26 junij, 2010

V Bovcu ne more biti dolgčas

Ker se je najin letošnji posoški »podvig« nekoliko prehitro končal, nama je ostalo še nekaj popoldneva. Najprej sva se ustavila pri vojaškem pokopališču padlim v prvi svetovni vojni, kjer počiva več kot 600 avstro-ogrskih vojakov. To je bil sicer poučen, vendar bolj turoben postanek, midva pa sva potrebovala nekaj spodbudnega. Zato sva spet nataknila premočene gojzarje (zoprn občutek, a je hitro minil!) in se odpravila k slapu Boka.

Pri mostu čez rečico Boko je parkirišče. Bojda najmogočnejši slovenski slap se vidi že z mostu. V knjižici Soča od Trente do Jadrana iz zbirke Slovenija na dlani piše, da je z bovške strani mostu speljana označena in zavarovana poldrugo uro dolga pot k izviru rečice, kako dolga je pot k slapu, pa sploh ne omeni. Ker je na zemljevidu videti precej krajša od tiste k izviru, sva menila, da bova hitro nazaj, čeprav se je zdelo, da receptorko v najinem hotelu skrbi, da bova zamudila večerjo. In res ni dosti manjkalo! Po strmi skalnati potki sva se vzpenjala kar 50 minut. Sprva je označena, nad zadnjim razglediščem pa ne več. Z vsakega razgledišča je bil slap bliže in drugačen, ampak od povsod mogočen in lep. Pot se je sumljivo oddaljila od struge, potem pa se je obrnila ter naju pripeljala na zapuščeno planino Pri Boki (tako Sidartin vodnik Slapovi, prej omenjena knjižica pa nič) in desno od razpadajočih pastirskih bajt na razgledišče, s katerega sva videla in slišala, da je slap res nadvse veličasten. K izviru Boke pa drugič.

V četrtek sva morala že domov. Vreme se je izboljšalo in z balkona sva poleg nesojenega Javorščka občudovala Svinjak, ki me tudi zelo mika. V Bovec se bova morala očitno še precejkrat vrniti.


Med potjo domov sva se ustavila pri »cestni zaporni utrdbi« Kluže (Bovških vratih). Za ogled sva bila še prezgodnja (kdaj je odprta, iz urnika ob vhodu ni čisto lahko razvozlati), povzpela pa sva se k »avstro-ogrski alpski topniški zaporni utrdbi« nad drugo stranjo ceste. Fort Hermann ima kar slikovit dostop: najprej je treba skozi predor, potem pa se pot kakih 25 minut zložno vzpenja ob skalnatih stenah. Utrdba je zelo poškodovana, a kar je ostalo, priča, da je bila mogočna. Mimo nje vodi ena izmed poti na Rombon ...

23 junij, 2010

Čez Utro

Že nekaj let hodiva sredi junija v Posočje na (zelo) kratke počitnice, v katerih je en dan namenjen »hribu«. Tako sva tri leta hodila v Idrsko, da sva končno prišla na Krn, zdaj pa kaže, da bova to ponovila pri Bovcu in Rombonu. Zaradi vremena namreč. Že prejšnji torek zvečer je bilo jasno, da z Rombonom ne bo nič (sploh ga ni bilo videti), zato sva si v sredo izbrala nadomestni Javoršček.

V vasi Kal - Koritnica sva parkirala pri partizanskem spomeniku ob glavni cesti iz Bovca proti Trenti. Od spomenika sva se odpravila po kolovozu, ki se čez nekaj deset metrov spusti desno proti Soči. Vodili so naju obvestilni stebrički s smernimi tablicami za planinske in pohodniške poti pa tudi Knafelčeve markacije in črno-rdeče oznake Poti miru. Komaj sva se odpravila od avta, je začelo deževati. Navlekla sva si pelerini in se odzibala po visečem mostu čez razpenjeno Sočo nad zelenim tolmunom Brjeka. Sledila sva kažipotom Golobar. Ko sva prvič prečkala gozdno cesto, se je bilo treba preriniti skozi grmovje. Nekaj časa teče ob poti na desni v (podrt) »zid« zloženo kamenje, na levi pa žičnata ograja. Pod samotno opuščeno domačijo Na Glavi se odcepi desno v breg steza. Ob njej še stoji skrbno zložena kamnita ograja. Vsa ta pričevanja o pomembnosti meja in lastnine za nekdanjega gospodarja zdaj skupaj z opuščenim domom pričajo o minljivosti.

