13 februar, 2011

Cevotitar

Prejšnjo soboto sva se povzpela na Ratitovec s Soriške planine, tako da sva njegove vrhove nizala z druge strani kot navadno, "od zadaj". Peljala sva se skozi Škofjo Loko, Železnike in Sorico po cesti proti Soriški planini mimo odcepa v Danje do kilometra 6,00, kjer sta levo nad cesto razpelo in klopca z lepim pogledom na Blegoš, nasproti pa prostorno parkirišče (kmalu za njim je v desno označen odcep k lovski koči).

Na koncu parkirišča naju je kažipot Ratitovec usmeril v gozd. Mimo zelene lovske koče z mizami in klopcami sva se podala po markiranem kolovozu (markacije so že kar stare). Na neoznačenem razcepu treh kolovozov (mogoče pa so bile oznake skrite pod snegom) sva sledila gazem po srednjem navzgor in res kmalu naletela na markacijo, ki se z razcepa ne vidi. V štor zapičen nož s svetlo rjavim ročajem je mogoče jeseni izgubil kak gobar. Na sedelcu Mišji grund je precejšnje označeno križišče (sem se pride tudi od smučišča na Soriški planini). Ko sva ga zapustila, sva se začela spraševati, ali bova prepoznala Rihtarjev grič (1391 m). Najprej sva dosegla nekakšen vrh z leseno ograjo, a svet se je še naprej dvigoval. Ko sva stopala po grebenu, so se na desni pokazali Porezen in okoliški hribi. Na naslednjem vrhu je preža, zato se nama je zdel verjetnejši kandidat za Rihtarjev grič. Sledila naj bi mu Berštanga. Ampak takoj nato sva "morala" še na en vrh, označen z geodetskim stebričkom. Mogoče je pa Rihtarjev grič tríglàv? Naslednjega, Žbajnek (1538 m), sva obšla po desni. Vsenaokoli slikovito skrivenčena drevesa. Gabri? Ob poti nič koliko mravljišč in v vsakem (razen v enem) vsaj ena za moško pest velika luknja. Kdo jih je napravil in zakaj? Koliko vprašanj!

Na travniku za Žbajnekom stoji drog, ki je nekoč očitno nosil kažipote, zdaj pa sameva. Takih sva ta dan videla še več. Kljub markacijam nama sprva ni bilo prav jasno, kam naj nameriva korak. V daljavi pred seboj sva že nekaj časa gledala zahodni vrh Ratitovca, Kremant, in ta nama je kazal smer, kadar markacij ni bilo ali so se skrivale pod snegom. (Le zakaj pri nas na takih mestih ni količkov? Sicer pa še tam, kjer drevesa so, kar preradi rišemo markacije na skale, celo na tla.) Gazi so vodile v vse smeri, nazadnje pa se je izkazalo, da markirana pot zavije levo. Gazem sva sledila na skalnat rob. Nenadoma naju je presenetil žig Kačji rob 1520 m (torej po zemljevidu ni na njegovi najvišji točki – ta je 1575 m). Nekaj časa sva uživala v soncu in razgledih, nato pa nadaljevala po robu. Pri puščici z napisom Žig (nazaj gor) naju je presenetil zelo kratek strm sestop. Tolikanj presenetil, da naju je spodneslo, kar oba. Za kratki, a spolzki, ponekod celo ledeni odsek skoraj do Zgornjega Jirna sva si nadela dereze. Spustila sva se mimo hiške in puščice z napisom Voda – 150 m, nato pa se pognala navzgor h gozdu in čez rob navzdol po gozdni poti. Kmalu za čudno "napravo" (če kdo ve, kaj je to, naj poteši najino radovednost) pod vrhom Kačjega roba, kakor je označen na zemljevidu, se je svet še enkrat odprl. Od kažipotov na dvojni smreki sva se zagrizla v strmo pobočje in se mimo bunkerja povzpela na Kremant (1658 m; precej več ga je, kot sva mislila zadnjič, ko sva malicala na njem) in Altemaver (1678 m), nad Krekovo kočo pa še na Gladki vrh. Novost od najinega zadnjega obiska je, da so vsi vrhovi "označeni" z žigi. Na "dislocirani" Kosmati vrh pa tokrat nisva šla. Ta "sprehod" po vrhovih Ratitovca je bil eden tistih, na katerih se mi kar samo smeje. Sonce in čisto ozračje sta napravila dozdevno dosegljiv "ves svet": vse, kar obljublja razgledna plošča na Gladkem vrhu, in še vse tisto, kar vidimo le s srcem in dušo.

