26 marec, 2014

Razstava pomladnega cvetja pod deževnim Goteniškim Snežnikom

V soboto naj bi se bilo na zahodu in jugu začelo vreme kisati. Odpravila sva se na Goteniški Snežnik (1290 m), kar se je izkazalo za premalo proti vzhodu in preveč proti jugu. Še huje: tam so se ne le začele pojavljati padavine, kakor je bilo napovedano za kraje, ki naj bi jo bili odnesli najslabše, ampak je bolj ali manj deževalo ves dan. Večinoma bolj.
 

S ceste v Kočevje sva pri Dolenji vasi zavila desno proti Grčaricam, Gotenici in Kočevski Reki. Mimo odcepa levo proti Kočevski Reki (tam stoji znak za prepoved prometa) in skozi Grčarice je 10 km do Gotenice. Pred krajevno tablo je desno ob cesti precejšnje parkirišče, ob njem pa smerna tabla Goteniški Snežnik z nadstreškom in markacijo. Rosilo je, zato sva sebi in nahrbtnikoma nadela kapuci.
 

Mimo mize s klopema sva se napotila proti ograjeni čistilni napravi z zelenim pokrovom, a že pred njo zavila levo v gozd. Spustila sva se k suhi strugi in jo prečkala. Levo nad potjo je pritegnila najino pozornost rumena tabla MNZ Območje Policije / Dostop prepovedan (Gotenica je bila nekoč »zaprto območje«, a po številnih tovrstnih opozorilih v kraju se zdi, kakor da zdaj ni dosti drugače). Med trobenticami in spomladanskimi torilnicami sva dosegla širši kolovoz in nadaljevala desno po njem. Kjer kolovoz zavije ostro levo nazaj, se odpre pogled na Goteniško dolino. Že tu je bilo jasno, da ta dan ne bo posebnih razgledov. Takoj se je začelo plezanje čez podrto drevje; v teh gozdovih je žled očitno kar precej pustošil. V vlažnem listju se je zableščalo črno in rumeno: čez odlomljene veje se je pretikal navadni ali pisani močerad. V mokroti so bili čemaževi listi še posebej živo zeleni.
 

Ko je kolovoz dobil skalno »škarpo«, sva vedela, da se bližava Kamenemu zidu. Spodaj sva spet videla Gotenico. Nenadoma se je kolovoz končal in v desno se je pognala strma pot. Strmino sva premagovala v ključih, nekaj časa pa zelo ozka potka teče vzporedno s pobočjem, na katerem je bila v dežju nevarnost za zdrs še večja. Kmalu po tistem, ko sva prišla čisto pod stene, sva začela gaziti po debeli plasti listja, pod katerim so se skrivale spolzke korenine in skale. Ustavilo naju je izruvano drevo. Zaradi drsne strmine bi ga bilo težko obiti, zato sva ga preplezala. Tudi to ni šlo brez težav, zlasti ker je ruvanje zelo zrahljalo tamkajšnje pobočje. Res sta se utrgali manjši skali in se skotalili v grapo. V njej ležijo desetine podrtih dreves. Zaradi razdejanja po žledu je del markirane poti izginil; nad njo je listje poteptano, torej že nastaja »obvoz«.
 

Dosegla sva nekakšen rob in se onkraj njega znova pognala v breg do sedelca, kjer na enem drevesu piše Razgled in Kam. zid (puščica desno), na drugem pa G.S. (puščica levo). Zavila sva desno in kmalu stala na vrhu Kamenega zidu (1077 m). Z njega naj bi bil lep razgled na Goteniško dolino, ampak ta dan ne. Tudi v skalnati slikovitosti vrha nisva dolgo uživala, saj se je pošteno ulilo. Brž sva se vrnila v zavetje, ki pa pod golimi vejami listavcev ni bilo posebno učinkovito.
 

