19 avgust, 2015

Vrata v julijske prelesti

Po krajšem potepanju po tirolskih tritisočakih se vračam k domačim zaostankom. Prvo julijsko nedeljo sva se zaradi Janijevih nenadnih bolečin v nogi in ozonskega alarma odločila za Vrata, da bi hodila bolj po ravnem in čim več v senci. Ta ledeniška dolina se razprostira od Mojstrane do vznožja Triglava. Zapeljala sva na parkirišče na koncu Mojstrane, malo pred krajevno tablo. To je tudi izhodišče za Sleme (4 ure), Vrtaški vrh (3 ure) in Vrtaško planino (2 uri); kažipot zanje kaže desno v gozd, midva pa sva odpešačila naprej po asfaltni cesti.
 


Markacije, dopolnjene z 1 (SPP), so naju usmerile mimo table TNP proti zadnjim hišam, kjer je še eno parkirišče. Pri Rosu (Triglavska cesta 67) so obvestilni stebriček s kažipoti za pešpoti 15 in 16 (to je Pot Triglavske Bistrice) in za kolesarsko 6 ter še eden s kažipotoma za pot ob Bistrici in Aljažev dom, razlagalna tabla o Vratih in Bistrici, slikovni napotki o
obnašanju v parku (same prepovedi), opozorilo o neprehodnosti poti zaradi poplav jeseni 2012 (ena je bila že prečrtana, pot Koča pri Peričniku–Galerije–Aljažev dom pa je deloma še tekla po cesti) ter obvestilna tabla o ureditvi in cenah parkiranja pri Aljaževem domu čez 10 km. Za Rosom sva pri HE Mojstrana zavila levo po mostu čez zeleno Bistrico, ki si ime več kot zasluži.

 
Na drugi strani reke sva stopila desno na senčno pot. Ko sva prišla iz gozda, se je čisto približala tam že makadamski cesti. Tam sva videla še eno parkirišče in most sem čez, torej je mogoče začeti pohod tudi tu. Pot ob Bistrici je opremljena z razlagalnimi tablami: o reki, obvodnih ptičih, živalstvu. Pol ure za Rosom sva zavila desno čez vodo nazaj na cesto. Ob njej je sicer tekla pešpot, a ponekod je bilo vendarle treba na cestišče in to se je v vročini prav lepo kadilo, posebno kadar je pripeljal mimo kak avto. Med številnimi pohodniki sva videla tudi take v japonkah. Do Koče pri Peričniku jim ni bilo hudega (če odmislim zaprašena stopala), a nekateri so se tako obuti podali tudi k slapu. V Bistrico, ki izvira pod severno steno Triglava, se v spodnjem toku izlije pritok Peričnik, znan po istoimenskem slapu. Ta pada čez 70-metrsko konglomeratno steno. Sprva je bil enovit, zaradi izpodjedanja stene pa so se previsi podirali in nastal je dvostopenjski slap: Zgornji (16 m) in Spodnji (52 m) Peričnik. Zdaj tudi nista več natanko drug pod drugim, ker sta se premikala. Voda seveda še dolbe in nekoč, tako pravijo geologi, bosta predrla svoji steni in ostali bosta le globoki zajedi.



 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
K slapu sva se odpravila po stezi levo od potoka. Do Spodnjega sva se vzpenjala kakih 10 minut, od razgledišča nanj do Zgornjega pa tudi nekaj takega, le strmina je bila večja; celo poplezati je bilo treba, a po stopnicah in ob jeklenici je kar šlo. Ravno v najožjem prehodu sva srečala slepca. Ker se ni imel kam umakniti, se je vrgel po stopnicah navzdol; težko je reči, kdo se je bolj ustrašil. Menda je na svetu le malo takih slapov, ki jih lahko vidimo (obhodimo) od zadaj. To sva s pridom izkoristila. Resda je silno kapljalo in škropilo, a v tisti vročini je celo prijalo. Na drugi strani vodne zavese se je stezica nadaljevala pod spodmoli okrog hriba; baje se po njej pride na neko planino – to bova preverila kdaj drugič. Vrnila sva se k razgledišču, od tam pa ne po poti vzpona, ampak sva po nekaj korakih proti slapu zavila pri ograji navzdol. Tako sva prišla naravnost nazaj h koči.

