Srečno 2023!

Ko sva 28. decembra iskala zadnji letošnji hribovski cilj, nisva imela sreče: ali je bila zaprta cesta, ali je bilo predaleč, ali je bil napovedan dež, ali ni bilo snega, ali … Nazadnje je »zmagala« Uskovnica, kjer sva bila že večkrat, vendar še nikoli za slovo od leta.

 

Za izhodišče sva izbrala Srednjo vas v Bohinju, a ker sva imela tam že težave s parkiriščem, sva se odločila za tisto zunaj vasi, pri smučišču. Sledila sva kažipotom Vlečnica (pred hišo št. 3 sva zavila ostro levo), se peljala po ozki cesti med številnimi toplarji in čez travnike mimo kapelice, prečkala potok Suho, zavila levo ob majhnem smučišču (seveda brez snega) in pristala na plačljivem parkirišču Senožeta (S 46.291010, V 13.929743) za osebne avtomobile in avtodome pri (tudi nedelujočem) drsališču in recepciji, odprti pol ure na dan (18.30–19.00). Parkiranje je bilo za Bohinj nenavadno poceni, le 2 evra za 12 ur (poleti 4), seveda pa parkomat ne vrača drobiža.

 

Nato sva isto cesto še prehodila. Ob njej so bile markacije za pot po Julijskih Alpah Juliana Trail in belo-rumene lokalne. Na križišču s kažipoti sva zavila levo mimo starinske kašče iz leta 1590 (z novodobno streho) in nato sledila smerni tablici k Sv. Martinu, pri šoli kakih 20 minut od izhodišča pa kažipotu 1 Razglednik/Viewpoint. To pot sva že poznala, a sva bila kljub temu deležna novosti: vodno zajetje nad vasjo so silno polepšali. Tudi razgledišča Na Kresu, nadaljevanja po cesti, odcepa z nje in gozdnega kolovoza sva se še spomnila. Ob pogledu na prezgodnjo trobentico naju je zaskrbelo, ali bo najina letošnja zdravica deležna sploh kaj snega.

 

 

 

 

 

 

Na razcepu čez kake tričetrt ure sva jo ubrala po desnem kraku, po poti Za Ribnico, po levem, čez Lom (za tja ni bilo nobene oznake), pa sva se nameravala vrniti. S stez, kolovozov in vlak (nekaj se nama je zdelo novih ali vsaj razširjenih) sva tu in tam ujela poglede na sotesko Ribnice ter na planini Na Šeh in Zajamniki. Po približno 20 minutah sva zagledala prve stavbe Uskovnice ter kmalu stopila na popolnoma poledenelo cesto in si oddahnila: ne bova ostala brez snega. Najprej sva se odpravila k novi planinski koči (1154 m), ki sva jo sicer že videla, ko še ni bila čisto gotova. Na uradni tablici PZS piše Planinska koča na Uskovnici, lična lesena tabla pa priča, da je bilo njeno ime posvečeno spominu na Jeseniško-bohinjski odred (podobno kot pri Planinski koči bohinjskih prvoborcev na Vojah se partizansko poimenovanje baje »ni prijelo«). Vso pot sva hodila sama, pri koči pa se je zbiralo čedalje več planincev, večina z otroki, saj so bile že novoletne počitnice. Največ jih je prišlo z Rudnega polja.

 

Po okusnih bohinjskih sirovih štrukljih sva se odpravila h kapelici in novima informacijskima tablama ter si po svoji zdaj že dolgoletni navadi nazdravila s penino, kakor se spodobi in kakor imava rada. Vreme za praznično fotografijo ni bilo ravno idealno, ko pa je bila steklenička prazna, je celo posijalo sonce in razkrilo nekaj gora: Debeli vrh, Jezerski Stog, Vrh Hribaric, Škednjovec, Mišeljski konec, Kanjavec. Prepozno za fotografijo zdravice, a ne za lep zadnji planinski dan to leto.