Pohitela sva na drugo stran, proti Goteniškemu Snežniku. Ob poti so se menjavale bele zaplate kronic in ostankov snega. Po daljšem presledku je bilo spet videti posledice žledoloma. Ko sva obšla eno izmed podrtih dreves, sva naletela na tri navadne lusnece, mojo drugo najljubšo rožo. Pot se je obrnila navzdol in se spustila h gozdni cesti. Na smreki onkraj nje piše Got. Snežn, puščica pa kaže levo po cesti. Tu bi lahko parkiralo kar nekaj vozil. Pod košato smreko sva slekla premočeni vetrovki in si oblekla pelerini.
 

Po kakih 20 minutah se je gozd nekoliko razprl in na levi se je pokazal s kamni in redkimi smrečicami posut breg, pod katerim stoji tabla o vodovarstvenem območju. Prelomljena rdeča črta na drevesu usmerja levo, a očitno ne s ceste čez kamnati breg, ampak napoveduje ostri levi ovinek čez nekaj deset korakov. Druga cesta se tam odcepi desno in na drevesu ob razcepu je kažipot nazaj Medvedjak 1h 45m in Sušni vrh 4h 30m. Nedolgo zatem sva na križišču gozdne ceste s kolovozom zavila desno nanj. Pri odcepu trohnijo klopce; malo naprej na drevesu piše G. Snežnik. Do tu sva gazila predvsem blato, poslej pa moker sneg. Čez 20 minut sva se po skalah, prekritih z živo zelenim mahom, povzpela na vrh. Na njem sta dve skrinjici; v prazni ni smeti, kakor je »v navadi« ponekod, v drugi je zvita in plesniva vpisna knjiga. Pod tablo Goteniški Snežnik 1289 m leži velikanska markacija s črnim očesom (?) na sredi. Na ploščati skali je narisana rdeča puščica, ki kaže nazaj proti Medvedjaku in naprej proti Taborski steni. Razgled je edinole na severovzhod in vzhod. Kolikor ga je in kadar je.
 

Vrnila sva se po isti poti. Pod sedelcem sva kljub dežju slekla pelerini, saj z njima nisva mogla plezati po strmini in čez podrto drevje. Približno tam kot zjutraj nama je pot spet prekrižal – pa menda ne isti?! – močerad; hkrati smo se vračali domov, kakor smo se zjutraj hkrati odpravljali na potep. Ko sva se pri avtu preobuvala, je zapeljalo na parkirišče policijsko vozilo. Policist se je prijazno pozanimal, ali sva bila v hribu in kakšno je stanje po žledu. Zadovoljen z Janijevimi odgovori se je hitro poslovil.

 
 
 
 
 
 
 
 
 
Kljub obupnemu vremenu moram posvetiti odstavek pomladnim rožam. Na tej poti sva jih namreč videla toliko vrst, da bi ji lahko rekla cvetlična pot: trobentice, spomladanske torilnice, blagodišeče in črne telohe, bele in navadne repuhe, mlečke, lapuhe, pljučnike, jetrnike, navadne jagodnjake, tevje, navadne volčine, podlesne vetrnice, vijolice, deveterolistne konopnice, žanjevce, spomladansko reso, velike zvončke (kronice),  navadne lusnece, morske čebulice, polžarke in še nekatere, ki jih ne poznam, fotografirala pa jih tudi nisem, ker mi je preveč nagajal dež. Po skoraj treh urah hoda gor in dobri poltretji dol nisva ravno dosegla »ideala« biti mokra do spodnjic, naju je pa kar dobro namočilo.
 

Za konec vam sicer odsvetujem, da bi se podali na to pot zdaj, ko je gozd še tako hudo razdejan, a vam jo toplo priporočan denimo naslednjo pomlad, ko bo gotovo bolje prehodna, predvsem pa v suhem.

21 marec, 2014

Zima in pomlad na Gorjanski planini

Toliko snega kot v ponedeljek letošnjo zimo še nisva imela. Pa tudi toliko sonca ne; bilo je prevroče celo za pomlad, kaj šele za zimo. Ta teden sva si za cilj spet izbrala planino, tokrat Gorjansko (Göriacher Alm, Goriane) na meji med Italijo in Avstrijo. Videla sva jo že iz Trbiža (Tarvisia). Od tam sva sledila smerokazom za Avstrijo (ne po avtocesti), nato za Coccau, vendar nisva zavila levo, kamor kaže moder smerokaz, ampak sva se peljala še skozi predor in na drugi strani pri prvem odcepu levo (pri avtobusni postaji). Pozdravila naju je tabla Benvenuti a Coccau. Parkirala sva pri bližnjem ekološkem otoku.
 