Strmina je kar vztrajna, a po dobro označeni, lepo nadelani in v ključih speljani poti sva se kar hitro povzpela tik pod Golobarjevo steno. Pred eno njenih razpok je zasilna klopca, na kateri lahko posedimo, v razpoki pa tudi za silo vedrimo, a nama k sreči ni bilo treba, ker je nehalo deževati. Veliko oznak je po tleh, zato pozimi najbrž niso vidne. Pot je večinoma mehka od suhega listja, ponekod pa tudi skalnata ali peščena. Kmalu po tistem, ko sva desno pod seboj zaslišala šum Golobarskega potoka, se je med drevjem pokazal velik opuščen vojaški objekt. V zračnem listnatem gozdu je malo podrasti, cvetja pa skoraj nič. Na uravnavi desno pod potjo so ostanki gozdarske koče, precejšnje brunarice na kamnitih temeljih, ki se ji je udrla streha. Ob poti sva videvala zarjavele kovinske odpadke. Nekaj časa sva hodila po mulatjeri (le malo je je ohranjene). Tod leži veliko trhlega podrtega drevja.

Ko sva po dveh urah stopila iz gozda, so naju na opuščeni planini Golobar končno razveselile rože: pogačice, zelene čmerike, potočne sretene in druge. Potočne sretene so le redko lepo razcvetene in ker imajo kimaste cvetove, jih je tudi težko zares videti. Okrog ene posebno lepe sva si dala precej opraviti. Na vrhu planine stoji kamnit križ v spomin cesarsko-kraljevim vojakom, padlim maja 1916. S planine se lepo vidijo okoliške gore, med njimi Javoršček in Rombon. Na tem lepem in mirnem kraju sva se zadržala precej časa – počivala, malicala, se razgledovala. Nato sva se vrnila k smernemu stebričku na dnu planine in zavila v gozd, kamor ne kaže nobena puščica, pričakale pa so naju Knafelčeve markacije. Pri naslednjem stebričku sva ugotovila, da bi bila do njega lahko prišla tudi po Poti miru iznad stopnic za križem. Ko sva spet prišla na plano, se nama je odprl pogled na drugi del planine s propadajočimi objekti, v ozadju pa se je skozi oblake videlo nekaj Rombona. Pot čez travnike naju je pripeljala do partizanskega spomenika na prevalu Čez Utro (1305 m). Mimo preže vodi pot v desno proti strmemu pobočju gozdnatega Javorščka (1557 m). Ravno sem odkrila še ozkočeladaste preobjede, ko je začelo spet deževati. 10 minut od spomenika je razcep: levo navzdol se nadaljuje Pot miru, desno pa se vzpne neoznačena potka na Javoršček.

Čez Utro je ime prevala, ampak naslov tega zapisa se lahko razume tudi tako, da sva bila namenjena nekam na drugo stran. Saj sva tudi bila: z Javorščka sva se nameravala vrniti čez Slatnike. Toda ko sva stopila v njegov gozd, se je ulilo in zagrmelo. Treskanju se je pridružil še močan strupeno mrzel veter in ker čez pol ure še ni nič kazalo na lepše, sva se vrnila po že znani poti, saj je bila nevihta na slatniški strani precej bolj divja. Vrnitev sva si popestrila tako, da gozdne ceste Kršovec–Jablenca nisva prečkala, ampak sva, namesto da bi nadaljevala proti Brjeki, zavila levo proti Jablenci. Tam (na hišnih številkah piše Čezsoča) sva stopila na asfaltno cesto in pri »štali« čez nekaj minut zavila desno z nje. Smerni stebrički so naju pripeljali do še daljšega visečega mostu čez Sočo, na oni strani pa sva bila nekoliko v zadregi: avto naju je čakal v Kalu - Koritnici, tu pa sta dva kažipota: desno Kal, levo Koritnica. Jani je izbral desno pot in pripeljala naju je naravnost k avtu.

Če vzamem, da je bil najin cilj Čez Utro, sva hodila gor dobri dve uri, dol pa slabi dve. V gojzarjih nama je cmokalo, vse drugo pa je bilo v najlepšem redu. Celo deževati je nehalo.

20 junij, 2010

Senčna pot na Kamniški vrh

Danes teden so naši nogometaši igrali prvo tekmo na svetovnem prvenstvu. In kaj ima to opraviti z najinim hribolazenjem? Do pol dveh je bilo treba biti doma! Tako sva se odpravila na bližnji Kamniški vrh. Ker je bil sončen dan, sva se izognila travnatim južnim strminam in se namenila gor čez Hudi konec. Parkirala sva na Iverju, kjer verjetno večina začne tudi Koželjevo pot.