 

Vrnila sva se čez Lom kot spomladi, ko sva se vračala iz Voj. Preden sva sestopila na cesto, sva naletela še na eno novost, ki to v resnici ni, le midva je doslej še nisva opazila: spominski kamen, posvečen samotarski planinki Mari Luis iz Solkana, ki je 7. januarja 1968 ponoči zatavala in zmrznila v snegu. V hribe je res varneje hoditi vsaj v dvoje. Po slabi uri sta se poti za Srednjo vas in Staro Fužino ločili in tam sva zavila levo na kolovoz. Po 15 minutah sva pri razcepu stopila na jutranjo pot. Čez kake pol ure sva se od Sv. Martina kar po stopnicah (od najinega zadnjega obiska so jih lepo obnovili) spustila v vas in bila v četrt ure pri avtu, ki je sameval na velikem parkirišču. Tudi nazaj grede nisva srečala nikogar.

 

Želiva vam čim lepše in zanimivejše sprehajalno, pohodniško, planinsko, gorniško, plezalno, alpinistično … novo leto – kar imate pač najraje. Pa zdravi bodite in radi se imejte! Srečno!

Kofce gora brez vrha

Ko si je Jani lani (da, še so »ostanki« iz leta 2021) zaželel prvega snega, sva med drugim poklicala na Kofce. Pri njih je še kopno, so rekli, prvi sneg je šele nad križem. O, potem greva pa na Kofce goro! Tam sva sicer že bila, a pred skoraj 15 leti. In tako sva se odpeljala na parkirišče pod Matizovcem (S 46.414588, V 14.300332). Kar hitro se je polnilo. Ob njem je skrinjica, namenjena prostovoljnim prispevkom za parkiranje »urejanju vstopne točke: Kofce – Košuta ...«. Više je nastalo še eno parkirišče, ki ga prejšnjič menda še ni bilo. Postavili so nove table z obvestili, opozorili in zemljevidom, klopce.

 

Takoj za zgornjim parkiriščem sva zavila levo s ceste in se povzpela po široki skalnati in koreninasti stezi. Čez čas sva se vrnila na cesto. Na križišču, kjer je bil levo dovoz k Podljubelju 230a in je kažipot Kofce kazal naprej (desno se pride k Zajmenovi domačiji), je bila na drevesu slika fotoaparata, morda zato, ker je od tam lep pogled na Zajmenove peči. Svarilo pred bikom na paši ni bilo ravno aktualno. Pri še enem kažipotu Kofce sva znova zapustila cesto po sila koreninasti stezi. Čez dobre četrt ure sva se po stopnicah ponovno povzpela na cesto, tokrat že pod Matizovcem. Šla sva mimo transformatorske postaje, domačije (1078 m), kjer je bila nekoč zapornica (do tja smo smeli z avtomobili, kar je bilo ob navalih planincev res neprimerno), gospodarskih poslopij in skladovnic desk. Za izvirom in koritom sva na razcepu kolovozov nadaljevala po označenem desnem kraku in pri žagi vstopila v gozd.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Smerne tablice in markacije so naju vodile med kolovozi, vlakami in stezami. Z desnega ovinka čez 15 minut s kažipotom nazaj proti parkirišču sva zavila levo na nekakšen greben. Strmina kar ni pojenjala; v vlogi pomočnikov so se izmenjevale korenine in stopnice. V naslednje četrt ure sva po prečkanju kolovoza in kmalu zatem še vlake prišla do lese. Travnik na levi se je že zaraščal. Šla sva naravnost navzgor skozi smrekov gozd po jarku, ki je sekal množico drevesnih korenin. Za travnikom naju je znova objel gozd. Pri žičnati ograji na vrhu vzpona sva stopila na poseko. Dohitela naju je sedmerica, ki je vso pot neumorno čebljala, in prihajali so še novi planinci – prava božja pot. Strmina se je za nekaj časa unesla, nato spet povečala.

 

Četrt ure nad leso sva pogledala iz gozda in čez 5 minut dosegla Dom na Kofcah (1488 m). Ljudi se je kar trlo. Nad domom sva naletela na nekaj zaplat snega, sicer pa je bilo do dobrih 10 minut oddaljenega križa (1596 m) še kopno. Klopca pri njem je bila podrta. Markacij je bilo malo, nekaj mejnih. Tudi nad križem še ni bilo snega. Vzpenjala sva se med skalami in po dobre četrt ure pri kažipotih na 1695 m (tako maPZS, na kažipotih pa 1560 m) zavila desno (Kofce gora 40min, Kladivo 1h 40min). Dohitela naju je planinka iz Zgornje Savinjske doline in naju pohvalila, da dobro hodiva. Obžalovala je, da je njena kolegica, s katero je bila to poletje skupaj na Škrlatici, Jalovcu in Triglavu, odnehala na Kofcah. To se nama je za tako gornico zdelo neverjetno, pa je dodala, da je bila kolegica po naštetih podvigih »kar mrtva«.