 
 
Od koče sva se odpravila spet po cesti. Na asfaltiranem 25-odstotnem klancu čez Kredo se vsaj ni kadilo. Za naslednjim asfaltiranim klancem sva se pri stebričku TNP za Pot Triglavske Bistrice ustavila na razglednem pomolčku. Pogled po sprani grapi je razkril moški profil s kumarastim nosom in šobo ter zelenim klobukom. Pri stebričku sva se spustila levo s ceste. Smerna tablica i 200m naju je opozorila na informacije pod potjo. Našla sva tri razlagalne table: o značilnostih pobočja na desnem in levem bregu Bistrice ter o gamsu. Okolica je bila zelo mokra in ko sva dobro pogledala, sva odkrila več izvirov. Vrnila sva se k smerni tablici in sledila stebričku, ki je napovedoval Galerije. Prečkala sva suho strugo in prišla do široke steze. Nadaljevala sva po njej mimo odcepa desno v Spodnji Tilešov rovt. Pri Galerijah je bila seveda spet razlagalna tabla. Konglomerate je tako izpodjedlo, da so nastale pravcate lope (spodmoli).

 

 
 
 
 
 
 


 
 
Od Galerij sva mimo opuščenega rovta na levi prikorakala na velik razcep, kjer je ležal hlod (na njem je pisalo Adam Perič), ki je kazal naprej po desnem kraku, in ob tem se je res prikazala slabotna markacija. Pri količku z rdeče pobarvanim vrhom na levi sva prvič zagledala Triglav. Kratek čas sva spet hodila po gozdni cesti. Ko sva jo zapustila, sva zavila levo čez suho strugo, sredi katere je ležala skala z markacijo. Za stebričkom bistriške poti so se zvrstile razlagalne table o gozdu v ekstremnih rastiščnih razmerah, kopišču, mravljišču in erozijski dejavnosti reke. Strugo sva prečkala še enkrat. Skozi drevje sva videla hišo; ta rovt sva si sklenila ogledati, ko se bova vračala po cesti. Pri naslednji hišici na robu gozda so nama obiskovalci, ki so se tja pripeljali z avtomobili, povedali, da sva na Ancelnovem rovtu. Stopila sva na plano; tamkajšnja razlagalna tabla pripoveduje o grbinastih travnikih. Z rovta sva videla severno steno Triglava in druge mogočne Julijce. Kmalu sva znova prišla na cesto; v okolici je parkiralo na desetine avtomobilov. Čez parkirišče sva se vrnila v hosto. Kam naprej? Verjela sva možicu sredi suhe struge ter mimo dveh hiš in čez široko strugo po skoraj treh urah prispela k Aljaževemu domu.
 
 
V domu in okrog njega je bilo nadvse živo. Po kosilu sva se zleknila na trato v bližini kapelice sv. Cirila in Metoda in uživala v senci. Kljub številnim planincem sem v tistem kotičku sredi Julijcev čutila blagodejen mir. Kar težko se je bilo dvigniti, saj je sonce še vedno močno pripekalo.

 
 
Odpravila sva se mimo Šlajmerjevega doma in čez parkirišče po cesti do Turkovega rovta. Kmalu za njim sva pustila za seboj suho strugo z markacijo na skali in stebriček, ki usmerja desno v gozd proti Galerijam. Kljub vročini sva ostala na cesti, ker sva se pač odločila za vrnitev po njej, da bi »zbrala« vse rovte. V tisti pripeki je bilo to noro, a ni bilo prva nora stvar, ki sva jo kdaj naredila. Nemudoma sva bila »nagrajena«: obvestilni stebriček je pokazal levo k Mitharjevemu rovtu. Skozi drevje sva videla avto; nisva šla tja. Sledil mu je Zgornji Poldov rovt s čudovitim ozadjem in razlagalno tablo o rovtih. Piše, da tod niso le kosili, ampak so tudi pasli. Če se krave pasejo na takem rajskem travniku, morata biti mleko in sir angelsko dobra!
 
 
Kmalu za tablama o gozdni združbi in sonaravnem gospodarskem gozdu se je avtomobilski promet silno razživel in temu ustrezno se je prašilo; najbolj so se podili Kranjčani. Prikorakala sva do dolge ograje. Luksov rovt je ob cesti ograjen po vsej dolžini in skoraj drži se ga Zgornji Tilešov rovt. Sledil je asfaltni klanec navzdol – Kreda. Kmalu se je v levo odcepila gozdna cesta, za katero je Jani po zemljevidu domneval, da pelje na planino Višek. Vsa zaprašena in željna mrzle pijače sva se še enkrat ustavila pri koči pod slapom, od nje pa sva nadaljevala po čedalje bolj prometni cesti. Pri Rosu sva si v reki umila prepotene roke in po dveh urah sedla v precej ogret avto.
 
 
Namera, da bi hodila po ravnem in v blagodejni senci, se ni čisto posrečila, posebno drugi del ne, a sva na koncu soglašala, da je bil pohod kljub temu prijeten in zanimiv. Tokrat torej nisem »soglašala« samo jaz, kakor se rado zgodi, kadar se načrt ne posreči popolnoma.