Kmalu za parkiriščem je razpotje: levo vodi gozdna cesta ob Potoku*, desno pa označena pot v Kamniško Bistrico ob istoimenski reki. Zavila sva nanjo, a že takoj za razpotjem sva se povzpela levo po neoznačeni stezi. Dobre pol ure sva kar pošteno grizla kolena, potem pa se je strmina unesla. Markacij ni, so pa kamni z vklesanimi številkami in križi (če kdo ve, kaj pomenijo, naj se, prosim, oglasi) in na drevesih gozdarske oznake. Pot je uhojena in na njej so tudi sledovi gorskih koles. Kar nekajkrat se nama je zdelo, da se bližava vrhu, vendar se je za njim pokazal naslednji. Ko se je po (še enem) kratkem vzponu svet nekoliko zravnal, sva domnevala, da sva Na Š/šotoru (na skali je vklesan križ). Kmalu za njim se je pot spet postavila pokonci. Dolgo ni bilo kaj prida podrasti, sploh ne rož. Šele precej visoko cvetijo medenike, glavičasti repuši, dolgolistne naglavke, različne koprive, rjave gnezdovnice, kranjske lilije ... Na (seveda neoznačenem) razcepu sva se odločila za desni (spodnji) krak. Vzpenja se v ključih, a zoprno visi in drsi. Šele ko sva prisopihala iz gozda na travnik, sva začutila, kako vroč dan je. Čedalje več šmarnic je kukalo iz trave, pojavili so se tudi salomonovi pečati in lučniki. Kmalu sva dosegla nerazgledni Hudi konec (1145 m), vsaj po opisu v vodniku in višinomeru (ki pa je bil ta dan precej svojeglav) sva domnevala tako (nobenega znamenja nisva našla, a bi na tako »hudem« vrhu lahko bilo katero). Naslednji višji vrh najverjetneje spada že h Kamniškemu. Sicer pa sva zlezla na vse vrhove v grebenu, torej sva bila zanesljivo tudi na »najhujšem« (nekako tako so naju potolažili, ko sva iskala Kurji vrh).

Prijetna najprej senčna, nato pa razgledna pot in lep dan sta napravila pohod kar prekratek. Kmalu po tistem, ko se je na desni pokazala lesena hiška (odprt zasilni bivak), sva dosegla vrh. Kljub nogometni evforiji se nas je tisti dan kar nekaj povzpelo na ta 1259 m visoki hrib, precej priljubljen pri planincih, jadralnih padalcih in botanikih.

Vrnila sva se po isti poti. Dobri dve uri gor in slabi dve dol – ravno še pravi čas, da smo premagali Alžirce!

*Tako imenujejo potok planinski zemljevidi, Bojan Pollak (Naravne znamenitosti Kamniško-Savinjskih Alp na kamniškem območju) in vodnik Kamniško-Savinjske Alpe. Imeni Grohat (Atlas Slovenije) in Grohatji potok (nekateri drugi viri) sta po odločnem mnenju poznavalcev kamniških hribov Bojana Pollaka in Franceta Malešiča napačni.

14 junij, 2010

Za Akom

Prišel je čas lepih čeveljcev, zato sva se prejšnjo soboto odpravila nad Gozd - Martuljek. Parkirala sva poleg sramotno propadajočega penziona Špik ob cesti v Kranjsko Goro. Onstran njega sva pri kozolčku z obvestilnimi tablami in kažipoti zavila levo s ceste. Kjer se kolesarska pot odcepi desno, sva nadaljevala naravnost po makadamski cesti, na naslednjem razcepu pa desno. Pri obvestilni tabli TNP in oglarski bajti, kjer se lahko poučimo o kuhanju oglja, piše, da je levi krak poti 6 (ob potoku Martuljku) zaprt, zato sva se podala po desnem. Kolovoz je strm, kamnat in razrit. Dotlej so naju vodili le kažipoti, od tu pa tudi markacije. Za trenutek sva sedla na klopco ob poti in obudila spomin na Kresišče, ki se lepo vidi onkraj doline. Nad tem razglediščem strmina popusti. Zvabiti sva se dala tudi kažipotu k prvemu (spodnjemu, malemu) slapu. Opozorilo pravi, da je pot zahtevna. Posebno zahtevna se nama ni zdela, je pa precej mokra, krušljiva in ponekod spodjedena, zato je potrebna previdnost. Pršenje slapa naju je nekoliko osvežilo. Kaže, da dobro dene tudi planinskemu srobotu, s katerega modrimi cvetovi je okrašeno okoliško grmovje.


