25 junij, 2012

Mnogo Velikih vrhov – en sam Rombon

Ime Rombon zveni mogočno in ta gora nad Bovcem tudi je taka (njegovo drugo ime, Veliki vrh, se ni prijelo in ne napravi posebnega vtisa, najbrž tudi zaradi množice Velikih vrhov pri nas). Pot je dolga in naporna (strma in poleti vroča), a vredna vsakega truda. Ko sva bila na Bovškem predlani, je dva dni deževalo, zato sva se mu morala odpovedati, letos pa je bil 16. junij brezhiben poletni dan.


Začela sva pri trdnjavi Kluže, od koder naj bi bilo na Rombon (2208 m) 5 ur hoda. Pot do poškodovane Hermannove trdnjave in trdnjavo sva že poznala in čeprav je do nje le dobrih 20 minut, tamkajšnji kažipot za Rombon velikodušno obljublja le še 3 ure in pol. Smer kažejo planinske oznake, obvestilni stebrički Poti miru in oranžne markacije sprehajalne poti. Sledila sva jim v gozdnati breg. Ko sta se smeri Široki plaz in Kota 1313 razšli, sva sledila drugi. Pobočje je strmo in kljub ključem kar naporno, vendar je pot k sreči dovolj široka, da kljub koreninam in kamnom ni resne nevarnosti, da bi se spotik končal kje v globini. Svet je zelo skalnat. Že jutro je bilo toplo, a dokler sva hodila po gozdu, nama vročina ni mogla do živega. Kadar so vrzeli med drevjem dovoljevale, sva pasla oči na čudoviti steni Jerebice.
 

Uro in četrt nad Hermannovo trdnjavo je kažipot levo h koti 1313. V tisto smer se pravzaprav odcepita dve "potki" (oznak nisva opazila na nobeni). Po bolj levi sva v minuti dosegla zaraščen vrh z možicem. Ker tak nerazgleden kraj ni primeren za topniško opazovalnico, sva iskala dalje (v desno) in ujela potko, ki naju je pripeljala na razgledno točko Na robu, označeno s kovanim križem z napisom Dreizehn dreizehn 1313 m. Okolica je poraščena z žarkastimi košeničicami, a so že večinoma odcvetele. Po vojaškem jarku se pride v bunker ali opazovalnico, kjer je vpisna skrinjica. Na pobočju pod vojaškimi objekti je planina Za Robom (tako Mihelič, na zemljevidih Na robu, Veliki Rob) .
 

Vrnila sva se na pot proti Rombonu. Spet sva v ključih premagovala precejšnjo strmino. Pol ure nad koto 1313 sva se poslovila od sence. Dotlej skoraj ni bilo rož, tu pa sva se znašla med raznovrstnim cvetjem, kakršno sva že videvala na letošnjih poletnih poteh, le da ga je bilo tu precej manj. Na levi se je vlekel greben Svinjaka – čisto drugačen pogled kot iz Bovca, od koder se vidi samo končna "piramida". Med skalami in ruševjem se pot ponekod zoži, ponekod pa je še precej ohranjena mulatjera. Po nekaj zavojih naju je pripeljala na levi rob neizrazite krnice Veliki Dolič. Ko bo čas rožnih korenov in rumenega milja, bo tam res lepo; morda pa so se v tem tednu že razcveteli. Mimo dveh skalnih votlin sva prišla na levi ovinek, takoj za njim pa zagledala prve ostanke avstrijskih vojaških utrdb iz prve svetovne vojne. Poslej jih je bilo še več – zidov, kavern in "labirintov" poti v skalovju, po tleh pa so ležali zarjaveli deli vojaške opreme. Po tričetrturnem grizenju kolen, med katerim je bilo treba  "preplezati" tudi nekaj skalnih ovir, sva dosegla škrbino. Kažipot nazaj pravi Kluže 3h, na drugo stran pa usmerja napis na skali BC (šele ko sem prebrala naglas, sem razumela: Bovec!). Na desni naju je čakal najtežji del poti: skalnat skok, ki ga je treba preplezati. Za nevajene plezanja ni prav lahko, je pa kratko. Do cilja je bilo še pol ure skal in kamenja.
 