Po ozki asfaltni cesti sva se povzpela skozi Spodnje Kokovo (Coccau di Sotto). Ti kraji so znani iz koroškega kmečkega upora leta 1478. Kmetje, ki so jih podpirali tudi rudarji in obrtniki, so se uprli dajatvam in so postavili svojo oblast, tedaj pa so deželo napadli Turki in upornike tako oslabili, da je kmečka vojska razpadla, njene vodje pa je cesarska oblast polovila in obsodila. Bitko pri Kokovem 25. 7. 1478 opisuje Saša Vuga v zgodovinskem romanu Erazem Predjamski, o teh dogodkih pa piše tudi Dušica Kunaver v knjigi Ljudska pripoved pod lipo domačo. Nad vasjo stoji cerkev sv. Nikolaja, v kateri so odkrili imenitne freske.

 
Nasproti hiše št. 22 sva zavila strmo desno navzgor. Ko se je asfalt končal, sva stopila v gozd. Kolovoz, ob katerem so cveteli lapuhi in telohi, naju je pripeljal do razcepa, kjer stoji tabla z zemljevidom, na drog z markacijo 510 pa je pritrjen kažipot M. Goriane (Gorjanski vrh, Göriacher Berg), ki kaže levo. Tudi pri sosedih je žledolom napravil nekaj škode. Sicer so očitno že pospravljali, a precej dreves je še ležalo čez pot. Levo spodaj teče Canale dell'Inferno, ki ima na našem zemljevidu (Julijske Alpe – zahodni del) dosti pohlevnejše ime Pleče; na italijanskem zemljevidu (Tabacco 019) pa je kot Rio Pleccia označen potok pod vzpetino Monte Pleccia (Pleče, 1524 m), ki na našem ni imenovan. Pri znaku za prepoved vožnje sva se ustavila, čeprav nisva bila »motorizirana«; slekla sva vetrovki, saj je postalo prevroče, in si nataknila gamaše, ker se je v čedalje globlji in mehkejši sneg udiralo do kolen in čez.
 
 
Vpliv toplote na obilni sneg se je kazal na vsakem koraku. Iz »Pekla« se je slišal glasen šum vode, a je zaradi globine in poraščenosti nisva videla. Više pa se je pot čisto približala »peklenskemu« potoku. Kljub njegovemu imenu je postalo opazno hladneje. Vanj se zlivajo številni potočki, mnogi najbrž samo ta čas, ko se tali sneg. Ko je postala grapa že zelo plitva, sva po kamnih prestopila vodo; zapustila sva potok in hlad je takoj popustil. Na drugi strani sva prečkala še en potoček. Snega je bilo čedalje več in vedno bolj se nama je udiralo. Kljub oznakam sva se nekajkrat lahko zanesla samo na gazi. Nekje se nama je zdelo, da najino pot prečka kolovoz; čeprav so gazi vodile naravnost navzgor, pa sva tokrat verjela markaciji 510 in zavila desno nanj. Izkazalo se je, da imava opraviti s poznavalci: že po nekaj korakih sta naju puščica in markacija usmerili levo navzgor in spet sva se pridružila gazem z bližnjice.
 



