Medtem ko sem bila v zdravilišču, je Jani le
dočakal odlično vremensko napoved. Prvo junijsko soboto je sklenil priložnost pošteno izrabiti. Že
lep čas se mu je motalo po glavi prečenje krsteniških gorskih kopic ali stogov,
kot jim rečejo bohinjski pastirji. Še enkrat je vzel s knjižne police Manj znane poti slovenskih gora
Vladimirja Habjana in njegov opis še preveril pri Mojci Stritar Kučuk v Planinskem vestniku 9/14.
Za
mano je bil naporen teden, zato me zjutraj niti tako vabljiva misel ni mogla
izstreliti iz postelje. Ko sem parkiral pri planini Blato (1088 m), je bila ura
že pol devetih. Bohinjce moram pohvaliti, ker so, če že pobirajo 10 evrov za
vožnjo po dolini Suhe, asfalt potegnili že skoraj do končnega parkirišča.
Zapodil sem se po vsako leto bolj obljudeni, čeprav nemarkirani lovski poti
proti planini Krstenici, ki jo bralci Mojčinega dnevnika že poznate.
Krstenico (1655 m) sem dosegel v uri in četrt. Na meji med meglo in soncem se
nas je nabralo kar nekaj, a smo krenili vsak v svojo smer.
Moj
prvi cilj je bila z rušjem na gosto porasla kopica, ki se strmo dviga naravnost
s planine – Krsteniški ali Mali Stog (1877 m). Vrh mi je kazal smer, kam je
treba po brezpotju čez bujno cvetoče travnike, na kateri se kar nisem mogel
načuditi obilici encijanov, in to tistih »pravih« – clusijevih sviščev. Na
najvišji točki planine sem pri paru ukrivljenih macesnov na desni brez težav
našel razločno stezico. Ta me je povedla bolj kot ne vodoravno po vzhodnem boku
Krsteniškega Stoga, za začetek čez kratko melišče, potem pa po zelenih
travnikih, bolj na redko posejanih z macesni, a toliko bolj bogato obloženih s
preprogami čvrstoglavih pogačic. Začeli so se odpirati razgledi: najprej na
širokopleči Tosc, potem na piramidasti Jezerski Stog in končno še na kraljevski
Triglav.
Ravno
sem se spraševal, koliko hribovcev se sploh potika po teh manj znanih koncih
Julijcev, ko sem zaslišal dekliške glasove. Čez nekaj sekund sem skoraj trčil v
ženski trojček – planinko srednjih let in dve zanesljivo še osnovnošolki. »Kaj
pa ve tukaj?« sem debelo pogledal. Pojasnile so mi, da se vračajo z Jezerskega
Stoga. Očitno so postale moje oči še večje, kajti dekletci sta začeli hiteti:
»Joooj, pa kako strmo je bilo!« Vse tri sem pohvalil za dosežek in izrazil
upanje, da ga bom zmogel ponoviti tudi sam.
Ker
sem Krsteniški Stog že skoraj obkrožil, je bilo treba nad bližnjim prevalom
poiskati skromnejšo potko nazaj proti vrhu gore. Za nekaj ovinki skozi rušje
sem dosegel njen vršni greben. Ta je sila ozek, na nekaj mestih celo rahlo
izpostavljen, a na srečo po njem do možica na vrhu ni niti celih deset minut
previdne hoje. Za pot od Krstenice do vrha Krsteniškega Stoga sem brez vsakršne
naglice porabil uro in četrt.
A
glavnina ture je bila še pred menoj. Zato sem se kar hitro vrnil k severnemu
vznožju gore in se tokrat spustil prav na dno sedelca, ki se ga šele v novejšem
času prijemlje ime Krsteniški preval (1819 m). Z njega je stezica zavijugala na
nasprotno stran proti grozečim pečinam Jezerskega ali Velikega Stoga (2040 m).
Po njej je treba prav do stene, ne le do prvih skal, kjer sem opazil več ušesc
svedrovcev. Seveda, zlasti njegova vzhodna stena, ki prepada v gozdnato
Jurjevčevo vrtačo, je kljub temu, da se ne more pohvaliti s kakšno častitljivo
dolžino, menda priljubljena med plezalci.
Prav
po zaslugi plezalcev zavije pod steno v desno dobro uhojena steza, a jaz sem
moral levo, kjer pot ni tako razločna. Kljub temu me je pod pečinami varno
pripeljala na travnate vesine in čez kratek kamnit plazič na zahodni obronek
trikotnega travnika. Ker nisem natanko vedel, kaj me čaka, sem v nahrbtnik
pospravil ne le pohodne palice, ampak tudi fotoaparat. Previdno sem se po
skrajni levi lotil travnatega žleba. Skale, ki so štrlele iz trave, so ponujale
dovolj oprimkov, zato napredovanje ni bilo pretežko. Po kakih 30 metrih
tehnično najzahtevnejšega dela ture sem se zadovoljen skobacal na greben. Na
drugi strani mi je ostalo le še nekaj deset metrov brezpotnega skrotja in sem
bil na vrhu. Za prehod s Krsteniškega Stoga na Jezerskega sem porabil poldrugo
uro.