Na vrhu so skromna vpisna skrinjica, možic ter skali z napisoma Bovec (puščica kaže tja, od koder sva prišla) in D. post. žičnice (puščica kaže na zahod, proti postaji D kaninske kabinske žičnice). Razgledi pa so naravnost osupljivi: proti zahodu na Vrh Laške planje, Prestreljenik, greben od Lope do Velike Črnelske špice, Montaž in Viš; proti severu na Kamnitega lovca, Jerebico, Mangart, Jalovec; proti vzhodu na Triglav, Bavški Grintavec, Svinjak, Javoršček, Krn; proti jugu na dolino Soče, Matajur – in še mnoge vrhove med njimi in za njimi. Vrh smo si delili trije pari. Cerkničan je kar stresal imena gora in zelo nama je pomagala izdaja PZS Julijske Alpe 360º. Že dolgo se na kakem vrhu nisva zadržala toliko časa.
 

Dol grede sva na škrbini sledila napisu BC. Sitnemu spustu po drsečem strmem žlebu sledi še zoprno melišče. Odtlej sva imela pred (pod) seboj izrazito Čuklo (tako na zemljevidih in v Miheličevih Julijskih Alpah, v Tumovem Imenoslovju Julijskih Alp in Stritarjevih vodnikih pa Čuklja; ker je po jezikovnih priročnikih čukla tudi občno ime za (štrlečo) skalo, skalno gmoto, sem se odločila za različico brez j), desno pa slikovite pode (Kaninski in Prestreljeniški podi ter Goričica pod Rombonom, imenovana tudi Rombonski podi, so svetovno znane visokogorske kraške planote), pod katerimi se skrivajo podzemne jame, med njimi najbližja Vandima, prva "tisočmetrca", ki so jo raziskali slovenski jamarji, in Čehi 2, s 1502 m najgloblja slovenska jama, 10. na svetu (to niso "turistične" jame). V stenah na levi je več votlin, ki so bile nekoč del vojaških objektov, katerih ostanki so raztreseni tudi naokrog. Po kamnitem levem robu grape Naklo sva se spustila na njeno dno, med vojaške jarke italijanske strani. Tam sva imela nekaj težav z "odkrivanjem" poti, a k sreči je Čukla (1767 m) že sama dober kažipot. Odcep nanjo je označen na skali (Čukla 5'). Na vrhu stoji piramidast kamnit spomenik italijanskim vojakom. Dvojezična plošča občin Bovec in Reana del Rojale spominja na obnovo leta 1997 (sodeč po številnih starejših zapisih o razpadajočem spomeniku je bila obnova res potrebna). Na skalo pred spomenikom je pritrjena vpisna skrinjica.

Vrnila sva se na "glavno" pot in zavila levo (na omenjeni skali ni oznake za Bovec, sta le za Rombon in Čuklo). Spuščanje po tistem kamnitem kraškem svetu je gotovo posebno doživetje, kadar cvetijo žarkaste košeničice, saj mora biti vse rumeno (midva sva jih žal že zamudila). Pot se trikrat za kratek čas pretakne skozi gozd in ko sva prišla tretjič iz njega, sva zagledala lovsko kočo na opuščeni planini Goričici (1336 m). Od tam sva se lovila po zarasli potki med hudimi koprivami in redkimi obledelimi markacijami. V gozdu pod planino so si oznake nekoliko "opomogle", le premalo jih je, saj stezica ni povsod razločna. Ko se je gozd razredčil, so se pokazali Bovec in gore nad njim. Potem sva bila deležna koščka podov čisto od blizu, saj del poti vodi čez pravcate "kamnite travnike". Nad grapo ali skalnim podorom in dalje po sila skalnatem gozdu sva prišla na plano in prečkala melišče. Poti so se tako namnožile, da sva se zaradi slabe označenosti tu in tam spuščala kar po občutku. Strmina prav do zadnjega ni popustila. Končno se je pokazalo "znamenito korito" pri Zajcu – znamenito, ker ga ni in ni hotelo biti. Pri njem sva se osvežila in nadaljevala po makadamski cesti pod kmetijo. Skozi mrežasta vrata in po stopnicah ob hiši Zavrzelno 2 sva se spustila med pašniškima ograjama, na dnu pašnika pa so spet vrata. Od tam je lep pogled na Svinjak in Bavški Grintavec za njim. Blatna potka skozi gozd naju je pripeljala do potočka, onkraj njega pa sva po makadamski cesti mimo prvih hiš prišla na asfalt v Kaninski vasi. Od korita do tu sva opazila eno samo markacijo. Krog je bil sklenjen (le do prenočišča sva morala še odkrevljati po asfaltu).