Ko sva zaradi pozne ure že začela dvomiti, ali sva še na pravi poti (po zemljevidu na začetku poti naj bi bilo tri ure do Gorjanskega vrha, ne do planine), sva končno stopila na plano. Na desni ob robu gozda je stala preža, številnih stavb, ki sva jih videla na sliki, pa ni bilo nikjer. Tudi markacij ne. Gazi so se razcepile. Odločila sva se za desno smer. Sledi so se čez čas obrnile naravnost gor v breg in potem levo. Po dolgem »tavanju« brez oznak sva zagledala markacijo na veliki smreki; predhodniki so torej poznali pot. Mimo treh macesnov (na prvih dveh sta markaciji) sva pod gozdom dosegla nekaj, kar bi lahko bil kolovoz. Jani, ki je gazil pred mano, se je večkrat nerazločno oglasil, večinoma zlovoljno, kadar je padel v kako luknjo. No, tudi mene, ki gazim zelo rada, tako neenakomerno udiranje ne veseli posebno. Končno pa sem zaslišala artikulirana in predvsem vesela vzklika: »Dobrač! Kažipoti!« Dobrač je taka prijazna »prikazen«; zdi se, da jo vidiva od vsepovsod. Kmalu zatem sta se pokazali dve strehi pa še dve in še več. Po treh urah in pol sva bila čisto zares na Gorjanski planini.
 

 
Čez planino teče meja med Italijo in Avstrijo. Mejna tabla je komaj kukala iz snega. Po našem zemljevidu in italijanski tabli planina leži na 1644 m, po italijanskem zemljevidu pa na 1621 m. Nad njo se dviga Gorjanski vrh (po našem zemljevidu 1689 m, po italijanskem pa 1693 m). Na planini je celo naselje hiš, večinoma sodobnih, počitniških. Na nekaterih so table z nemškimi imeni, napis na začetku naselja pa je italijanski: Regione Autonoma Friuli Venezia Giulia / Direzione regionale delle foreste e della caccia / Baita Goriane Alt. 1644 mt. Kako se je treba obnašati, kadar se tu pasejo krave, piše v obeh jezikih, o območju medveda pa v nemščini (razen naslova, ki je tudi v italijanščini in angleščini – vsi smo torej posvarjeni, da utegnemo srečati medveda, za podroben poduk pa je treba znati nemško). Pod strešico z zvonom je tudi znamenje v spomin italijanskemu gorskemu kolesarju, ki mu je po vzponu na planino odpovedalo srce. Čeprav stavbe niso kaki starosvetni stanovi, so bile pod debelo snežno odejo vendarle malo pravljične.
 

 
 
 
 
 
 
 
 
 
Do bližnjega vršiča je le kratek vzpon, a najvišja točka Gorjanskega vrha je še nekoliko naprej. Pustila sva jo za drugič, ko bova napravila krog po tem skrajnem vzhodnem odrastku Karnijskih Alp, začrtan na zemljevidu na začetku poti. Razgled pa je že od tu čudovit.
 

Vrnila sva se po isti poti. Najine sledi so se v soncu že skoraj čisto sesule vase. Kljub temu da sem zaradi »snežnega makadama« čutila vsako koščico v hrbtenici, sem bila vesela jetrnikov in trobentic, ki jih zjutraj nisem opazila – najbrž so še spali. Ko sva po dobri poltretji uri prišla spet v Kokovo, naju je ogovoril domačin, radoveden, od kod prihajava. Najina italijanščina ni prida, a je k sreči hitro uganil, »čigava« sva, in presedlal na slovenščino. Preden sva sedla v avto, pa sva prebrala zjutraj opaženo tablo še z druge strani. Zadnji pozdrav na njej je v furlanščini. Tako je bila zbirka jezikov popolna.

12 marec, 2014

O blagodejnem vplivu Kofc na »mučenike«

Da na dan mučenikov Jani ne bi preveč trpel, sva se po dolgem času podala »malo više«. Najprej sva pogledala na zemljevid Žledolom in snegolom, ki zdaj tudi vpliva na najino izbiro, nato pa zaradi obilice snega v gorah sklenila, da je pametneje oditi kam, kamor ljudje zanesljivo hodijo, kakor na lastno pest odkrivati, »ali se pride«. Tako sva izbrala Kofce (1488 m). Kljub veliki obiskanosti te planine pa se na ponedeljek ni bilo bati gneče.