Vso pot so naju spremljale orlice, pred Brunarico pri Ingotu na Jasenju pa so se jim pridružile še pogačice in prve potočne sretene. Kljub zgodnji uri je že dišalo od ognjišča: nekaj možakarjev se je naročilo na krepko malico pred težkim delom v gozdu. Malo naju je zadržal prelepi razgled, malo pa moknati jegliči. Mimo Finžgarjeve kapelice (Marije Snežne) in spomenika ponesrečenim v okoliških gorah sva prišla do Martuljka in po brvi čezenj. Čez kake pol ure sva dosegla razcep s kažipotoma za krnico Za Akom in za drugi (zgornji, veliki) slap. Čeprav sva se namenila v krnico, se nisva mogla upreti slikovitemu slapu. Ko sva mu bila že čisto blizu, sva v daljavi zagledala Vošco, svoj nedavni cilj. Blizu mesta, kjer sva pred dvema letoma lovila ravnotežje čez razpenjeno vodo, sredi katere je stala le slaba pomoč - majava skala, so postavili most. Ne rečem, da je divji okolici v poseben okras, za varnost je pa le poskrbljeno. Odložila sva nahrbtnika in palice ter se povzpela ob jeklenicah k slapu. Vzpon je kratek, a nekoliko siten. Nekaj minut sva imela zase in za divjo naravo, potem pa sva se umaknila nemško govoreči skupinici. Počakali so, da sva jim odstopila prostor, in ob srečanju ob vznožju je nekdo vprašal, ali je zgoraj koča. K sreči ne!


Nato sva se vrnila na razcep, kjer se napoveduje zahtevna pot k Bivaku III. Vzpon je zelo strm; ponekod ga pomagajo premagovati ključi, ponekod pa je treba kar naravnost navzgor. Pot je dobro nadelana, opremljena tudi s stopnicami in varovali. Kmalu je bilo treba spraviti palice, saj bi naju pri plezanju samo ovirale. Posebno slikovit je kos poti, speljan čez steno po dvojnih stopnih klinih. Po bučanju vode sva vedela, kdaj sva bila nad slapom, a ga nisva videla. Pokazala pa se je široka struga, sredi katere vijuga Martuljek, h kateremu se spušča potka. Šla sva kar naprej, upajoč, da ne bova zgrešila poti, saj ni zelo razločna, markacij pa ni bilo več (»odšle« so k potoku). Usmerila sva se naravnost navzgor proti najvišji točki in se znašla pri bivaku (1340 m). Ta ni kak arhitektonski dosežek, tudi pobarvali bi ga lahko bolj prijazno, je pa najbolje opremljen in oskrbljen pa tudi najbolj čist in pospravljen, kar sva jih videla doslej. Čeprav »konzerva« ni lepotica, ima dušo; to začutiš, ko prebiraš vpisni zvezek. In stoji nad krnico Za Akom, kjer »navaden« planinec kar ne more nehati pasti oči na okoliških gorah, pravim gornikom pa gotovo naredi skomine, da se poskusijo v njih. Spustila sva se v krnico. V gornjem koncu je snežišče, kjer so nekoč smučali. Pusto kamnito strugo delajo prijaznejšo številni možici in blazinice navadnega slečnika. Po prodišču sva se sprehodila do izvirov Martuljka in še niže čisto nad slap. Požirek izvirske vode je zelo prijal.

Iz krnice, kjer je prav poletno pripekalo, naju je markacija usmerila nazaj v gozdno senco. Onkraj prvega robu je za kratek čas zmanjkalo oznak. Treba se je držati desno (levo se pride nazaj k bivaku); tako sva spet prišla do markacij in na že znano pot, po kateri sva se vzpenjala. Potepala sva se sedem ur in pol (čiste hoje je bilo kakih pet). In lepi čeveljci? Pred dvema letoma sva bila nekaj dni prepozna, letos raje nekoliko prezgodnja. A bili so – od popkov do najlepših cvetov!