Osem ur in pol čiste hoje, enajst ur čistega užitka. Kar bi bilo več, bi bilo preveč, je gotovo mislil Jani s pripombo, da tokrat k sreči ni bilo veliko rož, sicer bi bilo trajalo še dlje.


10 junij, 2012

Kdaj gredo šmarnogorski ptički spat

V zadnjem majskem tednu sva si za hribolazenje lahko vzela samo sredo zvečer. V takih primerih je dostikrat na vrsti Šmarna gora. Z lučkama. Tokrat sva se povzpela po Partizanski stezi iz Šmartna pod Šmarno goro. Parkirala sva pri pokopališču in se odpravila mimo cerkve v vas, kjer je prvi kažipot.
Koreninasta pot je bila k sreči suha, više gori, kjer je več skal, kamnov in zemlje, je pa kar lepo drčalo. Čeprav je bilo oblačno, je bil s klopce že blizu vrha lep pogled na Šmartno in Ljubljano. Ptički so kljub pozni uri neumorno peli. Le kdaj gredo spat? Po tričetrt ure sva le toliko posedela, da sva se nazobala grozdja, preden sva odrinila v dolino, pa sva že dobila "zamenjavo". Nikoli se še ni zgodilo, da bi bila na Šmarni gori zvečer sama.
Kar nekaj spusta je bilo že za nama, ko sva šele prižgala lučki. Takrat so tudi ptički utihnili. Oživelo pa je grmovje: od vsepovsod je nekaj šumelo in praskljalo. Spust je trajal kakih 10 minut dlje kot vzpon, ker gre v temi seveda počasneje. V vasi so že prižgali luči in sprejela naju je nova "godba": črički.
O pohodu ta konec tedna ne bom poročala, ker sva se spet potepala po Hrvaškem. To pa že lahko povem, da so Korita ter Veliki Planik (najvišji vrh Čičarije) in Mali Planik ta čas pravi raj za ljubitelje rož.

09 junij, 2012

Pot na Javornik – notranjska Golica

Tudi zadnjo majsko soboto naju je odvleklo proti zahodu – pa saj se nisva dosti branila. Iz Logatca sva sledila smerokazom za Idrijo ter tik pred koncem Kalc zavila levo proti Podkraju in Colu. Že pred Podkrajem sva opazila prvi kažipot za "najin" Javornik, a sva se zapeljala v vas na majhno parkirišče tik pred tablo za konec naselja in smerokazom levo Bela 5. Nekaj korakov naprej se požene desno v breg kolovoz, ob katerega vznožju so kažipoti in vse oznake, ki so naju spremljale ta dan.