Pri Lukcu v Dolini sicer ni kdo ve koliko prostora za parkiranje, a je bil ves najin. Poti ne bom opisovala podrobneje, saj sem jo že, le poročam, kakšne razmere so tam (po štirih dneh so kvečjemu še bolj pomladne). Nad Lukcem lep čas ni bilo skoraj nič snega, zato pa precej blata. Beli repuhi so bili še večinoma v popkih, cvetelo pa je tudi nekaj trobentic in lapuhov. Odkar sva videla posledice žledoloma okoli Sovodnja (tam čez sva se peljala na cerkljansko laufarijo), kjer mi je šlo kar na jok, tako hudo je, se mi drugod večinoma zdi, da so jo odnesli precej poceni. Tako tudi tu. Vidi se, da so že pospravljali, čez kake veje ali drevo pa je treba še kljub temu zlesti.

Pod Kalom (1112 m) je bilo že več snega, ravno prav pomrznjenega, da se ni udiralo. Na sedlu, kamor se močneje upira sonce, se je to spremenilo, a ni bilo hudega, ker so predhodniki že nekoliko »utrdili« gaz. Pri zavetišču sva opazila novost (tam nisva bila že nekaj let): ločeno zbiranje odpadkov. Tik nad Kalom sva zapustila gozdno cesto po označeni poti levo, saj se je na cesti globlje udiralo. Po pobočju nad njo je bilo manj snega, pod Belo pečjo pa so se skupaj z nama sončili tudi telohi.
 

Na Ravnah naju je razveselilo, da so visoke smreke, ki jih vedno občudujeva, junaško prenesle nedavno ujmo. Kolikor so nama dovolile, sva se razgledala po grebenu Košute; ob pogledu na smetanasto Kofce goro, na katero sva nekoliko mislila, sva začela dvomiti, da se bova povzpela kaj više kot do križa nad planino. Ko sva prišla drugič na gozdno cesto, je bilo tako, kakor sva imela v spominu: do planine sva stopala po sledeh motornih sani. Človeških stopinj pa ni bilo toliko, kolikor sva jih pričakovala po brezhibno sončni nedelji.

Tudi okolica Doma na Kofcah ni kazala na kak naval prejšnji dan, saj niti klopi in mize niso bile odkopane. Dohitel naju je mladenič, si nadel velike dereze in se odpravil proti Velikemu vrhu. Nato je prišel še par, ki tako kot midva ni vedel, ali bi nadaljeval pot ali ne. Povzpela sva se h križu, pri katerem sva si nekoč nazdravila s prednovoletno penino; klopce, na kateri sva to storila, ni bilo pod snegom niti slutiti. Na nekem zemljevidu je Jani našel tam nekje, kjer stoji križ, koto 1596 m brez imena, više gori pa še Križ 1673 m; ne veva, ali je to dvoje kaj povezano. Par je prišel za nama in se odpravil še naprej, do koder bo šlo, ne da bi postalo nevarno. Mladenič je bil le še drobna pika na grebenu Kofce gore.


Počasi sva se spustila nazaj k domu. Ob napisu Danes nudimo so tičali samo žebljički, s katerimi Peter Vogelnik pripenja svojo kuharsko ponudbo. Da s štruklji tokrat ne bo nič, sva vedela že doma, a so nama ob pogledih na Košuto, Štegovnik, Storžič, Kriško goro, Dobrčo, Begunjščico in druge gore tudi sendviči teknili. Vrnila sva se po poti vzpona in ne le jaz, tudi moj »mučenik« je bil zelo zadovoljen.

07 marec, 2014

Reber, v več pogledih zanimiv hrib

Na prvi dan meteorološke pomladi naju pri izbiri cilja ni vodilo vreme; ker je bila pustna sobota, sva se ravnala po strateški legi Trojan, kjer sva se nameravala nazaj grede oskrbeti s pustnimi krofi. S ceste proti Trojanam sva zavila levo pri smerokazu Zavrh pri Trojanah. Ob odcepu stoji lesen spomenik z napisi v slovenskem, francoskem in nemškem jeziku. Postavili so ga ob 200-letnici napada rokovnjačev na Napoleonove vojake 19. 6. 1809, v katerem je padlo šest francoskih častnikov (eden izmed napadalcev naj bi bil prapraded politika Franceta Cukjatija). Tu, na Učaku (to ime za prelaz in naselje je povezano z volkovi v okoliških gozdovih, Volčjak), sva parkirala. Poleg kozolčka s sliko razglednega stolpa, oznakami E6 ter napisoma Učak 609 M in Doline 1,5 km so kažipoti, med njimi Stolp na Rebri 55min.


