26 marec, 2019

Na Bratovljo peč po razgled



Najin prvi vzpon na Bratovljo peč se ni posrečil; pečina je namreč predvsem razglednik na precejšen del Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp, midva pa z nje nisva videla ničesar. Kljub temu nama ni bilo dolgčas, saj sva se ustavila pri številnih zanimivostih ob poti in na koncu stopila še do planine Pekel. Tokrat pa sva se brez postankov odpeljala v dolino Radovne in parkirala pri odcepu h gozdarskemu domu (na njem je tablica Zavoda za gozdove) ali taborniški koči (tako jo Pokljuški rod Gorje predstavlja na spletu). Pod stavbo je parkiralo veliko avtomobilov in ljudje so pravkar odhajali; najbrž so tam prenočili po kaki zahtevnejši turi, saj so imeli nekateri plezalno opremo. Tudi 16. december 2018 se je začel z meglo, a na izhodišču se je k sreči začela dvigati in bilo je ostrih ‒7 °C, snega pa le toliko, da je bilo lepo belo in je škripalo pod nogami.

Zapornica nad domom je bila tokrat zaprta. Gozd ob cesti je bil hudo opustošen. Prehitel naju je avto; voznik je imel očitno ključe za zapornico. Na desnem ovinku čez dobre tričetrt ure sva se odločila preveriti, ali se tam začne na nekaterih zemljevidih označena bližnjica (na vsakem malo drugače), ob kateri je na zemljevidu PZS narisana lovska koča. Čeprav se nama odcep prejšnjikrat ni zdel prida prepričljiv, sva zavila levo. Na začetku je bila na drevesu številka 114a in okrog nekega debla je bil zavezan rumen trakec. Sprva je bila steza popolnoma zametana z vejami, nato se je pokazala. Po gozdu je ležalo veliko skal; na eni tik poti sta bili vzporedni rdeči črti, najbrž gozdarsko znamenje. Steza ni bila posebno razločna, pod snegom še manj. Ponekod so na njej rasla drevesca. Kmalu se je začela strmo vzpenjati. Zdaj sva hodila po Streseni dolini in se šalila, da se imenuje tako, ker so po njej stresene številne skale. Hodila sva tik skalne stene na desni, leva pa je bila nekoliko odmaknjena od poti. Ko je strmina popustila, se je steza razširila. Obakraj so se še vedno vrstile gozdarske oznake.


Čez kakih 25 minut sva prišla na majhno uravnavo in na skali so bili rdeči znaki. Šla sva v desno pogledat, ali je lovska koča tam. Tudi žival, katere sledi sva spremljala že nekaj časa, je zavila tja. Zgoraj je bila še ena uravnava, kjer bi lahko stala koča, a ni bilo niti sledu o njej. Na drugo stran uravnave se je spuščala grapica, po kateri je teklo nekaj stezi podobnega. Vrnila sva se k skali z rdečimi znaki in nadaljevala po prejšnji poti, ki je bila poslej razločnejša, širša (morda sva gozdno cesto zapustila prezgodaj in bi bila morala priti do uravnave po tisti grapici). Kmalu zatem sva med gozdarskima oznakama 114a in 117a stopila na gozdno cesto ter zavila levo po njej. Bila je precej zasnežena in na desni »ograjena« s skalnato steno. Ves čas se je zmerno vzpenjala. Daleč onstran savske doline sva razločila kočo na Dovški Babi. Potem ko sva v snegu opazila človeške sledi, se je avto, ki naju je prehitel, obrnil (morda so bile tiste sledi voznikove). Kolesnic je bilo konec in odtlej so bile na cesti pogoste živalske sledi. Pot nama je pretekla drobcena miška; iz snega ji je gledal le hrbet, da je bila videti kot majhen snežni plug. 