  

Dalje sva se vzpenjala po vijugavi ozki gruščnato-skalnati stezici. Prehitel naju je avstrijski par. On, Boroveljčan, je govoril slovensko, čeprav ni bil Slovenec. Po njegovem mnenju je v Sloveniji planinska kultura čisto drugačna kot pri njih – tam vsi sedijo pred televizorji, pri nas pa hodijo v gore mladi in stari in celo otroke nosijo v nahrbtnikih. Zanimivo, ravno pred kratkim sem prebrala mnenje Jožeta Draba: »Najbolj spoštujem Avstrijce, ki resnično spoštujejo svoje gore, so dobro opremljeni in imajo tudi veliko gornikov. Tudi mladih. Bi rekel, da so bolj gorniški narod od nas, ki se imamo za najbolj gorniškega.« Sto ljudi, sto čudi. Srečala sva še starejši par, ki se je vračal, ne da bi bil šel do vrha. Nista povedala, zakaj, ampak dalo nama je misliti.

Potem ko sva se povzpela na greben (po domače Froncov), sva nekaj časa prijetno vijugala, nato pa se je pot postavljala čedalje bolj pokonci. Na krušljivi prepadni polički pod skalnimi konicami sva se držala z nahrbtnikoma proč od trebušastih skal, da naju ne bi zrinile s potke. Snega sicer ni bilo preveč, a v tisti strmini bi bil zdrs lahko usoden. Dobre pol ure nad kažipotoma, ko se je strmini in spolzkim tlom pridružila še slaba vidljivost zaradi megle, sva sklenila obrniti (GPS je pokazal 1858 m). Pogled na približno 100 višincev do vrha je bil nekam zlovešč in nisva hotela tvegati.

 

 

 

 

Tudi nazaj grede se mi je zdela ozka polička pod skalnimi konicami precej sitna. Srečala sva mlad par, prav tako namenjen na Kofce goro. Vprašala sta, kakšna je pot, pa sva povedala, da nekateri sicer gredo gor, midva (ne edina) pa sva presodila, da je prenevarno. Sklenila sta poskusiti. Do kažipotov (navzdol Dom na Kofcah 15min in Podljubelj 2h) sva sestopala dobre tričetrt ure. Tik nad njimi sva šele zdaj opazila v ruševju ležečo smerno tablo za Kačjo pot k Taborniškemu domu Šija (levo). Do Doma na Kofcah je bilo še 20 minut hoda. Toliko vpitja že dolgo nisva slišala. Celo večnost sva čakala na svoje štruklje, čeprav je kar številna mladina, ki je stregla, delala pridno in prijazno. Še dlje (!) pa sva čakala, da sva jih lahko plačala, saj naju je plačilna večkrat odpravila s »takoj«, potem pa je stregla in zaračunavala drugim, tako da smo prišli kar malo navzkriž. Kljub dobrim štrukljem ne pojdeva zlepa več tja, sploh pa ne za konec tedna.
 

Čeprav je treba v hribe načeloma zgodaj, sva bila tokrat prezgodnja: šele popoldne je posijalo sonce, tudi na Kofce goro. S Kofc sva odšla po drugi poti, po gozdni cesti mimo drvarnice, kjer teče tudi kolesarska pot. Na dnu spusta po dobrih 20 minutah, na Ravnah (1315 m), je parkiralo nekaj avtomobilov. Kolesarska kažipota sta kazala nazaj Dom na Kofcah 1,2 km in Planina Šija 2,6 km, levo Jelendol 7,3 km in Tržič 13,7 km. S križišča sta desno tekli dve cesti, prepovedani za promet: prva, zgornja, proti Matizovcu, druga, spodnja, pa proti Zajmenu (nenavadno: na maPZS nista narisani). Spustila sva se po prvi in obšla spuščeno zapornico. Čez cesto je ležalo podrto drevje in sčasoma je bila še komaj vredna tega imena. Čeznjo je ponekod tekla voda, od nje so se cepili kolovozi in steze.

 

 

 

 

 

Po dobre pol ure sva malo nad žago prispela na križišče, kjer sva se priključila sila obljudeni prečni gozdni cesti. Zjutraj sva šla tam po levem kraku, vrnila pa sva se po drugem. Na desni so se sončili obronki Košute. Mimo izvira sva v slabe četrt ure prispela k Matizovcu. Do parkirišča, kjer se je gnetlo več kot 50 avtomobilov, je bilo še kakih 20 minut.