Povzpela sva se po asfaltni cesti proti modri hiši in pod njo zavila levo. Travnati breg na desni je bil ves bel od malih zvončkov. Rumeno-rdečim markacijam E6 so se pridružile Knafelčeve. Za silo bi se dalo parkirati tudi na vrhu prvega vzpona. V daljavi se je izrisovala Čemšeniška planina. Pri rdeči hiši, kjer se asfalt konča, sva stopila na makadamsko cesto. Nekaterim knafelčkom so markacisti dodali črko D (Domžalska pot spominov). Trobentice in telohi so potrjevali, da se je začela meteorološka pomlad. V gozdu sva opazila sledove žledoloma, a cesta je bila očiščena. Na vrhu razmeroma strmega vzpona se pri peskokopu zravna in se spusti v Doline (na zemljevidu Dolinar), v levo pa se odcepi gozdna cesta. Nanjo sva zavila skupaj s Knafelčevimi markacijami; evropske so odšle proti Dolinam, ki sva jih lahko videla skozi drevje desno pod seboj.
 

Gozdna cesta naju je pripeljala do kamnoloma. Za klopco pod razpelom je bilo še prezgodaj, zato sva nekoliko raziskala okolico, po kateri je posejanih nekaj počitniških hišic. Ob ograjenem dostopu k najbližji stoji kažipot Kolovrat, ki usmerja navzdol po stezi (na zemljevidu te poti ni), pred drugo pa kapelica z napisom Kraljica miru. Zavila sva ostro levo po strmem kolovozu, kamor kaže kažipot Stolp na Rebri 15min (tudi te poti na zemljevidu ni). Po kakih 30 m naju je puščica na skali usmerila desno na stezo. Ta je bila prav tako pospravljena po žledolomu. Na prvem predvrhu se strmina unese, nato se steza požene na drugega in na levi se med drevjem pokažeta Limbarska gora in Črni graben. Na drugem predvrhu je ležalo veliko polomljenega drevja, a ne le od zadnjega žledoloma. Kar precej sva se spustila in se nato po ozkem grebenu povzpela na vrh z razglednim stolpom. 


Leseni stolp iz leta 2003, postavljen ob 10-letnici PD Blagovica, je trden, lepo vzdrževan, celo opremljen z lopato, strgalom za led, predpražnikom in omelcem. Na skrinjici in v vpisni knjigi je zapisana nadmorska višina 875 m, ne 878 m, kakor trdijo zemljevidi. V knjigi se prav tako pozna skrbnost domačega društva. Hrib ima očitno zelo zveste obiskovalce, tudi takega, ki se vpiše vsak dan. Pozornost mi je vzbudil vpis Latvijca, saj za Reber zanesljivo niti večina Slovencev ne ve. Ugibala sem, da najbrž hodi po E6, potem pa me je radovednost prignala do spoznanja, da je to najverjetneje monociklistični »nogohitrc«, ki po virih iz Rige študira v Ljubljani.
 

S stolpa je lep pogled na Črni graben z Limbarsko goro in Špilkom, na Kamniško-Savinjske Alpe (Menino), Čemšeniško planino, Kum in Zasavsko sveto goro. Na severovzhod ni razgleda, zato sva sledila smerni tablici Razgledna točka 3 min do razgledišča, kjer stojita klop in miza s »šopkom«. Ravno takrat se je na tisto stran pripodila megle, pa tudi zaradi drevja nisva imela posebnega razgleda. Potka teče še naprej, a ni označena.
 


