Gozdna učna pot po sledeh višnjanskega polža

Najino zadnje lansko hribolazenje je bil »vzpon« na Polževo. Če sem natančna, na Kriško-Polževsko planoto. V Višnji Gori sva parkirala na Mestnem trgu pri (nekdanji?) osnovni šoli Eda Turnherja - Primoža. Tu se začne 6-kilometrska Gozdna učna pot po sledeh višnjanskega polža. Na tabli z zemljevidom poti je seznam 26 dreves. Prvo izmed njih je divji kostanj (1) pred šolo. Na tablici ob vsakem označenem drevesu so poleg logotipa poti še zaporedna številka, slovensko ime (v seznamu ob zemljevidu so tudi latinska imena), premer in višina. Leto je pri vseh 2010; tedaj so jo odprli kot del (prvo polovico) 12-kilometrske Jurčičeve poti od Višnje Gore do Muljave. Na zemljevidu so poleg oštevilčenih dreves zapisana imena še nekaterih in tudi drugih rastlin.

Za šolo sva zavila levo po Turnherjevi ulici v gozd. Z listjem posuta nekoliko skalnata steza teče po jarku v breg. Poleg oznak za gozdno učno pot (tablic, ki označujejo drevesa, in polžkov) so naju vodile še druge: za Jurčičevo pot, za Pot kurirjev in vezistov NOV, belo-zelene markacije, knafelčki. Mimo navadne leske (2) in maklena (3) sva prišla do podrte preže. Pri visokem črnem boru (4) je prva klopca in potem jih je še več. Tudi 30-metrska smreka (5) je prava velikanka. Naslednji je cer (6), vrsta hrasta. Zdaj pozimi žal ni listov in plodov, bila pa sva deležna drugih čarov gozda: drevesa so se luščila iz megle kot prikazni, če sva pogledala v nebo, so se na svetli podlagi risali zamotani vzorci prepletenih golih vej, ko je posijalo sonce, pa so se žarki bleščeče usipali med vejami in debli. Prevladovali so rjavi, sivi in črni odtenki, samo jelenovi jeziki in mahovi so naju razveseljevali z zeleno. Snega ni bilo, le popki in celo cvetovi telohov so prispevali nekaj beline.

 

Ko se je pot izvila iz jarka, so naju pričakali stopnice in kažipot Stari grad. Steza se nadaljuje in ob njej stoji navadna bukev (7), midva pa sva se povzpela h gradu. V meglenem zgodnjezimskem jutru sta naju presenetila dva šopka trobentic. V nekaj minutah se je vzpon končal pri kamniti mizi in klopeh pod grajskimi razvalinami. Potrudila sva se gor in »vstopila«. Na gozdno učno pot sva se vrnila po stopnicah na drugi strani mimo kozolčka z razlagalno tablo o gradu in mize s klopjo.

 

Naslednje označeno drevo je gorski brest (8). Kolovoz se je razširil in ko je zavil desno, sva pri črnem gabru (9) stopila na gozdno stezo. Kmalu za malim jesenom (10) na desni ter hruško drobnico (11) in divjo češnjo (12) s tremi debli na levi sva stopila iz gozda na asfaltno cesto. Pripeljala naju je na Pristavo pri Višnji Gori, kjer sta naju pričakala sonce in modro nebo. In velik lipovec (13). Na križišču sredi naselja sta kozolček z napisom Dobrodošli na Polževem in tabla gozdne učne poti. Mimo ostanka kamnite hiše, klopce in kažipotov se cesta rahlo vzpenja, nato pa se prevesi navzdol in pripelje do pravega kostanja (14). Pri neki hiši sva videla priklenjenega polž(k)a, kot se za te kraje spodobi.

 

Nadaljevala sva mimo trepetlike (15) do konca asfalta, kjer se Jurčičeva pot nadaljuje po levem kraku (naravnost) po gozdni cesti, označeni s Knafelčevo markacijo. Ob njej je še ena, kar 22 m visoka divja češnja (16). Skozi bukov sestoj (17), v katerem so se igrivo lovili sončni žarki, se je bilo res lepo sprehoditi. Za postavnim gorskim javorom (18) dolgo ni nobenega označenega drevesa. Če na prvi dan novega leta najprej srečaš žensko, pravijo, da to prinaša nesrečo. Upam, da srečati žensko tik pred novim letom prinaša srečo, kajti srečevala sva same ženske. Ena je tekla, druge so se sprehajale s psi. Gozdna cesta se je začela spuščati in mimo straniščne školjke, ki jo je nekdo »skrbno« (s pokrovom vred) odvrgel v gozdu, sva stopila na travnik. Travniške vrtače so naju spomnile, da gozdnih, ki so tudi označene na zemljevidu poti, sploh nisva opazila.