Po približno 20 minutah so se na levi začeli odpirati razgledi na Karavanke in na Mežaklo pred njimi. Potem ko se je cesta prvič rahlo spustila, je bilo v snegu čedalje več dvojih nenavadnih živalskih sledi – ene zmedene in druge nenavadno urejene. Na več mestih na desni so čez skoraj navpičen skalnat rob po sledovih sodeč na cesto skakale živali, najbrž srnjad ali jelenjad. Preletela naju je belka. Čez pol ure sva na kuclju na levi tik pred ovinkom zagledala možica. Dotlej se nisem spomnila nobene podrobnosti iz leta 2016, ta ovinek pa sem nemudoma prepoznala – po možicu in ker je prejšnjič tam neznansko smrdelo. Naslednje pol ure se ni zgodilo nič novega. Zavila sva levo na kolovoz okrog Mejega vrha, kjer je bilo treba že gaziti. Zaradi snega nisva našla ne možica ne stezice, ki sta nama prvič pomagala na vrh, zato sva šla po kolovozu do konca, dokler se ni greben znižal. Povzpela sva se nanj in ga prehodila nazaj do razgledišča. Dosegla sva ga po kake četrt ure.

 
 






Razgled tudi tokrat ni bil idealen, bil pa je. Nisva si upala čisto na rob, da se ne bi pod nama podrl sneg. Videla sva Dovško Babo, Hruški vrh, Klek, Golico, Ptičji vrh, Struško, Vajnež, Stol, Begunjščico, Skuto, Kočni, Storžič, Kalški greben, Krvavec ..., spodaj pa dolino Radovne in pod Mežaklo planino Ravne.
 









Že na vrhu sva bila deležna nekaj sonca, med vračanjem pa je bilo sploh sončno. Do mesta, kjer sva gor grede z bližnjice spet stopila na gozdno cesto, sva se v debeli uri vrnila po isti poti, nato pa sva ostala kar na cesti. Pri delovišču čez slabe pol ure je bil gozd še posebej opustošen; tam je najina cesta zavila desno navzdol. Čez 15 minut sva bila že pri odcepu »najine« bližnjice. Začelo se nama je muditi, da bi ujela še dovolj svetlobe za pogled na Bratovljo peč iz doline, kajti prvič nisva bila gotova, katera je, pa še vidljivost je bila slaba. V tričetrt ure sva bila pri avtu in s Frčkovega rovta sva res še za silo videla svoje razgledišče.

19 marec, 2019

Peš na planino Pecol in pohajkovanje po Montaževi visoki planoti

Ko sem popisovala pot na Špik Hude police, se je Jani domislil, da bi se lahko povzpela z Nevejskega sedla na planino Pecol peš. Prvič, ko je bila le najino izhodišče, sva se tja namreč pripeljala. Vdrugo sem se ji nekoliko bolj posvetila ne le s hojo, ampak tudi sicer. Za začetek sem ugotovila, da mi pravzaprav ni čisto jasno, kaj je Pecol (kaj pomeni ime, žal sploh ne vem*): tista planina, na/pri kateri je parkirišče, ali širše območje. Če naj bi bila največja v Julijcih, je verjetnejše slednje. Italijani imenujejo obsežno planoto pod Montažem Altipiano del Montasio (Montaževa visoka planota, po naše tudi Police). Tam so sirarske planine Barboz, Larice, Parte di Mezzo, Pecol. Pri zadnjih dveh sem videla napise Malga Montasio (malga ima dva pomena: planšarija in planinski pašnik, planina), torej Montaževa planina; morda je to Pecol v širšem pomenu.

