17 oktober, 2016

Votlina pod Rzenikom


Kirurgi so me prikrajšali za lepi zadnji konec tedna v avgustu, enega najlepših to poletje, in tako je Jani sam izpeljal načrt, za katerega jaz nisem bila posebno navdušena. Ko sva se potikala okrog Ladje nad dolino Kamniške Bele, mu je že rojila po glavi votlina pod Rzenikom, a sva se je lotila po napačni »poti« in še mene je bilo preveč strah na tisti gruščnati strmini, zato nisva iskala dalje. Kako uspešen pa je bil tokrat?


Rzenik (1833 m) se mi je usedel v srce že prvič, ko sem bral o njem. In kakorkoli čudno se sliši: več ko sem vedel o njem, bolj skrivnosten se mi je zdel. Njegove votline, preduhi, leve, okna, razpoke mi že od vsega začetka burijo domišljijo. Zato nisem nikoli razumel, zakaj med običajnimi planinci skoraj ne najde obiskovalcev, medtem ko jih sosednjemu, sicer nižjemu, Konju nikoli ne manjka. Verjetno je glavni razlog, da nanj ne vodi nobena markirana pot, obe neoznačeni pa sta (pre)pogosto zaraščeni. A kjer je volja, se najde tudi pot.

Je pa Rzenik toliko bolj poznan plezalcem. Njegovo 400 m visoko severozahodno-severno ostenje je spričo svoje izjemne krušljivosti še sredi 30. let prejšnjega stoletja veljalo za »zadnji problem« Kamniških Alp. No, v resnici sta ga 27. junija 1933 po tihem prva preplezala Ljubljančana Vinko Modec in Boris Režek, 31. oktobra 1937 pa v drugi smeri na glas še Kamničani Pavle Kemperle, Janez Presl in Bine Benkovič. To je zakurilo pravo ljubljansko-kamniško »vojno« in steno z leti povzdignilo v »ponos Kamničanov«. Danes je v steni že 26 smeri, rekorder po številu vzponov v njej pa je Kamničan Bojan Pollak, ki je zmogel enajst vzponov pozimi (takrat je varneje) in pet poleti. A v steno se tudi danes podajajo le najboljši in najdrznejši, velikokrat kot priprava na Himalajo. Zgodovino plezalskega spopadanja  z rzeniško steno na spletu podrobno popisuje Jane Volkar.

Meni se o plezanju niti ne sanja, sem si pa močno želel vsaj otipati to zloglasno navpičnico in si ogledati zijalko ob njenem vznožju (okrog 1400 m), v kateri plezalci navadno prenočujejo in shranjujejo za vzpon potrebno opremo.

V soboto, 27. avgusta, sem malo pred osmo parkiral ob izteku doline Kamniške Bele. Prostora v Predbeli res ni veliko, a običajno se tudi obiskovalcev tam ravno ne tare. To jutro jih je bilo spričo imenitne vremenske napovedi kar precej. Ker sem pričakoval naporno, a ne predolgo turo, sem sklenil, da ne bom hitel. V umirjenem tempu sem krenil po široki markirani poti proti Presedljaju.  Bela je že po nekaj minutah izginila pod prodniki. Prva gora, ki se je naravnost pred menoj pokazala v jutranji svetlobi, je bil prav Rzenik. Za odcepa k partizanski bolnici in k slapu Orličje se nisem menil. Za slednjim se svet vzpne nekoliko strmeje, pot pa prekriža več lovskih stezic in nepotrebnih bližnjic. V dobri uri sem dosegel kamnito grapo, ki se spušča izpod Rzenika. Tu se je »akcija« začela.


Edini opis poti do mojega cilja sem našel v knjižici Bojana Pollaka Naravne znamenitosti Kamniško-Savinjskih Alp na kamniškem območju. Po njegovih navodilih sem vedel, da se moram tu posloviti od knafelčkov in zagristi v brezpotje po grapi navzgor. Čez prve skale, ki zasipajo grapo, se je bilo nekoliko sitno skobacati, potem pa se je široko razprla in z napredovanjem ni bilo težav. Na žalost sta grapo kmalu zaprla prepadni skalni čok in rušje. Pollak jedrnato zapiše: »Tu desno po širši grapi, melišču in desno na grebenček, najprej po njem, nato pa po melišču do votline«. Sliši se sila enostavno, a meni ni šlo najbolje od nog. Na koncu grape sem se po sipkem desnem bregu počasi prebijal proti njenemu zaraščenemu robu. A še preden sem ga dosegel, sem spoznal,  da tam skozi goščo ne bom prišel. Zato sem se vrnil na dno grape in poskusil nekaj deset metrov niže, kjer se mi je zdelo, da je že nekdo hodil. In res, brez večjih težav sem se povzpel na rob.


