30 november, 2011

Ojstrc, najvišji vrh Obirja

Janiju je vandranje z mano in mojo okrevajočo nogo ob koncih tedna premalo, zato je v četrtek skočil na kondicijsko malenkost zahtevnejšo turico – na Obir oziroma njegov najvišji vrh Ojstrc ali Veliki Obir/Hochobir ali Oisterz (2139 m; slika je s pohoda na Tolsto Košuto, ko nama je "padel v oči"). Seveda vodi nanj več poti. Izbral si je tisto s sedla Šajda. Takole mi je zbujal skomine:

Šajda/Schaidasattel je edina skupna točka severne in južne karavanške verige. Prek njega je speljana cesta iz selske doline na zahodu v obirsko na vzhodu, se pravi, da je dosegljivo ali iz Borovelj/Ferlacha ali iz Železne Kaple/Eisenkappel. Spletni načrtovalci poti priporočajo dostop iz Borovelj. V Avstrijo se torej zapeljemo skozi ljubeljski predor. V Podljubelju/Unterloiblu zavijemo z glavne ceste desno v Borovlje. Skoznje sledimo kažipotom Zell-Pfarre. Do Sel, kot se vas imenuje po slovensko, je 12 km. Še 5 km naravnost naprej se pripeljemo v vas Šajda/Zell-Schaida, za znano gostilno Trkelj/Terkl zavijemo desno in 2,5 km više ustavimo na sedlu. Sedlo Šajda je zelo dobro urejeno. V uporabo se nam ponujajo parkirišče, nekaj miz in klopi, kemično stranišče, lesen paviljon in turistični prospekti. Bolj radovednim priporočam, da pred vzponom stopijo po stopnicah desno s ceste in se sprehodijo do 3 minute oddaljene kapelice neobičajnega rudarskega zavetnika sv. Pafnucija.

Vzpon na Ojstrc začnemo na drugi, se pravi levi strani ceste. To je markirana pot 623, imenovana tudi Simon-Rieger-Steig. Rieger je bil eden od direktorjev obirskega rudnika svinca in cinka, ki so ju v nedrjih gore kopali že od konca 17. stoletja. Zakoračimo po gozdni cesti, z zapornico zavarovani pred motoriziranimi vsiljivci. Cesta vodi do lovske Peručeve koče/Perutschhütte, vendar je na večini zemljevidov vrisan le njen spodnji, starejši del. Mi jo tako ali tako zapustimo veliko prej: že po 250 m zavijemo desno na planinsko stezo, ki vodi v breg v gozd. Steza je dejansko bližnjica, ki nato cesto prečka – reci in piši – osemkrat. V večini primerov gremo kar naravnost čez cesto, le pri petem prečkanju
moramo po cesti 50 m levo, pri šestem in osmem pa 30 m desno. To omenjam, ker ti trije prehodi niso jasno označeni. Na splošno je oznak veliko, a so prav nič po avstrijsko precej obledele. Kmalu po zadnjem prečkanju ceste ali uro in pol od začetka vzpona pridemo na travnato ramo, na kateri stoji skromno razpelo, imenovano Kacmunov križ. Še 20 minut više pa se dokončno poslovimo od gozda in čez ogrado stopimo na planino (po Janševih Karavankah naj bi se imenovala Jerebova, po zemljevidu PZS pa se tako imenuje planina niže, kjer stoji Peručeva koča). Kar težko sem čakal, da bo konec enolične hoje po gozdu, zdaj ko so se končno odprli razgledi, pa sem hitro pogrešil zavetje drevja. Že tako nizki temperaturi (doli v avtu je termometer kazal ‒7 ºC) so se namreč pridružili še močni sunki vetra. Navlekel sem nase vse, kar sem našel v nahrbtniku (k sreči sem vanj vrgel tudi smučarske rokavice), in nadaljeval. Steza se na planini sčasoma razširi v kolovoz, ki nas pripelje na neizrazito Obirsko sedlo/Obirsattel, ki loči Ojstrc od Kravjega vrha/Kuhberga. Za slednjega vodniki trdijo, da je nepomemben vrh, na katerega se je zaradi gostega ruševja težko prebiti. A nanj vodi menda dobra nemarkirana pot. Po nekaterih virih je treba njen začetek iskati pri Kacmunovem križu. V travi je pot slabše vidna, markacije izginejo, v pomoč pa nam je nekaj velikih možicev. Na planini sicer prvič zagledamo svoj cilj (in pred njim Zvonik), a je do njega še kake pol ure hoje. Rahlo v desno navzgor obhodimo s travo in ruševjem poraslo vzpetino, onstran katere zagledamo manjšo zarezo v grebenu – tako imenovano Obirsko škrbino/Obirscharte. V njej se z desne naši stezi priključi široka pot, ki pripelje sem od Kapelske koče/Eisenkappler Hütte. Pod škrbino so ruševine nekdanjega Rainerjevega zavetišča/Rainer Schutzhaus. Prvotno je bila to rudarska bajta, ki jo je njen lastnik Viktor von Rainer po opustitvi rudarjenja leta 1878 podaril novoustanovljeni kapelski podružnici Österreichischer Touristenkluba. Ta jo je do leta 1908 preuredila v veliko planinsko postojanko, ki so jo v vojnem letu 1944 požgali. Ob njej sta koriti za napajanje živine, a ne vem, ali s pitno vodo. Ta dan sta bili globoko zamrznjeni. V primeru poslabšanja vremena velja poiskati stezico za ruševinami, ki vodi do nekaj deset metrov oddaljene votlinice v prepadnem pobočju. V njej je prostora morda za pet, šest ljudi. To je v bližini vrha edino zasilno zaklonišče. Če si ruševin ne želimo ogledati pobliže, nadaljujemo do škrbine kar po levi, tik ob prepadnem robu. Pri škrbini spet prestopimo ogrado in smo v 5 minutah vrh Ojstrca (skupaj 2 uri 45 minut) .