Odpeljala sva se torej na Nevejsko sedlo (1190 m), kakor običajno »prevajamo« Sella Nevea (ko bi vsaj rekli Snežno sedlo!). Na tem prevalu med Rabeljsko in Reklansko dolino, razvodju med Jadranskim in Črnim morjem, je znano smučarsko središče. Slovensko ime je pravzaprav (preval) V Žlebeh (tako zemljevid Julijske Alpe zahodni del) ali V žlebeh (tako Enciklopedija Slovenije), na zemljevidu Julijske Alpe vzhodni in zahodni del se imenuje Nevejski preval (V Žlebeh), v Atlasu Slovenije pa je nekoliko nenavadna kombinacija Nevejski preval v Žlebeh. Janšev vodnik Zahodne Julijske Alpe ponuja še eno različico: Na Žlebeh, njegov predhodnik, Miheličeve Julijske Alpe, pa Nevejski preval. Sicer »nekonkurenčna«, a zanimiva je Tumova Nevejska prevala. Sklenila sem, da bom verjela tržaškemu rojaku Pavletu Merkuju (1927‒2014), v čigar priročniku Slovenska krajevna imena v Italiji piše, da je slovensko Na Žlebeh, Nevejsko sedlo in Nevejski preval pa sta kalka. Parkirala sva pred klavrnim hotelom Residence Bucaneve. Naselje je bilo kot izumrlo. 











Od hotela sva se povzpela nazaj po asfaltni cesti do razlagalne table o Julijskih Alpah (žal samo v italijanščini) in kažipotov, ki sta razlomljena ležala ob njej, tako da nisva bila gotova, kam kažeta. Vsekakor sva vedela, da je najina pot 623 (C.re Larice 0.50 in Rif. G. di Brazza 1.50). Nadaljevala sva mimo stavbe finančne straže ter po 10 minutah zapustila asfaltno cesto pri kažipotu desno proti planini Larice in koči Brazzà po razločni markirani stezi v gozd (levo je tekla slaba gozdna cesta). Prej kot v 5 minutah sva se znašla pri valjastem in kvadrastem objektu, h katerima je z desne pritekel kolovoz in se pri njiju končal. Na skali ob objektih so bile rdeče številke levo 1, naravnost 4  in desno 5a, povezane z rumeno-rdečimi črtami. A ni bilo videti, čemu naj bi to »križišče« služilo, ker tam razen omenjenega kolovoza (morda je bila to pot 625, a nisva preverila) in steze, po kateri sva prišla, nisva videla nič uporabnega.

Vrnila sva se na omenjeno slabo gozdno cesto in kmalu ugotovila, da je označena z markacijami 623. Kažipot je bil postavljen dvoumno, sploh ker so bile markacije na obeh poteh. Po dobrih 5 minutah sva se na desnem ovinku čisto približala asfaltni cesti (ob njej bi bilo mogoče parkirati). Za ovinkom je od gozdne ceste ostal le še kolovoz in po nekaj korakih sva ga zapustila – kažipot Rif. di Brazza, nato pa še možic in markacija 623 so naju usmerili levo. Že kmalu za odcepom so se pokazale ruševine dolge stavbe, najverjetneje nekdanje vojaške postojanke (tudi na spletu sem našla opis »i resti di un villaggio di guerra«). V skalnatem bregu na desni je zijal vhod v podzemlje. Na koncu druge, skoraj enako dolge razvaline je ležala čez pot velika podrta smreka, zato sva šla raje skozi razvalino. Nasproti nje je bil še en vhod v podzemlje in izkazalo se je, da sta vhoda povezana z rovom, v katerem je v temi tičal majhen betonski objekt.









Nadaljevala sva po prijetni gozdni stezi, ki se je začela hitro vzpenjati. Obhodila sva še eno veliko podrto smreko (podrtih dreves je bilo sploh precej) in se spet čisto približala asfaltni cesti na Pecol. Ob stezi so ležali trije kosi betonskega robnika ali podboja z napisi, večinoma številkami. Pozneje sva naletela še na nekaj betonskih ostankov. Pot je bila markirana, čeprav ne posebno na gosto. Pripeljala naju je na jaso, ki se je kmalu razširila v strm travnik. Po 20 minutah sva dosegla prečno stezico. Nekaj korakov v desno sva našla ostanke iz kamnov sezidanega večdelnega objekta in k njemu je z desne pritekla rumeno-rdeče markirana steza, morda od opisanega neuporabnega »križišča«. Najina pot pa se je nadaljevala levo po prečni stezici. Z nje sva videla smučišče na drugi strani doline. Šla sva mimo nekaj stavb in nad vhodom največje je bil zbledel napis Casera Barb... 1339. Na zemljevidu sva našla, da je to Casera Barboz, 1327 m (tudi 1337 m).


