29 december, 2013

Tudi Macna se je končala na Kocah

Drugo decembrsko nedeljo je prišla na vrsto Macna (Matzen, 1627 m). Vsaj tak je bil najin namen. Iz Borovelj (Ferlacha) sva se odpeljala proti Šmarjeti v Rožu (Sankt Margareten). V Kočuhi (Gotschuchen) sva zavila desno; tam piše, da je do gostilne Pri Krošelnu (Kroschlhofa ali po zemljevidu Karavanke Ghf. Koschuta) v Zavrhu (Hintergupfu) še 3,5 km. V naselju razen zasebnih parkirišč ni prostora, zato sva se zapeljala skozenj mimo kapelice in parkirala za cesto ob robu gozda (ne vem, ali bi se lastnik zemljišča strinjal, da je to »primerno mesto ob cesti«, kakor se glasi napotek, ki sva ga našla na spletu). Na križišču pri Krošelnovi gostilni in gospodarskem poslopju je poleg že zdelane table z zemljevidom geološke poti tudi kažipot za poltretjo uro oddaljeno Macno.
 

S križišča pri gostilni sva se napotila do prve hiše (Zavrh 4). Med njo in gospodarskim poslopjem, nad katerim stoje čebelnjaki, se začne označena pot. Nanjo kažejo markacija 636 ter kažipota za geološko pot in za Pohod miru v Rožu. Podala sva se po kolovozu ob robu gozda mimo preže. Levo nad Tratnikovo domačijo nama je pritegoval pogled Črni vrh. Kmalu nad vasjo sva vstopila v gozd. Ko se je pot začela precej vzpenjati in zavila desno, sva naletela na kažipot za ledenico (levo). Takoj zatem sva dosegla gozdno cesto in jo prečkala. Naslednjič sva zavila levo po njej. Vodile so naju planinske markacije ter oznake za Pohod miru in geološko pot (14H). Na naslednjem križišču je bil spet kažipot za ledenico.
 
 
Nato sva prišla do prečne gozdne ceste; levo je bila oznaka 14H, desno nič, gazi pa so vodile naprej v breg mimo podrte lesenjače (najbrž preže) na drugi strani ceste. Sledila sva jim in izkazalo se je, da sva tako presekala ovinek markirane gozdne ceste in dosegla širšo gozdno cesto, ki je bila na najino presenečenje splužena. Dalje sva se vzpenjala po njej. Na več krajih je zadišala sveža žagovina; očitno so pred kratkim odstranjevali drevje, ki se je podrlo tudi na cesto. Po uri in četrt sva prispela na Koce (Hansenruhe, 1356 m).
 










To prikupno sedlo sva poznala že od prej; marca lani sva obtičala na njem, ko sva hotela na Javornik. Zdaj sva zakoračila na drugo stran, za mizo s klopema po grebenu v gozd proti Macni. Gazi ni bilo nobene, snega pa kar precej. Po 40 minutah sva obrnila, ker so se markacije po več »mrkih« dokončno izgubile. Vem, da bova še poskusila, sploh ker se je mogoče s Koc povzpeti na Macno po dveh poteh, tako da bova lahko naredila krog, kar naju vedno veseli.
 
 
Na sosednjem Javorniku sva sicer že bila (uspelo nama vdrugo, po drugi poti), zdaj ko se nama ni posrečilo povzpeti na Macno, pa sva sklenila poskusiti še enkrat od tu. Zagazila sva po kolovozu, označenem s 603, in v strmo pobočje, a sva se po slabi uri vrnila na Koce, ker je bilo spet preveč snega in premalo markacij.
 

Dva neuspešna poskusa nama nista pokvarila razpoloženja, saj je bil sicer lep sončen dan. Upala sva, da nama bo uspel vsaj tretji »poskus«: vrnitev po drugi poti. Ves čas sva se držala splužene gozdne ceste in ta naju je pripeljala na tisto, označeno s 14H, ki sva jo gor grede zapustila pri podrti lesenjači. Niže doli sva imela naravnost pred seboj Križni vrh (Jauernikgupf), levo od njega Mični vrh, levo od tega pa najmičnejši Črni vrh (Schwarzer Gupf). Da je zmešnjava popolna, se vse pogorje imenuje Kreuzberg (in to ni Križni vrh!), Javornik pa je samo Jauernik. Levo pod cesto leži Poden (Boden), onkraj njega pa se vleče Wolfsgupf (edini prevod sem našla v Janševih Karavankah: Ovčji vrh; pričakovala bi seveda Volčji vrh).
 