 

 

 

 

 

Kofce gora (tudi Mali turn, Kovca ali Kovca gora, 1967 m) je po obojih Karavankah, Klinarjevih in Janševih, neizrazita vzpetina med Velikim vrhom in Kladivom. No, od tam, kjer sva odnehala, se mi je zdela precej »izrazita«!

Partizanski snežniški gozdovi tretjič

Raziskovanje po Babnem polju in snežniških gozdovih sva po spomladanskem začetku nadaljevala jeseni, 7. novembra. Skozi Babno Polje sva se odpeljala na Županov laz (4,2 km od krajevne table) in na križišču pri spomeniku nadaljevala naravnost pod lovsko kočo še dobra 2 km. Z gozdne ceste sva morala odstraniti kar nekaj vej in celo velik trhel panj, da sva se lahko pripeljala do končnega obračališča, za katerim sva ob prvem obisku našla kraj, kjer je delovala partizanska bolnišnica Ute. Na obračališču sva parkirala (S 45.63021, V 14.50615). Najin tokratni prvi cilj je bil Požar, še ena izmed postojank Slovenske vojne partizanske bolnice Snežnik (SVPB-S).

 

 

 

 

Po desnem od dveh kolovozov sva se nad Utami (levo k njim je usmerjal lesen kažipot) spustila v veliko kotanjo. Na drugi strani sva se mimo skale z ostankom rdeče puščice, ki je kazala naprej, povzpela v razredčen gozd. Ko se je gozd zgostil, se je svet zravnal in na veliki smreki je bil kažipot naravnost, enak tistemu k Utam. Skozi drevje sva tu in tam videla Snežnik. Na razcepu čez slabe četrt ure naju je še en kažipot usmeril naravnost, po desnem kraku. Ti leseni kažipoti brez napisov so bili videti še precej novi. Takoj na naslednjem razcepu tik pod neizrazitim grebenom dobre četrt ure nad obračališčem pa naju je star rumeno-rdeč kažipot, kakršne sva spoznala že na prejšnjih potepih po tistih krajih, usmeril levo na slabši kolovoz, po katerem sva se nekoliko spustila. Čez kakih 20 m sva kar po občutku spet zavila levo, saj kažipota ni bilo.

 

 

 

Po približno 20 m brezpotja sva pod kolovozom zagledala pokončno skalo (1000 m; S 45.63432, V 14.49944), na katero je bila pritrjena pravokotna kovinska plošča z rdečo peterokrako in napisom SPB-Slovenska partizanska / bolnišnica / Na POŽARJU / Od sred.novembra do / sred.decembra 1942. Tam – ko sva bila že na cilju – pa je bil kažipot! Slutili so se še ostanki kamnitih temeljev, a so bili poraščeni z mahom in zasuti s suhim listjem. Ker pa sva vedela, da še obstajajo (Jani se na vsako pot pripravi), sva imela s seboj metlico, s katero sva jih ometla, da so se bolje videli. Zaposlenima z iskanjem in navdušenima nad najdbo nama sploh ni prišlo na misel, da bi se povzpela prav na vrh Požarja (1033 m).

 

Ko sva se vrnila na obračališče, se je mimo pripeljal gozdni čuvaj in se ustavil. Povedala sva mu, da bi rada našla še Predgoro, pa nama je odsvetoval, češ da nama ne bo uspelo in se bova gotovo izgubila. A ko je ugotovil, kaj vse sva že raziskala in koliko to območje že poznava, nama je razložil pot in jo s količkom narisal na tla. Zapeljala sva se nazaj do Županovega laza, tam pa desno proti hrvaški meji in Leskovi dolini. Ko je na razpotju slabša cesta zavila levo proti Hrvaški, sva midva desno proti Leskovi dolini. Po 3 km sva se 300 m za hišico Stiska 1959 znašla na razcepu, kjer sva zavila desno. Za odločnim desnim ovinkom se je cesta začela spuščati in naju kaka 2 km od razcepa pripeljala do rampe, kakor je gozdni čuvaj imenoval gozdarsko nakladališče. Žal ni povedal, da je ramp več (no, vsaj dve), zato sva se seveda ustavila na prvi.