Za napajalnim koritom sva zavila desno navzgor v gozd (kolovoz se je spustil naprej proti cesti). Na začetku gozda je bil na drevo pritrjen plakat za razstavo o svetovni vojni ‒ nenavaden kraj za oglaševanje. Zdelo se nama je, da steza sili preveč v desno, sredi strmega vzpona pa je končno zavila levo in 623 na drevesu naju je pomirila, da sva na pravi poti. Tu in tam sva opazila kamnit zidec, morda zaščito pred plazenjem pobočja. Na označenem križišču pri obzidanem izviru čez 10 minut se je desno odcepila pot 623a, najina pa je zavila levo.
 










Ko se je strmina unesla, sva prišla do skromnih ostankov dolgega poslopja. Na poseki ali zaraščeni planini sva opazila osamljeno rumeno-rdečo markacijo. Spet sva se začela vzpenjati. Mimo ostankov ograje in lese sva prikorakala iz gozda na strme skalnate travnike in po četrt ure dosegla cesto na planini Larice (= Macesen, 1479 m), kjer se je najina pot 623 združila s 624. Tri staje in drugo, potrebno za živino, je obdajala ograja. Pokazala se je cela veriga gora in škrbin: na severozahodu Strma peč/Cimone, Peklenska vrata/Forca di Vandul, Zabuš/Zabus, Forca Bassa, Klavni noži/Curtissons, Vrh Strmali/Forca dei Disteis, Montaž (Špik nad Policami)/Jôf di Montasio, na jugovzhodu Črnelska špica/Cima Confine, Lopa, Prestreljenik/Prestrelenig, Kanin/Canin, Žrd/Sart. Naprej sva odšla po kolovozu mimo korit. Pri lesi sva zapustila planino ter nadaljevala čez travnike in med drevesi. Poleg običajnih markacij poti 623 in 624 sva našla tudi rdečo 11 v rumenem okviru.
 









Čez kakih 20 minut sva se približala naslednji planini ter pri rdečih puščicah na skalah in kažipotu nazaj Sella Nevea in Rif. Div. Julia (številka poti 623 je bila brez potrebe spremenjena v 624, saj tam tečeta obe, torej bi bilo treba 624 kvečjemu dopisati) zavila desno navzgor proti stavbi.  S krajše strani je bila videti kot koča, a se je izkazalo, da je zelo dolg hlev, ki so ga ravno na novo prekrivali. Za njim je bil velik ograjen zbiralnik za vodo. Od tam sva zagledala še druga poslopja. Na dveh je pisalo Malga Montasio, po zemljevidu sodeč pa sva prispela na sirarsko planino Parte di Mezzo (= Srednji del, 1517 m). Z nje sva že videla kočo Brazzà pod Špikom Hude police. Zlezla sva na hribček nad naslednjo skupino objektov k spomeniku »neprekosljivemu voditelju furlanskih rejcev« Mariu Muratoriu; ta živinorejski inšpektor je bil eden najzaslužnejših za obnovitev govedoreje po prvi svetovni vojni.