Ker stoji Obir ločeno od vseh drugih visokih gora, je razgled z vrha na vse strani imeniten. A ne glede na njegovo širino naredi najmočnejši vtis pogled na vsega spoštovanja vredna severna ostenja Košute. Na vrhu stoji velik železen križ, postavljen v spomin na spornega nacionalističnega politika in enega od pobudnikov koroškega plebiscita Hansa Steinacherja. Nedaleč je vremenoslovna postaja. Od leta 1891 do 1947 je tam stala celo prava hišica, po slavnem avstrijskem vremenoslovcu Juliusu von Hannu poimenovana Hannov stolp/Hannwarte.
Takrat je bila to najviše ležeča vremenoslovna postaja v habsburškem cesarstvu. Tudi Hannovega stolpa ni več. V sklopu današnje vremenoslovne postaje pa sta še panoramska plošča in skrinjica z vpisno knjigo.

Vrnemo se po poti pristopa (2 uri). Bil je čudovito sončen jesenski dan, pot pa še v vsej dolžini kopna.

29 november, 2011

Vremščica – 3. etapa z dodatki

Prejšnjo soboto sva se odpeljala iz oblačne Komende mimo meglene Ljubljane proti Primorski. Jani se je namenil izpolniti obljubo, da me bo peljal na Vremščico po najkrajši poti, ki ji bo tudi moj gleženj kos. Na Postojnskem se je zjasnilo in dobrodušni velikan Nanos je nastavljal svoj mogočni hrbet soncu. Z avtoceste sva zavila pri izvozu Pivka, se peljala skozi Pivko ter sledila smerokazom za Kal in Divačo do odcepa v Volče.

Vremščica

S parkirišča pri Volčah, ki ga je Jani našel zadnjič, sva se napotila po gozdni cesti do vodnega zajetja, kjer je še eno parkirišče (zdi se, da je tamkajšnji napis Smeti v ruzak učinkovitejši od onega, ki ob prvem parkirišču prepoveduje parkiranje na helidromu), tam pa levo na stezo in po 25 minutah desno navzgor na kolovoz. Zamenjala sva še dva (ob vseh so kupi kamenja – ne možici, ampak s poti "pospravljeni" kamni), preden so naju markacije spet pripeljale na stezo. Ko sva stopila iz gozda, sva se vzpenjala med borovci in brinovimi grmi (malo sva tudi pozobala), nato pa čez travnike med množico bratinskih košutnikov (zdaj so na suhih steblih seveda plodovi, a ko pride čas cvetenja, bi jih res rada videla, ko jih je toliko; brez Alenke jih ne bi bila prepoznala). Nanos sva skoraj lahko dosegla z roko, pogled na z meglicami zastrte Snežnik, Kamniške planine in Julijce daleč na obzorju pa je bil prav romantičen. Potem sva stopila med skrivenčeno drevje in že zagledala cerkvico sv. Urbana (zelo nova je, blagoslovljena leta 2009). Nekoliko naju je zaposlila s čednim kamnoseškim okrasjem (posebno zanimiva je pušica ob vhodu) in z več napisi, nato pa sva se po travnatem hrbtu le še sprehodila na vrh Vremščice (Veliko Vremščico, tudi Vrbanov vrh ali Goro (sv. Urbana), 1027 m). Vrnila sva se po isti poti.

Vse skupaj je trajalo le tri ure (dve in četrt hoje), čisto premalo. Zato sva na zemljevidu poiskala nekaj za dodatek: Goro nad Studenom.

Kamnoseška učna pot in Betalov spodmol

Spotoma sva se ustavila na Kalu, kjer so uredili Kamnoseško učno pot. Avscov preht sva že videla, tokrat pa sva se sprehodila po vasi mimo cerkve sv. Jerneja, kamnoseške delavnice, Jerčinove domačije, ki jo prenavljajo, zanimivih starih kapelic (lične table s kar izčrpnimi besedili in lepimi slikami na vseh "postajah" poti so prav zanimivo branje), po sliki in osupljivem podatku o premeru 17 m pa sva si največ obetala od štirne, ki je bila očitno čisto nekaj drugega, kot so šterne, kakor rečemo vodnjakom pri nas. Žal sva bila razočarana: arhitektonski del kratko malo "manjka", vodnjak je zalit z vodo, na kateri se je nabrala debela zelena plast alg in nesnage, okoli njega pa so razpostavljeni ostanki iz bližnje kamnoseške delavnice.