 








Na robu se je med rušjem pokazala zasilna stezica. Nametano suho vejevje na nekem mestu me je utrdilo v prepričanju, da sem na pravi poti. Še dobro, da sem zaradi te ovire dobro gledal pod noge. Korak mi je ustavilo počasno zvijanje pod vejami. Hudiča, gad, ki pa je bil v jutranji svežini še zelo počasen. Počakal sem, da se je zavlekel v bližnjo luknjo, potem pa sem se prebil na plano, kjer sem zagledal Rzenikovo steno v vsej njeni veličini.


In kje je zdaj desna grapa? Mogoče bi moral po Pollaku zaviti v grapo, ki se je nadaljevala za skalnim čokom, a meni se je melišče zdelo tako lepo pregledno, da sem zagrizel kar po njem navzgor. Sprva sem napredoval razmeroma hitro in kmalu ob vznožju pečin, na stičišču severozahodne in severne stene, razbral vhod v votlino, ki sem jo iskal. Pogumno sem se pognal naravnost proti njej. Čeprav je postajalo pobočje vedno bolj strmo, sem bil z napredovanjem, dokler sem lahko izrabljal jezike revne trave in posamezne grme rušja na melišču, zadovoljen. Kakih 100 m pred steno pa se je ustavilo. Treba se je bilo spopasti z obupno spodmikajočimi se odkruški iz stene, tako da si je bilo treba sleherni korak navzgor dobesedno priboriti. No, po okrogli uri spopadanja z meliščem, sem vendarle stal pred vhodom v votlino. Juhej!


Vhod vanjo ima približno kvadratno obliko z merami 10 m x 10 m. Za njim se votlina še razširi. Ker je ta vhodni del najbolj suh, ga plezalci radi uporabijo za bivakiranje. Dno je močno nagnjeno, zato so naredili posebno polico, ki jim služi za kolikor toliko udobno ležišče. Ko sem stopil pod obok, sem na levi zagledal kratek rov, ki se za ozkim prehodom razširi v nekakšno sobico. V njej je bilo tako vlažno, da sem kljub svetilki zaradi sopare, ki je puhtela iz sten, videl komaj kaj. V ta prostor je Pavle Kemperle med vojno skril arhiv kamniškega planinskega društva. Drug rov se iz vhodnega dela dviguje poševno v desno. Hitro zavije nazaj nad izhod in se konča s skoraj okroglim oknom s premerom približno 2 m. V votlini sem razočaran odkril prazne plastenke, živilske konzerve, konce vrvi in zavržen plezalni čevelj. Sem mislil, da so plezalci bolj naravovarstveno osveščeni planinci.
 












Ko sem se naužil pogledov na Planjavo, Vežico in Brežiče z lovsko kočo ter pomalical, sem krenil nazaj proti dolini. Ker mi spusti po meliščih ne dišijo, me je kar precej skrbelo, kako bom sestopil čez ta del. No, vsaj glede smeri sem bil miren, saj mi je skalni čok, ki zapira grapo na dnu melišča, služil za odličen orientir. Šlo je počasi, kolena so trpela, a resnejših težav nisem imel. Sem pa za sestop porabil skoraj toliko časa kot za vzpon. V goščavi na robu grape sem na skoraj istem mestu kot gor grede naletel na verjetno istega gada. Zdaj je bil že mnogo bolj živahen, a sva se kljub temu težko sporazumela, kdo se bo komu kam umaknil.



Ko sva z Mojco pred meseci v dolini Bele iskala Ladjo, sem se spraševal, kam vodijo vsa druga križanja markirane poti z lovskimi. Zato so mi tokrat noge na četrtem križišču, šteto seveda od spodaj navzgor, kar same zakoračile v levo. In glej ga zlomka, po samo nekaj deset metrih sem se znašel pred »gomilo«, okrog katere zavije desni krak k Ladji. Naredil sem še tistih nekaj korakov do nje. V soncu je bil pogled nanjo še bolj slikovit kot takrat tik pred dežjem.