Visoko gori med drevjem na levi sva videla streho lovske koče. Spet sva naletela na kažipot Eisloch. Na razcepu, s katerega se lepo vidi Črni vrh, so bili ob desnem kraku zloženi hlodi, po zemljevidu pa sva ugotovila, da je pravi levi krak. Pripeljal naju je do velikanskih skladovnic hlodov, gozdarskih strojev in hišice – lovske koče Tannenheim. Erikahütte sva očitno zgrešila ali pa je ni več (lovska koča, ki sva jo prej videla s ceste, je tretja in na zemljevidu nima imena).
 
 
Nekaj minut za lovsko kočo je pot 14H odšla levo, od tam pa so prišle oznake za Pohod miru. Na najini gozdni cesti je bila na tem mestu (dvignjena) zapornica z napisom za nazaj 14H Eis. Le kje je ta ledenica? Na leseni tablici se komaj še razbere napis 103 Stara jama (603?). Potem sva pri napisu Erdfall stopila nekaj deset metrov levo pogledat, kaj pomeni. Od tamkajšnje udorne kotanje (ali usada) sva se vrnila na cesto. Ko sva prišla do roba gozda, se je pokazal Zavrh. Kmalu sva stala na križišču, kjer sva zjutraj ob prihodu v vas zavila desno. Od Krošelna je bil pogled na Črni vrh, od katerega se je poslavljalo sonce, še posebno lep.
 

Skoraj sedem ur sva se potepala, a »koristne« hoje do edinega doseženega cilja, sedla Koce, je bilo le uro in četrt gor in dobro uro dol. Vse drugo je bilo »tavanje«, kakor se za ta spletni dnevnik spodobi.

25 december, 2013

Kako nama je Rogatec pokazal roge

Na Velikem Rogatcu (1557 m) sva bila pred prvim decembrskim ponedeljkom že dvakrat: pred dobrimi desetimi leti iz Mačkinega kota in pred dobrimi štirimi od sv. Lenarta. Obakrat je bilo treba plezati. Tokrat sva si izbrala manj zahtevno pot. Še dobro, saj je bila že cesta čez prelaz Volovljek in skozi Podvolovljek v Luče sitno poledenela.
 
V Lučah je za stavbo z napisom Biomasa na desni parkirišče, od koder sva se napotila po asfaltni cesti navzdol proti cerkvi sv. Lovrenca. Tik pred gostilno Knez sva zavila desno (čeprav vodnik Kamniško-Savinjske Alpe omenja kažipot, ga midva nisva videla) in med hišami do lesenega mostu čez Lučnico. Spotoma sva si ogledala, do kod je segala voda ob povodnji 2. novembra 1990. Z lesenega mostu sva stopila naravnost med hiše. Šele tedaj sva na gospodarskem poslopju Krnice 46 zagledala slabo markacijo in puščico naprej. Skozi lino nad njima se je na naju neznansko razburjal domači čuvaj.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Med ograjami sva se dvigala po stezi s ploščicami po sredini. Na koncu so vratca; levo pred njimi je rumeno-modra markacija Poti kurirjev in vezistov NOB. V tisto smer se vzpenja majhen jarek z zasilnimi stopnicami, pot pa teče tudi naravnost naprej. Povzpela sva se v levo. Luče pod nama so bile še v senci, Raduho pa je že prijazno božalo jutranje sonce. Mimo podrte klopce sredi travnika sva stopila v gozd. Razen omenjenih dveh oznak ni bilo nobenega znamenja, ki bi bilo potrjevalo, da sva na pravi poti. Pod domačijo, podprto s stebri, sva prestopila ograjo in se mimo trampolina povzpela na asfaltno cesto, ki teče mimo hiše z delavnico in majhno plezalno steno. Nad cesto se pne travnik in skozi vratca v pašniški ograji sva stopila nanj.
 

Po travniku sva se napotila navzgor proti velikemu gospodarskemu poslopju, ki sva ga videla že s ceste. Tik pod njim stoji kapelica. Ta velika kmetija je Spodnji Jêrovčnik. Tukaj sva bila sprejeta čisto drugače: psička, ki je spremljala gospodarja, je bila tako navdušena nad nama, da se kar ni hotela nehati igrati. Po asfaltni cesti sva nadaljevala mimo počitniške hiše, nato pa naj bi se po Jerovčnikovi napovedi začele markacije (do tu jih ni menda zaradi sečnje, kar se nama ni zdelo posebno prepričljivo). Res sva kmalu zagledala kažipot Rogatec, ki v ovinku usmerja desno na kolovoz ali vlako in v gozd.
  