S Kala sva se odpeljala v Postojno, mimo Postojnske jame in proti severozahodu (smer Predjama). Za kratek čas sva postala pri Betalovem spodmolu (2 km od konca Postojne), ki se ga še iz šole spominjava kot pomembnega kamenodobnega arheološkega najdišča. Zdaj nanj sicer opozarja tabla, prebrala sem tudi, da so ga letošnjo pomlad mladi prostovoljci očedili, vendar bi bilo prav, da bi tam stala obvestilna tabla, ki bi obiskovalce poučila, zakaj so ravno ti spodmoli tako pomembni: v njih so našli kamnito orodje, obesek iz prevrtanege jelenovega zoba in kosti uplenjenih živali (največ jamskih medvedov, a tudi bolj zanimivih: jamske hijene, kirhberškega nosoroga, losa), ki so na ogled v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani in Notranjskem muzeju v Postojni. Ker k spodmolu težko zaidete drugače kot z avtom, moram omeniti, da je ob cesti prostora le za enega.

Gora (Sveti Lovrenc)

Kake 3 km od Betalovega spodmola sva zavila v Studeno. S ceste levo od partizanskega spomenika (smerokaz Ljubljana) sva med hišama Studeno 86 in 87 zavila levo za kažipotom Sv. Lovrenc k 200 m oddaljenemu parkirišču pod Goro. Tam je obvestilna tabla o Jamborni cesti (o sekanju lesa za ladjedelništvo in kurjavo, o kuhanju oglja in zanimivostih ob poti, tudi o Gori).

S parkirišča pod Goro sva odšla po kolovozu ter pri kažipotu z markacijo (kasneje jih ni, sicer pa je pot nezgrešljiva) brž zavila levo z njega. Najprej sva se vzpenjala po odprtem, nato po prijetnem borovem gozdu. Ko se je končal, sva nadaljevala med posameznimi bori, brini in redkim drugim rastjem. Pot je precej strma, saj se požene naravnost navzgor. Po dobre četrt ure sva postala pri kamnu sv. Lovrenca z domnevnima odtisoma svetnikovih roke in kolena (tu je po legendi počival, ko je nosil svojo cerkev na hrib), nedaleč nad njim pa stopila na uravnavo pri cerkvi. Ni čudno, da je okoli nje toliko klopc in miz, saj je hrib zelo obiskan. Prehitela sva skupino mladih staršev, okoli katerih so tekali trije fantiči (samo strmina jim očitno ni bila dovolj) in skoraj iz vseh nahrbtnikov so kukale otroške glavice. Na ne posebno razgledni vrh (1019 m) je še 5 minut vzpona skozi gozd. Skupaj poldrugo uro.


Zame je bilo dovolj, Jani pa si je privoščil še en pohod med tednom. O tem naslednjič.

21 november, 2011

Ali grem lahko sama na Rašico in se ne izgubim?

Prejšnji konec tedna je bil Jani v službi, jaz pa sem sklenila preizkusiti svoj gleženj na krajšem pohodu. Odpeljala sem se v bližnji Mengeš na parkirišče nad Oranžerijo. Na prvem levem ovinku kar strme asfaltne ceste na Gobavico se odcepi v desno steza mimo križa k Staremu gradu na Ogrinovem. Čeprav je bil mrzel dan in je bil gozd že popolnoma jesenski, je cvetelo še precej ciklam. Ostanek Mengovega gradu je majhen, a obnovljen. Poleg je 23. postaja trimske steze; ker sem hodila po njej v "napačno" smer, seveda nisem videla oznak – morala sem se dobesedno ozirati za njimi. Tu in tam je tudi kaka obledela Knafelčeva markacija. Nekatera drevesa ob stezi imajo tablice s slovenskimi in latinskimi imeni. Ko sem prišla iz gozda, sem prečkala cesto in se nad kapelico povzpela na markirano pot. Pripeljala me je k Mengeški koči na Gobavici (435 m).