Po kolovozu sva vijugala med cvetočimi travniki (posebno veliko je bilo travniških kozjih brad), ko je zavil levo, pa naju je naslednji odpeljal v gozd. Pri prvi rogovili s kažipoti pod lično strešico (kažipotov na tej poti res ne manjka) sva zavila desno ob robu gozda. Travniki so bili posuti z narcisami, a so žal večinoma že odcvetale; to je pravi kraj za ljubitelje teh cvetic, ki ne morejo ali nočejo na Golico. Pot naju je vodila mimo Izakove koče (nekakšnega bivaka na robu gozda) in bunkerja. Takoj za njim se v desno odcepi steza in po tej sva prišla do naslednjega, še veliko večjega bunkerja, ozaljšanega s platanolistnimi zlaticami. Obhodila sva ga po levi. Pot je precej zaraščena. Razveselila sva se bogatega rastišča zlatih korenov. Jesenski podleski v "spomladanski izdaji" z velikimi listi in velikanskimi plodnicami niso prav nič spominjali na te nežne rožice. Pod Srednjo goro so se pasle krave in visoko na njenem pobočju sva opazila (še en) bunker. Platanolistne zlatice so bile gotovo najmnožičnejši "pojav" na tej poti pa tudi orlic ni manjkalo. Vodili so naju številni kažipoti, markacije pa so bile redke in že obledele; na enem izmed razcepov nama je možic prijazno namignil, kateri krak je pravi.
xxx
Kmalu po tistem, ko sva zavila levo na makadamsko cesto, sva desno pred seboj na travniku opazila hišico z ogrado za konje. Po kolovozu sva zavila desno mimo klopce in razpela proti hišici, jo pustila na levi ter se med množico zelenih čmerik in pisanega cvetja najprej zložno, potem pa strmeje vzpenjala ob pašniški ograji proti Streliškemu vrhu pred nama. Ograjo sva prestopila po veliki "pruki". Kmalu za opuščeno njivo sva se med dvema zajetjema spustila čez mostiček nad hudourniško strugo, od koder se levo v bregu vidi še eno zajetje. Ko sva stopila iz gozda, se je izkazalo, da sva zgrešila kos markirane
 poti. Pa ni bilo hudega: levo zgoraj na pobočju Streliškega vrha stoji pod smreko klop in pri njej priteče markirana pot iz gozda, tako da sva jo brž ujela. Po polomljeni pručki sva spet prestopila ograjo. Med cvetočimi šipkovimi grmi in malinovjem sva prišla na travnik z veliko prežo in kažipoti, nekakšen preval. Na njem je cvetelo precej vretenčastih salomonovih pečatov. Levo usmerja kažipot Strliški vrh, midva pa sva se spustila naprej po kolovozu v gozd, vijoličen od trpežnih srebrenk in peterolistnih konopnic. Po tu in tam dokaj skalnati poti sva se vztrajno spuščala. Med slikovito razmetanimi skalami je veliko poti in kolovozov, zato sva morala pozorno oprezati za oznakami. Mimo hišice, ki jo obdaja obilica pritiklin in ropotije in je po rogovju sodeč najbrž lovska, markirana pot kmalu pripelje na cesto. Zavila sva desno navzgor po njej in srečala slepca.

Ob križišču čez minutko so velika miza in dve klopi ter kažipoti. Najin je kazal levo. Čez čas sva s te ceste videla na levi Križno goro s smučiščem. Markacij precej časa ni bilo, a sva se kar držala ceste. Na desni se je strmo dvigal skalnati Špik. Gozd na obeh straneh je bil ves bel in dišeč od čemaža. Ko sva stopila iz gozda, se je cesta nehala vzpenjati in se je prekucnila navzdol. Na levi sva zagledala Javornik z razglednim stolpom. Iz drevja na hribu desno od ceste so štrlele antene in kmalu je kažipot v tisto smer napovedal Smučarsko kočo Javornik. Pri hiši Javornik 7 (ni opuščena, kakor piše na Hribi.net) na kažipotu desno piše Koča, vendar sva šla kar naprej po cesti do križišča s kažipoti, od katerih sva si zapomnila tistega levo Col 2h. Ob križišču je brunarica z napisom Javka. Po cesti sva se mimo kažipotov levo v breg Črni vrh, Čelkov vrh in Šajsna ravan ter partizanskega spomenika povzpela do Pirnatove koče, od tam pa za smešnim "ribjim" kažipotom na vrh. Tudi v gozdu na tem pobočju je dišal čemaž, ko pa sva stopila na plano, je zadišalo po medu. Med blazinami mračic, jetičniki in brinovimi grmi sva spet stopila v gozd in kmalu stala na vrhu (1240 m). Do razgleda nama je pomagal stolp, na katerega se je treba povzpeti po lestvah. Z njega sva videla smučišče Lome in Smučarsko kočo pa tudi širši razgled ni bil slab, ni pa se videlo vse, kar se baje ob dobri vidljivosti, celo Jadransko morje in Triglav. Preverite kdaj!