Ko sem že zadnjič omenjala slovensko kulinariko v hribih: v Krekovi koči je ričet tak, kakršen mora biti, če te zlačni Ratitovec, pa je še malo boljši. Koča je bila polna, a midva sva kljub temu ves dan hodila sama, edino gor grede sva tik pred ciljem srečala možaka, ki se je vračal po "najini" poti. Vrnila sva se prav tako po njej, le puščici k žigu na Kačjem robu nisva sledila, ampak sva se spustila naravnost navzdol, izpustila pa sva še vrh s prežo in »vrh« z ograjo, saj označena pot teče pod njima. Med Altemavrom in Kremantom sem dol grede tudi jaz za hip videla tri gamse (gor grede jih je le Jani); najbrž so tam nekje doma. In kavke so preletavale Gladki vrh. Midva, ki ne znava leteti, pa sva hodila dobre tri ure gor in slabe tri dol. Ko sva se peljala skozi Sorico, je gorela. Še dobro, da le v večerni zarji, kajti gasilci so se nekam veseli vračali s Soriške planine, kjer je imela njihova mladina regijsko smučarsko tekmovanje. Berem, da se je komendska mladež kar dobro odrezala in njihovi mentorji s poveljnikom na čelu takisto.

03 februar, 2011

Pri kralju Matjažu pod Peco

Od petka do nedelje so se dogajali že 19. Gradovi kralja Matjaža. Kakor vse množične prireditve, ki se jim načeloma ogibava, je tudi ta več let čakala, da je bilo lepo vreme, da Jani ni imel službe in da naju ni oviralo še kaj. Prireditelji so priporočali javni prevoz, zato sva v soboto, na dan vrhunca dogodka, parkirala v Mušeniku (delu Črne na Koroškem) nasproti velike rumene hiše št. 7. Na prvi kombi sva čakala debele pol ure, kar na hudem mrazu ni bilo zanemarljivo, a za graditelje snežnih umetnin so bile temperature kot naročene. Kombi se je pri kažipotu Postojanka Pikovo ob omenjeni rumeni hiši pognal po cesti, na kateri le nekaj odmikališč omogoča srečanje, sicer pa je tako ozka in makadam tako strmo vijuga mimo cerkve sv. Helene na Pikovem do stika z »normalno« cesto po dolini Helenskega potoka, da je »nepoznavalcem« ne priporočam, sploh ne v snegu (med prireditvijo pa je tako odprta samo za kombije organizatorjev). Odložili so nas na ravnici Mitnek v Podpeci (na zemljevidih in v vodnikih tudi Mitnik) nedaleč od okrepčevalnice Pri Matjažu. Prišla sva ravno na otvoritev (slovesno – z zastavami, govori in harmonikami), potem pa sva graditelje 86 ekip prepustila ustvarjanju in se podala na Peco.

