreževo pot. Ta se imenuje po sestri in bratu Tavčar, po domače Katreževih. Tončka, rojena leta 1916, in leto mlajši Franc sta bila delavca in od leta 1941 aktivista OF; ona je padla leta 1945 na Zasavski gori, on leta 1943 pri Črnučah. V sicer mrakobnem, meglenem vremenu so to slepo ulico poživljali okrasni grmi, drevesa in cvetje, posebno sončnice (pri nekaterih hišah tudi »uporabna« zelenjava, kar opažam čedalje redkeje).
 

Po 10 minutah je bilo konec asfalta in tudi ulice. Nadaljevala sva po makadamski cestici, ob kateri so žalostno visele razcefrane veje polomljenih grmov in drevesc, po vsem videzu posledica ne prav nežnega vzdrževanja poti. Vzpenjala sva se pod daljnovodom, ki je neprijetno brenčal, in mimo vodohrana Gmajna. Do njega bi se dalo celo pripeljati, če bi bilo nujno ali »nujno«. Za njim se je cesta poslabšala v kolovoz in tudi markacij ni bilo več. V travi je zašumelo in komaj sva zagledala bleščeči se vzorec vlažne močeradove kože, že nama je živalca izginila izpred oči. Kjer je kolovoz čez dobrih 10 minut zavil levo, sta se v grmovju skrivala kažipota levo Rašica. 949 50min. in Zg. Dobeno, nazaj Črnuče - Gmajna, ob stezi, ki se je tam odcepila desno od kolovoza, pa ni pisalo nič. Povzpela sva se levo, še vedno pod daljnovodom. Po daljšem času se je spet pojavila markacija. Kolovoz je bil razrit, blaten in poln luž. Od njega se je odcepilo več stez. Za ves dan napovedani dež je bil kar prizanesljiv, samo rosilo in kapljalo je, včasih le od drevja. Bolj nadležna je bila megla. Po slabih 15 minutah sva prišla na razcep, kjer sva sledila puščici levo.


Strmina se je povečala in vzpenjala sva se po jarku z lapornato brežino; nekateri odlomljeni kosi laporja so bili lepo pisani. O vzpetini na levi čez slabih 10 minut sva ugibala, ali je Straški vrh (454 m). Nanj je vodila steza in z druge strani še ena (od nje se je takoj odcepila steza navzdol in po njej je kazal kažipot Črnuče Ula ‒ črnuška slaščičarna Ula?), po kateri sva se povzpela na vrh, zavila desno na prečno slemensko stezo in se po dobrih 30 m ustavila pri stebričku (kakih 100 m od kolovoza) s čudnim rdečim znamenjem na vrhu in številko 1903 na eni od stranskih ploskev.


Vrnila sva se na »svoj« kolovoz in se nekaj časa spuščala. Vreme je bilo res kot nalašč za močerade ‒ Jani je enega skoraj pohodil. Po kratkem lahnem vzponu se je pot zravnala in naju pripeljala do stičišča treh: leva navzdol je bila zastavljena z vejami, desna ni bila videti prav »resna«, zato sva se odločila za srednjo. Res se je izkazala za markirano in poleg prvega knafelčka je bil rumen znak, podoben ključu ali kladivu (takih sva zatem videla še nekaj), pod markacijo pa se je videlo, da je bila tam nekoč široka bela puščica naprej. Pot je nekaj metrov brez očitnega razloga tekla namesto po kolovozu po vzporedni koreninasti stezi. Po 20 minutah sva v ograjenem prostoru oziroma v tlorisu hiše zagledala spomenik ‒ kamnito ploščo z napisom Na tem mestu je 15. novembra 1944 zadet od fašističnih strelov izkrvavel borec za pravice ljudstva Cene Štupar - Matevž. Cene/Vinko Štupar - Matevž (1910‒1944, v nekaterih virih letnica rojstva 1911) je bil sindikalni voditelj, urednik glasila Glas delavca, komunist, borec Rašiške čete, odgovoren tudi za partizanski tisk. Tam v gozdu med Dobenim in Rašico so gestapovci in domobranci napadli tabor aktivistov, ki so se po stražarjevem opozorilu pravočasno umaknili. Isti dan se je v taboru oglasil Štupar in ker je bil bolan, mu je tovariš skuhal čaj. Vtem so ju presenetili gestapovci in domobranci. Zbežala sta, a bolni Cene je omagal, zato so ga dohiteli in pokončali. Zaradi nekaterih nejasnosti na spletu sem si izposodila knjigo Franceta Šušteršiča Na levem bregu Save (Delavsko gibanje in narodnoosvobodilni boj v občini Ljubljana-Bežigrad, 1. zvezek, OK SZDL Ljubljana-Bežigrad, 1982; nedoslednosti so tudi v tej knjigi), v kateri piše: »Črnučani ga štejejo za narodnega heroja, čeprav mu ta naslov ni bil uradno priznan.«

Takoj ko sva nadaljevala pot, se je levo v breg odcepila stezica, domnevno na Privolje (470 m). Zaradi podrtega drevja je bila slabo prehodna, nato je izginila. Kljub temu sva prej kot v 5 minutah prišla do betonskega geodetskega kamna z rdečim križem, na drevesu poleg pa so se od zgoraj navzdol vrstile številke 1 1 2 3/4. Nekoliko težko sva našla z vrha nazaj na kolovoz in na razcepu sledila markacijam ob desnem kraku, ki pa se je takoj staknil z levim. Ko sva se nekoliko spustila, je z leve pritekel še en kolovoz in na drevesu ob stičišču je bil poleg puščice levo nazaj slabo viden napis ... spomenika (?). Nadaljevala sva naravnost navzdol. Na naslednjem razcepu sva šla po desni spodnji poti in pod seboj zagledala gozdno cesto. Po njej sva prišla do drevesa, na katerem je bil narisan razcep, a ni nič pisalo, kam gre kateri krak. Le nekaj metrov nad desnim je bila k sreči smerna tablica, ki je kazala nazaj proti Črnučam, levo proti Rašici in desno proti Zgornjemu Dobenu. Kam vodi srednja pot, ni bilo označeno. Od tega križišča sva nadaljevala po dotedanjem (levem) kraku.