Više sva prečkala asfaltno cesto. Na razcepu nad njo nisva vedela, ali po levem ali po desnem kraku; pot očitno ni »vselej dobro označena«, kakor piše v vodniku. Posrečilo se nama je zadeti pravo – desno. Na naslednjem razcepu je desni krak označen z lesenim kažipotom. To je zelo dolga in strma vlaka; kdor si upa po njej s traktorjem, je ne le drzen, ampak predrzen. Dosegla sva traktorski kolovoz, spet brez znamenja, ali levo ali desno. Tudi oznake za nazaj ni (za vsak primer sva si za vrnitev postavila možica). Zavila sva desno in prišla na gozdno cesto, napravila nekaj korakov levo po njej in zavila ostro desno na nekaj med vlako in kolovozom (nad odcepom sta markacija in puščica). Tako sva prečkala cesto drugič, gozdno. Kolovoz je zavil levo, midva pa sva nadaljevala naravnost navzgor po poraščeni stezi. Kmalu sva še tretjič prečkala cesto, tokrat boljšo gozdno. Onkraj nje naju je spet pričakala vlaka, ki se je hitro spremenila v stezo in strmina se je unesla. Ob poti so ležale prve zaplate snega. Levo spodaj sva skozi drevje zagledala travnike in zaselek. Pot se je položila in zavijala okoli Hriberskega vrha. Steno desno nad potjo so poleg Marijine kapelice krasile ledene sveče.
 

Ko sva stopila iz gozda, sva stala nad Hribernikovo domačijo. Po kratkem travnatem pobočju sva se spustila na kolovoz in dalje desno po njem. Na vogalu podrtega poslopja je markacija. Kmalu za naslednjo domačijo, Dražnikovo, je križišče; desno navzgor je gozdna cesta označena z običajnim opozorilom »na lastno odgovornost«, levo navzdol pa kaže rdeč kažipot Rogatec. To naju je presenetilo, saj sva po vodniku pričakovala kažipot desno navzgor, vendar sva se držala oznak. Sicer dobra gozdna cesta je bila hudo poledenela. Nekoliko niže se spet spusti, desno navzgor pa se vzpenja druga. Med njima se odcepi kolovoz proti bližnji Klinarjevi domačiji. Upajoč, da jo to tisto mesto, o katerem piše v vodniku, sva zavila desno. Nekoliko više naju je res pričakala markacija. Ko sva se ozrla, sva videla, kako lep je razgled od Zgornjega Klinarja na Raduho. Na desni so se dvigale Rogatčeve stene, pred seboj pa sva imela strm travnat breg. Skozi leso sva stopila med veliki ogradi za jelenjad obakraj ceste, pod katero so napravili podhod, ki ju povezuje.
 


Gozdna cesta teče mimo spominskega znamenja in nekoliko zdelanih kažipotov Špehov vrh z znakom za kapelico in spodnji Špeh. Doslej nisva vedela, da se Kogel (1186 m) imenuje tudi Špehov vrh. Kmalu po tistem, ko sva levo visoko nad seboj zagledala streho tamkajšnje kapelice, sva že prišla k Zgornjemu Špehu in njegovi kapelici (1175 m). Pri njej je več kažipotov. Nad domačijo je razcep; z gozdne ceste sva zavila desno in do Velikega Rogatca naj bi bilo še 55 minut. Povzpela sva se do žičnate ograje, kjer sva zavila strmo levo v gozd. Snega je bilo čedalje več, zato sva si nadela gamaše. Po dobre pol ure strmine sva stopila na poseko. Markacije so se najbrž skrivale v snegu, zato sva sledila gazem predhodnika. Na poti čez poseko sva prečila tudi plazič, kar ni bil najboljši občutek, pa tudi riže, po katerih se je speljalo po strmini nekaj velikih debel, niso bile spodbudne. Od tu je bil pogled na kapelico na Koglu še posebno lep. Čez slabe pol ure se je pod skalnatim odsekom, ki mu je delala družbo podrta smreka, najin predhodnik menda obrnil. Skale so bile poledenele, med vejami smreke pa se je nepredvidljivo udiralo. Čeprav sva bila že zelo blizu vrha in čeprav je Jani že mukoma zlezel čez tiste ledene in zasnežene skale (in potem še teže prilezel nazaj), sva se obrnila tudi midva.
 

Preden sva se odpravila v dolino, sva si omislila nadomestni cilj. Iznad Zgornjega Špeha sva zlezla na sončni Kogel. Sedela sva na klopci, malicala in gledala Rogatec. Nič mu nisva zamerila, še vedno je eden mojih najljubših. S te strani sicer ni tako lep kot s Kala, sploh ne tako izzivalen, a me mika, da bi poskusila še enkrat, v kopnem.
 