S hribčka sva po drugi strani sestopila na asfaltno cesto pri parkirišču, na katerem je bila poleti velika gneča, tokrat pa je na njem stal le en avtomobil. Najina cesta je bila tista naravnost (levo od one, po kateri sva šla mimo koče Brazzà na Špik Hude police). Kažipoti so »obljubljali« marsikaj in šestjezična tabla (tudi v slovenščini) je hvalila znameniti sir montasio. Ustavila sva se pri kamnitem »prestolu« in v ozadju razločila bivak Luca Vuericha na Špiku nad Nosom/Foronon del Buinz. Na tablici, ki spominja na Giro d'Italia 2013, so se odločili za zapis Altopiano del Montasio, kakor je po slovarju tudi bolj prav, a na zemljevidih, tudi na italijanskem (Tabacco 19), je i. V slabe pol ure sva bila pri naslednji skupini stavb, na sirarski planini Pecol v ožjem pomenu (1519 m). Tam sva prav tako našla samo ime Malga Montasio. Napisi so vabili k okrepčilu ter nakupu mlekarskih in sirarskih izdelkov, posebej sira montasio, a tudi salam in vina, seveda ne pozimi, zato sva se okrepčala z malico iz nahrbtnika.




S Pecola sva se odpravila po cesti mimo odcepa na Montaž, do katerega je od tam 3 ure hoda, ter ograd, jasli za živino in hlevov. Med smrekami, brinjem in drugim grmovjem ob poti so rdeli šipkovi grmi. Makadam se je pri naslednjih dveh hišah spremenil v grdo betonsko cesto. Čez četrt ure sva skozi križišče, ki nama je bilo znano s poti na Špik Hude police, nadaljevala naravnost za kažipotom Cregnedul di Sopra 1.15. Po dobrih 5 minutah sva pod dolgim hlevom na planini Parte di Mezzo šla mimo strelskih jarkov in rovov iz prve svetovne vojne, ki jih tja grede nisva videla, ker nisva šla ves čas po cesti.



Po 25 minutah na koncu škarpe na planini Larice nisva zavila desno navzdol (po 623), od koder sva prišla, temveč sva ostala na cesti (624). V to smer ni bilo kažipota, markacije pa so bile, med njimi rdeča 8 v rumenem okviru (tudi sicer so se še vedno pojavljale rumeno-rdeče markacije). Šla sva mimo mize in klopi ter nekoliko naprej mimo studenca (na zemljevidu Font. Cuelstate). Čez četrt ure sva po klancu, politem z betonom, prišla do podirajočih se stavb in lese. Tam se je pred levim ovinkom, kjer je bil prostor za nekaj avtomobilov, v desno spustila pot 623a, po kateri sva se nameravala vrniti na izhodišče. Kažipota desno Rif. Divisione Julia 1.00 623a in naprej 624 C.ra Cregnedul di Sopra 0.15, bivio sent. 625 0.30 sta nama »kazala hrbet«, pod njima pa je bila tablica Azienda faunistica vanatoria Malghe del Montasio (= Družba za živalstvo in lovstvo Montaževe planine).

Nadaljevala sva po cesti in po gozdu ob njej je bilo še več ostankov objektov. Naslednje četrt ure so se menjavali strmi vzponi in spusti (cestišče je bilo ponekod spet polito z betonom), ki so naju pripeljali na planino Krni dol/Cregnedul oziroma k sirarni Cregnedul di Sopra (= Zgornji Krni dol). Nad planšarijami sta se dvigala Špik nad Špranjo/Modeon del Buins in Vrh Krnega dola/Cregnedul. Po dolini pod nama se je s precejšnjo hitrostjo podila megla.






Vrnila sva se k odcepu poti 623a in se spustila čez ograjo v gozd. Poleg rdeče 2 v rumenem okviru ob odcepu sva v okolici videla še take oznake 4, 9 in 10. Po strmem pobočju sva sestopala v lepo speljanih ključih po prijetni, večinoma mehki stezi s (pre)pogostimi motnjami v obliki velikih podrtih dreves. Četrt ure pod odcepom sva prepoznala križišče pri izviru, kjer sva zavila levo navzdol. Naslednjih 40 minut sva se vračala po poti vzpona. Pogled s planine Barboz na smučišče naju je presenetil: gondolska žičnica onstran doline je zdaj vozila. Pod zadnjimi vojaškimi razvalinami sva se preselila na asfaltno cesto, ob kateri je stala razlagalna tabla o Montaževi visoki planoti. Pod seboj sva že videla sedlo Na Žlebeh in opustošeno pobočje nad njim. Megla je popolnoma zalila dolino, midva pa sva imela srečo, da je zgoraj sijalo sonce in sva bila deležna čudovitih razgledov.