Dobre pol ure kasneje sem že odklepal najinega zelenčka v dolini. Za pot do votline sem potreboval približno dve uri in pol, za vrnitev pa, vključno s skokom do Ladje, dobri dve.

12 oktober, 2016

Prvi dvatisočak najinih vnukinj



Avgustovski pohod z vnukinjama se je zgodil 20., lep poletni dan pa so temeljito izkoristili tudi naši cestarji, zato smo zaradi cestnih zapor prevozili »pol Slovenije«, preden smo prispeli na Pokljuko. Parkirali smo pri vlečnici v izteku smučišča Viševnik na Rudnem polju kakor midva že večkrat.


Še preden smo začeli dobro hoditi, sta se dekleti že oskrbeli vsaka s svojim »krepelom«. Volnatoglavi osati so bujno cveteli in tokrat sem si navdušenje nad njimi delila s sladkosnednimi čebelami. Po prečkanju gozdne ceste smo se, kakor je že v navadi, s palicami povezali v vlak z Ajdo (ostrookim zajcem, imenovanim Ostrozajec, ki opreza za markacijami) in Vesno (prvim vagonom) na čelu, sledila pa sva dedi Jani (zavora) in jaz (zadnja luč). Čez pol ure sta se dekleti pri zgornji postaji žičnice zamenjali in vlak je dobrih 20 minut pozneje prisopihal na malo planino pod vrhom Plesišča. Za nami je bilo približno pol poti.















Z višino se je redčilo in nižalo rastje, zato so bili tudi razgledi čedalje lepši. Nad gozdno mejo je bil vrh videti že čisto blizu, a to je navadno varljiv občutek. Sprva dokaj položno pobočje Ajdi ni preveč dišalo, ko pa se je postavilo bolj pokonci, je kar oživela. Tako jo je gnalo naprej, da jo je dedi komaj dohajal; hotela je prva doseči vrh. Z Vesno sva umirjeno napredovali za njima. Nato je prišlo tisto, kar Ajdo najbolj veseli: strmina in skale. Zaradi varnosti je bilo treba odložiti nerodni palici; navdušena Ajda jo je brez ugovarjanja izročila dediju, Vesna pa se je od svoje kar nerada ločila. Med plezanjem si je nekoliko potolkla koleno, a to smo ugotovili šele pozneje, saj zaradi posebno lepih rožic ob poti »nesreče« ni niti opazila. Ajda je zmagovito prva dobesedno pritekla na vrh.
 









Cilj smo dosegli slabo uro nad planino. Privoščili smo si počitek ter se skupaj z drugimi planinci veselili čudovitih razgledov na Tosc, Veliki in Mali Draški vrh, Triglav ... in zabavne družbe planinskih kavk. Ni bilo videti, da bi dekleti pogrešali igrala, ampak sta se zabavali po svoje; Ajda je na primer suho travo spletala v kitke. Tokrat na cilju prvič ni bilo planinske koče in kakor se že vedno čudiva in jeziva, da ne jesta, kolikor bi človek pričakoval po precejšnji porabi energije, je bilo tokrat še slabše: sendviče sta mleli prav po polževo, pa čeprav sta si sami izbrali, kakšne bosta imeli. Samo sladkarije jima rojijo po glavi in nenehno sta žejni.


Vračali smo se po isti poti. Previdno sem se pozanimala, kako je z Vesninim kolenom. »Nič me ne boli, sem se popraskala s storžkom,« je bila odločna. Ne vem, ali je ta nenavadna »terapija« res zalegla, ampak važno je verjeti. Ker je šlo navzdol spet malo prehitro, smo se ustavili na planini, da bi se nekoliko umirili. V senci smo pogrnili odejo in prebrali nekaj poglavij iz Male čarovnice. Potem pa sta odkrili zanimiva igrala, pravzaprav plezála: odžagana debla in ostanke preže. Tako se je odmor precej zavlekel. Zadnji del poti, po smučišču, smo tako rekoč predirjali, saj se je Ajda odločila biti prva tudi pri avtu.


Ko sva ju seznanila, da je bil Viševnik (2050 m) njun prvi dvatisočak, je Ajda brž ugovarjala, češ da sta bili med počitnicami še više, na Etni. Ampak ne peš!