Po kratkem spustu in kratkem vzponu sva mimo kupa hlodov in drv prišla iz gozda. Kolovoz je tekel čez ograjene pašnike in z desnega so naju motrile krave. Sadno drevje je bilo videti zelo staro. V drevesu na levi je tičala preža. Kmalu sva zagledala hiše. Na vrhu vzpona se je kolovoz razcepil in tam, na začetku vasi Rašica. (kakih 20 minut od spomenika), je stalo znamenje z markacijo na podstavku. Preproste slikarije so bile v sila slabem stanju. Zavila sva levo in stopila na asfalt. Med hudo ograjenimi hišami (morda tudi zaradi pohodnikov) naju je presenetil pogled na njivico cvetoče ajde, obrobljeno s trtami. Z nekega dvorišča so naju hrupno pozdravile gosi in race. Od smerne tablice nazaj Črnuče (949) po grebenu 1h10m., desno Dobeno 20min., levo Črnuče (950) po (Sračji) dolini 1h pri gasilskem domu sva nadaljevala naprej po levi strani gostilne in vrh klančka desno.



Pot naprej sva že poznala. Zaradi blata nisva hodila po označenih bližnjicah, ampak sva se držala kar ceste. Dobre pol ure od vstopa v vas sva se znašla pod Planinskim domom Rašiške čete (631 m) in tokrat prvič opazila, da se tam v desno odcepi stezica, ob njej pa je na drevesu proč od najinega pogleda tičal skrivljen kažipot (viden od zgoraj, od koče). Deloma ga je »pojedlo« drevo, zato nisva mogla razbrati vsega napisa: na levi strani 15mi..., na desni ...a pešpot ...eber Rašica. To je torej pot čez Reber, ki ima v seznamu ljubljanskih markiranih poti številko 908. V koči o njej niso nič vedeli, mi je pa prijazna gospa obljubila, da bo povprašala markaciste in me obvestila.

Stopila sva še tistih nekaj metrov do Vrha Staneta Kosca (641 m) in kljub nikakršnemu razgledu sva se povzpela tudi na stolp. Potem sva si privoščila kosilo. Opazila sem, da je koča odprta tudi ob ponedeljkih, na spletni strani PZS pa je pisalo, da je takrat zaprta. Taka neusklajenost ni dobra ne za kočo ne za goste, zato sem PZS obvestila in so napako takoj odpravili.


Dol grede sva poskusila srečo po poti čez Reber. Steza je bila ilovnata in zato spolzka. Ko sva prišla do prečne steze, ni bilo nobene oznake. Le kakšen pomen ima gornji kažipot, če naprej ni markacij? Če pa je pot opuščena, bi morali odstraniti tudi kažipot. Zavila sva levo in po 5 m se je desno navzdol odcepila steza. Ob njej je bila na drevesu, obraščenem z mahom, oluščena in že skoraj preraščena markacija in tam se je ostro levo odcepila stezica, ob kateri je bila še ena slaba markacija. Nadaljevala sva desno navzdol, nenadoma so se pojavile dobre markacije in kmalu sva sestopila na znano gozdno cesto. Torej poti čez Reber nisva »zadela«. Pol ure od planinskega doma sva bila spet pri znamenju na robu vasi. Tokrat nisva šla čez Privolje, ampak levo pod njim. Pod Straškim vrhom je začelo spet deževati.

Kako uro pod vasjo Rašica., ko sva spet korakala po Cesti Ceneta Štuparja, sva na hiši št. 108 po naključju zagledala spominsko tablo: Štupar Cenetu Matevžu / Na tem mestu je stala rojstna hiša prvoborca Ceneta Štuparja Matevža 1910 – 1944. Imela sva srečo, saj sva na spletu v Vodniku po partizanskih poteh našla (zastarel?) podatek, da je številka njegove rojstne hiše 49.
 








Nazadnje sva se zapeljala še do črnuške cerkve sv. Simona in Juda Tadeja. Na tamkajšnjem pokopališču je nekoliko »zapleten« spomenik narodnim herojem Janku Bizjaku, Rezki Dragar, Maksu Pečarju in Francu Ravbarju, 15 pokopanim v grobnici (med njimi je prvi napisan Cene Štupar, našteta pa sta tudi Franc Ravbar in Maks Pečar), padlim borcem 1941, 1942, 1943 (med 15 naštetimi spet nekaj že omenjenih), 14 padlim borcem 1944 (med njimi znova Cenetu Štuparju), 10 padlim borcem 1945 in 7 »žrtvam nasilja združenega sovražnika«.










Za konec še zadnji podatki o poti čez Reber. Gospe v planinskem domu sem poslala fotografijo kažipota in opis najinega ponesrečenega poskusa najti to pot. Sporočila mi je, da od PD Rašica.ni dobila odgovora, od upokojenih markacistov pa je izvedela, da pot čez Reber sploh ni več uradna planinska pot, ker  tega ne dovoli lastnik zemljišča. Na spletni strani PD Rašica. kljub temu še vedno piše, da ta pot iz vasi na vrh traja 30 minut in da je v slabem vremenu ali z majhnimi otroki ne priporočajo. Midva pa samo dobrim »stezosledcem«.