Cesta naju je v četrt ure že v mraku pripeljala naravnost k avtu. Stopila sva še k Rifugiu Divisione Julia, planinski koči, poimenovani po sloviti alpinski diviziji Julia. Na pogled ni ravno koča, ampak deluje tako. Na pročelju sva videla tablico v spomin na prof. Emilia Mulitscha (1891‒1964), učitelja in komunista, ki se je med prvo vojno bojeval v teh gorah kot stotnik pri alpincih, bil dejaven v goriški planinski organizaciji in navduševal mladino za Julijske Alpe. Slednje mu je šlo najbrž zlahka od rok, ko so tako lepe.
 



Za piko na i sva se zapeljala še v Trbiž/Tarvisio po sir montasio. V mešanici nemščine, italijanščine in slovenščine sva se s prijaznim prodajalcem sporazumela, da imajo staranega in svežega. Kupila sva vsakega malo in poročam, da sta bila dobra oba, starani nekoliko boljši.

* Ko sem tale zapis že objavila, je Jani v nekem spletnem italijanskem etimološkem slovarju priimkov našel dve možni razlagi: da je pecol furlanska beseda, ki pomeni vršni del griča, lahko pa izvira iz latinske besede peculus, ki pomeni sled ali steza.

12 marec, 2019

Kako na Ptičji vrh čez Fentovo polje

Po treh letih sva sklenila uresničiti namero, da pojdeva na Ptičji vrh (Kotschna, 1550 m) čez Fentovo polje; táko smerno tablico sva namreč videla, ko sva šla nanj prvič. Tudi 1. decembra lani sva parkirala pred propadajočim Belcijanovim hotelom na Planini pod Golico in še vedno je pred njim stala (ista) neregistrirana lada. Nekaj novega pa sva opazila pri Karlovem rovu: pot desno ob potoku, kjer sta bila prejšnjič stara tablica Golica Preko Korlnove jame 1h 45min (ta naju je nekoč zvabila na Golico) in obvestilni stebriček, ni bila več označena, pač pa sta novi puščica in markacija kazali levo čez mostič. Sicer je bilo do smerne tablice Križovc preko Fentovega polja vse po starem. 
 
Čez približno 20 minut sva prispela do podrtije in odcepa desno z omenjeno smerno tablico. Na mokrotnem travniku za razvalino sva našla izvir, speljan v žlebič. Puščica naju je usmerila v gozd. Mimo ostankov ograje, lese in še nekega objekta sva se po slabem kolovozu povzpela med smrekami. Na obeh straneh sva skozi drevje videla travnike, med njimi in gozdom pa ostanke ograj. Na razcepu sva zavila desno (levi krak se je kar končal). Kolovoz je ves čas »tekmoval« s potočkom, ko pa se je začel vzpenjati, se je prelevil v stezo in tudi po tej je tekla voda. Na naslednjem razcepu sva prav tako nadaljevala po desnem kraku, ki se je sčasoma spremenil v strugo. Ko sta se voda in pot ločili, je slednja spet postala bolj podobna kolovozu. Povzpela sva se strmeje proti levi.


Po četrt ure nama je velika skala dozdevno zaprla pot, ki pa se je na drugi strani nadaljevala. Kmalu za skalo sva zavila levo na opuščen kolovoz. Na naslednjem razcepu je bil desni krak, podoben plitvemu jarku, videti glavnejši. Nenadoma naju je presenetila rdeča črta na kamnu, poraslem z mahom, a morda sploh ni bila v zvezi s potjo. Nerazločna stezica se je desno od tega kamna močno vzpela, nato pa se je za kratek čas zravnala. Ko sva že skoraj po brezpotju tipala navzgor ob grapi, sva nad seboj zaslutila cestni rob in 10 minut nad veliko skalo res dosegla dobro gozdno cesto. Z možicema sva si zaznamovala, kje morava nazaj grede z nje.
 