06 junij, 2010

Na Kojco v dežju

Včeraj so minili trije tedni, odkar sva bila na Kojci (1303 m). Jazz Cerkno je že dvakrat izzvenel brez naju, letos pa sva končno uresničila načrt povezati festival in Kojco. Vreme se nama ga je odločilo prekrižati, a si nisva dovolila pokvariti veselja. Ko sva se v Jesenici preobuvala, je začelo deževati, zato sva si nataknila še pelerini in nepremočljive hlače, pa hajd v hrib! Pri zadnjih hišah, kjer se konča strma asfaltna cesta, sva poklepetala z domačinom, ki se mu je nemara zdelo noro riniti na Kojco v takem vremenu (tedaj je že lilo), a tega ni pokazal in naju je celo prijazno spodbujal: »Pa vsaj komarovih muh ne bo!«

Redke markacije in velike navadne kukavice so naju pospremile do velikega križišča na prevalu Vrh Ravni, od tam pa sva se povzpela na Lipje. Lesena koliba, okoli katere je precej klopc in miz, ni bila ravno pospravljena, na tleh pa je ležal listek z napisom ČAJ, verjetno od kakega prijetnega druženja. Od razgledišča na visoki skali le kaki dve minutki proč nisva imela veliko. Na že precej zdelani tabli sva prebrala zgodbo o Hudičevem robu (tiste o Divjem robu, ki jo omenja Zaplana.net, nisva videla) in sva se napotila proti njemu. Mokre strme trave pa so bile tako nevarna drsalnica, da sva se obrnila pri veliki skali, o kateri domnevava, da je tista, ki jo je odvrgel hudič. Seznam »za drugič« se je spet podaljšal. Vrnila sva se na Lipje in mimo odcepa v Zakojco dosegla majhno travnato jaso s klopco, tam pa se je pot postavila pokonci in ni odnehala, dokler naju ni odložila na kopasto travnato teme Kojce. O perunikah, o katerih poroča Zaplana.net, ni bilo ne duha ne sluha in o razgledu tudi ne, pri načrtovanju, kam vse bova šla, ko bo lepše vreme, pa sva pogrešila tudi tam omenjeni kažipot Reka.

V rdeči in zeleni pelerini, od katerih je kar teklo, in v neznansko blatnih čevljih sva bila edini prikazni daleč naokoli. Kljub dežju in mrazu sva bila dobre volje. Vpisala sva se v vpisno knjigo mladinskega društva Vidaunk za partizanskim spomenikom, po klopcah pa nisva posedala. Brez prevelikega obiranja sva se vrnila do omenjenega odcepa v Zakojco in zavila proti njej. Kmalu za drugo leso sta naju kar dva kažipota skušala prepričati, da se je treba spustiti v desno, čeprav tam nisva opazila nič poti podobnega. K sreči sva jima verjela: sčasoma sva potko zaslutila in celo videla. Postala je zelo strma in naju je pripeljala na zaraščen kolovoz, ta pa naju je kljub hudemu pomanjkanju markacij pripeljal v Zakojco (pri transformatorju). Na travnikih nad njo so se odpirale prve pogačice in zelene čmerike. Nehalo je deževati. Od Flandra (Zakojca 1) sva se sprehodila še do Bevkove domačije v spodnji vasi (pri Volarju, Zakojca 10), kamor vodijo kažipoti, vstopila pa nisva (ogled je mogoč vsak dan, oglasiti se je treba pri Flandru), saj bi bilo za tako blatnima obiskovalcema treba uprizoriti generalno čiščenje. Saj bo še priložnost.




Vrnila sva se k transformatorju in mimo stare sušilnice sadja še naprej po cesti na drugo stran vasi. Na Vrh Ravni sva se odpravila kar po cesti. Med potjo sva videla posebno velike preslice (zdaj vidim, da jim je tako tudi ime) in prijazno poslikane kažipote pri odcepu k domačiji U BRINJI 35. Od tam do avta sva že znala. Na Kojco sva hodila poldrugo uro, nazaj pa dve in pol. Toliko mokrote nisva bila deležna še na nobenem hribu. Vsakega si po čem zapomniva ...

02 junij, 2010

Vošca za vse hitrosti

Pride obdobje, ko ni časa za tisto, kar si želiš, ker ti ga zmanjkuje celo za tisto, kar moraš. Tako so od najinega prejšnjega hribolazenja minili že skoraj trije tedni, pa še zadnjih dveh pohodov nisem utegnila popisati. Na dan zmage sva se povzpela na Vošco. Jani si jo je zapomnil zaradi Gorazdovega doživljaja, opisanega v lanski julijski številki Planinskega vestnika: fant je zdirjal z nje in pritekel nazaj nanjo, preden so nekateri, ki jih je srečal dol grede, sploh dosegli vrh. Ali je Vošca res tako fotogenična (Gorazd je tekel v dolino po film za fotoaparat), da si zasluži tolikšen trud?