 


Vrnila sva se po isti poti. Dobre tri ure gor (do vrha ni bilo več daleč, a v snegu je šlo zelo počasi), poltretjo dol. Prijetni premor na Koglu sicer ni popolno(ma) nadomestil doživetja na »imenitnejšem« sosedu, a tudi pogled nanj – kakor še na marsikaj nedosegljivega – je bil lep. Med vožnjo domov se je že stemnilo in sončni zahod je bil tako barvit, da sva se pri sv. Ahacu kar ustavila in si privoščila še nekaj lepih trenutkov. Tam je nastala tudi tale slika, prav primerna za božični večer.

 

14 december, 2013

Kako mrzli Blegoš ogreje srce

Te dni, ko je Ljubljana od jutra do večera v megli in ne moreva v hribe, se je lepo spomniti s soncem obsijanega Blegoša. Zadnji novembrski ponedeljek je bil tam zgoraj že popolnoma zimski. V belem je Blegoš najlepši, zato sva pripravljena prenašati mraz in veter. Pod Gorenjo Žetino je bilo še prijazno toplo, nad njo pa je zima že pokazala zobe: prve zaplate snega in led na cesti. Zmrazilo me je, ko so se iz nasprotne smeri zasvetili žarometi. Kako se bova srečala? Kako bom spet speljala? K sreči je bilo parkirišče na Črnem kalu že blizu in je bil »nasprotnik« tako prijazen, da se je vzvratno vrnil nanj. Tam je stal še en avtomobil.

Ko sva izstopila, sva bila prepričana, da veva, zakaj se nekdo pelje v nasprotno smer že tako zgodaj: gotovo ga je strupeni mraz odvrnil od namere, da bi se povzpel na Blegoš, kjer mora biti še veliko huje. Če že tu tako piha, naju bo na golem vrhu kar odpihnilo. Tedaj pa nama je vse dvome pregnal mladenič, ki je pritekel k drugemu avtomobilu. Zasopel je hitel pripovedovati, da se je povzpel na Blegoš že ob šestih, ker je hotel fotografirati sončni vzhod. Tako močno je pihalo, da se je moral kar usesti, in bilo je neznansko mraz, a tako lepo, da je bilo vredno. Spodbujal naju je, naj se le podava na pot, vendar ne po grebenu, ampak po cesti, da naju ne bo odneslo.
 
 
 
Po nekaj metrih se od gozdne ceste, ki pelje na Prvo ravan, desno odcepi gozdna cesta na Blegoš (3 km), od 1. aprila do 30. junija prepovedana za promet. Podala sva se po njej in skozi ogolelo vejevje listavcev na desni občudovala zasnežene gore (Ratitovec, Storžič, Košuto). Po kake pol ure sva prišla do odcepa levo; tja kažejo tablici Rupnikove linije in Zlatorogove transverzale ponosa ter napis Koča peš in puščica na deblu. Po kratkem strmem klancu je postal vzpon zložnejši. Pot je bila shojena in pomrznjena. Mimo prvega knafelčka sva se po stopnicah povzpela spet do ceste, a nisva stopila nanjo, saj se bližnjica nadaljuje v levo. Gozd se je razredčil (veliko drevja je bilo podrtega) in na levi sva že videla Blegoševo plešo, za seboj pa Storžič. Strmi vzpon je prekinila uravnava, kjer se desno odcepi pot v Potok, označena s Knafelčevo in evropsko (E7) markacijo. Tja ni bilo nobene gazi. Po kratkem vzponu nad uravnavo sva že zagledala streho Koče na Blegošu.
 

Koča je bila seveda zaprta, a kar sva najbolj potrebovala, sva imela s seboj: vroč čaj. V zavetju sva se malo pomartinčkala, nato pa se odpravila še na vrh. Kot običajno sva se ustavila pri naravovarstvenem napisu, ki naju v snegu vedno spravi v smeh. Veter je bil na pobočju še prizanesljiv, na vršni čistini pa naju je tako mikastil, da sva se komaj obdržala na nogah. Nenadoma je nekaj priletelo po zraku. Janijeva rokavica! Nisem je mogla ujeti, Jani pa jo je dohitel šele precej nizko na drugi strani vrha.
 
 
Kar kmalu sva se vrnila h koči in ko sva sedela na klopci in malicala, sva opazovala nekoga, ki se je spuščal z Blegoša. Precej hitreje mu je šlo kot nama. Nisva ga čakala. Vrnila sva se po isti poti. Pri razcepu gozdnih cest na Črnem kalu je stal avtomobil, najbrž tistega planinca, ki sva ga videla sestopati. Po treh urah in pol (hoje je bilo za dve in pol) sva se premražena, a zadovoljna zaradi sončnega dne in lepih razgledov odpeljala iz zime nazaj v dolinsko jesen.