 

Bolj ko sva se spuščala, več megle je bilo spet, tako da sva na Hruščevju razločila drevored tepk (19) na desni, šele ko sva prišla čisto blizu. Mimo toplarja in kapelice sva prispela v Zavrtače, kjer se konča gozdna cesta. Asfaltna cesta naju je skozi križišče s kažipoti pripeljala na konec vasi. Tam stoji »naravni oreh« (20; latinsko ime pove, da je mišljen navadni oreh). Na naslednjem križišču stoji kozolček z napisom Dobrodošli na Polževem. Dobrodošlico sta nama izrekla tudi klopca in rdeči bor (21), na katerem pa »straši« tablica Pozor območje medveda s sliko dveh kosmatincev. Tudi na kažipot na kozolčku so nalepili sličico, ki svari pred izzivanjem medvedov s smetmi in spuščenimi psi. Kljub temu sva junaško zavila desno pa takoj spet levo z asfaltne ceste na travnik za kažipotom Jurčičeva pot.

Za gradnom (22), še eno vrsto hrasta, je levo ob gozdnem kolovozu majhna brunarica. Bližnjica naju je spet pripeljala na cesto. Zavila sva levo po njej mimo brez (23) in vrbe ive (24) do »nesrečnega hotela Polževo, ki kar naprej išče sposobnejše lastnike« (tako Željko Kozinc). Očitno ga je našel, saj sedaj zraven njega stoji velik šotor, o katerem sva najprej zmotno domnevala, da je pripravljen za silvestrovanje, pozneje pa sva odkrila, da poleg »nedelskih« kosil in prenočišč ponujajo tudi poroke, zabave in praznovanja pod šotorom. 28. decembra je na tabli z napovedjo Danes Vam nudimo: pisalo: »Vesele in zdrave božične praznike ter Srečno Novo leto«. Ob vhodu sta še relief priklenjenega polža in plošča v spomin na tukajšnje boje prvega slovenskega proletarskega udarnega bataljona Toneta Tomšiča. Na stavbo sta pritrjena vpisna skrinjica in poštni nabiralnik. Pri gostišču se asfaltna cesta, po kateri sva se povzpela do njega, prekucne navzdol proti Novi vasi. V bližini ima Športni klub Polževo brunarico. Na informativni tabli je zemljevid Višnje Gore z vrisanimi pohodniškimi potmi. Tu raste tudi predzadnje drevo na gozdni poti, beli gaber (25).

Nad gostiščem se dviga majhno smučišče z napeljavo za zasneževanje in celo z razsvetljavo za nočno smuko. Levo ob njem sva sledila markacijam proti najvišji točki planote (630 m). Spotoma sva se ozirala zaradi čedalje lepšega pogleda na Kamniško-Savinjske Alpe. Mimo zgornje postaje vlečnice in antenskega stolpa sva dosegla cilj, ki je na polovici in najvišji točki Jurčičeve poti. Pri cerkvi sv. Duha z gotskim portalom je konec gozdne učne poti. Zadnje drevo s številko 26 je lipa. Cerkev je bila seveda zaprta. Pod njo je velik ograjen nasad jablan. Ob njej je nekaj preprostih klopc, kjer sva se posončila, pomalicala in si nazdravila. Da bi si v novem letu lahko privoščila čim več lepih dni v hribih in drugje v naravi!

Vrnila sva se po isti poti. Tokrat sva se spomnila tudi na gozdne vrtače. Čeprav je zdaj v dolini sijalo sonce, je v njih še vedno vztrajala megla. Hodila sva slabo poldrugo uro gor in slabo uro dol. Vmes sva se tudi malo obirala, a poleti, v času zelenja in cvetja, je gozdna učna pot gotovo še bolj »zamudna«.

Vodični vrh – za prvič le eden

Dolgujem vam še poročilo o najinem predzadnjem hribolazenju v preteklem letu. Cilj sem izbrala jaz in ker sem bila v časovni stiski, se mi pravzaprav ni kaj dosti sanjalo, kam pojdeva. Seveda na Vodični vrh – ampak ali na hrib (1621 m) ali na planino (1486 m), mi je bilo že manj jasno. Najraje seveda na oba. V Bohinju sva pri sv. Janezu zavila desno v Staro Fužino in parkirala na Vorenčkojci. Bila je taka megla, da sva parkirišče komaj videla. Najprej sva mislila, da je parkomat zmrznil, pozneje pa sva izvedela, da od 31. oktobra ne pobirajo parkirnine. Pa se je spet »izplačalo«!