V Pirnatovi koči sva si privezala dušo in se mimo Javornika 7 (tokrat za kočo po skalnatih stopnicah in skozi gozd) vrnila na križišče, tam pa levo po makadamski cesti proti Colu. Kmalu za domačijo Rudolf sva si po markirani bližnjici prvič skrajšala cestni ovinek, nato pa se za Jelerjem spustila po strmi peščeni potki na cesto dve "nadstropji" niže in jo prečkala. Ko sva spet prišla do nje, sva nadaljevala po njej levo navzgor. Naslednjič naju je makadamska cesta po nekaj metrih pripeljala na asfaltno pri hiši, ki jo še gradijo. Stopila sva desno na asfalt (na drevesu je znamenje, za njim pa velika skala) ter po njem mimo Črteža in odcepa desno za Suhi Vrh. Kratka označena pot skozi gozd, poln skal in vrtač, seka ovinek, ko pa sva se vrnila na asfaltno cesto in zavila levo nanjo, sva pod njo zagledala brezno, od katerega ni daleč do Laznarja. Potem sva z nekaj sreče zagledala slabo opazen odcep levo v gozd; seka oster levi ovinek, ob katerega izteku je na desni strani majhno parkirišče, na levi pa kažipoti. Tu markacije odidejo proti Colu. V levo po gozdni cesti se pride k Sv. Duhu, vendar precej naokoli, zato sva nadaljevala po cesti. Ta pod odcepom napravi oster desni ovinek, kjer se v levo (naravnost) odcepi še ena asfaltna cesta. Šla sva po njej, upajoč, da bo pri Fratarju mogoče vprašati, kako se od jih pride k Sv. Duhu. Toda nikogar ni bilo doma, zato sva se odločila sama poiskati "bližnjico".

 Za Fratarjem sva se odpravila po travniku proti gozdu in tam levo po kolovozu ob gozdu. Ko sva skozi drevje zagledala škarpo, nad katero sva slutila cesto proti Sv. Duhu, sva se pognala po brezpotju v veliko strmino in izkazalo se je, da sva imela prav. Ne oziraje se na odcepe sva se držala (nemarkirane) ceste. Ob njej so z vej in skal viseli številni modri cvetovi planinskega srobota. Pri prvi serpentini je bilo vse vijolično od trpežnih srebrenk, po njih pa so se spreletavali koprivarji. Kmalu za drugo serpentino naju je presenetila markacija na skali. Tam je razcep: gozdna cesta se vzpenja dalje proti Sv. Duhu, levo (naravnost) pa se odcepi kolovoz v Vodice; od tam priteče markirana pot k Sv. Duhu – od tod markacije. Pri naslednjem odcepu desno nazaj k Sv. Duhu je manjše parkirišče. Tam je cvetelo precej peterolistnih konopnic. Mimo prostora s klopmi, mizami in kažipoti (desno Križna g., naravnost Podkraj, levo Sv. Duh) sva kmalu dosegla Sv. Duha (1213 m). Okoli cerkve so klopi. Ker tiči na tesnem v gozdu, so prostor za vernike pred njo povečali z leseno "galerijo". Splezala sva še po skalnatem grebenu nad cerkvijo, dokler se nama ni zdelo, da stojiva na najvišji točki. Razgleda tudi tam ni.

Za cerkvijo sta kažipota Sred. gora in Strliški vrh, ki kažeta naprej v nasprotno smer od tiste, iz katere sva prišla k Sv. Duhu. Od njiju pa se v desno spusti strma potka, označena z markacijo, a brez kažipota. Sklepala sva, da teče v Podkraj, zato se nisva vrnila h kažipotu Podkraj na križišče pod cerkvijo. Toda po prvi markaciji ni bilo nobene več. V tisti strmini se pot pogosto izgubi. Čez čas je k sreči zavila v pravo smer (proti desni), toda ko sva bila že predaleč, da bi se nama ljubilo obrniti, je zavila preveč levo, da bi lahko peljala v Podkraj. Postala pa je razločnejša. Po dobrih 20 minutah sva mimo bunkerja v skali stopila iz gozda, kjer naju je pričakal še en bunker, železen. Spuščala sva se po zunanji strani žice (pašniške ograje) in ji sledila mimo bunkerja, ki sva ga na pobočju Srednje gore videla zjutraj. Žice sva se držala, dokler nisva prišla do gostega grmovja, skozi katero se nisva bila voljna prebijati. Odtlej sva nadaljevala kar ob njem naravnost navzdol po travniku. Zlati koreni na levi so nama dali misliti, da je to druga stran jutranjega rastišča. Pristala sva na kolovozu in ko sva ravno razmišljala, ali je kaj podoben jutranjemu, sva na levi zagledala veliki bunker. Zavila sva desno po že znani poti mimo Izakove koče in kmalu sva bila pri avtu. Trajalo je kaki dve uri in pol gor in tri in pol dol.

Najin seznam za drugič se je podaljšal za Križno goro, Streliški vrh, Nanos iz Podkraja in še kaj. Nikoli ga ne bova izčrpala.