06 december, 2013

Jesensko-zimska Mojstrovica

Ko sva prvič skušala priti na Mojstrovico (1816 m), naju je na planini Mikulovici ustavil sneg. Tretjo novembrsko nedeljo sva poskusila vnovič. Podor nad Belco so odstranili in tudi cesta do parkirišča pri nakladališču je bila vzorno popravljena. Pod odcepom nemarkirane gozdne ceste, ki vodi na Mikulovico, so se pojavile prve zaplate snega, kmalu pa sva stopala po popolnoma zasneženem cestišču. Od koče na planini je prelep razgled na Kepo, ki ga prejšnjikrat nisva bila deležna. Ni čudno, da je nekdo v navalu čustev nad lepoto narave napisal in na verando obesil slavospev »čudežu od katerega živimo in v katerem smo doma«.
 
 
 
 
 
 

 

Nadaljevala sva po gozdni cesti. Takoj za levim ovinkom je korito z vodo. Z vej je padal sneg in kapljalo nama je za vrat. Med zasneženimi smrekami so sijali rumeni macesni. Nisva se dala motiti odcepom, kar po »glavni« cesti sva jo mahala. Stopala sva po kolesnicah. Kljub že precej globokemu snegu sva po uri in četrt na levi prepoznala odcep steze čez Bašinov breg; nekdo je že zagazil tja. Takrat naju je skoraj dohitel avtomobil, a se je nekaj deset metrov za nama ustavil in vzvratno izginil za ovinkom. Cesta naju je pripeljala do pašnika, za njim pa je bilo konec potuhe – kolesnic – in kljub nekaj gazem sva si morala natakniti gamaše. Svet se je odprl in spet se je pokazala Kepa. Vzpenjala sva se med strmim pobočjem Mojstrovice na levi in Tišlerico onkraj grape na desni. Ko sva dosegla Sedlič (1641 m)  in ugotovila, da je za tisto strmino preveč snega (pot se ni videla, gazi pa ni bilo nobene), sva se vrnila k odcepu čez Bašinov breg. Onkraj ograje (zdaj pozimi so samo koli) se gozd odpre in z jase na desni sva v daljavi zagledala Kresišče (spoznala sva ga po križu). Spet sva zavila levo med smreke in še čez eno goličavo, se povzpela na rob in dosegla travnato pobočje z redkimi macesni. Tam zgoraj so se že osuli. Pogled nazaj nama je obstal na Kepi in na obroču megle, iz katere se je videlo čedalje manj vrha. Dobesedno se nama je kadilo za ritjo, saj se je megla naglo dvigovala, midva pa sva hitela, da bi ji ušla. Po pobočju sva gazila do četrt metra debelo snežno odejo, le proti vrhu je bil sneg precej spihan. Po fotografijah s spleta sva cilj spoznala že od daleč: prisrčno skuštrani macesni so nama bili neznansko všeč. 


Bila sva hitrejša od megle, tako da sva lahko še nekaj časa uživala v soncu in razgledih na Visoki (Kurji) vrh, Jalovec, Mojstrovko, Ponce, Bele peči, Trupejevo in Maloško poldne, Črni vrh, Kresišče, Kepo, Vajnež, Stol.

 
 






Vrnila sva se po isti poti, a jo je bilo v megli komaj mogoče prepoznati. Preden sva vstopila v gozd, sva se ozrla proti Mojstrovici, pa se je že skrila v belini. Dohitel naju je gorski reševalec z Jesenic s psičko; videl naju je že z Visokega (Kurjega) vrha. Marsikaj zanimivega nama je povedal. Pozna številne bližnjice; ena se začne tam, kjer je parkiral – pred predorom nad Belco. Midva sva se spet ustavila na Mikulovici (sogovornik nama je povedal, da je tamkajšnja koča lovska, ne gozdarska), a ker sva se od nakladališča peljala, sva pričakovala, da ju bova dohitela. Bila pa sta tako hitra, da sta se že odpravljala, ko sva se pripeljala do njiju. Reševalec nama je res pokazal začetek neoznačene poti. Kar nekajkrat sva bila že tam, pa je nisva opazila; naslednjič jo morda preizkusiva.
 

Hoje je bilo le za dobri dve uri gor in poldrugo dol, a v šestih urah so se napasle tudi najine oči. Slikarka jesen je lepo pobarvala macesne, kiparka zima je tudi že pokazala svoje umetnije, večidel pa sva uživala v njuni skupni razstavi.