30 december, 2006

Zadnji letošnji pohod



Lani sva se odpravila na zadnji pohod pred novim letom na Grohot pod Raduho (1460 m), pa niti do najvišje slovenske kmetije Bukovnika (1327 m) nisva prišla, tak snežni metež je bil (o tej »pustolovščini«, ki se je prekmalu, a precej romantično končala, si lahko preberete v zadnjem letošnjem Planinskem vestniku). Danes sva morala to popraviti. Raduhi se je obraz prav razlezel od zadovoljstva nad prelepim sončnim dnevom, do Osojnika pa je bilo skoraj več telohov kot snega, če majčkeno pretiravam.

Iz Solčave po dolini Klobaše mimo Jankarja, Osojnika in Bukovnika po lepi, a ne najbolje označeni poti sva hodila kake tri ure (nad Osojnikom sva že kar gazila, nad Bukovnikom pa je bilo precej ledeno). Koča je bila odprta in oskrbnik nama je povedal, da je tistikrat, ko sva lani skušala priti gor, zapadlo več kot poldrugi meter snega. Res sva si izbrala pravi dan! Po njegovih zelo natančnih napotkih sva se vrnila čez planino Javorje in mimo Tolstovršnika (precej tudi po cesti), kar je trajalo dobri dve uri. Razgledi so bili imenitni in zvečer je nad Raduho prijazno sijala luna. Še se bova vrnila (po kaki drugi poti seveda), saj je poleti, ko pasejo, tam menda posebno lepo.

Kaj izbrati iz bogate ponudbe zapisov - na ali v Grohat ali Grohot ali celo Grohut - in ali je prav Tolstovršnik ali Tovstovršnik, pa mogoče kdaj drugič kje drugje.

V novem letu si privoščite čim več lepih izletov in pohodov pa dobre volje in zdravi bodite. Srečno!

26 december, 2006

Veliki Travnik (1637 m)

Danes je ravno mesec dni, odkar sem vam poslala pozdrave s Komna, prejšnjo soboto pa sva se spet potikala po Smrekovškem pogorju. Oko sva vrgla na (Veliki) Travnik, med domačini bolj znan kot Turnovka. Peljati se je treba še kaka 2 km iz Ljubenskih Rastk po dolini Žepa do ostrega desnega ovinka asfaltne ceste, kjer se od nje odcepi makadamska cesta. Parkirati je mogoče tam ali nekoliko više ob makadamu pri mali hidroelektrarni Marovt.

Nad elektrarnico zavijte levo po lesenem mostu čez potok. Strma potka vas bo v ključih pripeljala iz gozda na travnik, kjer je nekaj zmede z markacijami – kar naravnost v breg proti podrti Robnikovi domačiji zagrizite. Nad njo zavijte po markirani stezi levo v gozd in nato izmed dveh vlak izberite levo. Pripeljala vas bo do jase na uravnavi, onkraj nje pa nadaljujte po ozki gozdni stezi v levo. Precej »varčno« posejane markacije vas bodo pripeljale na Počko ali Robnikovo planino (1165 m). Gozdna cesta teče prav čeznjo, mimo pastirske koče in do lovske koče nad njo (od pastirske do lovske jo lahko uberete tudi kar »na oko«, saj se vidi na vrhu brega). Potem pa lep čas po cesti do odcepa v levo, od koder je na Travnik še 40 minut. Če bo sneg, boste lahko sledili gazem domačinov, ki poznajo prijetne bližnjice. Od Koče na Travniku (1548 m) do lesenega Joškovega razglednega stolpa pa je le še kake četrt ure. Razgledi so res lepi. Poleg stolpa stoji mejnik med Koroško in Štajersko – v piramido zložena brunca.

Koča je odprta le ob poletnih koncih tednov, a imela sva srečo, da so na klopeh pred njo moževali štirje prijazni domači planinci, med njimi tudi Jože Vodušek, čigar pesem uokvirjena visi v koči (odlomek za pokušino: V koči tej ni oštarija, / sem ne spada hudobija, / to je dom za prirodnjake / in ne gajba za divjake!). S Franjem Atelškom sta nama »Gorenjcema« prijazno predstavila prelepo štajersko obzorje, ki se odkriva z razglednika. Tudi Komen smo videli; zdaj veva, da mu Korošci rečejo Kamen, Štajerci pa Komen.

Vrnete se lahko po isti poti ali čez Mali Travnik. V vsakem primeru približno dve uri in pol zmerne hoje gor in malo manj dol.