 

Z nakladališča so vodile tri poti: leva travnata, srednja in desna pa vlaki. Med debelima smrekama z gozdarskimi znaki sva se napotila po srednji – strmi in ponekod skalnati. Vlaka se je cepila in nisva vedela, katera pot je prava. Preizkusila sva vse krake na vseh (številnih!) razcepih in njihove nadaljnje razcepe, a jih ne bom popisovala (skupaj skoraj poldrugo uro) – z eno izjemo, ki naju je pripeljala na vrh Stiske. Kmalu nad izhodiščem, kakih 20 m za odcepom levo, sva se na razcepu povzpela levo. Po kratki strmini se je pot zravnala, celo nekoliko spustila, in se takoj spet razcepila. Znova sva izbrala levi krak (na kamnu na tleh je bila bleda rdeča puščica). Na tretjem razcepu se je levi krak spuščal, desni vzpenjal in šla sva po tem. Na naslednjem razcepu sva se kar strmo povzpela v desno. Pot, ki je bila zelo zaraščena, tudi z grmički, in po kateri so ležale skale, naju je pripeljala na vrh Stiske (Atlas Slovenije 885 m, maPZS 893 m). Brez tavanja bi od rampe do tega nerazglednega gozdnatega vrha potrebovala najbrž manj kot četrt ure. No, ko sva se že pozabila povzpeti na Požar ...

 

 

 

Prišlo mi je na misel, da bi bila lahko še kaka rampa, zato sva se odpravila naprej po cesti. V minuti se je izkazalo, da je res še ena, večja (S 45.62501, V 14.49538). Z nje je vodila vlaka (na drugi strani ceste se je nadaljevala) in po njej, precej skalnati, sva se povzpela v gozd. Za desnim odcepom in mimo številnih skal (iskala sva tako z napisom) sva po kakih 5 minutah dosegla razcep in zavila desno. Čez nekaj metrov sva našla v smrečju na desni skrito podolgovato skalo z obledelim rdečim napisom Partizanska bolnica (825 m; S 45.62499, V 14.49732). Bolnišnica Predgora ni bila nikoli naseljena. Na skali na drugi strani poti je bil rdeč napis S.U. (morda S.O.), ki lahko služi za orientacijo, ker je dosti vidnejši kot tisti na »naši« skali, sicer pa najverjetneje ni povezan s SVPB-S.

 

 

 

 

 

Vrnila sva se na cesto in se odpeljala proti Grajševki, ker nama Mrlič še vedno ni dal miru. Spotoma sva se ustavila pri koči Stiska 1959 (771 m; S 45.61835, V 14.51305). Ko sva malicala pod tamkajšnjim nadstreškom, se je mimo pripeljal gozdarski avto in nekdo nama je pomahal. Jani je pozneje vprašal gozdarja Antončiča, čigava je koča Stiska, in dobil odgovor, da je njihova, gozdarska, in da naju je videl pred njo, a se ni utegnil ustaviti.

 

Še tretjič sva torej poskusila najti bolnišnico Pri mrliču. Janiju je prišla na misel samo še ena možnost, če nama ta ne uspe, pa odnehava, je rekel. Izhodišče je bilo isto kot prejšnjikrat: gozdarsko delovišče ob cesti od lovske koče na Grajševki proti spomeniku na Otrobovcu. Rdeče-rumen kažipot desno Mrlič približno 500 m od lovske koče naju je usmeril navzgor po erodiranem kolovozu, ki je kmalu zavil odločno levo, najina z rumeno-rdečim kažipotom označena steza pa je tekla naravnost. Na drevesih so se pojavile zelene oznake. Pri naslednji puščici desno je kolovoz čisto na kratko res zavil desno, a takoj zatem levo. Nadaljevala sva še 30 m proti vrhu Bezgovškega hriba, nato pa po občutku desno navzdol v zaraščeno brezpotje. Kakih 50 m niže sva našla kažipot levo in 15 m naprej še enega, v bližini pa že skalo s spominsko ploščo (905 m; S 45.64600, V 14.48960) s podatkom, da je ta bolnišnica delovala od 21. decembra 1942 do konca marca 1943.

 

 

 

 

Vse dobre stvari so tri, pravijo. Uspešen dan torej. Pa še en vrh (no, vršič) za nameček. Tako sva našla vseh devet postojank SVPB-S na naši strani meje.