Dotlej sva bila prepričana, da hodiva po kolovozu, ki je označen na zemljevidu in pripelje naravnost na veliko križišče, vendar sva cesto dosegla nekje drugje, tako da nisva vedela, ali morava po njej desno ali levo. Odločila sva se za drugo – rahlo navzgor. Pod cesto je teklo več potočkov in priključilo se ji je nekaj kolovozov ali vlak. Čez čas se je začela spuščati. Na levi sva videla Golico, tudi tamkajšnji planinski dom. Potem sva se spet vzpenjala in po pol ure prispela na Križov(e)c (1222 m) z razvejenim križiščem gozdnih cest. Najprej naju je pričakal stebriček s smernimi tablicami nazaj Črni vrh in Savske jame preko Fentovega polja, desno Prihodi, levo tudi Savske jame in Javorniški Rovt. Sledile so rdeče pločevinaste kolesarske tablice levo Planina pod Golico 5 km, desno Javorniški Rovt 3 km, naprej Pusti rovt 1 km. Nato sta se dve kolesarski tablici ponovili, ena pa je bila nova: desno Prihodi 8 km. Okrog središča križišča je bilo še več tablic in kažipotov za naštete smeri. Nad vsem tem orientacijskim direndajem je bedel Križani v zanimivi izvedbi, zaščiten s pleksi steklom.
Nadaljevala sva za razpelom, sledeč kažipotoma Golica in Pust rovt. Ob cesti je stala pokvarjena zapornica. Cestišče je bilo ponekod poledenelo. Čez četrt ure se je komaj opazno razširila in tam je slabo čitljiva tablica, ki jo je že skoraj »snedlo« drevo, prosila, naj ne parkiramo na obračališču. Ne predstavljam si, kako bi na tistem prostorčku obrnila avto, že tako borno možnost pa je popolnoma izničil nekdo, ki je parkiral natanko tam. Čez nekaj metrov sva skozi odprto leso stopila na Pusti rovt. Z desne je pritekla markirana pot od Pristave. Pod zaprto prežo na levi ter nad napajališčem in mimo kala na desni sva prikorakala do koč in preže. Za njimi se je dvigal zanimiv hrib s prirezanim vrhom – Krvavka, bolj na desni pa je iz gozda gledala pleša Ptičjega vrha. Srečala sva možaka, ki se je vračal s Struške in poročal, da je pot proti Ptičjemu vrhu zgažena, a ni vedel, ali do konca.

Pri lesi na drugi strani rovta je slaba smerna tablica kazala nazaj proti Pristavi in naprej proti Golici. Svarila Pozor bik na paši! se nama v tem letnem času k sreči ni bilo treba ustrašiti. Za nezgaženim odcepom levo (od tam sva pred tremi leti prišla z Markljevega rovta) se je gozdna cesta začela vzpenjati. Po njej je iz smeri Golice pridrsel smučar s pasjim spremstvom, najina pot pa se je odcepila desno navzgor proti Struški. Nad odcepom je na odlomljeni tablici pisalo levo Golica in nazaj Prista (va je manjkalo), midva pa sva se držala desno. Takoj sva dosegla gozdno cesto proti Struški planini, dovoljeno samo za lastnike zemljišč (na desni je bila spuščena zapornica). Za nama se je vzpenjal mlad par s prikupnim psom pasme akita. Cesto smo prečkali v smeri Golice in Stola, po isti poti pa se prav tako pride na Struško planino. 