03 junij, 2012

Tudi Cerkn York ima svoj "Centralni park"

Ko sva bila na letošnjem festivalu Jazz Cerkno, sva opazila grafit Cerkn York. Jazza je v New Yorku kajpak več kot v Cerknem, a če upoštevamo razliko v njuni velikosti, ima Cerkno veliko prednost: sicer prostrani newyorški Centralni park tiči sredi mesta, cerkljanski "park" pa je tolikšen, da mestece tiči sredi njega – med bujnim zelenjem, hribi in drugimi lepotami. Tokrat sva si izbrala Šebreljsko planoto. Iz Cerknega sva se odpeljala v smer Tolmin in v Želinu zavila desno. Na Reki naju je kažipot levo Šebrelje 1h15 usmeril na most čez Idrijco. Že od tam se vidi zvonik cerkve sv. Ivana, ki kuka iz drevja na hribu. Onstran mostu sva parkirala na majhnem parkirišču poleg informativne table Arheološkega parka Divje babe, kjer se asfalt konča.

Sveti Ivan (573 m) in Divje babe

Makadamska cesta kmalu zavije levo in tam se desno odcepi pot k majhnemu seniku. Ta očitno ni tisti, ki ga omenjata vodnika Idrijsko-cerkljanska planinska pot ter Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, češ da pri njem zavijemo ostro desno k Reki 17. Kratko malo ni ga več. Najbrž je stal na mestu, kjer sva videla gradbene stroje (to območje se imenuje Log ali Na Logu). Tam je res oster desni odcep (na skali pred njim sva precej po naključju opazila edino markacijo, vidno le iz nasprotne smeri), po katerem sva se mimo Reke 18 povzpela  do zadnje hiše (17), kjer je treba čez dvorišče in levo nad domačijo po ni nič kaj uhojeni stezi ob kamnitem kanalu. Prečkala sva ga po brvici in prišla do neoznačenega razcepa; odločila sva se za pot navzgor. Pripeljala naju je na naslednji neoznačen razcep, kjer je prava leva, ožja pot. Sčasoma postane razločnejša in se iz grape vzpenja levo v ključih med salomonovimi pečati, repuši, trilistnimi vetrnicami, kukavicami, šmarnicami, gnezdovnicami, dolgolistnimi naglavkami, krvomočnicami ... Dosegla sva skalno steno; pot po policah ob njej je razgledna in slikovita. Posebno lepo mora biti jeseni, ko pordeči ruj, tokrat pa so naju razveselile travnolistne perunike. Po tričetrt ure sva stopila na gozdno cesto. V desno je le nekaj minut do cerkve sv. Ivana, kjer naju je že čakal vodnik Štefan Lapanja, ki ve vse o Divjih babah. Vstopnina za posameznike (do 5 oseb) je 20 evrov ne glede na število obiskovalcev (za naju torej po 10 na osebo), za skupine pa po 3,50 evra na osebo.

Nahrbtnika in palice (te so na poti k Divjim babam bolj v nadlego kot v pomoč) sva pustila v cerkvi. Vodnik naju je opozoril na ostanke avstrijskih strelskih jarkov iz prve svetovne vojne. Med četrturnim spuščanjem po zavarovani poti sva izvedela, da je bila med prvo vojno v gozdu levo od tod bolnišnica za konje s fronte. Pred prvo jamo, Divje babe 2, stojijo miza in klopi. Ta je odprta; v njej (še) niso našli sledov prebivalcev iz preteklosti, današnji pa so predvsem netopirji. Zanimivi so škrlatno rdeči lišaji, ki baje še nimajo imena. V steni nad potjo gnezdi par krokarjev; kosmi, ki ležijo pod gnezdom, so njuni izbljuvki, večinoma dlake pojedenih živalc. Do znanega najdišča iz stare kamene dobe ni bilo več daleč.

Jama Divje babe 1 je zaklenjena pred "ljubiteljskimi arheologi". Ker je v njej tudi poleti hladno, je priporočljiva kaka jopa. V lepo vidnih plasteh kamnin iz različnih obdobij se razloči množica kosti, največ jamskega medveda. Jamo so začeli raziskovati leta 1978. V njej so doslej našli kosti več kot 50 vrst živali, nekaj sto kosov orodja in ostanke številnih kurišč. Najznamenitejša je svetovno znana 50.000 do 60.000 let stara koščena piščal, ki naj bi jo bil izdelal neandertalec, domnevno najstarejše glasbilo na svetu. Glasbenik, slikar in pesnik Ljuben Dimkaroski jo je dolgo proučeval in dokazal, da je nanjo mogoče res igrati, ne le "piskati". Gospod Štefan je izdelal precej natančen posnetek piščali.