Ker je bilo 20 minut celo zame premalo, sem se odločila nadaljevati na Rašico. Kažipot vabi za (pravzaprav pred) kočo po bregu navzdol. Markacij je skorajda preveč, a ker moram zaradi gležnja pazljivo gledati pod noge, so mi vsakovrstne oznake prišle prav: tudi če sem jih nekaj prezrla, jih je še vedno ostalo dovolj. Čez Marin hrib in Magarovnik, ki sta premalo pomembna, da bi bila označena (poznam ju z zemljevida Komendske planinske poti), in še naprej je šlo gor in dol, deloma tudi po Homško-rašiški poti. Za nekoliko večjim vzponom po dobre pol ure se svet zravna in tam se začne grebenska pot (ne vem, s čim si je prislužila to oznako). Tam je tudi prvi odcep levo na Dobeno. Drugi po kakih 20 minutah je viden samo iz nasprotne smeri. Čeprav pot ni razgledna, je hoditi po jesenskem gozdu s šumečim listjem pod nogami in sončnimi žarki, ki se zlahka pretikajo skozi ogolele veje, nad glavo neznansko prijetno. Ko sem se že bala, da sem se izgubila (sicer sem imela s seboj svoj stari popis poti, ampak zaradi gležnja mi je šlo bolj počasi, zato se časi seveda niso ujemali), sem se končno spustila na gozdno cesto (pri tem so mi skoraj bolj pomagale rumene črte, menda oznake LD Vodice, kot nekam razredčeni knafelčki), za kratek čas zavila levo po njej, nato pa jo zapustila v desno. Mimo z belo puščico označenega odcepa v levo, za katerega ne vem, kam vodi, sem zakoračila med praprotjo čez poseko in kmalu dosegla prečno pot. Presenetilo me je, da je bilo treba kar hitro z nje levo navzdol; podrto drevo preprečuje nadaljevanje v smer, ki se je vsaj meni zdela bolj logična (ampak to ne pomeni dosti in to ve tudi Jani, zato me je ravno tam nekje poklical po telefonu, da se je prepričal, ali se (še) nisem izgubila). Med naslednjimi kažipoti je že bil Stolp Rašica (in tretjič Dobeno) in v 5 minutah sem stala na Vrhu Staneta Kosca (641 m).

Čeprav sem bila vso pot sama, je bil zgoraj kar precejšen promet. Sede na klopci sem poslušala pogovor mlajšega para. "A taka je Rašica? Nisem si je predstavljala tako. Ali ni Rašica tudi neka znamka? Za cunje?" Mladenič, ki je tik pred tem razlagal, kako se zadnjič po devetih urah hoje ni mogel premakniti niti dva centimetra (!) več, je odkimal: "Nisem še slišal." Počutila sem se kot kaka veteranka. Vsaj v dveh pogledih in v obeh zadovoljna s seboj, ne z mladino. Razgleda ni bilo posebnega, preveč mrčasto ozračje je bilo, sonce pa je kljub temu napravilo vrh prav prijeten.

Vrniti sem se namenila malo drugače: pri tretjem (zdaj prvem) odcepu zaviti proti Dobenu. Prepričana, da sem se z vrha spustila prav tam, kjer sem prišla gor, sem za prvo markacijo kar nekaj časa iskala naslednjo, pa je nisem našla. Pot se mi zaradi suhega listja že med vzpenjanjem ni zdela posebno razločna, a gor je šlo lahko, saj sem nad seboj videla vrh. Ko me je že zaskrbelo, da se bom izgubila, sem z leve zaslišala glasove. Šla sem za njimi in se znašla na široki poti, ki vodi iz Povodja; po njej se je vzpenjala prava procesija hodcev in kolesarjev. Vrnila sem se, bolj desno pod vrhom vendarle našla svoje markacije in zavila desno proti Dobenu. Od tam je bilo vse tako, kakor naj bi bilo: na razcepu (desno na skali Z. Dobeno, levo na drevesu M. koča) sem zavila levo. Usmerjali so me tudi beli trikotniki v vlogi puščic. Ta pot je nekoliko manj udobna kot pot vzpona (na strmejših delih je več skal in korenin), označena pa je enako dobro, le na enem mestu je zaradi sečnje precej zametana in kjer so si pohodniki utrli pot, ni markacij (čisto kratek odsek). Ker ni bilo Janija, da bi mi povedal, kolikokrat sem že fotografirala mušnice, se jim nisem mogla upreti. Mimo več dobro označenih "križišč" sem prišla do množice puščic v levo, ki opozarjajo na v hrib vsekano pot proti Mengeški koči, in v kaki uri sem bila spet pri avtu. Gleženj se je po skoraj petih urah nekoliko pritoževal, splošno razpoloženje pa je bilo odlično.

In odgovor na vprašanje iz naslova? Lahko! Toda čeprav se mi nazaj grede ni "posrečilo" izgubiti in mi je moj stari popis poti prišel zelo prav (oboje navzkriž z Janijevimi pričakovanji), je v dvoje vendarle lepše. Pa ne samo zaradi orientacije.

13 november, 2011

Dan ima pač eno samo poldne (tokrat Maloško)

Pretekli teden je imel Jani prosto sredo. Vremenska napoved je bila obetavna, zato se je odločil za skok v hribe. Izbral si je v eno turico povezana Maloško/Mallestiger in Trupejevo poldne/Techantinger Mittagskogel. Ker sva se na oba že povzpela iz Srednjega Vrha, je šel tokrat preverit eno od dveh avstrijskih poti – od Baumgartnerhofa. Že navsezgodaj so ga ujezili cestarji. Karavanški predor je bil namreč zaradi vzdrževalnih del za pol ure zaprt. Ker ni bil voljan čakati in še plačati, je zavil z avtoceste in se v Avstrijo odpeljal čez Korensko sedlo/Wurzenpass. V najin "arhiv" je prispeval tale zapis:

S Korenskega sedla se spustimo v Ziljsko dolino in se po njej odpeljemo proti vzhodu do Bekštajna/Finkensteina. V njem je treba biti pozoren na kažipot Baumgartnerhof, ki nas usmeri desno na zelo ozko cesto. Kažipoti nas usmerjajo tudi naprej, cesta pa je ves čas ozka in, čeprav asfaltna, hudo vegasta. Baumgartnerhof je kar velik penzion na razgledni terasi, ki ga je iz nekdanje kmetije Bukovnik uredil Hubert Baumgartner. Čeprav sami oglašujejo, da imajo vse leto odprto, je bilo gostišče (trenutno?) zaprto. Nasproti je urejeno parkirišče, kjer lahko svoje avte brez skrbi pustijo tudi pohodniki.