 

Povzpela sva se po kolovozu, dosegla asfaltno cesto in že se nama je smejalo sonce. Pred nama so se dvigali Tosc, Veliki Draški vrh, Ablanca. Pri še enem (najbrž »neuradnem«) parkirišču je bilo asfalta konec. Kjer poleg znamenja in stebra z naravovarstvenimi prepovedmi TNP stoji drog s kažipotoma levo (Pršivec 3h 30min in Kosijev dom 1h ter Planina pri Jezeru 2h 30min in Vodični vrh 2h 30min), sva se napotila čez travnik v gozd. Mehki travnati kolovoz je zamenjala neudobna kamnita steza. Med markacijami sva opazila tudi nekakšne »priredbe« knafelčkov. Čez čas sva s sončnega roba lahko opazovala megleno morje v dolini.

 

Kmalu za preperelo klopco sva pri skali z napisom Spomenik in puščico zavila levo v breg. Pri železničarskem partizanskem spomeniku, kjer je tudi vzletišče jadralnih padalcev, je planinka nekomu navdušeno telefonirala, da je zdaj tam, od koder je nekoč skakala s padalo. Starejši par je ravno odhajal.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nad vzletiščem sva se vrnila v gozd, kjer sva naletela na prve zaplate snega, in takoj stopila na planino Spodnji Vogar z nekaj hiškami, prežo in vodo. Domačija Dolenc ponuja domače dobrote, med njimi »jedi ispod peke«, pa tudi spanje na seniku. Ampak seveda ne zdaj. Kolovoz čez planino je bil precej blaten, zjutraj k sreči še pomrznjen. »Jadralna« planinka naju je dohitela. Vprašala sva jo, ali je hrib pred nami že Vodični vrh. Zdelo se ji je, da ne, čisto prepričana pa je bila, da nihče ne gre gor. »No, to bomo pa še videli,« sem rekla.

 

 

 

 

V gozdu nad planino je bilo že precej snega, a je bil zgažen. V slabih 10 minutah sva bila pri Kosijevem domu na Vogarju. V ponedeljek, 16. decembra, je bil seveda zaprt, saj je ta čas odprt le ob lepih koncih tedna. Tam je že bil par, ki sva ga videla pri spomeniku. On je nemirno postopal okoli doma in se jezil na svoj pametni telefon, ona pa se je mirno martinčkala; ona je hotela na bližnje razgledišče, on pa ni kazal nobenega navdušenja. Midva sva se odpravila tja. Stopila sva v gozd, v katerem je nekaj hišic. Potka, ki vijuga med njimi, je bila shojena in poledenela. Napis iz leta 1987 dokazuje, da ne prvič. Iz hiške na 1048 m je dišalo po golažu. Zdi se, da gospodar dobro pozna hribovske modrosti. Pogled z razgledišča je bil čudovit. Ko sva se vračala proti Kosijevemu domu, sva srečala oni par; mislim, da tudi gospodu ni bilo žal tistih treh minut za tak lep razgled.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na Zgornjem Vogarju sva na križišču pri hiši s spominsko tablo, posvečeno vodu za zveze Jeseniško-bohinjskega odreda (iz table je nekdo izpulil peterokrako – kdo ve, ali se je potem počutil kaj bolje), zavila levo navzgor po travnatem kolovozu, kamor usmerjajo kažipoti. V gozdu se steza nadaljuje naprej proti Pršivcu in planini Viševnik, desno pa se odcepi na Vodični vrh in na Planino pri Jezeru; na spletišču Hribi.net piše, da markacije so, a »odcep ni posebej označen«, kar pa očitno ni (več) res. Precej strmo sva se povzpela na gozdno cesto in sledila oznaki levo po njej. Čez približno 20 m sva zavila desno na strm kolovoz, a že po kakih 5 m spet desno na stezo. Po markirani »daljšnici« sva se vrnila na kolovoz, nato pa zavila levo z njega. Kar huda strmina se je po dobre četrt ure unesla. V snegu je bilo pot težko razločiti, markacij pa je ravno dovolj, da sva za silo »navigirala« od ene do druge. Prečkala sva staro traktorsko vlako in se spet začela vzpenjati. Stopala sva v staro gaz. Dosegla sva nekaj podobnega sedelcu in zavila levo v breg, kamor kaže puščica. Na razmeroma strmem pobočju se je steza razširila, tako da je bila tudi v snegu razločnejša.

 

Smrekov gozd se je zgostil in postalo je hladneje. Naslednje »sedelce« sva obhodila po levi in se znašla v kotanji. Nadeti sva si morala gamaše. Zagazila sva desno pod vzpetinico in spet našla markacije. Pripeljale so naju na križišče s smerno tablico, ki kaže proti Planini Jezero. Nekaj korakov nad njo je na markirani skali stal možic. Sledeč gazem sva spet izgubila markacije, potem pa sva izgubila sledi in našla markacije, z njimi pa tudi kažipot nazaj Vogar.