In kako se pravzaprav imenuje ta hrib? (Komur ni za (moje) jezikovne »razprave«, lahko ta odstavek kar preskoči.) Domačini pišejo in govorijo na Rebru, torej bi se moral imenovati Rebro. Pa se ne! Imenuje se Reber. Tako je na obojih kažipotih: »doma narejenih« in uradnih (PZS oziroma domačega PD Blagovica). Toda na prvih piše Stolp na Rebru, na drugih pa Stolp na Rebri (enako na spletu, razen na straneh blagoviških planincev in občine Lukovica). Slednje je pričakovano (tudi sama sem rekla tako, dokler me niso zmedla dejstva »na terenu«), kajti samostalnik reber je ženskega spola. Kje je torej kratki stik? Na misel mi prideta dve možnosti: ali (1) se hrib v resnici imenuje Rebro, vendar domačini vsebino (samostalnik srednjega spola) izražajo pogovorno z moško obliko (tako kot na primer oken namesto okno), ki jo tudi sklanjajo po moško, ali pa (2) se hrib v resnici imenuje Reber, pa to ljudje, »neobremenjeni« s slovnico, dojemajo kot moški samostalnik, saj se ne konča na -a kot večina ženskih. S »filozofsko« razliko med resničnim in dejanskim se seveda nihče ne trapi, zato se do pravega odgovora najbrž ne bom dokopala.
 

Ker je vzpon na Reber trajal manj kot uro, sva si omislila vrnitev po »daljšnici«. Pri kamnolomu sva zdaj zavila proti Dolinam in Golčaju. Že čez nekaj metrov naju je kažipot usmeril po stopnicah desno navzdol. Sestopila sva na gozdno cesto in nadaljevala levo po njej (v nasprotno stran je bil lep pogled na Doline). Med polomljenimi brezami in počitniškimi hišicami naju je pripeljala do hiše Učak 35, za njo pa naju je kažipot Golčaj poslal na kolovoz, ki se je izkazal za slabo gozdno cesto. Ko se je končala, sva nadaljevala po stezici. Bila je prehodna, a ne tako lepo pospravljena kot dotedanje poti, zato je bilo treba večkrat preplezati kako deblo ali veje ali pa zlesti spodaj, veliko podrto drevo pa sva morala celo obhoditi po strmem spodnjem pobočju. Skozi gole veje naju je prijetno grelo sonce. Opažala sva čedalje več borov. Srečala sva dva planinca in planinko, ki so čistili pot. Enemu se je ob najinem poročilu, kako všeč nama je bilo na stolpu na Rebru, kar samo smejalo. Nič čudnega, saj sta nama druga dva pojasnila, da je stolp njegova zamisel. »Še malo in boste hodili kot po avtocesti!« je prešerno zatrdil. To so pravi prostovoljci – zadovoljstvo tistih, ki jim je namenjeno njihovo delo, je tudi njihovo zadovoljstvo.

 
Kmalu zatem sva se znašla na hudo erodiranem območju. Svet se je odprl in spodaj sva zagledala cesto. Pod skalo z napisom Srečno naju je pričakala razgledna klopca. Pusto pokrajino z bornim rastjem je zaljšalo resje. Vse – skale in pot – je bilo zelo krušljivo. Spet sva stopila v borov gozd, kjer je bilo še več resja. Tako zgodaj spomladi nikoli ne vem, ali gledam jesensko vreso, ki je preživela zimo, ali se je razcvetela že spomladanska resa. Kak botanik bi me gotovo za ušesa! Kmalu zatem sva se spustila na makadamsko cesto, kjer na kažipotu piše, da je do Golčaja še uro hoda. V Bôrju pri Mlinšah sva pozneje izvedela, da temu kraju rečejo Preval (ali le preval). Mimo novega razpela sva se spuščala dalje, čeprav naj bi se po zemljevidu cesta pri njem končala, do kola s kažipotom, evropsko markacijo in napisom 500 m. Kmalu za združitvijo z gozdno cesto z leve se na žalost hodcev in v veselje voznikov začne nov asfalt, ki pripelje v Borje. Za nekdanjim kamnolomom na drugi strani vasi sva spet vstopila v gozd. Mimo številnih odcepov sva skupaj z markacijami vztrajala na cesti. Pri kažipotu Golčaj sva zavila levo z nje. Blatni kolovoz, razrit od traktorskih koles, je označen z obojimi markacijami. Tam so cveteli že tudi pljučniki in jetrniki.
 