Vrnili smo se k sv. Ivánu (tako cerkvi sv. Janeza Krstnika pravijo domačini, na oltarju pa je napis S. Janes Kresnik). Cerkev je bila zgrajena menda že leta 1152. Prej je bilo po nekaterih virih na njenem mestu svetišče boga Sonca. Oltar je delo znanega podobarja, rezbarja in pozlatarja Jožefa Štravsa iz Ravni pri Cerknem. Vodnik je na najino presenečenje meni nič, tebi nič zamenjal oltarno sliko. Za preverjanje, ali so okoli cerkve res najmočnejše energijske točke na Primorskem, si nismo vzeli dovolj časa, smo pa srečali tolstega goža. Gospod Štefan nanju je zapeljal še slaba 2 km do Šebrelj (pri številki 16 je vrnil cerkveni ključ) in nama nad trgovino v zadružnem domu pokazal razstavo o Divjih babah: panoje s slikami in opisi izkopavanj, neandertalčeve piščali in drugih najdb ter življenja neandertalcev, jamskega medveda in drugih živali. Blizu zadružnega doma stoji spomenik žrtvam druge svetovne vojne. Poslovili smo se in midva sva spet vzela pot pod noge.

Vrhovec (1079 m)

Od zadružnega doma sva se napotila naprej po asfaltni cesti mimo kozolčka z zemljevidom kraja do križišča, kjer ta cesta zavije desno proti Stopniku. Tam sva jo zapustila po ožji asfaltni (smer Jagršče), ki teče mimo gasilskega doma, vodnjaka z letnico 1906, znamenja in makadamskega odcepa levo proti Jagrščam. Na ostrem desnem ovinku še vedno asfaltne ceste se v levo odcepita dve gozdni cesti ali kolovoza; desni krak se vzpenja, levi pa teče pod njim. Ni čisto jasno, ali kažipota "naprej" Jagršče in Krnice kažeta vsak na svoj krak ali oba na enega in na katerega. Odločila sva se za gornjega. Po njem sva prisopihala iz gozda na travnik, kjer se pot kar konča. Usmerila sva se proti veliki lipi, tam pa zavila levo po prečni stezi v gozd. Desno pod seboj sva videla hiše in krajevno tablo Šebrelje. Ko se je po četrt ure pot prekucnila navzdol, sva domnevala, da je za nama pohlevni Ravni vrh (789 m). Po blagem spustu sva pristala na kolovozu ravno pri razcepu – desni krak se rahlo vzpenja, levi pa rahlo spušča. Markacij ni bilo videti. Odločila sva se za desni, zgornji krak. Poslej sva hodila po poštenem kolovozu, skoraj gozdni cesti. Za kratek čas sva izstopila iz gozda in tam onkraj ograjenega travnika na desni stoji lovski dom na Lascah, od katerega cesta iz Šebrelj ni več asfaltirana. Ko sva se vrnila v gozd, sva kmalu dosegla njeno makadamsko nadaljevanje in po njem zavila levo navzgor. Prispela sva na križišče: odcep levo vodi v Jagršče, desno (naravnost) pa se pride v Krnice. Vzpon se je kmalu končal na Šebreljskem Vrhu, pri obnovljeni kapelici iz leta 1912 in domačiji Šebrelje 83. Nadaljevala sva po travnatem kolovozu levo od hiše. Med množico pogačic, mimo starega senika in po pravem "nasadu" zelenih čmerik pa tudi orlic, zlatic, vetrovk, spominčic, kukavic in drugega cvetja sva se naglo dvigala. Že sredi pobočja sva zagledala velikansko panoramsko tablo tik pod vrhom, označenim z betonskim stebrom. Iz Šebrelj sva hodila slabo poldrugo uro. Vrhovec imenujejo tudi Lokvarski grič/vrh (ali kar Vrh), ker je zadnja kmetija pod njim Lokvar. Proti severu je lep razgled na Šebrelje s Kojco v ozadju, Jagršče ter pol travnati, pol gozdnati Špik in desno od njega Jerebovo domačijo, v ozadju pa se vidijo Julijci, vse lepo naslikano in popisano na panoramski tabli. Ni čudno, da mi je Anka priporočila Lokvarski grič, češ da se z njega vidi pol sveta.