10 oktober, 2016

Majhna ni, mojstrica pač – Mala Mojstrovka


  


 





Janija mika Hanzova pot na Malo Mojstrovko, ampak meni se zdi prezahtevna, in tako sva se 13. avgusta podala tja po srednji poti: ne po zelo zahtevni Hanzovi ne po najobičajnejši čez Vratca, ampak po neoznačeni čez Nad Šitom glavo (tudi Šitno glavo), narisani na novem zemljevidu vzhodnega dela Julijskih Alp. Parkirala sva na prelazu Vršič, kjer se je trlo pločevine, planincev in – ovc.



 








S prelaza sva se povzpela po skalnati stezici med ruševjem in macesni, kamor naju je usmeril kažipot levo Mala Mojstrovka 2h z znakom za zahtevno pot (po Hanzovi poti se pride desno v poltretji uri). Sprva so naju oznake vodile proti škrbini v Grebencu, imenovani Vratca, a čez dobrih 20 minut, kmalu potem ko sva stopila na melišče (Plaz), sva v nasprotju z drugimi planinci zapustila markirano pot in zavila desno na neoznačeno stezo.


 








Med hojo po območju, ki ima na Sidartinem zemljevidu Julijcev ime Za Šitom, sva se večkrat ustavila in opazovala plezalce v steni nad seboj. Med velikimi skalami je steza za nekaj časa izginila, a k sreči so nama pomagali možici. Pri dolinici med Malo Mojstrovko in Nad Šitom glavo se je pot obrnila desno. Sivino skal so barvito popestrile zvončice in triglavske rože.











Kakih 45 minut po tistem, ko sva zapustila markirano pot, sva stopila na vrh Nad Šitom glave (2087 m), poln kopriv in živalskih iztrebkov, da je pošteno smrdelo. Tam sodobnemu planincu, ki mu je zelo »domača« angleščina, prej pride na misel shit kot der Schutt (grušč, drobir; Tuma v Imenoslovju Julijskih Alp pravi, da Šita izvira iz nemškega die Schütt) ali schütten (sipati, nasipati). Z Glave se lepo vidijo Zadnja, Srednja, Visoka in Mala Ponca s Slemenovo špico spredaj, bolj zadaj, onstran Zgornjesavske doline z Ratečami in Karavank s Pečjo (Tromejo), Dobrač, čisto blizu Suhi vrh, Visoka peč in Ciprnik. Globoko spodaj sva prepoznala Vratica ter desno nad njimi Prednje in Zadnje Robičje. Videla sva tudi Špik s Kačjim grabnom, Škrlatico in mogočni Prisojnik.




Z Glave sva se spustila mimo mejnega kamna* proti skalam s številnimi možici, kjer sva si očedila gojzarje, ter po krajšem vzponu sestopila na sedelce med Nad Šitom glavo in Malo Mojstrovko nad dolinico, ki sva jo gor grede obhodila po desni. Končno je nehalo smrdeti, vetrc je zanesel v moj nos duh po materinih dušicah in oko so nama razveseljevale tudi redke druge rože. Ko sva se dovolj oddaljila od Nad Šitom glave, je bil pogled nazaj nanjo prav slikovit. Čez pol ure sva pri stičišču najine in Hanzove poti zložila palice. Po ferati so prihajali številni planinci, skoraj vsi v čeladah in večina tudi s samovarovalnimi kompleti, med njimi precej (navezanih) otrok, med katerimi so prevladovale deklice. Po 20 minutah plezanja sva dosegla uravnavo, pravcati »balkon« s še lepšimi razgledi kot z Nad Šitom glave. Kakšen bo šele z vrha! Zdaj je bil cilj tako rekoč na dosegu roke, obenem pa se nama je zdel težko dosegljiv.
 









Po kratkem počitku sva se lotila zadnjega vzpona. Plezanja še ni bilo konec, varoval pa ni bilo veliko. Napredovanje se je upočasnilo in kar nekaj se nas je nabralo, da smo čakali drug drugega. Na neki skali je bila pritrjena spominska tablica z napisom Ovdje je ostavio svoj mladi život / Stipica Mesić-Ačko / 1955 – 1977 / Zahvalni prijatelji PD Vihor. Taki opomniki seveda niso prijetni, a se mi zdi, da kar »delujejo«, vsaj nekaj časa. Vrh (2332 m) sva s precej truda dosegla v 25 minutah.