Pri bližnjem transformatorju naju je planinski kažipot Dom na Peci 2h usmeril proti Najbržu (Podpeca 47), kjer se nama ni bilo težko odločiti med levo peš potjo in desno avto cesto. Nad Najbržem sva se povzpela po desnem robu travnika, nato pa čezenj na levo stran in po kolovozu v gozd. Trikrat sva prečkala gozdno cesto. Kolovoz se sčasoma zoži v pot(ko). Nad Tomaževo – zdaj Ninotovo – lovsko kočo (v zvezi z njenim imenom in nadmorsko višino je v novem vodniku Karavanke, PZS 2010, nekaj zmede), sva spet dosegla gozdno cesto in onkraj nje zagrizla v precejšnjo strmino, sicer pa je pot od združitve z mežiško širša. Vzpenja se zdržema in precej naravnost navzgor. Dom na Peci (1665 m) sva dosegla v slabih dveh urah. Ker sva se morala še pravi čas vrniti v deželo kralja Matjaža, sva si tokrat privoščila samo četrt ure oddaljeno Malo Peco, na Kordeževo glavo (2125 m) pa pojdeva naslednjič poleti, saj sva bila tam doslej le v snegu. Odpravila sva se v smer proti Topli. Nedaleč nad domom se je desno naravnost navpik pognala gaz na najin cilj, a sva potegnila do odcepa za vrh Pece in se od njega povzpela na Malo. Napis na njeni razgledni plošči 1710 m se ne strinja z zemljevidi, kjer piše 1731 m. »Prava« Peca se je ravno tisti čas otres(a)la oblakov (srečala sva nekaj planincev, ki so se povzpeli na Kordeževo glavo in poročali, da so bili prav na vrhu deležni sonca). Mimo preže in ostankov žičnice sva se spustila po prej omenjeni strmi gazi nazaj k domu in se po poti vzpona vrnila v Podpeco.

Pri Matjažu sva si privoščila tovste grumpe in oljevo r'píco. Jani se je spraševal, kateri del oljne repice se je in kako, ker – Ljubljančan – ni vedel, da je r'píca po koroško krompir. Jedla sva torej velikanske ocvirke z nekoliko posebno krompirjevo solato in pila zakuhano vino. Slastno! V šotoru so ponujali grumpburgerje. Čeprav imava rada »jugokuhinjo«, sva bila navdušena nad koroško ponudbo: nobenih čevapčičev! Strinjava se, da so v hribih primerne preproste jedi, a kulinarika kljub temu sodi tudi v planinske koče – domača seveda. Štruklji, krapci, žlinkrofi, ričet, žganci, pohorski pisker ... Mmm!

Ker so oblikovalci zanimivih snežnih stvaritev zdržali šest ur in več, sva tudi midva stisnila zobe, čeprav je mraz bolj in bolj pritiskal in je do razglasitve najboljših trajalo še precej časa: zapela je Monika Pučelj, zborčku Korošic smo pomagali peti koroške pesmi, kralj Matjaž je izb(i)ral Alenčico, županja Črne je modrovala o tretji razvojni osi (ekipa koroških županov jo je tudi upodobila v snegu), skupina Krsnik je nastopila z »ognjeno« predstavo ... Že v trdi temi smo dočakali razglasitev zmagovalcev: Glažeki iz Slovenskih goric so postavili hišo smrkcev, drugi so bili graditelji Matjaževega gradu iz Male Nedelje, veseljaki, ki jih je bila polna Podpeca, nama (in kralju Matjažu!) pa je bila najbolj všeč tretjeuvrščena kraljeva glava z gradom namesto krone, delo graditeljev iz Šmarjete pri Celju. Programa prizadevnih prirediteljev še ni bilo konec, a v soju ognjemeta smo se mnogi odpravili iskat kombije.

Za najino načrtovano pešačenje v dolino je bilo že prepozno in pretemno (po cesti pa naju ni mikalo). Letos so kar prav storili tisti, ki so se pripeljali do Mitneka, saj ni bilo tolikšne gneče in prometne zmede, kot so jo baje doživeli nekatera prejšnja leta. Sploh pa se nama je stožilo po lastnem prevozu ob nezaslišanem obnašanju nekaterih, ki se niso zmenili za že lep čas čakajoče (tudi z majhnimi otroki), in so se mimo vrste skušali zriniti v vozila (nekaterim je menda celo uspelo). Organizatorji bi morali poskrbeti za redarje. Žal. A kljub temu nekoliko žalostnemu koncu priporočam obisk Podpece naslednje leto, ko bo 20. prireditev in se bodo Korošci gotovo še posebej izkazali. Seveda pa tudi letošnji dosežek, že tisoči grad, ni bil od muh!