Sestopila sva na asfaltno cesto in zavila navzgor po njej. Asfalta je za ovinkom konec. Stopala sva po gozdni cesti, po kateri očitno vlačijo hlode. Kar strmo sva se vzpenjala in na peščenem svetu so cveteli lapuhi. Potem se je strmina unesla in ko se je cesta začela spuščati, sva v daljavi med drevjem že zagledala zvonik sv. Neže. Pristala sva pri razpelu, od katerega je le še blag vzpon do cerkve, povzpela pa sva se tudi na »vrh« Golčaja; tu sva pred kratkim že bila.
 

Vrnila sva se v Borje. Med potjo sva opazila še (en sam) spomladanski žafran, oglasil pa se je tudi detel. Začelo je rositi, zato sva se zatekla k sv. Jakobu, ki ima pokrit portik. Sklenila sva, da je čas za čokolado. Takrat je iz hiše tik cerkve stopila mlada ženska; najprej jo je presenetil dež, nato pa še midva. A ni se zmedla: stekla je nazaj v hišo ter se vrnila s steklenico sadjevca, ki ga je skuhal njen ati, in s cerkvenim ključem. Tako sva si cerkev ogledala še znotraj. Ob okrogli obletnici (ni vedela, kateri) so poleg zvonika obnovili tudi notranjost. Posebno lep je strop. Menda je čisto nov, a so si prizadevali posnemati slog časa, iz katerega je cerkev. Vhodna lopa je pokrita, ker so tu prenočevali romarji na poti k sv. Jakobu v Kompostelo. 



Medtem je prenehalo deževati. Do Prevala sva šla po že znani poti, od tam pa po cesti proti Kolovratu. Tu ni oznak. Pred Plavišnikovo domačijo sva zavila levo na kolovoz mimo kozolca in v breg k cerkvi sv. Radegunde. Tudi ob tej poti je cvetelo obilo resja. Dosedanjim rožam so se pridružile marjetice. Za hišo sva šla skozi ozek pas gozda, v katerem so »shranjeni« gradbeni material in kmetijski stroji. Na drugi strani sva se po travniku usmerila proti cerkvi. Mimo razdejane kapelice in korita brez vode sva prisopihala na Strme Njive. Pobočje pod njimi je bilo poraslo z blagodišečimi telohi. Na transformatorski postaji je zeleno-bela markacija. Ob cerkvi, ki je bila nekoč pomemben zasavski romarski cilj, stoji mogočen listavec (najbrž lipa – če drevo nima listov, ga večinoma ne prepoznam). Obok pokritega vhoda je bil očitno poslikan, a zdaj je »na ogled« le še košček freske.
 

S Strmih Njiv sva se spustila po travniku na makadamsko cesto, ob kateri sva videla še eno zeleno-belo markacijo, proti Kolovratu. Na travnatem pomolu na desni stoji velik lesen križ, pod njim pa središče vasi in cerkev sv. Lovrenca. Malo pred Kolovratom 20 sva našla pot na Reber, ki je na zemljevidu sicer ni, a sva jo zaradi kažipota Kolovrat pri kamnolomu pričakovala. To je kolovoz, ki se odcepi ostro levo, tako rekoč nazaj. Ob pašniški ograji sva se povzpela v gozd. Ta je precej razdejan, a pot v glavnem ni prizadeta, le na enem mestu se je bilo treba dobesedno splaziti po tleh pod polomljenim vejevjem. Ob stezi pod eno izmed hiš okrog kamnoloma stoji sod, v katerega mečejo smeti. Ali bo tudi ta končal spodaj na pobočju, kakor sva jih nekaj videla niže doli?
 

Na klopci pri kamnolomu sva si privezala dušo in nadaljevala po že znani poti na Učak. Tako sva z Rebri hodila skoraj štiri ure ‒ štirikrat dlje kot nanjo. Domov grede sva se ustavila na Trojanah in si zvečer privoščila imenitne krofe.