 

Pri kažipotu so se pojavili sledovi sani (Jani je ugibal, ali je kdo potegnil po snegu s široko lopato). Sledila sva jim v desno naravnost na razgledišče, o katerem sva brala. Klopca je komaj kukala izpod snega. Levo se je dvigal Vodični vrh (1621 m) s svojo skalno steno, spodaj pa se je sončila planina Blato, a le še kratek čas, kajti senca se je širila tako hitro, kakor da bi bila nevidna roka potegnila čez planino zaveso. V ozadju so se dvigali zasneženi Julijci: Triglav, Stogi, Tosc, Veliki Draški vrh, Ablanca, Viševnik. Tudi Krstenico sva prepoznala. Po vsem tistem negotovem tavanju je bila ta malodane naključna najdba pravo razodetje. Predvsem pa sva končno zares vedela, kje sva.

 

Vrnila sva se na pot proti Planini Jezero in nazaj v smeri Vogarja. Pri smreki s tremi debli (enim zelo debelim, enim »normalnim« in enim tankim) sva zavila desno, kjer sva skozi presledek med drevjem opazila planino in prvo streho. Od tam so potegnili tisto sled – najsi bo s sanmi ali z lopato. Ob prihodu na planino sva najprej zagledala obnovljen stan na stebrih (kobilah), na vzpetinici nad njim pa klop velikanko. Naštela sva devet objektov. Sirarna je zidana in na njej napis Mlekarija; poleg letnice 1921 je ime Franc Štros. Štros (1905–1993) je bil najprej sirar v Bohinjski Bistrici, pozneje pa je poučeval v kranjski mlekarski šoli. To je zelo prikupna, a opuščena planina. No, opustili so jo pastirji, »našli« pa so jo drugi, ki skrbijo, da njena stavbna dediščina ne bo propadla. Stanove obnavljajo – kakor se že čudno sliši – Lubadarji. Ravno tiste dni sem se pripravljala na intervju z enim izmed njih, pa tega še nisem vedela. Janija je planina tako navdušila, da si je izposodil knjigo Toneta Cevca Bohinj in njegove planine, ko pa sem mu povedala, kaj sem odkrila v pogovoru s Francetom Steletom, ga je nemudoma »zaslišal«. Vse to mu je prišlo prav, ko je pisal članek za MMC.

 

Vrnila sva se po isti poti. Zdaj ko sva jo poznala, je šlo nekoliko hitreje (gor dve uri in pol, dol dve). Na Vorenčkojci naju je čakal kuža, ki mu je bilo najbrž dolgčas, vendar je nazadnje le »razumel«, da ne more z nama. Tista moja izjava »No, to bomo pa še videli« je bila očitno prenagljena, a na »pravi« Vodični vrh bi še zmeraj rada prišla, seveda ne v snegu.

Srečno 2014!

V soboto sva si privoščila zadnji hrib lani. O predzadnjem bom še poročala (tudi o temle še podrobneje), a zdajle je zadnji čas za voščilo, zato bom bolj kratka. »Veseli december« in osebne okoliščine pač.

 

Iz te dni na moč sive Ljubljane sva se podala iskat sonce na vrh planote Polževo (630 m). Višnja Gora, kjer sva začela, je bila komaj kaj manj pusta kot prestolnica. Napotila sva se po Gozdni učni poti po sledeh višnjanskega polža, ki se konča pri sv. Duhu, to je na sredini Jurčičeve poti in na njeni najvišji točki.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pot vodi mimo Starega gradu, ki sva ga zares videla, šele ko sva se povzpela med ruševine, saj se je skrival v megli. Na Pristavi pri Višnji Gori so jo prvič prebodli sončni žarki. Ustavljala sva se pri drevesih, o katerih so imele kaj povedati tablice gozdne učne poti. Posebno čarobno je bilo stopati skozi bukov sestoj, saj so se med debli igrivo lovili sončni žarki.

 

 

Poleg gozdnih dreves je označen tudi drevored tepk na travniku Hruševje pri Zavrtačah. Kmalu zatem sva prišla do hotela Polževo, kamor smo hodili na izlete, ko sem bila majhna. Ob smučišču nad njim sva se povzpela k sv. Duhu, kjer sta naju pričakala sonce in razgled na Kamniško-Savinjske Alpe.

 

 

 

Vesela, da sva si izbrala pravi cilj za pobeg iz sivine, sva si nazdravila. Nazdravljava tudi vam in vam želiva trdno zdravje in varen korak na hribovskih in drugih poteh. Srečno novo leto!