S parkirišča se usmerimo po kažipotih za markirano pot 283, imenovano po koroškem plebiscitu tudi 10. Oktoberweg, in se povzpnemo po stopnicah skozi kamniti vhod v Druiden-Land. Onstran vhoda se gre levo proti slapovom in zavarovani plezalni poti skozi sotesko Potoka Ročica/Rotschitzabach, mi pa nadaljujemo naravnost skozi gozd na travnik z manjšim mučiščem Baumgartner Höhe. Smučišče premagamo po skrajnem levem robu in se spet znajdemo na kolovozu v gozdu. Ko ta po 20 minutah zavije proti Ročici, se poslovimo od njega in krenemo desno na dobro vidno stezico. Ta nas pripelje na gozdno cesto. Zavijemo levo nanjo, a jo že po slabih 100 m, ko naredi oster ovinek v desno, zapustimo v nasprotno smer. 10 minut više naletimo na še zadnji, tokrat neoznačen odcep k Ročici, katere šum slišimo na levi. Nekaj njenih skromnejših slapičev lahko občudujemo malce više z lepo urejenega razgledišča Gamsstand. Meni je razgled kvarila megla, ko se je za hipec razkadila, pa sem čisto na vrhu zagledal celo križ na Kresišču/Schwarzkoglu. Vzpon nadaljujemo v ključih skozi gozd, kjer je v debeli listni odeji stezi teže slediti. Bolj očitna spet postane, ko doseže studenček ter se nadaljuje ob in po njegovi strugi, zaradi česar je seveda marsikje mokra, blatna in spolzka. Studenec je na dveh mestih zajet. Za planinsko oko bolj lično je zgornje zajetje. Njegova lokacija je verjetno izbrana upoštevaje nekdanjo obmejno stražarnico oziroma sedanjo lovsko Panier-Hütte, ki jo pot obide 10 minut više. Gozd postane iglast in se zredči. Malo nad kočo se steza zelo približa robu peščenega prepada. Z njega prvič zagledamo mogočni Dobrač/Dobratsch in križ na tako imenovanem Maloškem poldnevu. Vendar je treba biti pri razgledovanju pazljiv, saj je rob nevarno spodjeden. Pot se nato odmakne od njega v levo, vodi mimo ostankov še enega lesenega objekta in nas v dobrih 20 minutah pripelje do Mitzl-Moitzl-Hütte. Lesena hiška stoji na travnati uravnavi. Je v zasebni lasti in zato večinoma zaprta, tako da planinci od nje nimajo posebne koristi. Samo 10 minut nad njo se skozi zagruščen žleb vzpnemo na sedlo Panierschartl, kjer pri mejnem kamnu XXVI/352 dosežemo slovensko ozemlje. Levo od sedla se dviguje Kresišče in desno Maloško poldne. Naravnost navzdol se spustimo na planino Grajšico.

Če hočemo na Maloško poldne, moramo torej desno. Čeprav na sedlu markacije izginejo, je steza razločna in vodi po grebenu od mejnega kamna do mejnega kamna. V 20 minutah smo pri kamnu XXVII/1 na zidanem podstavku in s tem na vrhu (1823/28 m). Kako preprosto, midva pa sva ga pred dvema letoma tako iskala. Seveda je drugo vprašanje, kako človek ve, da je na vrhu, saj tega ne izdaja noben znak. Se pa tu spet pojavi avstrijska markacija, ki nas vabi naravnost proti severu na razbit skalnat greben, ki leži v celoti na avstrijskem ozemlju. V 5 minutah smo na razcepu: levo navzdol pot 684 k Iljču/Illitschu in desno navzgor na Gipfel. Seveda hočemo na vrh, za kar potrebujemo nadaljnjih 5 minut. Pot je strma in deloma zračna, a se lahko na najbolj problematičnem delu oprimemo jeklenice. Na vrhu sta trimetrski lesen križ in vpisni zvezek. Napis na križu razglaša, da smo šele zdaj na Maloškem poldnevu. A v resnici je to le njegova grebenska rama O(j)stra peč/Nordgipfel (1801 m). Avstrijcem se očitno zdi pravi vrh Maloškega poldneva premalo ugleden, ne moti pa jih, da je ta skalna ostrica skoraj 30 m nižja.