Začela sva tako kot na Trupejevo poldne: v Srednjem Vrhu. Tam kjer sva tistikrat zavila desno na kolovoz, sva se tokrat spustila levo po pokrpani asfaltni cesti. Mimo slikovite spomeniško zaščitene kapelice, vodnega rezervoarja, počitniških hišic in opuščene karavle sva se sprehodila do Jureža oziroma ekološke kmetije pri Merklnu, tam pa je bilo sprehoda konec. Strma pot naju je mimo Jureževe staje pripeljala v gozd. Levo spodaj je šumel Smeč. Po tleh ležijo žice, ob katere se je kaj lahko spotakniti, še bolj nevarno pa je, da so marsikje napete tudi čez pot v različnih višinah, kar bi bilo zlasti za kakega neubogljivega kolesarja (pod Jurežem je znak, da kolesarji sem ne smejo) lahko celo usodno. Razgledi so bili bajni, ob poti pa so cveteli jegliči in alpski zvončki ter telohi vseh odtenkov med belo in temno rdečo barvo. Nekoliko sva se pomudila na Jureževi planini, kjer nama je bil všeč sodec, v katerem zbirajo deževnico. Naredila sva še nekaj korakov po cesti nad objekti na planini, nato pa pred majhnim peskokopom zavila levo z nje. Po 20 minutah sva stopila na poseko, s katere se že vidi cilj. V četrt ure sva stala na 1737 m. Čeprav je pot nemarkirana, je ni težko najti.

Vrh je travnat in zelo razgleden. »Razpadajoča kamnita hiša« (tako Jelena Justin) tik pod njim je po več virih na spletu in po besedah štirih planincev, ki so bili tam videti kar domači, porušena karavla, Stanko Klinar ji v vodniku Karavanke pravi »razpadla zidana kočica«, Mitja Košir pa piše o ruševinah pastirske koče. Tisto o karavli se nama je zdelo še najbolj verjetno, saj je Vošca na meji (Woschza).* Mejni kamen na vrhu ima številko XXVII/100, taki kamni pa so nama tudi kazali pot pri vrnitvi. Bil je tako lep dan, da se je »malicanje« kar zavleklo.

Z vrha sva se spustila proti vzhodu mimo mejnega kamna 99. Pri kamnu 98 je treba zaviti levo. Pristala sva pod Zajčnikom in se med neverjetno množico telohov povzpela nanj. Pri kamnu 89 sva opazila na levi pod potjo količek in avstrijsko markacijo, te pa so se nadaljevale tudi ob najini poti. Ko sva opravila s strmim pobočjem Zajčnika, sva stala na najvišji točki najine poti (1746 m). Z vrha sva se odpravila v levo in ob grebenu mimo kamna 86. Kmalu sva pod seboj zagledala pot, označeno z avstrijskimi markacijami. Kar hitro naju je pripeljala iz gozda na Blekovo planino (Blekowa Alm). Blekova-Hütte ima res lepo ozadje − Trupejevo poldne. Od širnega razgleda nama je zbudil posebno pozornost Ojstrnik in dva slovenska kolesarja (njuni kolesi sva pozneje »srečala« kmalu pod vrhom) sta nama ga zelo priporočila. S hiškama za hrbtom sva zavila levo po pobočju navzdol in čez 10 minut pri ograji spet levo, še čez 10 minut pa ostro desno nazaj na pot ob živahnem potoku Jermanu. Prečkala sva več snežnih plazov, enega kar hudega; v snegu tod očitno ni varno hoditi. Pot je naporna za že utrujene noge, saj je neravna in posuta s kamni in skalami, pa tudi precej mokra; vrstijo se številni Jermanovi pritoki in bolj ali manj trdni most(ičk)i. Čez Hude hleve sva se vrnila nad Srednji Vrh, od koder so vas in martuljške gore kot na dlani. Čeprav se čisto na koncu že malo naveličam fotografirati, pa se idili v bregu nad Srednjim Vrhom nisem mogla upreti. Škoda bi bilo ostati brez posnetka, kakor je grozilo Gorazdu v »zgodbi«, omenjeni na začetku.

Približno pet ur čiste hoje. Zmerne, ne z Gorazdovo hitrostjo. Končalo pa se ni tako kot po vrnitvi s Trupejevega poldneva: Hlebanjevim je zmanjkalo sira! Ali ni vsak razlog dober za vrnitev na tak lep kraj?


*7. junija 2010
Ugibava narobe?