Po
malici in nekoliko daljšem oddihu sem se po udobni stezi spustil na travnati
Jezerski preval (1945 m). Naprej po grebenu ne gre, saj so pobočja Adama in
Eve, ki na severni strani pohodniku zastavita pot, prestrma in preveč
krušljiva. Zato sem se spustil desno na označeno pot, ki vodi proti Vodnikovemu
domu. Vendar ne prav globoko – le do prvega ostrega ovinka, kjer se pot obrne
desno za 180 stopinj. Tam je zelo slabo viden odcep, ki vodi naravnost na
melišča pod Prevalskim Stogom. Stezica se je, kot sem se bal, v prvih travah
izgubila. Gorniki v takih primerih rečejo, da je potreben smisel za
orientacijo, pesniki se zanašajo na bujno domišljijo. Meni manjka in enega in
drugega, zato sem potreboval debelih 40 minut, da sem se prebil skozi labirint
rušja in kamnitih zaplat. Ko sem končno zagledal prvega knafelčka na poti z
Mišeljskega prevala (1995 m) k Vodnikovemu domu, sem si pošteno oddahnil. A
preden sem po spodmikajočem se grušču dosegel sam preval, sem izpustil še veliko
sape.
V hudi
pripeki so me začele izdajati moči in v glavo se mi je prikradla misel, da bi
kar sestopil na Krstenico. A skoraj istočasno sem pomislil na Mojco, ki v takih
primerih rada reče: »Jaz bi poskusila še malo.« Preklopil sem na svojega avtomatskega
pilota, kar pomeni, da izklopim vse misli, štejem korake do dvesto in potem za
kakšno minutko počivam. Vajo ponavljam, dokler je treba. Zagrizel sem se levo v
hudo brezpotno strmino, kombinacijo trav in posameznih skal, ter štel. A še
preden sem prišel do prve dvestotice, se je strmina končala in skoraj po ravnem
sem se brez predvidenega oddiha sprehodil do vrha Prevalskega Stoga (2075 m).
Zadnji cilj je bil dosežen, treba se je bilo le še varno vrniti.
Začel
sem sestopati po poti, po kateri sva bila lani
deležna napol vodenega vzpona na isti vrh. Čeprav človek misli, da pot pozna,
je treba biti pazljiv, saj se steza ponekod izgubi, zapletena mreža travnatih
dolcev pa je za površnega poznavalca povsod bolj ali manj enaka. Z vrha
Prevalskega Stoga sem se usmeril med rušjem proti Evi ter pred njo in Adamom
zavil desno navzdol. V eni od kotanj sem splašil gamsa, ki si je gasil žejo na
skromnih ostankih snega. Poskočil je, bolj jezno kot preplašeno prsknil proti
meni in izginil v rušju na nasprotnem bregu. Le nekaj minut niže sem presenetil
svizca. Čeprav je zažvižgal tik pod mojimi nogami, se je skril, preden mi ga je
uspelo izslediti. Še nekaj niže pa sta me pošteno prestrašila glasen sik in
divje zvijajoči se klobčič, ki se mi je pred nogami zvalil čez pot. Moje
presenečenje je bilo tolikšno, da nisem utegnil preveriti, ali je bil gad ali
modras. Da, večina hribovcev se je že pobrala v dolino in na plano so si
drznili šibkejši prebivalci teh krajev.
Kakorkoli
že, v slabi uri sem prisopihal na najviše ležečo bohinjsko planino Jezerce
(1720 m). Od nje do Krstenice vodi lahka in bojda markirana pot (jaz tu še
nikoli nisem opazil nobene Knafelčeve oznake), ki slednjo povezuje z Velim
poljem. Na Krstenici sem se oskrbel z dovolj sveže vode in se po že znani
lovski poti spustil proti Blatu. Ko sem prispel do avta, so bili urni kazalci
že mimo šeste popoldanske ure.
Za
mano je bil zelo naporen pohod. A moje srce je vriskalo od navdušenja, saj sem
se ves dan potepal med dehtečimi gorskimi vrtovi, užival v osupljivih pogledih
in bil za povrhu deležen še čisto sprejemljive merice adrenalina. Tehnično
problematičen je edinole travnati žleb pod vrhom Jezerskega Stoga,
orientacijsko pa brezpotno prečenje vzhodnega pobočja Prevalskega Stoga. Habjan
zato pravi, da je to tura »za izkušene gornike«, Mihelič pa »za izurjene
stezosledce«. Sam se ne prištevam ne med ene ne med druge, a sem na njej
neizmerno užival. Upam, da bo naslednjič z mano tudi Mojca.
Tudi jaz!