Približno 20 minut nad Pustim rovtom smo stopili iz gozda in se povzpeli mimo lesene hišice. Na desni, nasproti nje, se je dvigala Struška, ko smo se ozrli, pa nas je razveselil pogled na Triglav. Mlada sta ostala pri hišici in se fotografirala pred Očakom (v supergah ali nizkih pohodnih čevljih sta še daleč prišla). Visoko nad nami je pretekla pobočje gamsja družina. Kala sta bila zamrznjena in zasnežena. S sedla Kočna (1469 m, mejni kamen XXV/261) sva pogledala na avstrijsko stran. Pri skuštranih drevesih sva dosegla greben (kamen 265). Na Triglav in Ptičji vrh ter na dolino v meglicah je sramežljivo, a vendarle posijalo sonce. Sneg je bil ponekod napihan v zamete do kolen, drugod spihan do trave. Tik pod vrhom je na Janija jezno pihnil gams, potem pa oddirjal. Mimo kamna 268 na predvrhu s pogledom na Pusti rovt in čez sedelce s kamnom 269 sva po pol ure dosegla Ptičji vrh s kamnom 270 (o imenih in okolici sem že pisala). Golico/Kahlkogel s planinskim domom sva imela prav pred nosom, daleč levo za njo pa sva videla Dovško Babo/Frauenkogel, Klek/Hahnkogel, Hruški vrh/Rosenkogel in naprej naše Julijce.

Nazaj grede, s Struško pred seboj, se nisva spustila čisto do sedla Kočna, ampak sva že prej zavila navzdol, ker je bilo tam nekaj kopnega, zato je bilo sestopanje lažje. V dobre četrt ure sva bila pri hišici, ki ji nekateri rečejo lovska, a ni bila videti taka; brez oken in z napajalnimi koriti v okolici se je zdela bolj del pašne planine. Na Pustem rovtu čez 40 minut sva srečala starejši par. Ker sta bila domačina, sva se nadejala izvedeti, kaj in kje je Fentovo polje. Za Fentno polje, kakor sta ga imenovala, sta že slišala, kakega uporabnega odgovora pa nisva dobila. Na »obračališču« sta bila tokrat celo dva avta, malo niže pa še eden. No, zunaj pašne sezone najbrž niti niso v posebno napotje, razen morda drug drugemu. Še 40 minut je trajalo, da sva se čez Križov(e)c vrnila k najinima možicema.
 









Slabih 20 minut pod cesto, kjer je bil obakraj poti travnik z ostanki ograj, posebno na desni (dol grede) je bil velik in nato še eden, sva pomislila, da so Fentovo polje morda ti travniki. Ob drugem na desni je bila potka zaradi močvirnih tal utrjena z brunci in po njej sva se povzpela na vrh s prežo. Prestopila sva potoček in v gozdu onkraj njega se je potka nadaljevala. Ni bila posebno razločna, a tudi ne slabša kot tista, po kateri sva hodila zjutraj. Zdi se, da se gre »preko Fentovega polja«, kakor piše na smernih tablicah, tako, da na poti, po kateri sva šla midva gor, na mestu, kjer se pojavijo prvi ostanki ograje, zavijemo levo po desni strani travnika. Vendar nisva našla niti najmanjšega znaka, da bi bila morala ravnati tako. 

Pri podrtiji, ki se nama je zdela premajhna za domačijo, sva se vrnila na gozdno cesto in po dobrih 5 minutah zavila desno nazaj k hišam pod cesto gledat, ali je tam Fent. Ni, domačija se imenuje pr' Ambružk, Planina pod Golico 40. Doma sem pogledala v tisto knjižico Kako se pri vas reče?, v kateri je obravnavana ta vas, in izvedela, da ima Fent številko 40a. Na Googlovem zemljevidu sem jo našla: to je prav tista podrtija, pri kateri je smerna tablica, ki naju je zvabila na opisano pot, in travniki nad njo so Fentovo polje. Od Ambružka do avta je bilo le še četrt ure.
 











Tako na Ptičji vrh sicer nisva šla čez Fentovo polje, vendar zdaj veva, kje je ta pot. Ali se do Križovca morda še kaj izgubi, pa bi bilo treba preveriti. Jani je odločno proti, ampak tudi kak zarečen krajček sva že pojedla ...