Cilj je zaznamovan s kupom velikih kamnov, ki bi jim težko rekla piramida, vpisna knjiga pa je na vse mogoče načine uničena. Ampak razgledi! Poleg gora, ki sva jih prepoznala že z Nad Šitom glave in uravnave pod vrhom, sva lahko občudovala sosedo Veliko Mojstrovko prav od blizu, videla sva Jalovec, Kotovo špico in Mangart ter za Prisojnikom celo Triglav, na koncu pa Trentski Pelc (Krn daleč za njim je bil skrit v oblaku), Srebrnjak, Zapotoški vrh (za to malo konico nama je povedala neka planinka) in Bavški Grintavec. Podoba Prisojnikove Ajdovske deklice je bila zelo razločna. Vodnik skupine planincev je razlagal svojim varovancem, da je Hanzova pot podobna tisti na Mangart, le da je slednja bolj izpostavljena. Pohvalil je vse člane skupine, posebno neko deklico, ki se je izkazala s previdnostjo, rahlo pa je okrcal fantiča, ki je bil prehiter in malo preveč drzen.


 

Vrnila sva se po markirani južni poti. Na prvem razcepu je bil desni krak označen, levi pa ne. Nekje sva prebrala, da je leva pot lažja; tudi nama so se zdele lažje skale kot melišče. Srečala sva skavta, ki sta naju prosila za vodo (nisem si mislila, da se lahko skavt poda v hribe brez vode) in vprašala, ali sva naletela na kake Islandce, goste slovenskih skavtov. Čez dobre pol ure sva prišla na tam že dosti lepšo in razločnejšo desno stezo. Ko sva se ozrla, sva videla Travnik ter Zadnjo in Veliko Mojstrovko. Ob poti je cvetelo obilo triglavskih rož in zvončic, tudi zoisovih. Sestopanje po Grebencu je bilo zaradi strmine in grušča naporno; ponekod so nama pomagale stopnice.


Čez četrt ure sva pristala v škrbini Vratca (1983 m). Tam sva naletela še na tri skavte, dva naša in njunega islandskega tovariša, ki se je menda edini od gostov podal prav na vrh Male Mojstrovke. Jeklenica na začetku spusta je bila mlahava in en klin je bil izpuljen. Sledila je obupna drsalnica in po 20 minutah sva se pridričala do odcepa, kjer sva zjutraj zapustila markirano pot (tudi ta ni ravno zgledno označena). V 25 minutah sva bila spet na Vršiču.
 









Kljub pridevniku Mala v imenu najine tokratne gore je bila za naju kar precejšen zalogaj, a se nama je tudi pošteno oddolžila, posebno z razgledi. Pri tem nama je zelo pomagala knjižica panoramskih pogledov Julijske Alpe 360°, ki jo je leta 2011 izdalo Društvo za panoramsko fotografijo.

* Kraljevini SHS in Italija sta 12. 11. 1920 podpisali Rapalsko pogodbo, ki je Slovencem vzela obsežno ozemlje. Zaradi nove razmejitve na Malo Mojstrovko ni bilo poti po slovenskem ozemlju, zato je nastala Hanzova pot. O tem je v Planinskem vestniku 10/28, v razdelku Obzor in društvene vesti, pisalo takole: »Čim so začeli Italijani na Vršiču našim turistom ovirati prehod preko meje, nam je postala Mojstrovka nepristopna. Na naši strani je namreč Mojstrovka kakor odsekana. Zato je Osrednji Odbor sklenil, da nadela zavarovano turistovsko pot preko njene severne stene. Predvsem je bilo treba proučiti in pregledati v vseh podrobnostih teren, da se najde, kje je sploh in kod je najboljši prehod. Vso akcijo je prevzel odbornik dr. Stanko Tominšek; s tem je dokazano, da so društvu potrebni tudi plezalci. Opetovano je že lani preplezal steno v več smereh in je dognal, da se da pot izvršiti. Letos pa je koncem junija določil končno smer; nato se je delo oddalo Ivanu Vrtelju iz Kranjske Gore, ki je bil pred dobrim letom izvršil tudi pot na Prisojnik.« Ivan Vrtelj je med gorniki bolj znan kot Hanza.