Vrnemo se na pravi vrh in zavijemo desno naprej na nemarkirano graničarsko pot. Sestop po jugozahodnem pobočju je zahtevnejši, kot je bil vzpon po drugi strani. Teren je namreč bolj strm in pot zoprno sipka. Posebej nadležna je krušljiva strmina pod mejnim kamnom XXVII/10. Najbolj varno se je je lotiti v levo skozi ruševje. Na srečo smo na bolj zanesljivih tleh že v 15 minutah, ko se pot zravna na sedelcu med Grajšico in Staro planino. Slednjo prečkamo po desni strani, je pa v travi stezi seveda teže slediti. Skoraj po ravnem prečimo južno pobočje Ojstrega vrha in se hitro bližamo Belim pečem, ki s te strani jasno razkrijejo, kako so dobile svoje ime. Pol ure po sestopu z Maloškega poldneva prispemo na novo sedlo, tokrat med Belimi pečmi in Trupejevim poldnevom. Proti zahodu vodita s sedla dve poti: zgornja na vrh Trupejevega poldneva in spodnja pod njim na Blekovo planino/Blekowaalm. Zamikala me je spodnja, po kateri še nisem hodil. Steza je v dobrem stanju, če odmislim veje ruševja, ki na več mestih visijo čeznjo. Glede na to, da preči precej strme travnike nad Železnico, bi bilo zaradi varnosti koristno, če bi jih kdo obžagal. Kakorkoli, v 20 minutah Trupejevo poldne obhodimo. Onstran njega so me presenetili novi kažipoti: nazaj navzgor Trupejevo poldne, naprej Blekova planina in levo navzdol Železnica. Pozornost mi je zbudil slednji. Iz vodnika vem za bližnjico, ki vodi od lovske koče v Železnici na zahodni greben pod Trupejevim poldnevom, a doslej njenega začetka še nisem našel. No, tu je očitno njen konec. Prav pri kažipotu ga nisem odkril, nekaj deset metrov nazaj pa le. Kaže, da se bo treba na ta konec še vrniti. Ta del grebena se imenuje Znotranice. Od omenjenega križišča moramo še premagati strm žlebič, potem pa se le še sprehodimo na Blekovo planino.

Tam sem pogledal na uro in obšlo me je nelagodje. Ko sem ugotovil, da v nahrbtniku nimam čelne svetilke, se je tesnoba še povečala. Prav na hitro sem pomalical. Načrtoval sem, da bi se ob povratku povzpel še na Trupejevo poldne in Ojstri vrh, a sem zaradi okoliščin to misel opustil. Treba bo nazaj po isti poti. Čeprav je bilo nebo jasno in luna polna, sem pohitel in skoraj pritekel do avta, preden se je stemnilo. Domov sem se vendarle odpeljal skozi Karavanški predor in plačal čakanje pred njim.

Janiju se je zdelo vredno opisati v dnevniku le vzpon na Maloško poldne (2 uri in 20 minut + 20 minut na Ostro peč in nazaj), preostalo "tavanje" pa ne, češ, kateri norec bo pa takole kolovratil po hribih. Jaz bi že – tako sva že dva! No, mogoče je le še kdo, ki mu v Karavankah manjka prav ta odsek, tako kot nama, in bi ga rad povezal z drugimi v celoto, je pametnejši (?) odnehal (od Maloškega poldneva do Blekove planine poldrugo uro, nazaj k avtu 2 uri in 45 minut).

09 november, 2011

Kremžarjev vrh drugič

Ko mi je Jani po nesrečnem 24. juliju napovedal, da bom lahko vesela, če bom prilezla na kak "pravi" hrib pred svojim rojstnim dnem, sem bila prepričana, da (že spet) pretirava. Kje je še jesen! Pa je imel žal čisto prav: ujela sem zadnji dan. Izbrala sva Kremžarjev vrh (1164 m), ker sva ga že poznala in sva domnevala, da ga bom zmogla, le drugo pot sva ubrala: prvič sva začela v Slovenj Gradcu, to soboto pa na dravograjskem koncu. Šisernikova pot* se začne prav v Dravogradu, vendar sva si tokrat privoščila nekaj, kar je "dovoljeno" samo tistim, ki še ne zmorejo, ne zmorejo več ali (kot jaz) začasno ne zmorejo: visoko izhodišče.

Peljala sva se skozi Slovenj Gradec in mimo odcepa za Pameče, na naslednjem (neoznačenem) pa zavila desno. Po tabli, ki opozarja na 7 km oddaljeno cerkev sv. Ane (ta se vidi že s ceste), sva vedela, da sva na pravi poti. Asfaltu je sledil hudo rebrast makadam, po kratkem asfaltnem odseku pa sva dosegla sedlo s križiščem, s katerega je do sv. Ane le še 1,7 km. Parkirala sva pri partizanskem spomeniku – granitnem bloku, na katerem je kar čez prejšnji napis, ki je zato deloma prekrit, pritrjena kovinska plošča v spomin na vojaško tehniko Sever in okrožno (tehniko) Dravo, ki sta delovali v Škratkovem gozdu v letih 1944 in 1945. Odpravila sva se za kažipotoma Kremžarjev vrh in Ekološka kmetija Škratek.