Na cesto sva se vrnila nekoliko za Šebreljskim Vrhom. Tam se od nje odcepi navzdol kolovoz. Najin "kažipot" je bil Špik. Pristala sva na eni cesti niže (nad hišo Šebrelje 79), ki naju je pripeljala na križišče, kjer sva gor grede zavila proti Krnicam, zdaj pa sva se vrnila iz smeri Jagršče. Po že znani poti pod lovskim domom sva prišla do razcepa, kjer nisva zavila nazaj na pot vzpona (levo), ampak sva se spustila desno po kolovozu. Vodil naju je mimo vodnega zajetja ter nad Pšenkarjem in nad označeno potjo v Jagršče. Ko sva se združila z njo, sva bila spet v svetu markacij. Kmalu sva stopila na asfaltno cesto na ostrem ovinku, kjer sva zjutraj ugibala, kam kažeta kažipota Krnice in Jagršče. Očitno sva tja grede izbrala napačno pot, pred katero "svari" tudi M. Bradeško v Planinskem vestniku 12/10 (če bi ga bila prebrala med pripravami na pohod, bi bila prikrajšana za nemarkirano različico in nekaj tavanja). Mimo še enega odcepa v Jagršče sva se po asfaltu vrnila v Šebrelje; desno pod cesto stoji značilna sušilnica za sadje (pajštva), kakršnih je v teh krajih precej.

Na križišču, kjer sva gor grede zapustila glavno cesto skozi vas, sva zavila desno proti cerkvi sv. Jurija iz leta 1750, da se ne bi vračala po isti poti. Na pokopališču stoji zanimiv spomenik žrtvam prve svetovne vojne. Od cerkve sva šla še naprej po asfaltni cesti. Za hišo št. 43 se asfalt konča, pred št. 40 pa sva zavila desno na kolovoz. Ko ta zavije desno navzdol, je treba naravnost naprej po stezici čez travnik. Mimo ograde za jelenjad sva se spet vrnila v gozd. Prijetno mehka, a zelo ozka potka teče vzporedno s strmim pobočjem. Pri visoki brezi in nekakšnem mejnem kamnu kmalu spet pripelje na travnik, onkraj katerega se vidi cerkev sv. Ivana. Pri hiši Šebrelje 15a sva dobila od gospodinje pijačo in napotke, saj pozna vse poti in stezice tam okoli. Odpeljala naju je nazaj h kamnitemu mejniku. Pri njem bi bila morala že takoj ob izstopu iz gozda zaviti desno in spet v gozd. Tam sicer ni ne duha ne sluha o kaki poti, a ko sva napravila nekaj korakov skozi podrast, se je pokazala sprva manj razločna, potem pa čisto dobra stezica, ki se spušča v dolino Sevnice. Izpod skalnih sten se nama je ponujal lep pogled na Jagršče in grapo Kopačnice.

Ozka stezica ponekod sitno visi nad strmino, a slediti ji ni težko. Ker očitno ni (več) prometna, se je treba nekoliko tepsti z grmovjem in tam sva najbrž "nabrala" številne klope, ki sva jih odkrila šele doma. Na travniku pri opuščeni Munhovi domačiji se je stezica izgubila v nepokošeni travi, v kateri pa so se prav dobro počutile rože in živalce. Najprej so nama kazali smer električni drogovi, potem pa sva ob levem robu travnika opazila ostanek kolovoza, ki je v gozdu postal razločen. Ob rečici sva se napotila k obnovljeni hiši na levi in kolovoz se je prelevil v makadam. Desno pod cesto je ribogojnica.

Že čez 5 minut sva bila spet tam, kjer bi moral stati "znameniti" senik, in preden sva prišla do avta, je zazvonil telefon. Gospoda Štefana je najbrž malo skrbelo za naju, kajti kdor ne najde niti tolikšne stvari, kot je senik (tudi on nama je namreč zatrdil, da senik je in še kažipot poleg), se zlahka izgubi. Pa se nisva! Hvala za skrb.