Dela na parkirišču nad Vipavo

Popravek 26.12.2006: Parkirišče je že spet urejeno in čaka zimske goste.
V okolici parkirišča nad Gradiščem pri Vipavi (izhodišče izletov na Gradiško Turo, Plaz, sv. Miklav, Nanos ...) pripravljajo teren za (bodoči) kamp, zato je parkiranje tam precej omejeno. Ker je Gradišče zelo priljubljeno izhodišče za izlete na rob Nanosa (pa še športni plezalci bodo začeli v teh dneh zahajati v Vipavo), boste ob koncu tedna tam težko našli prostor za svoj avto.

17 december, 2006

Malič in Šmohor

Če bi radi tudi vi videli trobentice, s katerimi sem se hvalila zadnjič, vas povabim na Šmohor (787 m) in Malič (936 m) nad Laškim. Markirana pot se začne ob gasilskem domu v Laškem. Pred njim piše, da je na Šmohor 2 uri hoda, ob kapelici nad njim pa, da poldrugo uro. Vi se lahko požvižgate na oboje in naredite po svoje.

V približno tričetrt ure vas bo prijetna pot pripeljala v Zamalič, kažipoti pa vas bodo ves čas vabili le na Šmohor. Šele slabo uro nad Zamaličem vas bo napis na skali prvič usmeril proti Maliču. Potem gre kake pol ure gor in dol. Ko boste že mislili, da je pred vami vrh, le poglejte, ali mu ne »manjka« oddajnik. Manjka mu! Šele tretji vrh je pravi. Vmes lahko počijete na vzletišču jadralnih padalcev, če ne bo tako pihalo, kot je prejšnjo soboto. Kar je za nas hodce nadležno, je za jadralce najbrž kot nalašč. Potem se lahko vrnete pod prvi vrh in v nasprotno smer je dobre pol ure do Šmohorja. Tam imajo planinski dom (ob četrtkih je zaprt), pri katerem se lahko gugate, igrate odbojko, nogomet, košarko ali pa le posedite na kaki klopci. Stopite še do cerkve sv. Mohorja z mogočnimi lipami in do spomenika na mestu partizanske tehnike Nestl (ko je zvezdic, ki nadomeščajo markacije, konec, se na levem ovinku gozdne ceste v desno odcepi kolovoz in po njem se napotite mimo desne preže; 10 minut).

Vrnete se na cesto pred domom in še nekoliko nazaj, kjer se v desno odcepi pot v Laško. Kmalu se znajdete pri odcepu, kjer ste gor grede zavili na Malič, poslej pa se vračate po poti vzpona. Prej kot v poldrugi uri ste na izhodišču.

Planinska pot se večkrat »sreča« s cesto. V snegu ali dežju ali pa s kolesom vse to lahko obredete po cesti. Kar na zemljevid poglejte (Celjska kotlina 1 : 50.000 ali Posavsko hribovje – zahodni del 1 : 50.000).

15 december, 2006

Kobilja glava

Kobilja glava (1475 m) je travnat razgleden vrh z verjetno najlepšim pogledom na greben Peči (Spodnjih Bohinjskih gora). Nanj vodi (obledelo in borno) markirana pot, ki je ne boste našli niti na zemljevidih niti v Miheličevem vodniku po Julijskih Alpah.

Pot na ta vrh se začne pri koči na planini Stador, kjer vas kažipot usmeri navzgor med lesenimi ograjami. Naslednji kažipot vas pošlje v desno čez travnik in ko boste ravno začeli obupavati, vas reši možic. Od tam naprej vodi v desno dobro uhojena steza, ki se spet izgubi na južnem grebenu Šprince. Ponovno vam pomaga kažipot, ki vas pripelje skozi gozdiček do steze, ki se naravnost po grebenu strmo dviga na vrh Šprince (1247 m).

Z nje se spustite do sedelca med Šprinco in Kobiljo glavo, potem pa se desno od grebena hitro dvignete do pastirskega stana (vikenda?) na zahodnem travnatem pobočju Kobilje glave. Do vrha se od tam sprehodite po travnikih, večina pohodnikov se usmeri rahlo v levo in nato po severnem grebenu (tja pripelje tudi steza s planine Lom) do vrha.

11 december, 2006

Sneg na Primorskem

Po včerajšnjem prvem snegu je stanje na Primorskem približno takšno: Slavnik in Vremščica sta povsem brez snega, na Nanosu in Čavnu se sneg začne na zgornji tretjini pobočja. Na južnih pobočjih ga bo verjetno kmalu pobralo, za robom pa lahko ostane precej dlje. Hribi severno od Postojne so skoraj povsem brez snega, Javorniki pa bogato zasneženi.