Nekatere Knafelčeve markacije spremlja bel Š (Šisernikova pot). Pod bližnjo Škratkovo kmetijo sva zavila desno na travnat kolovoz mimo mogočne lipe, razglašene za naravni spomenik (oznake pa vabijo tudi nad kolovoz, prav mimo hiše). Na prvem neoznačenem razcepu sva izbrala desni krak, ki se tudi takoj razcepi; v levo sva skozi drevje opazila prežo, povzpela pa sva se po desnem kraku. Bilo je vlažno, zato je na skalah drselo. Kar nekaj časa ni bilo markacij, ko pa sva stopila iz gozda na travnik, so se znova pojavile. Kolovoz zavije levo spet v gozd in pripelje na naslednje sedlo; nekoliko v levo stoji spomenik trem partizanom. Pot naprej nama je pokazal kažipot Kremžarica, kakor rečejo hribu domačini. Pri Zg. Kavdeku sva zavila levo na drugo gozdno cesto (kažipot Pečolarjevo) ter mimo brunarice, ki se skriva za smrekovo živo mejo levo ob cesti, in kapelice desno pod cesto prispela do domačije Pečolar. Povzpela sva se levo v breg in dosegla križišče, ob katerem stoji kapelica na mestu nekdanjega stičišča več kolovozov, zdaj gozdnih cest. Z nadaljevanja Šisernikove poti se v desno odcepi potka, označena s staro markacijo, nova pa vabi dalje po cesti. Obe pripeljeta na gozdno cesto, ki vodi k velikemu lovskemu domu LD Gradišče. Od njega sva zavila levo pod Durnikov (tudi Durnski) vrh. Menjaje cesto in gozdne poti sva se mimo Koče pod Kremžarjevim vrhom in zanimive Slomškove kapelice povzpela na vrh (pri kapelici je razcep: desni krak je bolj klavrn, a markiran, levi pa lepa gozdna pot, a neoznačen, vendar se združita).

Dol grede sva se ustavila v koči. Oskrbnika Darja in Matijaž sta prijazna in dobrovoljna; lepo sprejmeta tudi tiste (večino), ki prinesejo malico s seboj (to se mi zdi vredno omembe, ker ni povsod tako). Nama sta skuhala golaž in štruklje z medom; oboje je bilo zelo okusno. Vso pot nisva srečala nikogar, v koči pa je bil precejšen vrvež; kaže, da večina pride iz Slovenj Gradca.

Vrnila sva se po isti poti. Moj gleženj se je skoraj dve uri gor in poldrugo dol kar dobro držal, zato sva se odločila še za polurni sprehod k sv. Ani. Povzpela sva se mimo kapelice nad najinim parkiriščem, še vedno po Šisernikovi poti. V travi ob njej sva opazila nekaj dežnikaric. Po tej cesti vodi tudi pešpot v Dravograd in ko se odcepi desno, markacije odidejo z njo. Pred presenetljivo
veliko cerkvijo na Anskem vrhu stojita (najbrž) nekdanje župnišče in kapelica. V bližnji gozdiček si je nekdo postavil počitniško hišico na kolesih. Ko sem že omenila dežnikarice – okrog cerkve se kar prerivajo. A bila sva zmerna: odnesla sva le vsak eno veliko za nedeljsko kosilo.
XXXXXXXXXXX
XXXXXXX
XXXXXXXXXX
* Šisernikova pot od dravograjske železniške postaje do Kremžarjevega vrha je dolga približno 15 km. Samo nad Dravogradom (Bukovje) in pod ciljem je strma, sicer pa bolj položna. Teče ob grebenih. Jože Šisernik (1933-1980) iz bližnjega Gradišča je bil planinec, markacist, alpinist (prvi vodja GRS Slovenj Gradec, pozneje načelnik alpinističnega odseka) in gorski reševalec.

03 november, 2011

Vremščica – samo 2. etapa

Poleti sva se z Janijem skušala povzpeti na Vremščico iz Selc, a sva v nalivu premočena do kože odnehala na južnih pobočjih Osojnice. Janija je še vedno mikala pot od Osojnice do Vremščice. Nekateri te dni uživajo krompirjeve počitnice, on pa je v soboto komaj našel pol dneva za kratek skok v hribe. A čeprav je (Velika) Vremščica skromen cilj (1027 m), mu je (spet) ni uspelo doseči. Takole je bilo:

Sklenil sem nadaljevati, kjer sva takrat končala, in sem se zato odpeljal do kamnoloma, ki mu domačini pravijo Avscov preht. Izziv mi je bilo že najti vozno pot do izhodišča. Za to sem moral seveda v Pivko in sredi mesta poiskati Pot na Orlek, ki vodi k župni cerkvi sv. Petra in naprej v hrib. Kmalu za cerkvijo se asfaltna cesta spremeni v dobro gozdno. Teče pod daljnovodom; na prvem razcepu je treba desno, na drugem (s klopco pod drevesom) levo in na tretjem spet desno navzgor. Celotna pot od Pivke je dolga približno 5 km. Čeprav je Avscov preht ena od postaj kalške Kamnoseške učne poti, boste kažipote na omenjenih križiščih zaman iskali.

Od kamnoloma krenemo naprej po gozdni cesti. Na izletniški karti Notranjski kras je napačno vrisano, da se pri kamnolomu konča. Že po dobrih 100 m naletimo na desni na priključek poti z Osojnice in tam zagledamo tudi prvi kažipot za Vremščico. Kažipoti, kar jih je, so novi in lično izdelani, na lesenih rogovilah in z zaščitno strešico. Zlagoma se spuščamo po cesti 10 minut, potem pa moramo paziti na nov kažipot, ki nas usmeri levo v gozd. Steza nas hitro pripelje na majhno jaso, za njo zavijemo levo na zaraščen kolovoz, po njem na večjo jaso, tik pred njenim koncem pa krenemo s kolovoza desno in čez podrt suhozid prikorakamo na novo gozdno cesto. Zavijemo desno, a že po 100 m moramo levo na kolovoz, ki nas v 10 minutah pripelje spet na gozdno cesto. Desno po njej smo hitro na pravi makadamski prometnici, v težko preglednem klobčiču tamkajšnjih cest najširšo in najbolje vzdrževano. Naša pot vodi levo po njej, po 10 minutah pa nas povabi v desno kažipot, ki kaže na protipožarni intervencijski kolovoz št. 14P. Za kraški svet je to seveda pričakovana infrastruktura, a jaz nanjo doslej še nisem naletel. Tu se začne del poti, kjer moramo biti na oznake posebej pazljivi. Najprej velja to za puščico, ki nas že čez minuto ali dve pošlje levo na slabo uhojeno potko. Zdi se, da je bil v “boljših časih” to kolovoz, a je zdaj tako zaraščen, da mu je še steza težko reči. Po njem se blago dvigujemo kakih 15 minut, dokler nam koraka ne ustavi gruča mladih drevesc z markacijama ter puščicama levo in navzdol. Oznake je treba razumeti prav in res zaviti ostro levo. Po samo nekaj korakih stojimo spet na gozdni cesti, ki dela tukaj velik levi ovinek. Gremo desno nanjo. Če smo pozorni, lahko čez čas na desni opazimo plitvo, a široko kotanjo. Vredno se je spustiti vanjo, saj je polna tudi več metrov visokih lučnikov. Nekateri med njimi so lepo cveteli celo konec oktobra. Naprej cesta pripelje na velik travnik, na redko posejan z lepimi bori. Na koncu travnika je razcep in nobene oznake. Pravi je desni krak, ki se začne po nekaj deset metrih spuščati. Spust po cesti je kar dolg. Če bi sledil načrtovani trasi, bi moral čez 15 minut zaviti levo na kolovoz, a jaz sem v naglici puščice na skali desno ob cesti spregledal in nadaljeval kar po cesti. Po kakih 10 minutah sem se spet znašel v civilizaciji – v vasi Volče pri hiši št. 14A. Zdi se mi, da je bila moja pot občutno krajša od markirane.

Volče so skromna notranjska vasica. Na drugi strani naselja stoji preprost kamnit spomenik, ki opominja na zločin iz aprila 1943, ko je okupator vas požgal. Domači fantič, s katerim sem se zapletel v pogovor, mi je zatrdil, da iz vasi do vrha Vremščice ni več kot uro hoda. Ker se mi je mudilo, sem mu rade volje verjel in zakoračil po cesti iz vasi proti jugu. Do glavne ceste skozi Košansko dolino mora biti kakega 1,5 km ali 20 minut trdega asfalta. Ob križišču z glavno cesto je veliko parkirišče za pohodnike, ki se želijo povzpeti na Vremščico po Slovenski planinski poti. S tamkajšnjih kažipotov sem tudi izvedel bolj realistične čase pohodov: 1.30 h Vremščica, 2.40 h Osojnica in 4 h Kalec. Čeprav bližnji prometni znak jasno prepoveduje parkiranje na helidromu, je stalo na njem vse polno avtov italijanske registracije. Vendar sem bil še bolj razočaran zaradi spoznanja, da mi je spet zmanjkalo časa za vzpon na Vremščico s tega konca. Krenil sem še malo navzgor, da sem ugotovil, da je pot primerno mehka tudi za Mojčin okrevajoči gleženj, potem pa obrnil proti avtu. Očitno bo Vremščica počakala na najino skupno turo.

Vrnil sem se po isti poti, le da sem tokrat v Volčah sledil markacijam in vas zapustil na vzhodnem robu pri hiši št. 22. Odsek do gozdne ceste, po kateri sem prišel, ni ravno zgledno označen, a na vseh razcepih, kjer ne veste, kam, zavijte levo. Če se ne motim, so take orientacijske uganke tri.


Od Avscovega prehta do parkirišča pod Vremščico in nazaj po dobri dve uri pa še tri na vrh in nazaj – ne, več kot sedem ur bi bilo zame še preveč. Tistih (dobrih) treh od helidroma do vrha in spet dol se pa že prav veselim!