10 december, 2006

Tudi trobenticam se je zmešalo

Ne morem biti slabša od Mire in Ivana: včeraj sem pod Maličem (skoraj tisočakom!) in na Šmohorju videla več šopkov trobentic. Tudi zlatice, rman in nič koliko marjetic. Če je danes res zapadel sneg, kakor so grozili včeraj, jih zdajle bridko zebe.

08 december, 2006

En ščepec zime, lepo prosim

Pretoplo in vlažno vreme v zadnjem mesecu je uspešno "zmešalo" tudi rože. Mira Kofler mi je poslala cel šopek telohov z Bizeljskih gričev, danes pa sem jih našel tudi na Zaplani (skoraj 700 metrov visoko).

06 december, 2006

Blegoš iz Leskovice

Če vam je vzpon na Blegoš s Črnega Kala (od lovske koče) prekratek, tisti iz doline pa predolg, se nanj odpravite iz Leskovice, vasice visoko na južnih pobočjih Kovka (enega od vrhov med Blegošem in Črnim vrhom). Do tja vodi asfaltirana cesta iz Hotavelj: v Hotavljah sledite kažipotom za Cerkno (in smučarski center), na koncu doline Kopačnice pa vas kažipot usmeri desno proti Leskovici.

V vasi se držite desno, pripeljati se morate do cerkve sv. Urha, za katero vas čaka manjše parkirišče. Od tam sledite markacijam po lepo vzdrževani položni gozdni cesti. Ta vas pripelje do poseke, kjer se z desne priključi pot na Blegoš iz Volake, ki vas nato mimo Jelencev popelje proti koči pod Blegošem.

Višinska razlika: 750 m
Dolžina izleta: 4 ure (dobri 2 uri vzpona)
Zemljevid: Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, izletniška karta

02 december, 2006

Rekreacijsko-zgodovinsko popoldne

Ko slišite za Bašelj, gotovo pomislite na Kališče, Storžič, planino Javornik. Če pa imate časa le za jesensko popoldne, ki ugasne že ob petih, preberite, kaj vam ponuja Turistično društvo Bašelj na tabli ob svoji brunarici: Gamsov Raj (10 minut), Košuta H (partizanska bolnica, 1 ura), Sv. Lovrenc (40 minut), Gradišče (45 minut), in Izvir Belice (30 minut). Ponudba ni slaba. Začnimo s sv. Lovrencem.

V Bašelj se pripeljemo skozi Preddvor. Dom TD Bašelj (pri njem je parkirnega prostora v izobilju) stoji pod (nekdanjim) smučiščem in ravno na dan najinega obiska (28. 11. 2006) se je zgodila zgodovinska demontaža smučarske vlečnice, ker nima več atesta. Po strmini, po kateri je bila speljana, v dobrih 5 minutah prisopihamo do nekdanje zgornje postaje, zavijemo desno in prilezemo iz grmovja pri Gamsovem raju. Še malo zgodovine: to je bil v jugočasih menda kar znani Dom Rade Končar. Pot nadaljujemo v desno do partizanskega spomenika, mimo precej divjega divjega odlagališča odpadkov in med hišama Bašelj 33a in 33b v gozd. Ves čas sledimo markacijam in številni kažipoti nas neumorno obveščajo, kod in kam. Na razcepu, kjer piše desno Sv. Lovrenc po markirani poti, levo pa Sv. Lovrenc po gozdni cesti, izberemo desni krak. Spotoma si lahko ogledamo še en partizanski spomenik. Če se preveč zasopemo, lahko počijemo na kateri izmed klopc, nekaj korakov nad četrto pa že zagledamo zvonik, ki kuka izza travnatega roba (892 m). O zgodovini cerkve si lahko preberemo na tabli ob vhodu. Če je še kaj svetlobe, se ponuja lep pogled na Kranjsko ravan in Sorško polje. Na bregu pod cerkvijo so ostanki kurišč in ob enem je še konec novembra čemel sicer že malo otožen šopek njivskih grabljišč. Nekaj minut nad cerkvijo - kar čez drn in strn – je gozdnati vrh Gore (918 m).

Od cerkve se spustimo k Domu na Lovrencu. Pod njim se začne (sprva zelo slaba) gozdna cesta. Pripelje nas do že omenjenega razcepa in od tam po že znani poti na izhodišče.

Slaba urica gor in slabe pol dol. Za tako kratek čas kar dovolj telovadbe in še malo zgodovine zraven.